Kamor so nas noge peljale iz navade

Tako kot v mnogih drugih krajih na prepihu med mediteranom in Srednjo Evropo, so bari več kot le prostori za preživljanje prostega časa. Zato pa ob pol sedmih ne grem domov, saj mi poročila ne bodo povedala ničesar o mojem kraju, kaj se tu dogaja in zakaj, še Primorske novice bom moral prebrati tu, za šankom, da mi bo lahko sosed tolmačil, na kaj je novinar aludiral, ko se mu je zapisalo, da je na primer nekdo izstopil iz osebnih razlogov. Do informacij je pri nas, tako kot v marsikaterem kraju na tem istem prepihu, ki ne ceni javnega, odprtega diskutiranja in konfrontacije, zelo težko priti in, gotovo ne edini, vendar najbolj demokratični vir informiranja so ravno bari. Za šankom namreč ne velja ista hierarhija kot izven njega. In ker Nova Gorica ni preveč socialno razslojeno mesto, v iste bare hodijo ljudje različnih funkcij in zaposlitev. Tam se sklepajo drugačna prijateljstva kot izven njega, jeziki se razvežejo, teme in osebe se razdirajo in prebadajo. Kvantamo, seveda, in prek kvantanja se nam odpirajo koncentrični krogi resnice.
V ničemer modernistična zasnova mesta z razprtimi in preglednimi alejami, z namenskim coniranjem po funkcionalnosti, z jasno razmejitvijo med prostorom za bivanje, prostorom za industrijo, prostorom za rekreacijo in centrom, ne dobi svojega nasprotja, kot v baru samem, malem prostoru, ki zaobsega vse. Zakaj bi šel v nakupovalno cono, če lahko za sosednjo mizo vprašam, če mi posodijo vrtalni stroj, kable, tako tiste za zvočnike kot one za prižgat avto, oni tam popravlja pralne stroje, tisti dela na občini, ne rabim niti odpreti rumenih strani (uf, sedaj sem v devetdesetih!), le kelnerja prosim, naj mi pokaže za katero mizo sedi malar, za katero odvetnik, ena kava, kakšna runda, vse je urejeno. Tu se preprodajajo klobase, vedno je nek bratranec nekje v okolici, ki kolje, tu se kadrira, zaposluje, tu se dogajajo novi posli in projekti, najpomembnejši sestanki se začnejo v baru (kolikim kulturnim projektom sem bil priča, da so se razvili, ker so ljudje zahajali v iste bare – in koliko jih je propadlo, ker so se med kakšno popivko po nepotrebnem skregali), tu se dogaja politika, tu se lobira. Obstaja anekdota, ki kroži po barih, da naj bi se ministrska ekipa z Matijo Mačkom na čelu, z nalogo določiti lokacijo za izgradnjo Nove Gorice, namesto pregleda teritorija odločila takoj zaviti v neko solkansko betulo. In ko so se čez nekaj ur odločili odlepiti od šanka, je nekdo pobaral ministra, kje naj bo to mesto stalo, pošteno okajeni Maček pa naj bi s palcem pokazal prek ramena in dejal: »Tam nekje naj bo!« Anekdota najverjetneje ni zgodovinsko resnična. Vendar resnica se marsikdaj podaja v prilikah. In ta spis bo govoril sicer o barih, vendar bo zares pripovedoval o nečem drugem. O tem, kako je mesto že od samega začetka kršilo svoje lastne načrte. Kako so prebivalci kraja, ki ni nastal organsko, temveč z odlokom, teoretično in takoj kot mesto, že od začetka, ko je zaobsegalo le glavno cesto, Magistralo, ki je peljala od nikoder do nikamor, hoteli ustvariti topla zavetja, manjše in človeku bolj prijazne prostore, kjer bodo lahko že sedaj lepo preživljali svoja življenja v pričakovanju na tisti nedoločen čas, ko bo mesto zares narejeno in bo sijalo preko meje.

