Pogosto naletimo na očitke, ki zadevajo ta zavod in se z njimi največkrat tudi strinjamo. Najglasnejši očitek je, da je novinarskoinformativna ter komentatorska dejavnost nacionalke politično neuravnotežena, pogromaško izkrivljena ali vsaj enostransko navijaška. Nedvomno. Da pa je lahko ostala in celo eskalirala kot taka – čeprav je v nekem obdobju devetdesetih vendarle že kazalo, da se bo nekoliko unesla ter tudi s tem upravičila privilegij nacionalke, ki naj bi služila vsem državljanom –, obstaja kar nekaj vzrokov.
Najprej je treba povedati, da se zdi politična instrumentalizacija novinarskega poklica bistveno povezana s samorazumevanjem velike večine nosilcev tega poklica. Za takšno samorazumevanje pa nikakor ni kriva zgolj neka šola – nekdanji FSPN, sedanji FDV – saj smo bili pred nedavnim opozorjeni, da številni novinarji, tudi mnogi njihovi uredniki, prihajajo v ta poklic s povsem drugačno izobrazbo, kot jo nudi ta proslula visokošolska ustanova. Kako naj si torej razložimo instrumentalizacijo novinarjev, ko pa je vendarle marsikdaj enako vpadljiva kakor tista pri najboljših adeptih iz nekdanje Dolančeve učno-vzgojno-varnostne ustanove? Odkod, denimo, pogromi in ekstremni medijski ekscesi, ki jih v enem od prevladujočih medijev uprizarjata novinarja, izšolana na teološki fakulteti? Znano je tudi, da področje kulture pokrivajo večinoma na filozofski fakulteti izšolani novinarji, toda nemalokrat iz povsem levih, celo fanatično levih izhodišč, ki prej pačijo in prikrivajo pravo stanje v kulturi, kot pa da bi ga obdelovali s profesionalnim znanjem in veščino. Kajti izkazalo se je, da je prav tod, po manj oprijemljivem svetu duha in artefaktov, še kako mogoče sprenevedavo prenarejati stanje ali iniciirati katerokoli vprego svojevrstnih mask ter idolov za namen, ki opravičuje sredstva. Tudi tu je torej enako kot drugod dobrodošla vsakršna izprijena kazuistika, ki služi cilju, sleherni zelotizem pravšnje orientacije in »veroizpovedi«.
Potemtakem je mogoče sklepati, da so poglavitni vzroki za prevladujočo instrumentalizacijo in\ali »glajhšaltungo« novinarstva kljub vsemu drugje. Spomnim se novinarke, ki mi je sredi osemdesetih – tedaj je v svojem mediju »pokrivala« odnose s cerkvijo – z odkritim prezirom govorila o marksistični religiološki misli, hkrati pa je z vsakim svojim člankom pokazala, da kljub temu zastopa trenutku in aktualni oblasti ustrezna stališča – prav taka, kot jih je v teoretskem in družbenopolitičnem smislu utemeljil in terjal vsega njenega prezira vredni vulgarni marksizem. Takoj sem se spomnil na poduk, ki ga daje župnik Jermanu v Cankarjevih Hlapcih: »Nikomur, ki jé moj kruh, ne gledam na usta, če se je pokrižal, preden je ugriznil; ne vprašam ga za grehe, ne gonim ga v cerkev. Ali eno je potrebno in je ukaz: da pokaže name, kadar ga vprašajo, kdo mu je gospodar.« Ta paradigma kolaboracije z gospodarjem velja še danes. Do tod in nič dlje seže svoboda dandanašnjega medijskega hlapca. Kajti: še te svobode ne bo, če pride na oblast tisti Drugi! »Tam nekje v hribih – na Goličavi, se mi zdi – tam je župnik, ki gleda ob blagoslovu izpod monštrance, če je učitelj pokleknil; in durce tabernaklja so mu ogledalo, da vidi, če se je ob darovanju pokrižal …« Tam nekje je nekdo, s katerim ni pametno zobati češenj. Prav zato smo ga poslali v Puščavo, in še ga bomo, če bo sila, da vas obvarujemo pred njegovim fundamentalizmom …
Strah pred Drugim je torej poglavitni vzvod za »uravnavo«, bolje rečeno deformacijo medijskega prostora. Strah mojstrí novinarjevo pero, urednikovo razsodnost, hkrati – in kot posledico – tudi politično kulturo glavnine volilnega telesa, ki je še voljna odločanja …
Žurnalizem in aktivizem
Naš prevladujoči tip novinarja torej ni le posledica vsakokratne osebne izbire, temveč je tudi slika razmer, bolje rečeno produkt specifične konstrukcije realnosti, saj je v skladu z njo voljan novinar že a priori vpet v tehnologijo vladanja, v borbo za oblast in njeno utrjevanje ter razgradnjo tiste oblasti, do katere bi se po logiki demokracije, katere paravana ni mogoče povsem zanemariti, vendarle lahko kdaj dokopala tudi tista druga stran, ki jo je treba prav zato permanentno onemogočati in je odločno premalo, če ji rečemo samo opozicija.
