“Pred letom in pol se je v Torinu zbrala skupina osmih ljudi. Dobili so se pred Palazzo Nuovo, dolgo in visoko stavbo, podobno pisarniški omari ali harmoniki; v njej se nahajajo študijski prostori univerze v Torinu. Njihov cilj je bil preprost: hoteli so razpravljati o filozofiji Immanuela Kanta, o »Nauku o metodi«, ki je sklepni del Kantove Kritike čistega uma. Nastanili so se v univerzitetni knjižnici in dva dneva govorili o petdesetih straneh filozofije.”
To srečanje ni bil izjemen dogodek. Vsak mesec se v Padovi, Berlinu, Cambridgeu ali Leuvnu sestane zbor kantovskih učenjakov – v drugačni sestavi, a s podobnim ciljem. Govoriti hočejo o detajlih kantovstva. Izdajajo revije, posvečene Kantu: dovolj jih je, da lahko ločujemo med boljšimi in slabšimi kantovskimi publikacijami. Tristo let od Kantovega rojstva je mogoče zgraditi akademsko kariero z objavljanjem tekstov v Kant-Studien ali Kantian Review. In ker 22. aprila obeležujemo Kantovo obletnico, je primeren čas, da preiščemo razloge. Zakaj je Kant tri stoletja po svojem rojstvu priljubljen med filozofi?
Na to vprašanje obstaja nekaj šolskih odgovorov. Prvi odgovor se glasi: ker je Kant dovršil obrat filozofije k Jazu oziroma subjektivnosti. France Veber, na primer, je dejal, da se je filozofija v zgodovini štirikrat obrnila proti jazu, kot vijak, ki ga štirikrat zasučemo. Prvič, ko je Sokrat postavil etično maksimo »spoznaj samega sebe«; drugič, ko je Sv. Avguštin naredil iz sebe kot osebe filozofsko-teološki problem (mihi quaestio factum sum, sebi sem postal vprašanje); tretjič, ko je Descartes postavil gotovost vase za temelj filozofske vednosti; in četrtič, ko je Kant našel sedež celotnega spoznanja v strukturi človeškega razuma. Še več: Kant je zatrdil, da je v našem umu utemeljena moralnost, da sta prostor in čas samo formi našega zaznavanja stvarnosti in da je lepota učinek našega duha. Kant je, skratka, dokončno obrnil pozornost filozofije v notranjost jaza.
Ta odgovor drži. Ampak ne zadošča. Ne pojasni, zakaj je osmerica iz Torina govorila o Kantu – in ne raje o Edmundu Husserlu, ki je prav tako filozof subjektivnosti.
Poskušajmo z drugim šolskim odgovorom. Kant je popularen zato, ker je prelomil z metafiziko, ne da bi človeku vzel spoznavno moč. Pred Kantom, tako se glasi zgodba, je bila filozofija razcepljena na metafiziko in skepticizem. Bodisi si dogmatsko razmišljal o Bogu, duši in svetu, kot šolmoštri iz Kantovega časa; bodisi si ponižal človeško spoznanje na stvar navade ali psihološke asociacije, tako kot David Hume. Kant je našel srednjo pot: bil je prvi, ki je iz filozofije izgnal nadčutno stvarnost, vendar filozofije s tem ni prepustil skepticizmu. Njegova Kritika čistega uma izžene presežno vednost, ne da bi s tem uničila vednost kot tako.
Seveda. Ampak metafiziko sta po Kantu izganjala tudi Nietzsche in Heidegger. Zakaj ni osmerica iz Torina govorila o njiju?