Predzgodovina

V letu 1948 so solkansko polje zasedle delavske brigade, sestavljene iz mladih iz vseh bratskih jugoslovanskih republik, večinoma sicer iz okoliških krajev, mladcev, ki so bili oropani regijskega središča in so se namenili izgraditi novega. Takoj so se lotili melioracije meteornih voda, gradnje Magistrale in prvih »ruskih« blokov. Kot mi pove kdaj kakšen zgodovinar, ko spije že več kot vrček in se počasi sprosti, konča citirati in s prstom zapisovati fusnote na šank, so delavske brigade bile dokaj neučinkovita delovna sila. Grajenje je bilo bolj kot ne podobno športnemu tekmovanju. Nepoznavanje zidarskih veščin je marsikdaj pomenilo, da so morali iste zidove večkrat ponovno graditi, saj malta ni bila na pravilen način premešana, ali pa so, v želji po doseganju dobrih rezultatov, polagali opeke hitreje, kot bi smeli, in se zmes malte ni mogla pravilno sušiti. Vendar učinkovitost sploh ni bila primarni namen brigad. Oblast je, poleg seveda ideoloških razlogov, hotela prek delavskih brigad mladino, ki je doživela vojno, nekoliko razbremeniti, jim dati nekoliko veselja in občutka, da obstaja neka prihodnost. Neka nova Gorica. Vse skupaj pa je bilo bolj ali manj podobno nekemu povojnemu jugoslovanskemu Erasmusu. In baje se nikoli več ni toliko zabavalo in seksalo v Novi Gorici.
Brigadniki so bili nastanjeni v kompleksu opekarne imenovane Frnaža. V tem kompleksu so imeli tudi spalne prostore, restavracijo oz. menzo, trgovino in družabne prostore. Torej, mesto v malem. In vendar, mladi kot mladi, marsikateremu niso bile všeč omejitve, ki jih je vodil režim kompleksa. Tako so, če so se hoteli še dodatno pozabavati, popiti kaj boljšega, kot so jim nudili v menzi, morali proti večeru zbežati iz Frnaže in si poiskati kakšno drugo točilnico. Na celotnem polju – gradbišču – je pa stala ena stara kmečka hiša s svojim hlevom, sadovnjakom in vinogradom. Tu je živela furlanska družina, ki je pridelovala med drugim tudi vino, ki ga je z veseljem delila s simpatičnimi brigadirji. Okoli te hiše, ki še danes stoji skrita v samem osrčju mesta, se je sčasoma zgradilo mesto, vendar spomin na te lepe, mirne in zabavne trenutke je ostal še dolgo, saj je ta furlanska družina vse tam v globoka devetdeseta vsako novo leto prejemala čestitke iz daljnih koncev bivše republike, od tistih, ki sicer niso nikoli videli, kako je mesto zraslo, in jim je Nova Gorica pomenila le tiste lepe, mladostne večere, dišeče vino, gostoljubnost furlanske družine in najbrž nerodne, ampak sproščene pogovore v kleti.

Hotel Park

Ob zgrajeni Magistrali, glavni cesti in hrbtenici mesta, naj bi bile nanizane vse pomembne mestotvorne dejavnosti, vsebinsko in arhitekturno pomembne stavbe, tu naj bi se odvijala trgovanje, srečevanje, skratka mestno življenje. Okoli glavnega trga, ki naj bi bil razširitev te ceste ob njenem stiku z Erjavčevo ulico (staro potjo iz Gorice na nekdanje pokopališče na goriškem polju), naj bi stale občina, kulturni dom, upravne stavbe, tu bi se dogajala zborovanja in kulturne prireditve. Na severnem koncu magistrale je bil predviden rekreacijski del, na vzhodu industrija, na zahodu pa stanovanjski del. Ob Magistrali naj bi stal tudi veličasten mestni hotel z restavracijo in kavarno. V Novi Gorici so že leta 1949 ugotovili, da ni dovolj denarja, predvsem pa ni dovolj poguma za začetek gradnje nekaj tako veličastnega ob Magistrali. Ker pa so v mestu vseeno potrebovali hotel, restavracijo in kavarno, so se domislili, da bi najprej zgradili nekaj manjšega, ki bi le začasno zapolnjevalo to prazno razrito polje. Odločili so se graditi na tedanji najbolj živahni poti, ki še ni imela imena, je pa vodila od Frnaže (malega mesta v mestu) do gradbišča “ruskih blokov”. Poimenovali so jo Cesta 5. Zaradi vseh nujnih zapletov je objekt dobil uporabno dovoljenje šele leta 1959, celih deset let po začetku gradnje, vendar je po pričevanju tedanjih žejnih prebivalcev sprejemal goste skorajda cela petdeseta leta. Arhitekta Stanislav Rohrman in Danilo Fürst sta se dela lotila tako, da sta najprej sprojektirala niz pivskih prostorov, ki so bili tudi najprej zgrajeni, torej biljardno sobo (kjer so obiskovalci noč in dan kvartali), restavracijo, sledila je kavarna in letni vrt s plesiščem. Ko so objektu nekoliko kasneje dogradili še hotelski del, se je ponudba razširila še z banketno dvorano, vse lokale pa je med seboj povezovala tamponska cona, majhen prehodni prostor, ki ga v dokumentih in načrtih poznamo kot »priročni bar«. Funkcija tega priročnega bara ni povsem jasna, kolegi izza šanka menijo, da je to najbrž bil prostor »za presekat«. Po načrtih sodeč je bil namreč sestavljen zgolj iz točilnega pulta, ki je zasedel praktično celo sobo. Najbrž so tu obiskovalci spili kaj močnega na poti iz restavracije na plesišče, saj vemo, da takratna dieta ni varčevala z maščobami.
Zavidljiva gostinska ponudba za nastajajoče malo mestece je tvorila središče družabnega življenja novega mesta in tudi odločilno premaknila težišče javnega življenja s predvidene Magistrale oz. takrat že Kidričeve na Cesto 5, ki se je medtem preimenovala v Delpinovo. Tu je kmalu bila postavljena »začasna« avtobusna postaja in »začasna« tržnica, obe »začasno« stojita na tem mestu še danes, v petdesetih letih pa je – zaradi vedno večjega pritoka ljudi tudi iz okolice med delovnim časom –začela obratovati tudi pekarna in slaščičarna Pecivo, ki je poleg ponudbe pijače zalagala celo občino s kruhom in kmalu kasneje postala tudi restavracija ter prva picerija v mestu. Delpinova je tako postala prva prava mestna promenada, ki kot taka še danes funkcionira predvsem pri najstarejši generaciji Novogoričanov.