Sistem, ki se perpetuira v nedogled, in družbena razmerja, ki ga utrjujejo, namesto da bi težila k njegovi vsestranski transformaciji oz. reformi, v resnici zapostavljajo in onemogočajo novinarjevo na svobodni razmislek oprto samorazumevanje, njegovo intelektualno in moralno presojo svojega poklica, saj avtomatsko generirajo njegovo podrejeno družbeno pozicijo, s katere je prisiljen hlapčevati režimu. Prisiljen?! Prevladujoče razmere in konstrukcija javnosti, medijska indukcija splošne družbene atmosfere in nastrojenost na ta način vzpostavljene in vzdrževane večine ter lastni nagon mu razkrivajo, kdo premika vzvode v sistemu, kdo je gospodar. Intelektualna poštenost, samorefleksija, avtonomija in svoboda: kaj bi s tem?!
Sleherna sistemska zakonodaja, ki je ali bo posegla na področje medijev, pomeni brez predhodnih radikalnih družbenih reform zgolj utrjevanje obstoječe paradigme. Sedanja »nacionalka« relativno dobro ponazarja stanje v družbi, zato bi bilo napak opustiti analizo njene širše sestave. Predvsem je treba opozoriti, da se ob hipertrofičnem razraščanju njene politično-informativne funkcije, ki je bila vsakokrat doslej edini motiv za zakonske in sistemske ter statutarne »izboljšave«, pozablja na njen temeljni raison d`être: na njeno zasnovanost v nacionalnosti in kulturi. Kajti, bodimo odkriti: novičarjenje, šport in razvedrilo sodijo enako tudi v komercialne medije, medtem ko bi za dokumentarni, izobraževalni, igrani in glasbeni program težko našli ustreznejšega producenta, kot je nacionalka. Prav tu, nikakor ne na polju informativnega programa, stoji in pade družbeno, nacionalno in kulturno poslanstvo RTVS. Zato je treba na vsak način analizirati še druge, iz splošno družbenega izvedene vzroke za današnje stanje na RTVS. Ob tem se je treba vprašati, ali je reforma, ki bi reaktualizirala njen v praksi nikoli dovolj dorečeni smisel, modaliteto in funkcijo, sploh še v interesu te ustanove in današnje slovenske družbe. Ali je v jedru aktualnega samorazumevanja RTVS kot javnega servisa sploh še govor o nacionalnem in kulturnem poslanstvu te ustanove, ki ga je nekoč ob prvem TV-dnevniku v slovenščini na ljubljanski televiziji tako poudarjal tedanji predsednik SAZU Josip Vidmar (ne da bi slutil, da ga bo prav ta politinformativnost, četudi v slovenščini, nekoč onesmislila).
V pluralnem demokratičnem sistemu, ki naj bi segal tudi na področje informiranja, se zdi vsesplošna »žurnalizacija« RTVS še tem bolj zgrešena. Do tega procesa je prišlo tako zaradi odsotnosti notranjega kot tudi javnega kritičnega premisleka, zato je postajal iz leta v leto bolj samoumeven. Tudi demokratične stranke, ki so občasno prevzemale zunanji formalni nadzor nad zavodom, so se potegovale zanj predvsem zato, da si podredijo ali vsaj nevtralizirajo novinarje, nikogar pa ni motilo, da je medtem na vseh ravneh, prav do arhivov, napredovala »žurnalizacija« medija. Nihče se ni javno in argumentirano obregnil ob napačno kadrovanje, ki je največkrat služilo prav temu, nikakor pa ne pozabljenemu osnovnemu namenu obstoja zavoda. Novinarji FDV, ki so si bili prisiljeni deliti svoje primarno področje s priučenimi protežiranci politike, so v zameno za izgubljeno »avtonomijo« potihem zavzemali vsa druga področja, čeprav jim niso bili kos: kulturno-umetniške, izobraževalne in razvedrilne programe, celo TV-dokumentacijo in skupne službe … Vodenje zavoda je bilo od nekdaj domena režimskih novinarjev – se ve – družbenopolitičnih delavcev, podrejenost na vseh področjih se je razraščala v njihovem ključu.
