»V spominjanju so vsi razlogi, tako za veselje kot za žalost, ti pa so pogosto isti.«
Miljenko Jergović
Odnos do mesta, v katerem sem odraščala, je vedno spremljalo spominjanje, tudi ko sem bila še čisto majhna. Moj prvi spomin – morda ne ravno prvi, ampak vsekakor prvi, v katerem se spominjam svojega spominjanja – se dogaja v vrtcu pri Kornu. Tako kot vsak dan smo tudi tistega dne ležali na lesenih zložljivih ležalnikih, da bi odspali po kosilu. To ni bil naš namen, ampak vzgojiteljičin, zato smo tam neskončno dolgo ždeli in čakali, da tista ura mine. Sonce je medlo prosevalo skozi žaluzije in na zid risalo rumene črte. Takrat sem se zavedla, da teh svetlobnih črt ne bom nikoli pozabila. Majhna punčka je sklenila pakt z neznano starko, ki bo nekoč postala. Prešinilo me je, da se za zidovi zatemnjene sobe razprostira neskončen prostor. V mislih sem vstala, se odpravila do okna, ga odprla in se dvignila v nebo. Lebdela sem nad ruskimi bloki, zavila levo in nad ogromno prazno cesto odletela proti stari akaciji, ki je stala pred našim blokom. Mesto, v katerem sem živela, je bilo ogromno v svoji prisotnosti, sanjsko in popolnoma resnično hkrati. Žaga je od nekje oznanjala jesen in zdelo se je, da se vsaka stvar pogreza v svoj tihi smisel. Ta imaginarna pot domov je moje prvo zavedanje sebe in še danes težko ločim, kje se začenjam jaz in kje moje mesto. Moje zavedanje lastne biti namreč odseva podobe, zvoke in vonje Nove Gorice.
Šele veliko kasneje sem izvedela, da je ogromna akacija, ki je rasla pred našim blokom, pripadala drugemu času, da ne rečem drugi geološki dobi. S časom sva vzpostavili skoraj religiozen odnos, saj je bila edina stalno prisotna živa stvar v stanovanju. Z ljubečo ravnodušnostjo sva se ure in ure gledali, ona zunaj v vetru, jaz sede na termoakumulacijski peči pred oknom v dnevni sobi. Akacija je bila tam že veliko pred Novo Gorico. Takrat je ob njej stalo ogromno goriško pokopališče in nekaj posameznih kmetij, v katerih so živeli Furlani, in zelo verjetno je, da je moja akacija delala senco na dvorišču ene od njih. Živo zelena barva Panovca je segala do Solkana. Med polji in sadovnjaki so žuboreli potoki in brenčale čebele. Svet, ki ga je s časom prekrila popolnoma drugačna resničnost, tako neprosojna, da se prejšnje skoraj nihče ni več spominjal. Le zgodaj spomladi, ko je stara akacija, ki je izgledala kot pozabljen ogromen hlod, začela poganjati drobne živo zelene lističe, se je zazdelo, da pradavno življenje išče pot domov.
Pred petnajstimi leti sva z Nadjo Velušček, mojo mamo, začeli snemati dokumentarni film o nastanku Nove Gorice z naslovom Mesto na travniku. Odločili sva se, da bova sledili osebnim spominom tistih, ki so jo gradili, saj ni veliko mest, katerih začetkov bi se na lastne oči spominjalo toliko ljudi. Šele ob stiku z njimi sem spoznala, kako je bil ta prostor, ki sem si ga predstavljala praznega, v resnici poln. V pripoved filma nas vpelje spomin gospoda Alojza Brešana, ki se je rodil na eni izmed tukajšnjih kmetij: “Tata, ma kdaj bo ta Nova Gorica?” “Otrok moj, bo moralo preteči najmanj 50 let, da boš kaj videl,” mu je odgovoril oče.
