Kaj upravlja z našim mesom? Ali bi lahko rekli, da so naši možgani nekakšen vzvišen gospodar nad preostalimi telesnimi tkivi? Ali je naš um, v katerem se rodijo abstraktne ideje, umetniški navdih in transcendentne izkušnje, lahko samo produkt celic in vezivnega tkiva, pokvarljivih in umrljivih, kot sta mišica ali črevo? Kljub stoletjem razvoja znanosti, medicine in filozofije še vedno ne vemo, od kod izvira naša duša, naš jaz, naše abstraktno zavedanje o lastnem umu in telesu. V besedilu bova poskusili razdelati nekaj od teh vprašanj ter nanizali nekaj zanimivih primerov iz nevrologije in kognitivne znanosti.
Zakaj živčevje?
Za začetek se vrnimo v čas, ko je življenje na zemlji še v nastajanju in se prvič pojavijo naši daljni predniki v obliki večceličnih organizmov. S tem, ko število celic v organizmu narašča, se morajo te medsebojno organizirati in uskladiti v delovanju. Posamezne celice se specializirajo za opravljanje določene naloge. Pri živalih nekatere celice tako na primer postanejo mišične celice, tvorne enote našega mesa, spet druge pa dozorijo v živčne celice, specializirane za hiter prenos informacije v obliki električnega signala. Živčevje najpreprostejših živali, kot so ožigalkarji, je strukturirano v obliki mreže, brez zgostitev živčnih celic, ki bi omogočale obdelavo podatkov. Pri nekoliko kompleksnejših bitjih se pojavi tendenca aktivnega premikanja v smeri optimalnih pogojev za preživetje. En del telesa bo tako prvi v stiku z dražljaji iz okolice, kot so informacije o hrani ali prisotnosti plenilca, zato je pomembno, da ta del še posebej hitro zazna in predeluje informacije. V tem delu se skoncentrirajo čutila in razvijejo zgoščine nevronov, ki jim lahko že rečemo možgani. Takšni organizmi so na primer ploski črvi, ki se že aktivno premikajo in potrebujejo bolj kompleksen živčni sistem kot pritrjen ožigalkar. Opazimo lahko, da je zapletenost organizacije živčnega sistema povezana z načinom življenja živali. Možgani vretenčarjev, med katere sodi tudi človek, se razvijejo iz zgostitev živčnih celic na vrhu hrbtenjače. Sprva je funkcija teh celic uravnavanje refleksne aktivnosti motoričnih nevronov v hrbtenjači, sčasoma pa se ti protomožgani povežejo še z drugimi čutili, kot je vid, in se nadalje razvijejo v kompleksnejše strukture, kar pripomore k boljši koordinaciji gibov.
Velikost možganov glede na velikost telesa je največja pri primatih, med katere spada tudi človek. Ljudje pa imamo v možganski skorji, ki je v evoluciji nastala nazadnje, kar dvakrat več nevronov kot šimpanzi, naši najbližji sorodniki. Večina raziskav se strinja, da je pri človeku, bolj kot pri ostalih primatih, razvit predel skorje, imenovan prefrontalna skorja. Ta je pomembna za abstraktno mišljenje, načrtovanje prihodnosti, organizacijo socialnega obnašanja in izražanje osebnostnih lastnosti.
Raziskovanje primatov pa nam odpira mnoga vprašanja in pomisleke o ekskluzivnosti uma človeške vrste. Že jane goodall je v svojih znanih eksperimentih ugotavljala, da šimpanzi v divjini uporabljajo orodja in imajo podobne socialne strukture kot ljudje. Najbolj odmevni pa so bili eksperimenti, ki jih je v 70. Letih prejšnjega stoletja izvajal psiholog gordon gallup. V teh eksperimentih so šimpanzi po nekaj dneh opazovanja svojega odseva v ogledalu kazali jasne znake razumevanja, da v ogledalu prepoznajo sebe. Boljše razumevanje zavedanja pri ostalih primatih bi nam morda lahko odprlo vpogled tudi v naš lastni človeški um.