Čeprav se torej povsem zavedamo, da se mora še pred tem medijem reformirati celotna družba, poudarjamo izostanek reformne prenove RTVS predvsem zato, da bi lažje razumeli njegove aktualne posledice, ki pomembno vplivajo tako na javno mnenje kot tudi na produkcijo kulturnih dobrin, ki bi morale biti primarni cilj in smisel te kulturne ustanove. Tako kot enostransko poročanje in komentiranje maliciozno pači družbeno atmosfero in odzivnost svojih odjemalcev, enako tudi škodljiva programska politika na kulturno-umetniških področjih sčasoma deformira okus gledalstva, izzove nizka pričakovanja, ki jih povzročitelji te devalvacije nato uzakonijo kot normo.
Med poglavitne cilje reformne prenove zavoda sodi predvsem funkcionalna uskladitev njegove notranje organiziranosti z njegovo osnovno dejavnostjo. Potrebo po tej uskladitvi v organiziranosti pa bo mogoče za začetek lažje zaznati per negationem: iz zgrešenih sedanjih razmer, ki generirajo zadrege v načrtovanju in produkciji, predvsem pa pešanje in marginaliziranje kulturno-umetniškega programa, kamor sodi dramski, glasbeno-baletni, dokumentarni, izobraževalni, verski ter otroški in mladinski program.
Ko govorimo o ustrezni organiziranosti, je treba najprej našteti poglavitne segmente dejavnosti tega medija, pravzaprav opredeliti njegov osnovni produkt ter pripravo, realizacijo in distribucijo ter uskladiščenje tega produkta. V osnovi gre torej za organigram nastajanja TV-oddaje, ki mora mutatis mutandis veljati za vse zvrsti oddaj. Zagotoviti je treba materialna, kadrovska in tehnološka sredstva ter prostorske kapacitete za načrtovano produkcijo, to pa zasnovati na način, ki lahko upraviči monopolni položaj zavoda na avdio-vizualnem polju slovenske kulture. To seveda pomeni, da lahko RTVS načrtuje in proizvaja le tiste vrste kulturne produkte, ki jih ni mogoče pričakovati od komercialnih ponudnikov. Konkurenca in s tem primerljivost v kvalitativnem in stroškovnem smislu se lahko vzpostavi le na mednarodni ravni. Zavod se torej ne sme več ukvarjati ne s športnim, ne z razvedrilnim in tudi ne informativnim programom, izjema je lahko le parlamentarni program, pa še tega bi bilo mogoče s koncesijo in pod točno določenimi zakonskimi pogoji oddati komercialnim studijem. V preostalih programih pa mora nacionalni zavod povsem na novo opredeliti tako svoje standarde kot tudi prioritete.
Vse našteto potegne ob pravilni načrtovanosti za seboj tudi nove zaposlitvene kriterije. Podobno kot stremi pametno avtomobilsko podjetje k temu, da ima zaposlene najboljše delavce v stroki, od načrtovalcev in konstruktorjev do preskusnih pilotov in dirkačev, velja tudi za nacionalni zavod, da mora zaposlovati najboljše kadre na vseh ravneh.
Vendar ni ne v javnosti ne v osrednjem mediju zaznati nikakršne prevladujoče volje niti ne upoštevanja vredne analize trenutnega stanja, ki bi vzbujali upanje na skorajšnje spremembe. Populistična RTVS v svoji zasnovi in praksi niti simbolno ne premore apolinične note, pač pa piskajočega efeba, katerega namen in smisel je prejkone opominjanje, grožnje in zavračanje neposlušnega gledalca nazaj k čredi, ki se pase v tem mediju, ne pa ubrano in zbrano muziciranje, ki bi vsaj občasno sublimiralo hrup sveta in segalo v presežnost. Kalinov fantek s svojim piskanjem simbolno perpetuira večni infantilizem avditorija, ki je žrtev te ustanove. Drastična perspektiva medija tako ostaja: vse prežemajoča politična pornografija informativnega in kvazikomentatorskega trobezljanja.
