Socializem je v teoretski in politični krizi. Na univerzah so njegovi temeljni nauki zatonili v pozabo, akademije so postale prostor liberalne politične filozofije in buržoazne ekonomije, stare klasike marksizma-leninizma pa so že pred tremi desetletji romale na police zaprašenih antikvariatov. Nič drugače ni v svetu politike, kjer kljub preroškim klicem o nestabilnosti svetovnega liberalnega reda in vse večjemu naraščanju nedemokratičnih političnih gibanj resne socialistične alternative ni na vidiku.
Poslednji politični horizont sodobnega kapitalizma tako preveva duh liberalizma, ki se cepi na socialnodemokratsko levico in neoliberalno sredino. Poleg njiju politični spekter zahodne politike zadnjih let močno zaznamuje še reakcionarna desnica, ki najeda in postopoma ogroža liberalni red ter ideje liberalne enakosti in pravičnosti. Vse večja moč nedemokratičnih politik in resno načeti liberalni red tako dajeta signal za obuditev starega projekta socializma kot edinega, ki je zmožen desnici in liberalizmu ponuditi resno politično alternativo. Glede na dejstvo, da pravega socialističnega gibanja danes – vsaj na zahodu – ni na vidiku, je nujno treba začeti od začetka; treba je kritično premisliti vse socialistične teoretske predpostavke in zgodovinske zmote, jih osvetliti in z znanstveno refleksijo pretopiti v miselni nič, iz katerega se bo v reflektirani obliki povrnil nov plamen socializma, čakajoč na svojo družbeno realizacijo.
Nalogo teoretske rehabilitacije in politične reaktualizacije socializma si je leta 2017 zadal Franck Fischbach v knjigi Kaj je socialistična vlada? Kaj je živo in kaj je mrtvo v socializmu, ki je letos izšla pri Založbi Krtina v prevodu Aljoše Kravanja. Slovenskemu občinstvu Fischbachovo ime sicer ni tuje; leta 2012 je v slovenskem prevodu izšlo delo Brez predmeta, v katerem avtor skozi serijo različnih člankov podaja analizo klasičnih marksističnih pojmov odtujitve, opredmetenja in porečevljenja. S knjigo Kaj je socialistična vlada? Fischbach torej nadaljuje svoje delo v tradiciji zahodnega marksizma, le da se tokrat posveča možnosti prenove in rehabilitacije ideje socializma na področju politične filozofije.
Naj poudarimo, da socializem Fischbachove vrste razen imena nima prav veliko skupnega s projektom klasičnega socializma, katerega končni cilj je predstavljala odprava kapitalističnega produkcijskega načina. Namesto starega Marxa, Engelsa, Lenina in drugih socialističnih klasikov bodo stebre prenovljene ideje socializma po Fischbachovem mnenju gradili spisi mladega Marxa, ameriški pragmatist in liberalni filozof John Dewey, sociolog Emile Durkheim in nemški filozof Axel Honneth.
Fischbachov projekt je v svojem jedru filozofski. V skladu s tem se razprava knjige giblje na precej abstraktni ravni, značilni za večji del razprav v sodobni politični filozofiji. Podobno kot marsikatera filozofska razprava na področju politične filozofije tudi Fischbachovo delo pogosto raje zahaja v vprašanja socialne ontologije ali filozofske antropologije kot pa v preučevanje empirične realnosti. Avtor se v delu skoraj nikdar ne potrudi utemeljiti svojih marsikdaj problematičnih empiričnih ali historičnih sodb, ki obsegajo vse od stanja sodobne politike, delovanja kapitalističnega trga in narave civilne družbe. Fischbach v mnogih primerih predpostavlja, da so teze, ki jih predstavlja, enostavna dejstva. Tako na primer brez utemeljitve zagotavlja, da se nobeno sodobno levičarsko gibanje ne sklicuje na idejo socializma; da so družbeni sloji, ki jih zgodovinsko predstavlja levica, »republikansko, laično in napredno meščanstvo«; da socializem, v primerjavi z liberalizmom, predstavlja kritiko napredka; da se v Aziji dogajajo tri industrijske revolucije hkrati, in tako naprej. V mnogih drugih primerih pa avtor empirične teze utemeljuje z nekritičnim sklicevanjem na citat kakšnega znanega avtorja. Tako v potrditev teze, da komunizem »korenini v antiki in ima srednjeveško zgodovino«, navaja Durkheimovo metaforo, po kateri komunizem predstavlja »prvotno homogeno maso«, ki po svoji družbeni sestavi ustreza predmodernim komunam. Podobno je utemeljena tudi teza, da socializem, v primerjavi z liberalizmom in levico, ne sprejema ideje zgodovinskega napredka. V njeno podporo Fischbach navaja besedilo Prispevek k judovskemu vprašanju mladega Marxa, s čimer naj bi pokazal, da socialisti v moderni ločitvi države in civilne družbe niso videli zgodovinskega napredka.