Ali možgani upravljajo s telesom?
Informacije iz okolja in notranjosti telesa zaznavajo različni receptorji, ki te podatke nato posredujejo v možgane. Možgani integrirajo različne vrste prejetih informacij na kompleksne načine – nekatere znanost že precej dobro razume, drugi so nam še vedno uganka in jih še raziskujemo. Končni produkt te integracije so torej ukazi oz. Informacije, ki se prenesejo do različnih tarčnih organov: tako se sproži krčenje mišice, izločanje hormona iz žleze, zmanjšanje peristaltike črevesja, razširjanje arterij v aktiviranem organu, zmanjšanje izločanja sline, razširitev zenic in tako naprej še mnoge funkcije telesa – nekatere zavestno zaznamo, mnogih pa se niti ne zavedamo.
Del možganske skorje, imenovan primarna somatosenzorična skorja, je odgovoren za predelavo informacij o našem telesu, prejetih prek čutnic na površini in znotraj telesa. Del možganske skorje, ki ga imenujemo primarna motorična skorja, pa procesira izvajanje gibov našega telesa. Ta dela možganske skorje sta urejena na zanimiv način, ki lepo ponazori, da se možgani z nekaterimi deli telesa veliko bolj ukvarjajo kot z drugimi. Veliko več taktilnih dražljajev zaznavamo na primer z ustnic, dlani in spolovil kot pa s trupa ali zadnjega dela glave. Prav tako lahko veliko bolj natančno nadzorujemo gibe obraza, jezika in dlani (v teh delih telesa imamo tudi več manjših mišic) kot na primer gibov nog in trupa. Vse to se lepo kaže v reprezentaciji delov telesa v omenjenih delih skorje, kar lahko ponazorimo v obliki popačenega modela človeka (t. I. Senzorični ali motorični homunkulus).
Ker se v telesu hkrati dogaja ogromno vzporednih procesov, jih je večina avtomatiziranih in izven vpliva naše zavestne volje. Procesi v človeškem telesu so avtomatizirani na različne načine. Nekateri se odvijajo tako rekoč sami od sebe, brez našega zavestnega poseganja vanje (sproščanje hormonov, črevesna peristaltika), spet drugi pa so večinoma sicer avtomatizirani, vseeno pa jih lahko po želji z zavestno odločitvijo prekinemo ali spremenimo (dihanje, mežikanje). Opisani gibi so refleksni, kar pomeni, da se informacija po živčevju ne prenese nujno do možganske skorje, ampak se lahko gib izvede tudi nezavedno. Tako pri človeku, ki se zamišljeno sprehaja po parku, ne pride nujno v zavest informacija o vsakem premiku noge. Še vedno pa lahko po potrebi (če na primer opazi oviro, ob katero bi se lahko spotaknil) ozavesti sicer avtomatiziran gib in ga spremeni ali prekine. Do neke mere pa se lahko avtomatizirajo tudi visoko specializirani procesi, kot so zavezovanje vezalk ali igranje skladbe na inštrument. Nekoliko poetično bi lahko rekli, da se osvobodimo zavestnega nadzora in pustimo, da »telo prevzame nadzor nad možgani«. Ti kompleksnejši procesi za avtomatizacijo potrebujejo nekoliko višje strukture v možganih, ki so med evolucijo nastale kasneje. Poleg gibanja se lahko avtomatizirajo tudi kognitivni procesi, kot so branje, računanje, razumevanje jezika ipd.
Zanimiva vprašanja o nadzoru nad mesom oz. Telesom odpirajo klinični primeri, ko ljudje nadzor nad deli telesa dejansko izgubijo. Ti primeri so tudi pomembno izhodišče za raziskovanje delovanja možganov.
