Seznami, takšni in drugačni, so vedno eks-kluzivni, kar pomeni, da so sestavljeni po principu izločanja. Drugače tudi ne bi moglo biti: v Sloveniji izide na leto okrog 1000 domačih in prevodnih leposlovnih del. Številka ni točna, to niti ne želi biti; z implikacijami tega fenomena so se v obsežnih študijah poglobljeno ukvarjali področni strokovnjaki (nazadnje Samo Rugelj), tukaj pa se želim na videz zaskrbljeno obregniti ob neuravnoteženo razmerje med količino in časom: 1500 knjig za 365 dni. Da o številu strani niti ne govorimo. Kot bi to ne bilo dovolj, je tu še zloglasna založniška zanka: knjige z letnico preteklega leta izhajajo vse do konca marca – kar pomeni, da se lanska letina, ko to pišem, uradno sploh še ni zaključila. Mission impossible.
Besede, besede. V poplavi knjig želim v tem članku opozoriti na tiste, ki so po mojem mnenju vredne vsaj hitrega listanja, če že ne predanega prebiranja. Poezija bo morda na vrsti kdaj drugič, prav tako kratka proza. Naj bo začetek bralne sezone – epski.
Bruno Schulz: Sanatorij Pri peščeni uri in drugi spisi
Prevod: Jana Unuk
Založba Beletrina, Ljubljana 2017 (Zbirka Beletrina)
Bruna Schulza (1892–1942) so literarni kritiki in zgodovinarji dolgo, predolgo brali v senci Franza Kafke. Primerjava je površinska, a po svoje razumljiva: obema je skupno zadušljivo umheimlich občutenje sveta, tako značilno za prozo med obema vojnama, do skrajnosti prignana (živalska) metaforika ter otipljivo plastično oblikovane podobe na meji med sanjami in nočno moro, k čemur je gotovo pripomogla avtorjeva likovna izobrazba (risbe v knjigi so njegove). Schulzeva proza temelji na podajanju neubesedljivega, na čistem užitku nizanja skrbno odbranih izrazov, gostega besednega tkanja, prepredenega z avtorefleksivno ironijo. Temačnost še potencira avtorjeva življenjska usoda: v tragično-ironičnem preobratu, ki je bil neredek slogovni postopek tudi v njegovih zgodbah, ga je na dan, ko je pripravljal svoj pobeg, v judovskem getu ustrelil gestapovec. V izbor so poleg kratkih zgodb in fragmentarnega poskusa romana (Sanatorij Pri peščeni uri) vključena avtorjeva pisma ter eseji, v katerih pojasnjuje svoj ustvarjalni credo.
Laurent Binet: Sedma funkcija jezika
Prevod: Suzana Koncut
Mladinska knjiga, Ljubljana 2017 (Zbirka Roman)
Če kaj, potem je Sedma funkcija jezika eden najbizarnejših romanov, kar sem jih brala v zadnjem letu. Čeprav gre za »roman s ključem«, ki ga je gimnazijski učitelj francoskega jezika in strukturalistični navdušenec Binet napisal za druge, njemu podobne strukturalistofile, je ta detektivska zgodba, v kateri se po pretkanem naključju znajdejo Barthes, Foucault, Derrida, Lacan, Kristeva, Butler, Peirce, Jakobson in še mnogi drugi (res, seznam je obsežen!), dovolj privlačno zasnovana, da pritegne tudi tiste, ki so do strukturalistične teorije vsaj malo (in upravičeno) skeptični. Res je sicer, da je formulo v osemdesetih že izčrpal in do potankosti izpopolnil Umberto Eco z Imenom rože, toda Binetov »inovativni prispevek« (ki predpostavlja, da na svetu nič ni zares novo) temelji na postmodernističnem postopku vpeljevanja metaliterariziranih likov, ki se zavedajo svoje romanesknosti in jo humorno prevprašujejo. Sedma funkcija jezika sicer ni »knjiga leta«, je pa inteligenten, kratkočasen in zabaven roman.
