Glavni protagonisti filmskega celovečernega prvenca Matta Rossa so člani družine Cash, oče Ben in njegovih šest otrok. Njihov miren in od vsakršne civilizacije odmaknjen dom obdaja le neokrnjena in prostrana gozdnata pokrajina, ki jo dopolnjujejo poetično šelestenje dreves, šumenje padajočih slapov, mirno žuborenje potokov in idilični razgled na mogočno gorovje.
Tukaj, stran od sodobne ameriške, na kapitalizmu in potrošništvu temelječe družbe, patriarh Ben z zvesto posadko otrok ustvarja simpatično nekonvencionalno in samozadostno mikroutopijo, ki temelji na brezpogojnem zavračanju življenja v, kot ga imenujejo sami, »kapitalističnem fašizmu«. Njihovo življenje tako (kljub pomenljivemu priimku) namesto denarja in materialnih dobrin, ki jih ta omogoča, sestavljajo zahtevne fizične rutine, učenje različnih preživetvenih tehnik in ekstenzivno, poglobljeno učenje matematike, fizike, književnosti in filozofije. Odrezani od tehnologije in vseh oblik zabave, ki jih ta ponuja mladim, svoje večere prebijajo ob branju klasičnih romanov in marksistične literature, ob poglobljeni diskusiji in refleksiji prebranih besedil in spontanih glasbeno-ustvarjalnih večerih, kjer zvok inštrumentov spremljata le prijetno prasketanje ognja in občasen vrisk navdušenja katerega od mlajših članov družine. Cash, ki v filmu subtilno prehaja med vlogama avtoritativnega patriarha in nežnega, razumevajočega, materinskega očeta, je odkrito zaničevalen do kapitalistične družbe, v kateri ljudem vse bolj agresivno vladajo korporacije in kjer se demokracija in družbeno-okoljska ozaveščenost intenzivno utapljata v narcisoidnosti odtujene shopping-mall populacije. Skladno s tem svoje otroke vzgaja povsem izolirano od vseh potrošniških dobrin, sodobne tehnologije, popularne glasbe in šund literature; kar pa seveda hkrati pomeni tudi stran od institucionalnega šolstva in religije, nacionalistične ideologije in patriotizma, normativnih družbenih konvencij in družbeno-konstruiranih spolnih vlog. Njihova idilična utopija predstavlja svet, v katerem sta dobra izobrazba in sposobnost argumentacije cenjena nad vsem drugim, dnevna rekreacija in učenje preživetja tudi v najbolj ekstremnih pogojih pa vzpostavljata temeljne pogoje njihovega samozadostnega življenja – življenja v osrčju divje in nepredvidljive narave, ki pa je za člane družine kljub temu še vedno najvarnejše zavetje pred pošastnim, človeku in okolju vselej neprijaznim kapitalističnim sistemom.
Ko njihovo prostorsko in intelektualno idilo prekine tragična novica o smrti bipolarne matere, je družina prvič prisiljena stopiti v stik s civilizacijo. In kljub temu, da znanje in splošna razgledanost tudi najmlajših članov družine brez dvoma presegata znanje njihovih adolescenčnih bratrancev, katerih vzgoja in edukacija sta trdno zasidrani v normative institucionalnega šolskega sistema, se ob njihovem nenadnem vstopu v kaotični vsakdan urbanega življenja pokažejo določeni negativni vidiki izolirane vzgoje. Najintenzivneje jih izkusi najstarejši otrok družinske posadke, Bo, ki kljub svoji nedavno prestani iniciaciji v svet odraslih in vsestranskim intelektualnim dosežkom, ki mu odprejo vrata na domala vse prestižne univerze, kmalu ugotovi, da je njegovo znanje o življenju pravzaprav skopo; ob popolnem nepoznavanju popkulturnih referenc težko navezuje stike z vrstniki, zaradi neizkušenosti na ljubezenskem področju pa je izredno neroden pri lovljenju ravnovesja med priložnostno romantiko in ultimativno predanostjo. Film, ki spretno prehaja med prisrčno komedijo in dramo o dilemah starševstva in vzgoje, se tako nenehno poigrava z vprašanjem: Je Ben resnično najboljši oče na svetu, Kapitan Fantastični, ki se učinkovito upira sistemu in svojim otrokom omogoča najboljše možno alternativno življenje? Ali pa ima njegov pristop k vzgoji otrok tudi temnejšo, problematično plat, ki ob trenutkih meji na zlorabo?