Po telesnih poškodbah ali pri nekaterih boleznih se lahko (redko) zgodi, da sta zavest in intelekt polno prisotna v telesu, ki pa ni odzivno. To poznamo kot t. I. Sindrom vklenjene zavesti (locked-in syndrome). Čutne zaznave telesa so pri teh ljudeh ohranjene, edini gibi, ki jih lahko izvajajo, pa so vertikalni očesni gibi in mežikanje – to je edini medij, prek katerega lahko komunicirajo z okolico. Dandanes lahko prek računalniške tehnologije na ta način svojo okolico tudi delno nadzorujejo in celo uporabljajo internet. Tisti, ki preživijo prvih nekaj mesecev, lahko z ustrezno nego živijo še več let ali desetletij. Pacienti s sindromom vklenjene zavesti poročajo o presenetljivo visoki stopnji kvalitete življenja in le redki izrazijo željo po evtanaziji. Opisujejo, da je sprejemanje novega stanja njihovega paraliziranega telesa ključno pri dojemanju lastnega jaza kot kontinuiranega jaza osebe, katera so bili pred paralizo. Tisti, ki poročajo, da oni sami ali njihova okolica novega stanja niso mogli sprejeti, navajajo tudi subjektiven občutek spremembe identitete. Zaradi pomembnih omejitev pri komunikaciji pa je subjektivno doživljanje oseb s sindromom vklenjene zavesti seveda zelo težko raziskovati.
Zanimiv je tudi t. I. Sindrom tuje roke ali alien hand syndrome, imenovan tudi dr. Strangelove syndrome po istoimenskem kubrickovem filmu. To je redko stanje, kjer človekova roka (včasih tudi noga) izvaja koordinirane gibe z določenim ciljem, ki pa so izven nadzora te osebe in lahko tudi v nasprotju z njeno voljo. Ti ljudje imajo pogosto občutek, da roka ni njihova. Prvo znano pacientko s tem sindromom, ki jo je leta 1908 opisal nevrolog in psihiater kurt goldstein, naj bi njena leva roka zagrabila za vrat in jo poskušala zadušiti, dokler je ni gospa z velikim naporom s svojo desno roko odtegnila od vratu. Vzroki za sindrom tuje roke so različni, od kapi do tumorjev, pogosto pa povzročijo moteno delovanje kaloznega korpusa – to je del možganov, odgovoren za komunikacijo med levo in desno možgansko poloblo ter s tem med drugim tudi za koordiniranje gibov leve in desne strani telesa. Ti ljudje imajo, glede na mesto okvare v možganih, pogosto pridružene tudi druge motnje motorike, senzorike ali kognicije. Od kod torej pridejo ti nehoteni gibi? Najverjetneje gre za motnje v inhibiciji zaradi strukturnih motenj v možganih: mnogi gibi, ki jih zdravi možgani načrtujejo, pa jih v skladu z našo voljo nazadnje ne izvedejo, se pri osebah s sindromom tuje roke zaradi motenj inhibicije vseeno izpeljejo.
Nekatere zanimive motnje v nevrologiji opisujemo s pojmom asomatognozija, kar bi lahko prevedli kot »odsotnost zaznavanja lastnega telesa«. Gre za mnoge raznolike motnje interpretacije lastnega telesa, ki nastopijo ob določeni okvari možganov, na primer po možganski kapi. Te osebe lahko verjamejo, da je njihov ud ali polovica telesa izginila, pri čemer pride do zanemarjanja udov ali polovice telesa: do pomanjkljive higiene, britja le polovice obraza ipd. Lahko pa se osebam zdi, da je del telesa sicer prisoten, a jim ne pripada (t. I. Somatoparafrenija). Ti posamezniki lahko tuje ude zaznavajo kot svoje, lastništvo svojih udov pa lahko pripisujejo drugim osebam, lahko jih zaznavajo tudi kot mrtve, ukradene ali celo kot pripadajoče živalim.Primere asomatognozije je zaradi redkosti, raznolikosti in mnogih pridruženih motenj težko raziskovati. Večina primerov pa v grobem kaže na to, da je za zavedanje sebe v lastnem telesu pomemben desni temenski reženj možganske skorje, skupaj z deli čelnega in senčnega.