Richard Flanagan: Ozka pot globoko do severa
Prevod: Leonora Flis
Založba Beletrina, Beletrina 2017 (Zbirka Beletrina)
Ni prvič, da je gradnja burmanske železnice, te tako imenovane »železnice smrti«, ki jo je med letoma 1942 in 1943 gradilo 60.000 zavezniških vojnih ujetnikov japonske vojske, prestavljena v literarni svet (glej recimo Boulle: Most na reki Kwai, po katerem so leta 1957 posneli istoimenski film) – je pa redko. Ali vsaj podvrženo evrocentričnemu situ, ki povsem zanemari perspektivo azijskega prebivalstva. Ne rečem, da Flanagan ne naredi podobne napake, na vidik Drugega se osredotoči le preko japonskih okupatorjev, toda Ozka pot globoko do severa ima kljub pomanjkljivostim veliko več odlik. Seveda, tu je konvencionalno dolgočasna ljubezenska zgodba na vojnem ozadju, s katero želi Flanagan poglobiti svojega dolgočasnega junaka, pa nekateri prizori, ki so prignani do take skrajnosti, da postane avtorjeva želja po bodoči holivudski ekranizaciji prozorno nadležna. In vendar mu je uspelo z zavidljivo živostjo popisati resignacijo ujetnikov in jo sopostaviti z eksistencialno praznino, ki jih je pričakala doma po vrnitvi iz vojne. Flanagan ne ponuja enoznačnih odgovorov. Strašljivo spoznanje, ki prešine tako avstralske kot japonske vojake, je, da je bilo v vojni življenje preprostejše, ker so bile naloge in funkcije tako na strani ujetnikov kot zatiralcev jasne. Svet je bil krut, a razumljiv. Ali z besedami majorja Nakamure: »Železnica bo mogoče ubila ljudi, ampak jaz ne delam ljudi. Jaz delam železnico.« Fokusiranost, ki je nekaterim omogočila preživetje tako, da je Drugega popolnoma izbrisala.
Zahar Prilepin: Samostan
Prevod: Borut Kraševec
Cankarjeva založba, Ljubljana 2017
»Najboljši ruski roman po letu 2000« – tako so ob izidu Samostana zapisali ruski kritiki, takšno pa je tudi mnenje Boruta Kraševca, dobrega poznavalca ruske literature in izjemnega prevajalca. Osebno bi se sicer zavzela za Volodinovega Laurusa, vendar knjigi preprosto nista primerljivi. Samostan brez dvoma predstavlja vrhunec tako imenovane »taboriščne proze«, ki jo je v rusko literaturo prvi uvedel Dostojevski z Zapiski iz mrtvega doma. Med slavnejšimi deli na to temo sta tudi Arhipelag Gulag Aleksandra Solženicina in Kolimske zgodbe Varlama Šalamova, ki imata veliko dokumentarno vrednost, ne pa največjega literarnega učinka. Nova generacija pisateljev, ki ji pripada Prilepin, je do taboriščne izkušnje privzela distanco, potrebno za neobremenjeno literarno raziskovanje žanra, ki bi bil sicer zapisan pozabi. Dve desetletij po razpadu Sovjetske zveze je nastopil trenutek za ponovno preosmišljenje preteklosti. Samostan se bere skoraj kot pustolovski roman, obenem pa razkriva grozljivo lahkotnost, s katero liki prehajajo med vlogama zdaj zapornika, zdaj rablja. Podobno kot pri Flanaganu tudi tu naletimo na neizrazitega junaka, le da gre pri Prilepinu za pisateljski postopek: izpraznjeni Artjom se lahko brez težav giblje med različnimi »družbenimi razredi« v taborišču in vsakega popiše ne le s svojega vidika, temveč tudi z besedami okrožujočih. Samostan je mojstrovina svojega žanra.
Manu Larcenet: Brodeckovo poročilo
Prevod: Katja Šaponjić
Zavod VigeVageKnjige, Prevalje 2017
»Nekatere vrste metuljev živijo v majhnih skupnostih. Dokler je dovolj hrane in se počutijo varne, sprejmejo medse tudi druge metulje. V primeru nevarnosti pa opozorijo samo svojo vrsto, vsiljivci pa ostanejo na milost in nemilost prepuščeni sovražniku. S tem, ko plenilcu predajo plen, si zagotovijo lastno preživetje. Mogoče se vama bo zdelo tako ravnanje nemoralno, ampak mrtvi se vedno motijo.« Besede, ki jih nemški nadzornik navidezno nonšalantno podaja vaškemu županu in učitelju, skrivajo grozeč podton. Sporočilo bi ne moglo biti bolj jasno. V bitki za preživetje bo vsak na prvo mesto postavil sebe.
Noben seznam ni popoln, če se vanj ne uvrsti vsaj enega romana v stripu. In to kakšnega! Brodeckovo poročilo francoskega striparja Manuja Larceneta je bilo v času izida prava senzacija. Upravičeno, gre namreč za vrhunsko zgodbo, podano v izčiščeni, tipično larcenetovsko temačni, ekspresionistični maniri. Zgodba, povzeta po romanu Philippa Claudela, je na videz še ena preprosta parabola o preživetju v času vojne: da bi prebivalci male vasi ohranili svoj mir (in, še važneje, svoja življenja), morajo zato žrtvovati Drugega. Izredne razmere iz njih iztisnejo še zadnjo kapljico človečnosti, Larcenetova risba pa grozo storjenega še poglablja. Delo, ki ga še posebej toplo priporočam striparskim skeptikom.