Film gledalca neizogibno spodbudi k razmišljanju o vlogi in pomenu starševstva, a se kljub temu spretno izogne tako kritiziranju kot idealiziranju Benove nenavadne družinske vizije. Ben je fascinanten očetovski lik, s katerim se zlahka poistovetimo, njegovo starševsko predanost pa prav tako zlahka občudujemo; a kot vsak starš se tudi Ben ves čas uči in išče pot, ki naj bi bila na dolgi rok za njegovo družino najboljša. V tem smislu nikakor ne gre oporekati njegovi fantastičnosti, ki mu med drugim narekuje, da potrošniško usmerjeno praznovanje božiča nadomesti z vsakoletnim praznovanjem rojstnega dne Noama Chomskega, vendar pa v njem tudi ne moremo videti idealnega starša, ki ne bi nikoli sprejel napačnih odločitev in ki v sledenju svojim prepričanjem občasno ne bi šel predaleč. Film tako prepozna določene slabosti in pomanjkljivosti obeh življenjskih slogov; tako hipijevskega sožitja z naravo, ki se ga poslužuje družina Cash, kot potrošniškega kapitalizma, v oklepu katerega živi preostala Zahodna civilizacija. A ko Benovo starševstvo postavimo ob bok starševstvu njegove sestre, ki živi v predmestju ameriškega srednjega sloja in ki svoja srednješolska sinova trmasto zadržuje na stopnji funkcionalne neodraslosti, ter ju ob vsej permisivni vzgoji še dodatno zavija v vato – kot se vidi v njenem zaščitniškem odnosu pri soočanju s temami kot sta mentalna bolezen in samomor – se naš nekoliko idealističen, hipijevski protagonist vendarle izkaže kot boljši starš, saj svojih otrok ne infantilizira, temveč jih ne glede na njihov spol ali starost razume za fizično, čustveno in inteligentno enake in enakopravne. Premisa tega popotniškega filma, ki ga lahko v določenih trenutkih interpretiramo kot simpatično zmes filmov V divjini (Into the Wild, 2007) in Naša mala mis (Little Miss Sunshine, 2006), v grobem zaobjema predvsem zgodbo o tragični izgubi matere in družinskem soočanju z nastalo situacijo. Kljub temu pa uspe režiser in scenarist Matt Ross s prodornim humorjem, ki ne prizanese skoraj nobeni družbeni konvenciji, film povzdigniti v hudomušno avanturo, skozi katero poskušajo otroci rešiti mater, ki ji grozi, da jo po smrti končno uklešči sistem, proti kateremu se je borila vse svoje življenje. Člani družine v upanju, da ujamejo in sabotirajo materin pogreb, ki poteka znotraj za njih problematične krščanske institucije, prepotujejo celotno državo in ob tem doživijo nemalo vzponov in padcev. Kljub bolečemu soočanju z izgubo in vse pogostejšimi družinskimi trenji, ki so posledica njihovega žalovanja, pa se uspejo čez te ovire prebiti brez pretrganja unikatne družinske vezi, ki jih brezpogojno razločuje od splošne ameriške, na glorifikaciji denarja temelječe realnosti. Zgodbo tako smiselno zaključi njihova vrnitev v zavetje neokrnjene divjine, varno distancirane od agresivnega sistema, ki jih med razgibanim in kaotičnim road tripom poskuša na vsak način posrkati v svoje globine. Od družine se v želji po spoznavanju in odkrivanju sveta odcepi le zdaj že polnoleten Bo, ki pa se vseeno tudi sam odloči zaobiti življenje v kapitalistični Ameriki, saj svojo šolo življenja namesto na eni od prestižnih univerz nadaljuje v Namibiji. Ali kot svoj filmski dialog zaključita Bo in najmlajši iz šesterice: »Power to the people!« »Stick it to the man!«