Drugi večji problem knjige je predvsem slogoven in se tiče načina razvijanja filozofskih hipotez. Delo namreč svojih argumentov ne razvija na sistematičen način, temveč skozi dialog z drugimi avtorji, zaradi česar vzbuja neenoten, eklektičen občutek. Pri tem sta ključna problema predvsem dva. Prvi zadeva nekritičnost, s katero Fischbach pogosto obravnava citirane avtorje; druga, večja težava pa je v tem, da pogosto ni jasno, do kakšne mere se Fischbach identificira s stališči avtorjev, ki jih v delu navaja.
Ideja socializma
Fischbach projekt rehabilitacije ideje socializma opiše kot utrditev določenih filozofskih hipotez, značilnih za socializem. To na prvi pogled zveni kot normativni projekt politične filozofije, podoben liberalni politični teoriji – na primer Rawlsovi teoriji pravičnosti. A Fischbach tukaj opozarja, da pravzaprav gre za deskriptivno-normativen projekt, saj njegove hipoteze vključujejo tako opisno dimenzijo – torej vključujejo različne vidike stvarnosti modernih družb – kot tudi normativno dimenzijo – in torej predpisujejo, kakšen naj bi svet bil. Po svoji zasnovi se tako Fischbachov projekt metodološko še najbolj približuje Heglovemu Orisu filozofije pravice, s katerim ga družita dve ključni hipotezi. Prva izhaja iz trditve, da je bistvo družbene racionalnosti sodelovanje v socialnem življenju. Druga pa pravi, da je moderna družba z delitvijo na civilno družbo in državo dejansko racionalna, le da ta racionalnost še ni popolnoma aktualizirana, med političnimi in ekonomskimi akterji pa pogosto nastopa v nejasni in nezavedni obliki. Fischbachov projekt socializma lahko torej razumemo kot komunitaristični projekt tržnega socializma, ki ga od individualističnega liberalizma ločuje prednostna vloga družbenosti in sodelovanja.
Kot vsaka neindividualistična politična filozofija se tudi socialistična misel sooča s težavno določitvijo razmerja med družbo in posameznikom. Fischbach si tako prizadeva izgraditi socialno ontologijo, ki bo z laboratorijsko natančnostjo odmerila pravo razmerje med kolektivom in posameznikom. Novi socializem bo tako moral pluti med kolektivistično Scilo despotskega komunizma, ki vse »jaze« razblini v homogeno substanco kolektiva, in individualistično Karibdo atomiziranega kapitalizma, za katerega družba ni nič več kot skupek monadičnih jazov. Politični kompas za to odpravo Fischbach strne v dve temeljni hipotezi socializma.
Prva hipoteza se glasi, da je um po svojem bistvu družben. V nasprotju s klasičnim liberalnim individualizmom, ki meni, da je um subjektivna zmožnost, pripadajoča posamezniku, drži za Fischbacha ravno obratno. Um je zanj najprej družben, utelešen v objektivnosti socialne realnosti – v njenih ekonomskih, družbenih in političnih institucijah; na primer v trgovini, izobraževalnih ustanovah ali državnem pravu. To pa pomeni, da um ne le, da ni zgolj individualen, in tudi ni le subjektiven, temveč je predvsem neko objektivno dejstvo, utelešeno v institucijah družbenega sveta. Če sprejmemo to hipotezo, iz tega izhaja, da je stopnja družbene umnosti odvisna od načina družbene organizacije. Tem bolj je družba organizirana sodelovalno – tem bolj intenzivna so v njej razmerja združevanja in sodelovanja -, bolj je njena oblika življenja umna.