Letos mineva 70 let od začetka izgradnje in ker se, kot v filmu pravi Ervin H. Milharčič, načrti le redko izvedejo tako, kot so bili zarisani, je tudi Nova Gorica postala nekaj popolnoma drugega. Prvotna Ravnikarjeva zasnova je namreč polnost praznega vzela za izhodišče. Na videz paradoksalno, če nastajajoče mesto ne bi bilo zasnovano izrazito moderno z vero v pravičnejšo prihodnost, v kateri bo dovolj kvalitetnega prostora za vsakogar. Zgradbe modernega mesta so snovane funkcionalno brez nepotrebnega statusnega balasta, zato je v njegovi ideji zelenje zraščeno s pozidavo. Pravo moderno mesto je vedno tudi zeleno mesto. In res, nove Gorice se ni le gradilo, ampak tudi sadilo, morda z večjo pozornostjo in odgovornostjo. Gospod Križaj, nekdanji komunalni delavec, nas v filmu pelje na obhod od drevesa do drevesa, ki jih je sam posadil in jih pozna po imenih. Čeprav je mesto zaradi pomanjkanja sredstev kmalu izgubilo stik s prvotno zamislijo, pa je po zaslugi nekaterih ozaveščenih načrtovalcev uspelo ohraniti simbol njenega bistva. Prepoznamo ga v obliki ogromnega travnika v središču mesta. Ta zeleni kvadrat ohranja simbolno vez s predpreteklostjo mesta in izraža spoštovanje do prostora, ki ga je nekoč zasedlo. Zanimivo, da tudi središče Gorice imenujemo Travnik, čeprav ga tam že dolgo ni več. Dve različni mesti, z različnim značajem in zgodovino, simptomatsko povezuje ideja praznega prostora, travnika – v enem po imenu, v drugem po izgledu. Če ima Gorica travnik v mestu, je Nova Gorica mesto na travniku. Nezavedno mesta se kaže na njegovi površini, in če se ga naučimo brati, lahko marsikaj izvemo o predstavah, ki jih imajo o sebi njegovi prebivalci.
O nezavednem mesta v filmu spregovori Andrej Malnič, ko opozori na otoke, v katerih eno mesto zaseda prostor drugega in obratno. To so bile na primer igralnice v Novi Gorici, v katere so zahajali le Italijani, in določene trgovine v Gorici, v katere so zahajali le Jugoslovani. Teh partikularnosti danes ni več. Globalizacija je tiste, ki so v bojazni pred izgubo lastne identitete držali puške, uperjene čez mejo, presenetila izza hrbta. Malnič v filmu namreč ugotavlja tudi, da sta ti dve mesti, čeprav vsako v svoji, še vedno v vojni. V Gorici namreč najdemo le spomenike, posvečene prvi svetovni vojni, medtem ko v Novi Gorici le drugi. Danes, deset let po odstranitvi mejnih zapornic, Gorici nista več v vojni, ostajata pa ločeni vsaka v svojem miru.
Kaj nadaljuje njuno ločenost, če so mejne zapornice že deset let odstranjene? Morda dejstvo, da je bila meja edini razlog Nove Gorice. Prve omembe njenega imena so bile pisane z malo začetnico, to je bila namreč še vedno Gorica, le da nova. “Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje.” Sijati očitno ni bilo dovolj, pomembno je bilo, da se to opazi preko meje. Ob nastajanju nove je Gorica postajala še starejša in začeli smo jo imenovati stara Gorica. Mesti sta skozi čas svoji identiteti oblikovali v kontrastu, in če bi danes morali določiti njuno skupno identiteto, se ta najlepše zrcali ravno v tej razliki. Mesti jin in jang, ki se nahajata na istem mestu.
V filmu Mesto na travniku se Ervin H. Milharčič spominja svojega odraščanja, in kako je ob gledanju poročil na jugoslovanski in italijanski televiziji kmalu ugotovil, da resnica ni ena, ampak sta najmanj dve. Morda nas je mesto, iz katerega si s kolesom v nekaj minutah prišel v popolnoma drug svet, naučilo ravno to, da lahko poleg “ali tako ali drugače”, obstaja tudi “tako in drugače.” Vendar se je v tem času naš planet tako zelo zmanjšal, da na njem niti z letalom skoraj ni mogoče najti popolnoma drugačnega sveta.
Z vstopom v Evropo se je za trenutek zdelo, da bosta morali mesti, kjer isti datum na koledarju obeležuje nasprotujoč si spomin, svoji različni zgodovinski pripovedi združiti v eno. Vendar se je kmalu izkazalo, da bi tej zgodbi verjeli le redki. Zgodovina, tako kot vsaka zgodba, namreč sledi protagonistu, ki pa v našem primeru ni določljiv. Za razumevanje obmejne preteklosti je bilo potrebno poiskati drugačno pripovedno obliko. Bolj kot skupno zgodbo sta Nova Gorica in Gorica potrebovali skupni spominski album.