Mandatne igre
Spomnim se izidov glasovanj zaposlenih, ko smo se odločali o podpori kandidatom za odgovorne urednike. Velika večina je podprla tiste kandidate, ki v svojih programskih izhodiščih niso omenjali kakšnih resnih organizacijskih ali programskih sprememb, saj se je z leti povsem akomodirala na obstoječe razmere. Spomnim se, da sem enega od njih (nomina sunt odiosa), ko je ponovno kandidiral za OU KUP-a, ob predstavitvi njegovega »programa«, kjer je prisotnim zagotavljal, da se že zaradi svojih let ne namerava lotevati nikakršnih revolucionarnih sprememb, vprašal, s kakšno utemeljitvijo se je tem spremembam izogibal doslej, v pravkar izteklem mandatu, saj ga je vendarle začenjal štiri leta mlajši, pa se je iz zadrege reševal z naštevanjem bojda uspešnih hišnih projektov in koprodukcij, ki da jih je program izpeljal v njegovem mandatu. O uspešnosti teh projektov že zaradi cehovske solidarnosti neradi javno polemiziramo, vendar sem le dodal, da ponavljam, kar sem mu ob neki priliki že povedal: uspešno nadaljuje zgolj zgrešeno politiko svojih predhodnikov. TV in njihov »kulturno-umetniški« program sem primerjal z jalovo kravo, ki pa se nenehno goni in zategadelj k njej manično pripuščajo vsakega bika, ki pride mimo. No, to velja še tem bolj danes, le da so v zadnjem desetletju poleg jalovih programskih idej začeli tudi bike znova izbirati po njihovi družbenopolitični primernosti. Saj veste, prosto po Cankarju: ne le putka in jajce – tudi petelin mora biti moralen (kar se danes prebere: biti mora vstajniško orientiran aktivist, vse drugo ni pomembno). Po vseh teh letih je namreč omenjenemu odgovornemu uredniku sledilo troje izjemnih uredniških kalibrov (nomina sunt …), in res se je izkazalo, da so bila tista slaba leta KUP-a pravzaprav napol uspešna. Kajti zdaj smo pred tem, da nam jalova krava crkne.
Konec KUP-a je bil torej pričakovan in načrtovan: programirani stečaj. Iz stečajne mase bodo poplačani zgolj tisti, ki so ga pokopali: novinarji in politični administratorji. Ta sklep pa nas znova popelje k problemu, ki sem ga nakazal že uvodoma in je v ozadju vsega tega: k postopni »žurnalizaciji« nacionalne televizije v celoti in k usodnim zakonskim, statutarnim ter organizacijskim zablodam, ki so se z leti sistemsko utrjevale in poglabljale.
Kaj je polje delovanja nacionalke
Zmeraj me je motila skovanka »kulturno-umetniški«, s kakršno so od nekdaj naslavljali tisti del programa slovenske nacionalne televizije, ki bi moral biti že po definiciji najpomembnejši del te kulturne ustanove, pa seveda to nikoli ni bil. Prav nasprotno – dolgoletna tendenca kaže, da bo v svojem izvornem smislu sčasoma povsem usahnil. Da si je mogoče predstavljati nekaj, kar je sicer »kulturno«, ne pa tudi umetniško, o tem ne more biti dvoma. Da pa je lahko nekaj »umetniško« in hkrati »nekulturno«, to si je nekoliko težje predstavljati, kolikor še vedno velja, da umetniško in umetnost ni nekaj docela poljubnega. Pa tudi če bi bilo tako in četudi v resnici je tako, da se dandanes ravno karkoli lahko samorazglasi za umetnost, in nemara prav zato zaman pledira na občost, saj slej ko prej obvelja pri mnogih za neumetnost ali celo za šarlatanstvo, ki niti s kulturo oz. kulturnostjo nima nikakršne zveze, lahko vendarle sklenemo, da vse, kar pri določeni publiki in stroki obvelja za umetniški artefakt, obvelja v najmanj istih krogih tudi za kulturni pojav, medtem ko v očeh drugih ne gre za nikakršno umetnost, kvečjemu za specifičen fenomen ali produkt kulture brez presežne, morda tudi brez vsakršne vrednosti. Kulturnost je torej obvezni in zavezujoči atribut umetniškega fenomena in kultura njegov neizogibni dogajalni okvir in kontekst, medtem ko umetniškost še zdaleč ni ne prevladujoči