Vino Gorica

Iz priročnega bara izstopimo in se namenimo po časovni poti do naslednjega lokala, ura je že pol devetih, smo v šestdesetih letih. Takrat se lokalne oblasti končno opogumijo in lotijo dela okrog Magistrale. Novi načrti iz leta 1960 napovedujejo urejanje območja tik ob glavnem mestnem trgu, ki naj bi vključeval stanovanjsko stolpnico z javnim programom v pritličju, objekt s kinodvorano in kulturni dom, ki naj bi segal že kar na glavni trg pred občinsko stavbo. Po tem načrtu se je udejanjila le stanovanjska stolpnica, t.i. Nebotičnik arhitekta Viljema Strmeckega. Stavba je situirana na osi vzhod-zahod, dnevni prostori so osončeni z južne strani, v spalnih prostorih pa so okna oblikovana tako, da je fasada v smeri burje (torej proti severovzhodu) zaprta, odprta pa proti severozahodu. V pritličju so zasnovani trije javni lokali: za konfekcijo, elektrotehnični material in bife, ki sega tudi v medetažo. Tu je predviden večji točilni pult z mizicami za stoječo strežbo, na galeriji pa mizice s stoli. Objekt dobi uporabno dovoljenje leta 1966, v soglasju so posebej poudarili, »da se uporabo kuhinje omeji le na pripravo najosnovnejših toplih jedi: golaž, vampi, klobase, hrenovke in slično.«
Dvoetažni bar, ki nosi ime Vino Gorica, kmalu postane pomembno atraktivno zbirališče prebivalcev, predvsem mlajših, ki ne smejo vstopiti v Hotel Park in nočejo biti preveč na očeh mimohodcev v Pecivu. Dvignjen nivo omogoča določeno intimo za poljubno preživljanje barskega časa, kar lokalu kmalu nadene nadimek »Nebesa«. Ni znano, kaj se je v tem baru dogajalo, o tem ima vsak za šankom svoje mnenje, tisti, ki vedo, pa modro molčijo. Ni znano niti, koliko časa je obratoval, gotovo pa je kmalu uplahnilo zanimanje zanj, saj se je že čez nekaj let v mestu odprl eden najbolj kultnih barov v slovenski povojni zgodovini.