Navedimo tretji odgovor, ta bo manj šolski. Kant je bil politično jasnoviden. V svojih esejih o zgodovini, v Ideji k obči zgodovini s kozmopolitskega gledišča in Večnem miru, je napovedal naslednjih dvesto let evropske zgodovine. V prihodnosti, je dejal Kant, bosta na evropsko politiko vplivala dva mehanizma. Prvič, gospodarski stiki med evropskimi narodi bodo postavili države v soodvisnost, ki bo Evropejce naravno odvrača od bojev. Nekateri bodo godrnjali, ampak trgovski duh bo zmagal nad viteškim; logika kupčije nad strastjo vojne. Drugi mehanizem: ko se bodo vojne vendarle dogajale, bodo ljudstva Evrope spoznavala, da je vsaka nova vojna hujša od prejšnjih, dokler ne bo prišla vojna vseh vojn, ki bo Evropejcem za večno priskutila bojevanje. Rezultat dveh mehanizmov je jasen: ljudstva Evrope bodo vstopila v zvezo, ki bo osnovana na gospodarskih vezeh in preprečevanju nadaljnjih vojn. Ta zveza ne bo imela skupne vlade (Kantu se je ideja države nad državami zdela absurdna, tiranska), jezikovno in religiozno raznolikost pa bo ohranila, kajti dokler se ljudstva razlikujejo med seboj, obstaja naravna bariera, ki enemu narodom preprečuje, da bi se polastilo vladavine nad ljudmi z drugačno vero in jezikom. Kant je morda napovedal Evropsko unijo.
Naj bo, lepa zgodba. Ampak ideja, da tržna razmerja med državami vodijo v mir, ni nova. O njej je govoril že Montesquieu, ko je razpravljal o doux commerce, blagem duhu trgovine. In idejo evropske zveze je, kot priznava Kant, napovedal že abbé de Saint Pierre. Zakaj bi preroštvo pripisovali Kantu, in ne njegovim predhodnikom?
Preizkusimo še zadnji odgovor. Kant je popularen zato, ker je pripravil teren za uskladitev filozofije s pozitivnimi znanostmi. Kant je bil prvi filozof, ki je svojo teorijo spoznanja in narave oblikoval tako, da upošteva newtonovsko znanost. Predlagal je novo delitev dela: znanost, denimo mehanika, priskrbi naravne zakone; filozofija pa pojasni, kateri pogoji morajo biti (in tudi dejansko so) izpolnjeni, da lahko naravni zakoni veljajo. Denimo, eden od Newtonovih zakonov gibanja pravi, da bo telo spremenilo gibanje le pod vplivom sile. Ta zakon se torej izreka o vzročni moči sile na telo. In tukaj se odpre prostor za filozofsko delo: šele filozof (in ne znanstvenik) lahko pojasni, zakaj lahko na naravo sploh apliciramo pojem vzročnosti. Hkrati pa filozofija deluje kritično; ker pozna zgodovino metafizike, ve, katerim skušnjavam lahko podleže človeški um, tudi tedaj, ko se ukvarja z znanostjo. Ali se znanstvenik v nasprotju s svojim poslanstvom poskuša izrekati o Bogu ali o svobodi ali o poslednji naravi živih bitij? Filozof ga tukaj zaustavi; opomni ga, da je stopil onstran mej spoznanja.
Vsi ti odgovori držijo. Ampak še vedno ne razkrijejo, zakaj so se filozofi neprekinjeno ukvarjali s Kantovo filozofijo od izdaje Kritike čistega uma leta 1781. Predpostavka teh odgovorov je namreč naslednja. Domnevajo, da je Kantova filozofija vplivna zaradi veličine njenih nalog. Predpostavljajo, da se je osmerica dobila v Torinu zgolj zato, ker se jim program Kantove filozofije zdi pomemben. Ampak dodati je treba: sestali so se tudi zato, ker mislijo, da Kant ni dovršil tega programa. Strinjajo se, da si je Kant zadal resnično pomembne filozofske cilje; hkrati pa menijo, da teh ciljev večinoma ni izpolnil.