Ali telo upravlja z možgani?
Lahko bi torej rekli, da živčevje na zaveden ali nezaveden način nadzoruje preostale dele našega telesa. Kot bomo videli v naslednjih primerih, pa je zveza lahko tudi povratna. Možgani in živčevje so s preostalim telesom v svojem delovanju namreč tesno prepleteni, hkrati pa delujejo v stalni interakciji tudi z drugimi ljudmi in svojo okolico, kar v znanosti mnogokrat zanemarimo.
Poglejmo si, kaj se dogaja v tem trenutku, ko beremo revijo. Da lahko vidimo ostro sliko in preberemo besedilo, se morajo najprej skrčiti majhne očesne mišice, ki bodo zaoblile očesno lečo, zenici bosta konvergirali in se zožili. Ko beremo naprej, se naše oči premikajo s pomočjo očesnih mišic, morda ob tem obračamo glavo, pri čemer sodelujejo mišice glave in vratu. Ko želimo obrniti stran, uporabimo tudi mišice roke. Zaznava torej ni pasiven proces, temveč pri njej sodeluje naše telo, ki aktivno posega v svojo okolico, se nanjo prilagaja in z njo interagira.
O pomenu zaznavanja okolice prek čutil za delovanje naših možganov so zgovorne tudi raziskave o t. I. Senzorični deprivaciji. Ideja pri tem je, da človeka postavimo v okolje, kjer je vzdraženih kar najmanj njegovih čutil in se torej minimalno zaveda svojega telesa. Z namenom, da bi raziskoval naravo človeške zavesti, je kontroverzni ameriški nevroznanstvenik john c. Lilly leta 1954 izumil komoro za senzorično deprivacijo, ki je svetlobno in zvočno izolirana, v njej pa človek lebdi v topli slani vodi. Mnoge raziskave, ki so bile izpeljane od tedaj, so si v svojih izsledkih precej neenotne, strinjajo pa se, da odsotnost draženja čutil pri ljudeh pogosto vzbuja halucinacije in stanja, podobna psihotičnim epizodam. Ustrezno zaznavanje okolice prek čutil je torej še kako pomembno za ustrezen nadzor nad našim telesom in okolico.
Naše telo je torej neizogibno vključeno, v karkoli že počnemo. Obstoj našega uma najverjetneje torej ni mogoč brez neke vrste utelešenosti, ideja utelešenega uma oz. Kognicije pa močno odzvanja tudi v sodobni kognitivni znanosti.
Psihologa william james in carl lange sta že v 19. Stoletju neodvisno drug od drugega postavila teorijo, da je izkustvo nekega čustva posledica odziva možganov na fiziološko dogajanje v telesu, ki reagira na nek zunanji dražljaj. »če občutimo močno čustvo in nato poskusimo iz naše zavesti izločiti vse čustvu pripadajoče telesne občutke, opazimo, da v našem umu nič več ne ostane […] skoraj nemogoče si je zamisliti, kakšno čustvo bi bil strah brez pospešenega bitja srca, plitkega diha, tresočih se ustnic«, poudarja james v svojem delu the principles of psychology (1890).Med kritiki se oglasi nevroznanstvenik antonio damasio, ki se sicer strinja z vlogo telesnosti pri čustvovanju, teoriji pa očita, da zanemarja vlogo miselne presoje situacije, ki je izzvala določeno čustvo. Damasio v svoji knjigi descartes’ error: emotion, reason, and the human brain (1994) odgovarja, da sicer jamesova teorija lahko drži za najzgodnejša čustva, ki jih izkusimo v življenju, »vendar ne upošteva tega, kar gre othellu po glavi, preden ta razvije občutke ljubosumja in jeze, ali temu, o čemer premleva hamlet, preden vzdraži svoje telo v to, kar bo nato zaznal kot gnus«. Prav v omenjenem delu pa damasio predstavi tudi svojo znano teorijo t. I. Somatskega markerja – tako imenuje telesna občutja, ki jih povežemo z določenim čustvom in imajo močan vpliv na naše sprejemanje odločitev. Če si na primer predstavljamo negativen izid določene odločitve, lahko ob tem začutimo neprijeten občutek v telesu, torej somatski marker, ki nas bo od te odločitve odvrnil. Somatski marker torej govori tudi v prid utelešeni kogniciji.