smoter ne določujoči atribut vseh kulturnih fenomenov. Če je potemtakem skovanka »kulturno-umetniški« sestavljena iz enako poudarjenih dveh pojmov, potem prej ločuje kulturno od umetniškega, kot pa združuje, saj govori o kulturnih in umetniških programih, pri čemer prvi niso hkrati tudi drugi in enako ne drugi hkrati tudi prvi. Če pa je skovanka s poudarkom na prvem ali drugem od v njej zaobseženih pojmov, potem gre v prvem primeru za pleonazem, saj smo vendar poprej ugotavljali, da ne obstajajo nikakršni umetniški pojavi, ki ne bi sodili v domeno kulture, da bi torej bili »nekulturni«, v drugem primeru pa za programe, ki se tičejo kulture zgolj zato, ker so umetniški. Sam bi se seveda zavzemal za slednje: v kulturno-umetniški program sodi le produkcija in posredovanje umetniških programov. Kulturnoizobraževalne, kulturnoinformativne, kulturnozabavne in telesnokulturne programe bi treba organizacijsko ločiti od kulturno-umetniškega programa, vse naštete programske segmente pa v imenih razbremeniti pleonastičnega dodatka »kulturno«, kakor ga že zdaj ni najti ob »informativnem« programu. In seveda, glede na nanovo utemeljen osnovni smoter in smisel nacionalke izločiti, kar ne sodi vanjo: vse dosedanje informativne, kulturnoinformativne, kulturnozabavne in telesnokulturne programe. Povsem jasno je tudi, da vanjo ne sodi ne verski ne manjšinski program, enako ne regionalni centri. Slednje morajo vzeti pod svoje okrilje regije, verski program pač verske skupnosti, manjšinske programe narodne manjšine ter regionalnimi centri. Seveda morajo imeti vsi našteti mediji in programi zakonito podlago, ki bo zagotavljala njihov materialni obstoj in usklajenost s siceršnjo vlogo in ustavnim položajem regij, manjšin in verskih skupnosti.
Reformirana nacionalka se mora s svojim očiščenim programom osredotočiti predvsem na produkcijo, distribucijo, predvajanje in hranjenje naslednjih umetniških programov: igranih filmov vseh dolžin lastne in tuje produkcije, igranih nadaljevank višjega kakovostnega razreda, in priredb dramskih predstav. Sem sodijo glasbeni in baletni filmi ter studijske oddaje, umetniške priredbe zunanjih predstav in spektaklov, umetniško zasnovani etnodokumentarni in portretni filmi; originalni in tuji otroški in mladinski filmi, kvalitetne igrane serije, animirani filmi in umetniške priredbe lutkovnih in drugih predstav za otroke in mladino; umetniško zasnovan domači in tuji dokumentarni program.
Nacionalka mora gojiti izvirni in visoko kvalitetni izobraževalni program, predvajati mora tudi izbrane tuje dokumentarnoizobraževalne oddaje in serije; s kvalitetnimi izobraževalnimi vsebinami mora »servisirati« otroke in mladino.
Nacionalka mora po strogo izdelanih kriterijih kvalitete in nacionalne oz. splošne pomembnosti neposredno prenašati izbrane kulturne prireditve, umetniške predstave in državne proslave; skrbeti mora za vsesplošno kulturno in umetniško osveščenost prebivalstva, zato mora vpeljati studijske pogovorne oddaje, ki bodo z izobraženimi in retorično spretnimi voditelji ter z izbranimi gosti obravnavale teme s področij umetnosti, družboslovja in humanistike, jezika, dediščine, zgodovine, religij in znanosti.
Post scriptum
Tako zamišljeni nacionalki – seveda je nekaj predlogov precej drznih in bi bili potrebni nadaljnje razprave – je treba z zakonodajo zagotoviti stalen proračunski vir za programe, ki bi se ipso facto proizvajali in emitirali brez reklam, izvzemši tiste za samopromocijo. Ad hoc pozivi k neplačevanju in ukinitvi obveznega prispevka in s tem k neizogibni takojšnji destrukciji RTVS so preuranjeni vse dotlej, dokler v politiki ne prevlada demokratična volja po celovitih družbenih reformah in ipso facto po reformi nacionalnega medija.