Druga socialistična teza, ki dopolnjuje prvo, pravi, da je umno relacijsko. Razumeti to točko pomeni razumeti pomen izraza »biti-z-«. Fischbach s sklicevanjem na Heideggerjevo kategorijo Miteinandersein ter Heglovo teorijo pripoznanja iz poglavja o gospodarju in hlapcu poudari, da »biti-z-« ne smemo enačiti z »biti skupaj«. Medtem ko predmoderne družbe poznajo zgolj slednjo kategorijo, saj je posameznik v njih del družbe kot celote, je za moderne družbe značilno, da je posameznik v njih del nekega razmerja. V moderni družbi je posameznik sicer odvezan pripadnosti določeni religiozni ali politični skupnosti, a to dejstvo ga še ne naredi za osamljeno monado, kot to meni liberalizem; prav nasprotno je moderni človek ta, ki vstopa v razmerja vzajemnosti z drugimi ljudmi. V družbi z moderno delitvijo dela tako vsak posameznik opravlja določeno delo v sodelovanju z drugim; zato sta modernemu človeku vzajemna soodvisnost in sla po sodelovanju položeni že v zibelko. Posebnost socializma je torej prav v tem, da njegova politika temelji na tej moderni zavesti vzajemnega sodelovanja in potrebe po drugem, ki izraža fundamentalno antropološko kategorijo »biti-z-«.
V splošnem je moč reči, da je Fischbachova ideja socializma zgodovinsko zasidrana v modernem fenomenu delitve dela, normativno pa izhaja iz pojma družbene avtonomije in heglovske teorije pripoznanja. Izhajajoč iz njiju Fischbach naslavlja glavne kritike zgodovinskih pomanjkljivosti političnega projekta liberalizma in realnega socializma. Ta kombinacija mu omogoči, da po eni strani kritizira atomiziranost in sebične interese, ki jih spodbuja prosti trg liberalnih demokracij, po drugi strani pa vendarle pripoznava tudi racionalne potenciale vzajemnega delovanja, ki naj bi ga trg omogočal. S tem je na novo zarisan odnos med socializmom in liberalizmom, temeljno vlogo pri demokratizaciji družbe, ki je bistvo projekta socializma, pa namesto države dobi civilna družba.
»Prava opozicija ni med liberalizmom, ki bi bil naklonjen svobodnemu trgu, in socializmom, ki bi mu bil v principu sovražen in ki bi mu nenehno postavljal nasproti birokratsko planifikacijo in vsiljeno kolektivizacijo. Resnična opozicija se prej nahaja med liberalizmom, ki se zadovolji s trgom, kakršen je, ker ga ima že za svobodnega, in socializmom, ki je sovražen trgu, kakršen je, natanko zato, ker ta ni svoboden.« (48)
Kaj je socialistična vlada?
Pozitiven politični program socializma naj bi torej našel »sredstva za premestitev politike od države proti civilni družbi« (24) in s tem prekoračil abstraktni dualizem liberalnih družb, ki jih zaznamuje toga ločitev abstraktne politike, pripadajoče sferi države, in atomiziranega trga osebnih interesov, značilnega za sfero civilne družbe. Nasproti tej človeku nelastni ločitvi naj bi socialisti izvajali politiko, ki bolje pritiče človekovi družbeni in relacijski naravi.
V teoriji naj bi bil cilj socializma nekakšna sprava trga in države, ki bi procese političnega odločanja premaknila v smeri civilne družbe. Kaj to pomeni v praksi, Fischbach ne pove. Nenavadna lastnost knjige je, da ne ponuja nobene pozitivne vizije socialističnega trga, niti ne odgovarja na to, kaj naj bi bila socialistična vlada. V primeru te je bralec deležen le splošnih in neoprijemljivih trditev, na primer, da je socialistična vlada nujno demokratična, kot taka pa predstavlja organ osvetlitve družbe s strani družbe same. Socialistična vlada za Fischbacha ni pozitiven projekt, njena družbena funkcija je zgolj negativna. Cilj in namen te vlade je, da prepozna kompleksnost modernega družbenega življenja, spozna njeno imanentno organizacijo in nato v skladu z njo prepusti civilni družbi, da se spontano razvija sama od sebe.