Ko govorimo o vlogi telesa pri čustvovanju, velja omeniti tudi t. I. Hipotezo obrazne povratne zveze (facial feedback theory), za katero izhodišča pripisujejo že charlesu darwinu. Hipoteza pravi, da imajo izrazi na obrazu neposreden vpliv na naše subjektivno doživljanje čustev na način, da lahko s pomočjo lastne mimike ojačamo ali zmanjšamo intenziteto določenega čustva po principu povratne zveze. Tudi prepoznavanje čustev pri drugih ljudeh bi bilo lahko med drugim povezano z našo mimiko. Ko opazujemo sočloveka, predlaga hennenlotter s sodelavci (2008), naj bi namreč nezavedno oponašali njegovo mimiko, informacija o čustvu pa naj bi se po povratni zvezi prenesla do možganov, kar nato doživimo kot čustvo. Hennenlotter s sodelavci (2008) poroča, da je pri posameznikih, ki so jim v podkožje vbrizgali botoks in jim s tem začasno paralizirali obrazne mišice med obrvmi, prišlo do zmanjšane aktivacije amigdale (ki sodeluje pri procesiranju čustev) ob namerni imitaciji obrazne mimike.
Prochazkova in kret v svojem članku connecting minds and sharing emotions through mimicry: a neurocognitive model of emotional contagion (2017)opisujeta mehanizme čustvenega prenosa med ljudmi, ki naj bi temeljili na nezavednem posnemanju govora, gibov, gestikulacij, mimike in pogleda, med medčloveško interakcijo pa naj bi se sinhroniziral tudi srčni utrip. Pojav empatije skušajo nekateri znanstveniki razložiti tudi z delovanjem t. I. Zrcalnih nevronov.Sistem zrcalnih nevronov so prvič odkrili v poskusih z makaki, ki so jih opravljali v 80. In 90. Letih prejšnjega stoletja. Ko je opica opazovala drugo opico, kako izvaja gibe z roko, so se v možganski skorji prve opice aktivirali isti nevroni, kot bi se, če bi tudi sama tak gib dejansko izvajala. Sisteme zrcalnih nevronov so kasneje potrdili tudi pri ljudeh. Dokazali so, da ko pri drugem človeku zaznamo določeno čustvo, to tudi pri nas izzove aktivacijo podobnih nevronskih sistemov, odgovornih za nastanek tega čustva. Zrcalni nevroni so bili v zadnjih treh desetletjih vroča tema znanstvenih raziskovanj, nevroznanstvenik ramachandran pa je celo postavil tezo, da so prav ti nevroni odgovorni za naše samozavedanje. Ramachandran predlaga, da se je v evoluciji sprva razvilo zavedanje drugega, šele nato se je lahko razvilo zavedanje sebe. Zrcalni nevroni naj bi nam omogočali, da sebe opazujemo na način, kot bi nas opazoval nekdo drug.
Kje v telesu sem jaz?
Kaj sploh je samozavedanje (tudi zavedanje sebe,. Self-awareness)? V grobem lahko rečemo, da je samozavedanje tisto, kar izgubimo v spanju brez sanj ali pod splošno anestezijo. Kaj vse pa bi to bilo? Med raziskovalci ni enotnega konsenza glede odgovora na to vprašanje, obstaja pa veliko predlogov. Damasio predlaga, da samozavedanje sestavlja tok mentalnih slik (npr. Vizualnih, slušnih, taktilnih) in zavedanje subjektivnega jaza oz. Sebstva znotraj svojega uma.