Ta vtis je obveljal že v prvih generacijah Kantovih bralcev. Misleci Reinhold, Fichte, Schelling in Schiller so razlikovali med “duhom” in “črko” Kantove filozofije. Duha Kantove filozofije določajo njene veličastne naloge, torej utemeljitev spoznanja v Jazu in izgon metafizičnih utvar. “Črka” pa so besedila, ki jih je Kant dejansko napisal: seveda so izredna. Toda njihov jezik je okoren, terminologija nedosledna in kompozicija baročna (Schopenhauer je dejal, da je Kant sestavil svoja dela tako, da je obračal eno samo misel, dokler ni dobila videza sistema). Še huje, Kant je obdržal nekatere prvine dogmatične filozofije, zlasti nenavaden nauk o stvareh, kakršne so same po sebi. Duh je torej silovit, a črka betežna. Sklep Kantovih prvih bralcev je bil jasen. Črko moramo napisati na novo, tako da bo ustrezala duhu.
Ocena sodobnih bralcev ni zelo drugačna. Ko opisujejo nekatera mesta Kantovega opusa, uporabljajo naslednje izraze: Paul Guyer jih označi za “nekoherentna”, Henry Allison za “izredno nerodna”, Gerold Prauss pa “preprosto katastrofalna.” Ti primeri so izbrani naključno in ne odražajo mnenja teh velikih interpretov do Kanta v celoti, a ilustrirajo kritičnost do avtorja Kritike. Zgražanje nad Kantom je običaj kantovskih filozofov. Z oceno svojih bralcev bi se moral strinjati sam Kant. Tri leta po izdaji Kritike čistega uma je sestavil Prolegomena, delo, v katerem je hotel pojasniti stvari, ki jih je Kritika formulirala nejasno. Za nameček je nekaj let kasneje priobčil drugo izdajo Kritike, kjer je na novo napisal uvod in nekaj ključnih poglavij. Kant je očitno menil, da duha njegove filozofije ne izraža črka njegovih del: drugače ne bi poskušal najti vedno nove črke.
Zakaj se je osmerici iz Torina zdelo vredno posvečati svoj čas filozofiji, ki je očitno nepopolna? Prav zato: ker je nepopolna. Če bi Kant uresničil svoj filozofski program (izgon metafizike; utemeljitev spoznanja v strukturah razuma), potem bi se Kanta danes spominjali kot klasika, podobno kot Leibniza pred njim ali Hegla po njem. Nikomur pa ne bi padlo na pamet, da bi poskušal dokončati ali popraviti Kantovo filozofijo. Spraševali bi se le, ali jo pravilno razumemo. Ampak ker Kant ni izpolnil svojega programa, se lahko tudi vprašamo: ali lahko bolje uredimo njegove pojme, bolje formuliramo njegove argumente, bolje kartografiramo ta filozofski kontinent? Skratka: ali lahko program kantovstva izpolnimo bolje od Kanta?
To ne pomeni, da so kantovski filozofi nespoštljivi do svojega mojstra. Ne verjamejo, da bi lahko na Kantovem mestu napisali Kritiko, ki bi bila manj “nekoherentna” in “nerodna”. Nasprotno. V Kantu vidijo misleca, ki je odkril filozofijo, preveliko za enega človeka. Njegov program, torej izgon metafizike, utemeljitev spoznanja na strukturah čistega razuma in uskladitev filozofije s pozitivnimi znanostmi, presega delo enega profesorja iz Königsberga. Za svoje uresničenje potrebuje Kantove prve idealistične kritike, neokantovstvo, Brentana in Heideggerja, Strawsona in Rawlsa – in mogoče osmerico iz Torina.
Ko je Kant razmišljal o človeški zgodovini, je rad uporabljal izraz “ideja”. Ideja v tem zgodovinskem smislu pomeni stekališče človeških trudov, skupno točko, h kateri vodijo naša dejanja. Ampak ker je ideja le ideja, ne moremo vedeti, ali ne gre le za izmislek zgodovinskega opazovalca. Takšni ideji sta bili po Kantu mir in republikanska ureditev držav. Toda med ideje v tem smislu lahko uvrstimo tudi Kantovo filozofijo. Njegova filozofija ni identična Kantovim napisanim delom, temveč programu, ki ga je določil za prihodnje filozofsko ustvarjanje. Kantova veličina ni veličina mojstra-rokodelca, ki naredi popoln izdelek. Je veličina kartografa, ki prvi začrta obrise novega kontinenta.