Miljenko Jergovič v uvodu v Zgodovinsko čitanko zapiše: “To ni ne zgodovina in ne fikcija, temveč popis tega, kar še vedno obstaja kot inventar neke povsem subjektivne zgodovine mesta, dežele in časa … V njem so ponavljanja in čustva, ki bi se jih sramovala sleherna resna zgodba o času, ne sramujejo pa se jih družinski fotografski albumi.”
Spominski albumi namreč bolj kot o preteklosti govorijo o spominjanju, o tem, zakaj nekatere prizore ohranjamo v spominu in drugih ne. Čeprav se tega redko zavedamo, večino časa v življenju pozabimo. Ostanejo tisti prizori, ki smo jih tako ali drugače vtkali v pripoved o sebi, in na videz naključne podobe, za katere ne vemo točno, zakaj ostajajo v spominu in kdo se jih pravzaprav spominja. Rumene črte na zidu vrtca tako ostajajo vtisnjene v moj osebni spominski album, kot bi hotele spominjati na vse, kar sem pozabila.
Človeški spomin je najmanj zanesljivo sredstvo beleženja. Neprestano se spreminja, bledi in brez opozorila ugasne, ima pa to moč, da z lahkoto posreduje občutja, ki so edini ključ v pokrajino preteklosti. Tako lahko določena fotografija posreduje več podatkov kot vrsta zgodovinskih študij. Ne glede na časovno oddaljenost se namreč z lahkoto poistovetimo z vsakdanjostjo človeških občutij. Spominjanje je zato neprestan dialog med tem, kar je najbolj osebno in hkrati najbolj skupno v preteklosti nekega prostora.
Na večer odstranitve meje 21. decembra 2007 sem na mejnem prehodu na Erjavčevi v okviru organizacije Kinoatelje izvedla prvo čezmejno akcijo zbiranja spomina z naslovom Spovednica tihotapcev. V prostor, kjer nas je nekoč zasliševal carinik, sem postavila kamero in vanj povabila prebivalce obeh Goric, da pripovedujejo o svojih spominih na mejo. Zanimale so me tiste osebne zgodbe, ki pripovedujejo mesto. Prostor, ki nas je leta ločeval, je tisti večer postal stičišče. V naslednjih desetih letih so se na isti lokaciji zvrstile še štiri spominodajalske akcije, vsaka posvečena drugi temi spominjanja. Danes je v prostorih nekdanjega mejnega prehoda kulturno stičišče Carinarnica. Zbrane kopije družinskih fotografij in spominov tvorijo spominski album obeh mest, ki ga prebivalci poklanjamo bodočim generacijam. Iz izbranega posnetega gradiva sem oblikovala pet kratkih dokumentarnih filmov.
Ob gledanju tujih fotografij ali filmov pogosto vidimo fragmente lastnih spominov. Podobe iz preteklosti postanejo prostor pozabljenih in nikogaršnjih pokrajin, ki se odpirajo za ustaljenimi predstavami o preteklosti. Ne vem, ali bolj verjamem lastnemu spominu ali posnetkom preteklosti, saj oboje sooblikuje mojo predstavo o njej. Prostor na tuji fotografiji lahko postane scenografija lastnega spomina in obratno – nekateri osebni spomini ustvarjajo podobe kolektivne spominske krajine. Vendar vrata v preteklost ostajajo nepreklicno zaprta. Vse, kar lahko vidimo, so naše predstave o njej. Te pa nikoli niso statične, temveč v nenehnem spreminjanju in nastajanju. Raziskovanje preteklosti je iskanje sledi, ki jih je resničnost pustila v imaginarnem svetu, zato sprehajanje po preteklosti nekega prostora ni bistveno drugačno od sprehajanja po njegovi prihodnosti.
Vprašanje, kdaj bo Nova Gorica, tudi 70 let po začetku gradnje, ostaja odprto. Morda bi bilo dobro na življenje mesta na travniku pogledati s perspektive dreves, ki so najstarejša bitja na planetu. Življenje akacije pred blokom na Kidričevi 28 povezuje čas pred mejo s časom po njej. Preživela je dvajseto stoletje z vsemi vojnami, ki so bile tukaj še posebej krute, in še vedno vztraja vraščena v ta prostor. To, kar različni mesti povezuje, je namreč isti prostor, ista zemlja, ista reka in isto nebo. Povezuje ju narava, vendar ne tista, ki se jo da zasesti, ampak narava kot življenje, ki se ga ne da deliti in ki vedno znova najde pot domov.