Cocktail

Leta 1966 arhitekt Marijan Vrtovec izdela zazidalni predlog za trgovsko središče, ki bo dodobra in nepovratno spremenil videz mesta. Trije enonadstropni objekti stojijo med Erjavčevo in Leninovo ulico, ki vodi od Mestne hiše proti železnici, in ki v tistem času, pred gradnjo Cankarjeve in »kitajskega zidu«, predstavlja eno severnejših novogoriških ulic. Objekti stojijo paralelno na Magistralo in ji kažejo hrbet, med njimi pa poteka peš cona, nova mala promenada. Če je Delpinova nadomestna promenada ob pričakovanju razvoja Magistrale za prvo generacijo Novogoričanov, postane nova, Trgovska ulica, popularna nadomestna promenada za njihove otroke, baby boom generacijo. Ulica ima poleg večjega supermarketa še mnogo manjših butikov in dva pomembna bara za to generacijo, Bacchus ter Cocktail bar.
Smo v sedemdesetih. Dolgolasa hipijska in frikovska generacija, ki hodi v sosednjo Gorico kupovati jeans, rock plošče in prepovedane knjige, si seveda želi imeti tudi svoje prostore. Vendar so ji – tako pravi zgodba – vrata Cocktaila najprej zaprta. Gospa, ki bo vodila bar od začetka vse do zaprtja leta 2005, si je zamislila, da bi bar na Trgovski ulici moral biti nekoliko šik, namenjen porajajočemu dobrostoječemu novogoriškemu meščanstvu – od tu tudi ime bara. Vendar kaj kmalu ugotovi, da ta gospoda lahko poseda nekaj ur, a v tem času spije le eno kavo, medtem ko razcapana, barvita mladina v istem času spije tudi pet, šest piv. Podjetna gospa – in v tem času Novogoričani postanejo izredno podjetni, predvsem zaradi bližine meje in rednega kontrabanda – zavrže prvotne načrte in vrata Cocktaila odpre tej uporni generaciji, zvočnike pa kitarski glasbi.
Imenovati Cocktail ‘zloglasen bar’ je bistveno premalo. Cocktail je bil predvsem pribežališče čudnih in zanimivih ljudi, umetnikov, upornikov, hipijev, pankerjev, metalcev, vseh subkultur, ki so se zvrstile v dobrih 30 letih njegovega obstoja. Njegova centralna lega v samem središču mesta, a istočasno od njega privzdignjena s stopnicami, ozko in dolgo teraso, velikem točajnim pultom v notranjosti in malimi separeji, (govori se, da je notranjost oblikoval Oskar Kogoj, vendar tudi o tem, kot o marsičem, kar se tiče arhitekture in oblikovanja v našem mestu, ne obstaja pravih virov) je dajal občutek skupnosti in privatnosti ter predvsem varnosti, saj je nudil vpogled nad tem, kdo vstopa v bar. Tudi dejstvo, da se je tu smelo marsikaj več početi kot drugje, je botrovalo temu, da je bar zaslovel daleč onkraj meja Nove Gorice. Čeprav je policija večkrat izvajala preglede, je predvsem skrbela, da prostor ne bodo zasedli dilerji, rekreativni uživalci konoplje je praviloma niso zanimali. Tako so za vikende romali tudi iz Ljubljane, Kranja, Postojne, Tolmina v Novo Gorico na obisk tega malega slovenskega Amsterdama. Zgodb o tem, kaj se je dogajalo tu, je malo morje (npr. kako je eden bolj znanih slovenskih politikov nekoč kar skočil nekaj metrov globoko čez ograjo terase) in jih bo nedvomno nekoč potrebno zbrati v kakšni samostojni publikaciji.
Živahno javno življenje in priljubljenost Trgovske ulice sta botrovala temu, da so se na njenem izteku na Leninovi ulici vedno pogosteje začeli zadrževati ljudje in da so nastajale nove trgovinice ter novi lokali. Sčasoma se je ta ulica, ki je v vmesnem času postala Rejčeva, zaprla in nekoliko nepričakovano je tu nastal center mesta, Bevkov trg. Ideja o odprtem modernističnem središču se je na Bevkovem trgu dokončno izjalovila. Nastalo je neke vrste organsko, zamejeno, malo središče, povsem v nasprotju s primarnimi Ravnikarjevimi načrti.