Ker samozavedanja kot subjektivnega fenomena ne moremo preučevati z zunanjim opazovanjem, kakor to kot znanstveniki počnemo pri večini drugih pojavov, je to področje še vedno ena največjih ugank sodobne znanosti. V želji po enotni razrešitvi težkega problema zavesti (the hard problem of consciousness) se tako pojavljajo tudi teorije, ki ne temeljijo na znanstveni metodi in med katerimi je nekoliko bolj odmeven t. I. Panpsihizem, ki postavlja tezo, da imajo vsa bitja in celo vsi delci zavest oz. Zavesti podobne kvalitete.
Če pa kot znanstveniki izhajamo iz fizikalizma, se v želji po boljšem razumevanju samozavedanja vprašamo, kje v možganih se zavedanje sebe zgodi oz. Kaj so minimalni nevronski korelati samozavedanja? Že starejši eksperimenti (možganska poškodba phineasa gagea v 19. Stol.) So pokazali, da je za nadzor našega obnašanja bistven sprednji del možganske skorje, že omenjena prefrontalna skorja. Poškodbe tega dela sicer povzročijo spremembe osebnosti poškodovancev in motnje inhibicije, ne motijo pa njihovega zavedanja, funkcioniranja in abstraktnega razmišljanja. V zadnjih letih je nevroznanstvenik christof koch s sodelavci predstavil zanimivo opažanje, da so za samozavedanje bolj pomembni deli posteriorne skorje (senčni, temenski in zatilni reženj), ki vključujejo tudi senzorična področja. Poimenovali so jih posteriorna kortikalna vroča cona (posterior cortical hot zone).
Eno izmed področij, v katerih najverjetneje zaznavamo občutek tega, da smo znotraj meja lastnega telesa, je temporoparietalni stik. Kot zanimivost lahko navedemo, da je bila pri nekaterih nevroloških bolnikih, ki so opisovali izventelesne izkušnje, možganska okvara prav v tem področju. Gre za izjemno redek pojav, znanstveniki pa si ga med drugim razlagajo s tem, da se blizu omenjenega področja nahaja možganski center za ravnotežje, okvara na tem mestu pa je najverjetneje vplivala na občutek lebdenja, ki je prispeval k izventelesni izkušnji.
Damasio predlaga, da občutek samozavedanja in s tem tudi našega sebstva temelji na občutenju homeostatskih procesov, ki v telesu ves čas potekajo. Na ta način je telo z možgani neločljivo in intimno povezano, medsebojen vpliv pa se ves čas vzdržuje prek te krožne povratne zanke. Ta interakcija ustvari interoceptiven občutek biti živ; osnovno samoobčutenje, udobje ali neudobje, sproščenost ali napetost in druga osnovna občutja. Psihiater in fenomenolog thomas fuchs ta občutek živosti poveže s temeljnim telesnim samo-občutenjem (basic bodily self-affection) oz. Minimalno obliko subjektivnosti.
Ali se je samozavedanje ohranilo, ker ima svojo vlogo in uporabno vrednost pri preživetju naše vrste oz. Nadzoru človeka nad svojim mesom (telesom) in okolico? Glede pomena evolucijskega razvoja samozavedanja prevladujeta dve večji smeri razmišljanja. Prva pravi, da je samozavedanje pripomoglo k večji uspešnosti človeške vrste v evolucijskem boju. Omogočalo naj bi ustvariti enotno in koherentno reprezentacijo vseh prejetih informacij, učenje, predvidevanje več potencialnih scenarijev za prihodnost ter sprejemanje kompleksnih in fleksibilnih odločitev glede na ustrezen kontekst. Težava, ki se pri tem razmišljanju pojavi, je, da zaenkrat še ni moč dokazati, da za kognicijo in kompleksno procesiranje podatkov nujno potrebujemo tudi samozavedanje. Druga smer razmišljanja pa je mnenja, da samozavedanje nima nobene dodane vrednosti ali posebno uporabne funkcije za človeštvo, pojavilo naj bi se kot stranski produkt ob razvoju možganov na način, ki omogoča kompleksno učenje z oblikovanjem vseh vrst asociacij (t. I. Neomejeno asociativno učenje ali unlimited associative learning), ki naj bi bilo za evolucijsko prosperiranje naše vrste zelo pomembno. Misel, da je naše tesnobno zavedanje osamljenosti lastnega obstoja morda le evolucijska kaprica, ki ne vodi nikamor, je seveda lahko tudi travmatična. Kot povzame že oscar wilde: »i think god, in creating men, somewhat overestimated his ability.«
Kdo premika mojo roko?
