Številni Evropejci, ki ljubimo katalonsko kulturo, smo zmedeni spričo sedanjega dogajanja. Imam drago londonsko prijateljico, ki dobro pooseblja to, o čem govorim. Zaljubljena je v montserratski samostan in redno obiskuje Katalonijo. Njena angleška duša je že delno katalonska. Meni se dogaja podobno: v koktejlu moje portugalske, baskovske in španske duše je rezinica pomaranče, ki daje mešanici glamur, iz Barcelone. Toda kaj je pravzaprav Katalonija? Skušal se bom spustiti v sedanji katalonski labirint, ker vem, da sme vsaka od sprtih strani hoditi le po nekaterih od njegovih hodnikov. In že na začetku priznam, da na tilniku med pisanjem čutim težki dih minotavra.
Prva stvar, ki v vhodnem hodniku preseneti tujega ljubitelja Katalonije, je prisotnost independentizma, ki se je v barcelonski stvarnosti zdel že precej razredčen, presežen s strani svetlikajočega se svetovljanstva. A izkazalo se je, da so ga ljudje plaho skrivali po žepih in ko je prišel na dan, so ga okrepili sončni žarki, ki so mu jih dolgo odrekali. Separatizem je močen in najdemo ga pri ljudeh in skupinah, kjer bi ga najmanj pričakovali. Za osebo, kot sem sam, ki se giblje v izobraženih, dvojezičnih in politiziranih krogih, je njegova vseprisotnost očitna. Zanimivo je, da je to nekaj, kar so španski centralisti vedno videli v Kataloniji. Zgodovinska izkušnja jih je učila, da bo prišlo do tega.
In tu je drugi hodnik, drugo presenečenje: zagovorniki katalonske suverenosti so, čeprav se tega ne zavedajo, globoko španski. Nekatere od njihovih najradikalnejših inscenacij spominjajo na de Vegovo vas Fuenteovejuna [baročna drama kastiljskega pisatelja Lopeja de Vege, v kateri vaščani usmrtijo tiranskega plemiča in pred sodiščem še med mučenjem vztrajajo, da ga »je umorila Fuenteovejuna«, op. prev.]. Ta strastna »volja po biti« ima španske gene: najdemo jo v baskovski dolini, med galicijskimi dudaši ali v vasici, zamrznjeni v času sredi kastiljske planote. Zato ni čudno, da izbruhi katalonskih prizadevanj oživljajo špansko voljo po biti, celo znotraj same Katalonije.
In že smo v novem hodniku, ki nam zastavlja novo vprašanje: Zakaj se tako inteligentna družba, kot je katalonska, ciklično meče v prepade, ki jo razkrajajo? Tu se hodnik razdeli na dvoje: na eni strani je negotovost. Med Katalonci obstaja strah pred izgubo lastne kulturne dediščine; ta strah se od zunaj kaže kot bleščeča vitalnost, če pomislimo na renesanso katalonščine v zadnjih letih in desetletjih ali na inovativno trdoživost barcelonskega kulturnega življenja. Toda v jedru te življenjske sile je strah – videl sem ga v številnih pogledih, ga slišal v mnogih komentarjih. Strah sili k iskanju ločitve, ki bi enkrat za vselej končala z negotovostjo.
Drug motiv, naslednji hodnik, je patološka zgodovinska norija (ne razburjaj se, minotaver), ki verjame, da bo osamosvojitev uspešna. Vse, kar imamo, je treba zastaviti v igralnici pravega trenutka in »nekega dne se bo zgodilo«; izjava, ki sem jo pogosto slišal. Čeprav ti procesi s sabo prinašajo veliko trpljenja za prebivalstvo, predstavljajo način, kako ohranjati plamen narodnosti živ: če zmagamo, fantastično; če izgubimo, bomo napolnili baterije resentimenta in vso družbo trdno povezali v »nikoli ne bomo pozabili«. Skratka, priprava za nov vzpon katalonskega Sizifa.
Kljub temu se mi zdi očitno, da prvinska duša Katalonije ni independentizem, temveč krasen utopični čut, edinstven v Evropi. Veliko zagovornikov katalonske suverenosti bi se počutilo udobno v resnično večnarodni Španiji; večina jih ljubi evropski projekt, za katerega se žrtvujejo. Ta idealizem najdemo povsod: v Gaudíjevi arhitekturi, v podjetniški kreativnosti, v književnosti od Ramona Llulla dalje [srednjeveški mistik in filozof iz Majorke, utemeljitelj katalonske književnosti, op. prev.]. To je resnično katalonstvo. Sloviti seny, previdna razumnost, je le cepivo proti temu impulzu, ki tvori izvorni pečat katalonske duše.
Resnična škoda je, da španski scenarij v zadnjih letih, in morda še dlje, Kataloniji ni omogočil prostora za razvoj njenega idealističnega poslanstva. Ravno obratno: španska arena je hujskala katalonskega bika, da je pridrvel na pesek neenakega spopada. Tako se je velik del katalonske utopične nravi pustil zapeljati osamosvojitvenim sanjam. A tu se znajdemo v širokem hodniku brez izhoda. Vse nacije se gradijo na zločinih, atomskih bombah, bančnih malverzacijah, krutih vojnah, pokolih, kolektivnih lažeh … Vsaka dežela ima svoj greh. Čeprav utopično katalonsko domoljubje verjame, da bo njegova nacija drugačna, proces nacionalne izgradnje že zdaj dokazuje, da bo treba plačati visoko ceno. Narodi in države so cinizem zgoraj in naivnost spodaj. Nikjer pa niso sedma nebesa.
Tujci, ki ljubimo Katalonijo, upamo na dobro rešitev. Kakšen bo Dedalov izhod? Ne vemo. Morda se rešitev skriva v drugačnem reševanju problemov v naslednjih dveh ali treh generacijah, brez atavičnih programov. Hodnika, ki bi ju bilo treba ubirati, sta afirmacija lastne kulture brez negotovosti, s sprejemanjem in integriranjem vse njene različnosti, in potrpežljiva razstrupitev odnosov s Španijo. Toda to je težko. Dežele in kulture se prisesajo na lastne slabosti. Na Portugalskem vedno znova pademo v pasti lastnih pregreh, ki jih še nismo uspeli izkoreniniti. S prizanesljivim, prikritim zadovoljstvom gledamo, kako naša večja soseda počne isto. Ne brez grenkobe.
Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič
Gabriel Magalhães je portugalski pisatelj, rojen v Angoli, ki je vrsto let živel v Španiji. V španščini je napisal dve zbirki esejev o španski in potrugalski identiteti, Los secretos de Portugal (Skrivnosti Portugalske, 2012) in Los españoles (Španci, 2016). Članek je dopolnjena različica kolumne za barcelonski dnevnik La Vanguardia. Avtorju in časopisu se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.