Argonavti

Leta 1976 dobi uporabno dovoljenje nov pomemben objekt v mestu, hotel Argonavti ob severnem izteku magistrale. Začetna zadržanost ob iskanju dovoljšnje veličastnosti za objekte ob Magistrali in previdnosti pri izbiri lokacij nekako zvodeni in avantgardni objekt skupine OHO ter arhitekta Nika Lehermanna je postavljen ob takrat najpomembnejšo povezavo Sežana-Bovec, kjer naj bi kmalu nastala nova avtobusna postaja.
Argonavti so veličastni, novi, vznemerljivi, njihovo podobo vidimo na reklamah za Citroen, postanejo mestna ikona, verjetno edina. Nova Gorica je namreč skozi celo svojo zgodovino videti, kot da se tu arhitektura zgodi brez arhitekta, kot da preprosto nastane, zapolni prostor, kot neavtorska dela, ki se pač morajo pojaviti. Tako so, poleg občinske stavbe arhitekta Vinka Glanza, Argonavti edini opazen in prepoznaven objekt v tistem času.
V načrtih za večetažni in tlorisno razgiban objekt opazimo na primer Turistični urad, ki je prvi zametek razmišljanja o turizmu v mestu, pa tudi eksotične prostore, kot so prostor za degustacijo kave, English pub s 50-metrskim točilnim pultom, Vinski zaliv in Žar klub, ki je obratoval celo noč. Tako dobro je poskrbljeno za pivce v Argonavtih, da ima objekt tudi predviden prostor za varstvo otrok ter cvetličarno, da se lahko s šopkom odkupimo ženi, ko se pijani vrnemo domov. Na več kot dvajset kvadratnih metrih sta veliki ločeni sobi za shrambo belega in črnega vina. Argonavti so postali zabaviščni center mesta in morda je tedaj promenada na Kidričevi ulici prvič in edinkrat zares zaživela, saj je vse druženje v mestu potekalo na liniji med Park Hotelom in Hotelom Argonavti, tod so se sprehajali Novogoričani, ko so želeli srečati prijatelje. Oba vrta sta bila polna gostov, na obeh se je pilo in plesalo, v Argonavtih celo pod veličastno brutalistično betonsko sončno uro. Ravnikarjeva Magistrala je prvič zaživela zaradi želje domačinov po zabavi in plesu.

Amnezija

Sem vam že omenil, da so v teh letih Novogoričani postali podjetni? No, podjetni niso postali le navadni prebivalci, ki so dnevno švercali kavbojke, kolesa in kuhinjske ploščice znancem v Ljubljani, Reki in drugih krajih, ki niso premogli prepustnice. Podjetni so postali tudi tisti »tam zgoraj«. Ura je že deseta zvečer, leto je 1990, vendar pijače v Parku in Argonavtih ne bomo več dobili. Že sredi sedemdesetih let so se politični veljaki odločili, da bodo izkoristili obmejno lego mesta in da bodo izgradnjo socialistične izložbe zahodu financirali z lahkim denarjem in devizami. Tako se prične dejavnost, po kateri je v novejši dobi Nova Gorica postala znana na nacionalni ravni in onkraj nje: igralništvo.
Ker so gospodje že 1973 leta določili, da igralnice niso prostor za domačine (vanje so lahko vstopili šele po letu 1995), temveč le za tujce, se objekta Hotela Park in Argonavtov, ki kasneje postane Casino Perla, ločita od mesta in njegovega življenja. Poleg tega, da so ulice, ki jih je njihov program oživljal, naenkrat zamrle, je igralniška dejavnost v mestu prinesla kar nekaj nedobrodošlih sprememb. Zaradi visokih plač za relativno nezahtevna dela je mnogo ljudi opuščalo šolanje, cene nepremičnin so se izredno povišale, lahek denar je dajal potuho lokalnim politikom, da ne razmišljajo o strateškem razvoju mesta. Novi in zanimivi bari ali klubi se niso več rojevali, temveč je bilo vedno več prostorov namenjenih klienteli kazinoja. Odpirati so se začeli manjši kazinoji, ki so bili odprti tudi za domačine in za zaposlene na HIT-u, kar je dvignilo stopnjo odvisnosti od iger na srečo na nezavidljivo raven. Odpirati so se začeli nočni klubi, s tujimi plesalkami, in z njimi razcvet organiziranega kriminala. Stavbe, ki bi morale veljati kot pomembni primerki slovenske modernistične kulturne dediščine, so prebarvane, neprimerno prizidane in prekrite s sijočimi neonskimi napisi. Čeprav je HIT kar precej vlagal v mestne dogodke in šport, so te naložbe bile nestrateške in mesto ni znalo dotoka denarja spremeniti v kvalitetno, zdravo in trajno ekonomijo. Ideja hitrega zaslužka se je vselila v glave prebivalcev in z njim škodljiva provincialna samozadostnost ter vera, da se bodo stvari, čeprav niso najbolj rožnate, že nekako – po inerciji – izšle. Šele danes, po krizi, ki je v veliki meri udarila tudi to nekoč bajno bogato podjetje, ki samo že razmišlja o postopni spremembi dejavnosti, smo se začeli spraševati, kakšna je naša pozicija v državi in v ožji čezmejni regiji. Žal zelo pozno. Čeprav ima Nova Gorica še vedno visok življenjski standard, se je je prijel sloves brezperspektivnosti in ima eno najvišjih stopenj brezposelnosti med mladimi med vsemi slovenskimi mestnimi občinami. Čeprav zasnovana ambiciozno, kot mesto, ki bo sijalo preko meje, se je vseh zadnjih trideset let bala ambicioznih načrtov. In želimo si lahko le, da je refleksija, ki se je zgodila v mestu ob obeleževanju 70. obletnice, pot iz tega mrtvila.