Ko se kot zavedajoče se bitje zavestno odločim za določen gib in ga izvedem, intuitivno verjamem, da sem se zanj odločila svobodno. Svoja dejanja ljudje razumemo kot nekaj več kot le rezultat nezavednih procesov v telesu. Verjamemo, da z njimi radikalno in svobodno krojimo svojo pot in zanje tudi prevzemamo odgovornost. Vprašanje svobodne volje je aktualno že vsaj od antike dalje, filozofi in znanstveniki pa še vedno ne vedo, s kakšnimi metodami naj se ga lotijo, da bi prodrli dalje. Najodmevnejši so bili eksperimenti, ki jih je v 80. Letih 20. Stol. Izvajal nevroznanstvenik benjamin libet. V poskusu je preiskovancem naročil, naj, kadarkoli se jim zahoče, pokrčijo zapestje, hkrati pa je z eeg-napravo snemal njihovo možgansko aktivnost. Poleg tega je beležil tudi njihovo subjektivno poročanje, kdaj točno so se odločili, da bodo gib izvedli. Ko je preučeval posnetke možganske aktivnosti preiskovancev, je poleg pričakovane povečane aktivnosti ob gibu zapestja in ob času zavestne odločitve za gib opazil, da merjena aktivnost skorje začne rasti že približno pol sekunde pred časom zavestne odločitve o gibu. Dobljeni podatki so bili kontroverzni in so prilili novo olje na ogenj razprave o svobodni volji. Od kod torej prihaja aktivnost, ki se začne že veliko pred zavestno odločitvijo o gibu? Ali so naše »zavestne odločitve« o dejanjih pravzaprav samo sporočila naši zavesti o odločitvah, ki so o naših dejanjih sprejete že prej? Kdo ali kaj potemtakem sprejema te odločitve? Ali je subjektiven občutek svobodne volje le produkt možganov? Seveda niti sam libet niti mnogi drugi znanstveniki ne trdijo, da eksperiment dokazuje, da svobodne volje nimamo. Ena od kritik take interpretacije pravi, da tudi če sklepamo, da se načrtovanje našega potencialnega giba začne, še preden se zanj zavestno odločimo, to še ne izključuje možnosti, da se v možganih hkrati ne dogaja več mogočih načrtov za več različnih gibov, mi pa se nazadnje zavestno in svobodno odločimo, katerih od teh gibov ne bomo izpeljali (t. I. The power of veto or free won’t).
* * *
Zakaj smo skozi zgodovino znanosti na področju vprašanja duše in telesa, sebstva ter svobodne volje tako malo napredovali? Zakaj se ti pojmi tako vztrajno izmikajo analizi z znanstvenimi metodami, s pomočjo katerih smo prodrli bliže že toliko drugim skrivnostim narave? Nekateri filozofi človeško prizadevanje za razumevanje svojega sebstva enačijo s poskusi kazalca, da bi kazal sam nase. Vsekakor pa so nam v svoji izmuzljivosti ti pojmi v velik navdih in so eno od pomembnih gonil človeške radovednosti in ustvarjalnosti.
My soul is like a hidden orchestra; i do not know which instruments grind and play away inside of me, strings and harps, timbales and drums. I can only recognize myself as a symphony.
Fernando Pessoa: The Book of Disquiet
Alina Holnthaner in Nika Jerman sta študentki medicine in članici društva Sinapsa