Rabies

Sedim na terasi Rabies bara in pijem svoje zadnje pivo. Ponudba domačih pivovarjev je tu enkratna. Pod menoj travnik, nepozidan del mesta, središče, obkrožen z Mestno hišo, nebotičnikom, gledališčem in knjižnico. Travnik, ki spominja na to, da je še 70 let nazaj tu bilo le polje, danes pa mesto, z močno zakoreninjeno identiteto tudi pri tistih, ki že dolgo časa ne živijo več tu. Lahko greš iz Gorice, ampak Gorica iz tebe ne bo šla nikoli. Travnik, ki tudi aludira na trg z imenom Travnik v središču starejše sestre onkraj meje. Vendar ta zamisel, da je ta ograjena zaplata trave res neko središče mesta, ki ponovno oživlja idejo odprte modernistične zasnove mesta, je prišla kasneje, kot se zdi. Namreč, do devetdesetih let je ta trava bila le nezgrajeni del mesta, ki se je širil praktično iz začetka Kromberka do same Magistrale. Prostor je sicer bil namenjen javnim zborovanjem, vendar ni predstavljal simbolike, ki ga sedaj kot prostor ima. Leta 1994 ga na vzhodni strani zameji gledališče, nekaj let kasneje pa še knjižnica, oba mojstrovini arhitekta Vojteha Ravnikarja (ki ni – tako mi suflirajo sopivci za mizo – v sorodu z Edvardom), ki je, čeprav v novih arhitekturnih pristopih, prevzel Glanzove elemente arkad iz Mestne hiše in tako tvoril nek občutek kontinuitete. Ravno tako je še kakšno leto kasneje Boris Školaris z istim elementom zasnoval stavbo SKB in tako dokončno zamejil travnik, ki je končno postal središče, in s tem ponovno oživel idejo Magistrale kot razprtega središča Nove Gorice.
Seveda se je z izgradnjo gledališča moral vzpostaviti tudi bar. Postavili so ga v prvo nadstropje, s teraso, ki gleda na travnik in Magistralo. Tudi ta lokal je najbrž bil zasnovan kot kulturno, nekoliko snobovsko zbirališče, vendar se je kaj hitro ugotovilo, da takšne publike ne bo dovolj za plačevanje zaposlenih in najemnine, zato je kmalu dobil ime Rabies (kar pomeni steklina), postal je neke vrste naslednik Cocktaila, kjer se družijo gledališki igralci, čudaki in rajanja željna mladina. Bar je s svojimi slikami opremil zloglasni slikar Slavko Furlan. Pravijo, da je pred odprtjem kar nekaj tednov slikal kar v prostoru lokala, honorar pa je dobil v vinu. Najbrž prav zaradi tega so v tem baru, kjer je bilo uničeno več ali manj že vse, cele in nedotaknjene že dobrih dvajset let ostale le njegove slike.
Ura je polnoč. Smo v letu 2017. Pisal bi še lahko o marsikaterem prostoru, o marsikaterem šanku. Lahko bi kaj povedal o diskoteki Odeon, ki je postala KGB, potem Cream. Lahko bi namenil kakšno besedo o KGŠ, o dogodkih, ki so se zvrstili na Poletni sceni in v tistem majhnem prostoru na hrbtu Mestne hiše. Lahko bi govoril o barih namenjenim odrinjenim skupinam, kot je Dino bar, Ibis, Bar upokojenci ali celo pankerski Crazy Horse. Lahko bi vsaj omenil bar na železniški postaji, ki je zaradi svoje obmejne pozicije postal prvo pravo stičišče prebivalcev obeh Goric. Lahko bi, seveda, vendar časa mi zmanjkuje,  vsega je enkrat konec, bar se zapira, kelner je živčen in če že mora, naj se, moja štorija konča, kadar zopre se betula.