»Ne gre toliko za to, da uvedemo organiziranost, kot pa za to, da pustimo čim bolj spontano igro organske solidarnosti.« (150)
Ta stavek preseneča glede na Fischbachovo vehementno zavračanje socialnodemokratskih projektov sodobne levice in glede na njegovo neprestano tarnanje nad atomiziranostjo in sebičnostjo kapitalističnega trga. Glede na avtorjeve trditve se namreč pogosto zdi, da moderna civilna družba predstavlja ravno področje partikularnih ciljev posameznikov, torej področje, ki po svojem pojmu nasprotuje »organski solidarnosti«. Vendar lahko avtor v bran svoji poziciji potegne asa iz rokava z razlikovanjem med normalnimi in patološkimi posledicami delitve dela. Sama delitev dela namreč po Fischbachu stoji v osnovi socializma in je kot taka pozitivna, saj naj bi med posamezniki širila solidarnostni čut. Problem torej ni delitev dela kot taka, temveč njene »izredne in nenormalne okoliščine«. Te naj bi bile namreč tiste, ki proizvajajo ekonomske neenakosti, visoko stopnjo izkoriščanja in obubožane proletarske množice. A glede tega po Fischbachu ni treba preveč skrbeti, saj naj ti simptomi ne bi bili neločljivo zvezani z delovanjem trga v moderni družbi delitve dela.
Tako kot obstajata normalna in patološka delitev dela, obstaja tudi normalno in patološko obnašanje posameznikov na trgu. Za Fischbacha namreč obstaja dober socialistični trg, za katerega je značilna organiziranost, solidarnost in vzajemno sodelovanje, ter slab kapitalistični trg, na katerem vladajo kaos, nezavedni goni in pridobitniška zavest. Razlika med obema tipoma trga torej ni kvalitativna – socialistični trg v principu ni drugačen od kapitalističnega –, njuna ključna razlika se omeji na stopnjo organiziranosti ter stopnjo intenzivnosti razmerij sodelovanja in združevanja.
Višja stopnja organiziranosti trga sicer na prvi pogled deluje v protislovju z idejo spontane igre organske solidarnosti. Vendar je tukaj treba poudariti, da Fischbachu ne gre za spremembo organizacije trga, ki bi jo narekovala država, temveč za uresničitev organizacijskih in sodelovalnih potencialov, prisotnih na kapitalističnem trgu. Problem tega naj bi bil namreč v tem, da zaradi komunikacijskih in organizacijskih preprek – na primer zaradi premajhne vloge demokracije v podjetjih – zatira svoje socialistične potenciale. V tem pogledu je naloga socialistične vlade, da odpravi ovire, ki onemogočajo spontan razvoj boljše organiziranosti in večje sodelovalnosti. Socialistična vlada torej ne uvaja organiziranosti, temveč z odstranjevanjem preprek trgu prepušča, da sam iz sebe – po imanentni poti – postane medij družbenega sodelovanja.
Vizija imanentnega razvoja tržne solidarnosti je bliže mitologiji kot analizi dejanskega delovanja trga. Fischbach namreč nikjer ne pokaže, kako in zakaj moderna delitev dela proizvaja organsko solidarnost med posamezniki, niti ne razloži, kaj naj bi predstavljala organska solidarnost. Še najmanj jasna pa je konkretna vizija socialističnega trga, ki je na milost in nemilost prepuščen bralčevi fantaziji.
Kjer umanjka misel, pa ostaja vsaj vera. Upamo torej lahko, da bo socializem – čeprav še ne vemo, kako – v prihodnosti zavladal in okrepil duha združevanja in sodelovanja, zaradi česar bo trg ponesen v umne višave zavestnih in hotenih odnosov med posamezniki, kapitalistične patologije pa bodo strte v temnem peklu zgodovinske pozabe.
Sklep
Nenavadna lastnost dela je, da po načinu mišljenja deluje staromodno. Knjiga namreč v središče postavlja staro ontološko vprašanje o razmerju med posameznikom in družbo, to vprašanje pa nato rešuje s politiko, ki na novo zarisuje odnos med civilno družbo in državo. Problem tega pristopa je, da zanj ključna sodobna vprašanja, kot je status mednarodnega prava ali soočenje z ekološkimi težavami, sploh niso bistvena – zdi se, da avtor meni, da bodo v solidarni socialistični družbi ta vprašanja rešena kar sama po sebi. Podobno se godi s problemom multikulturalizma in feminizma, ki ju Fischbach v enem zamahu razmeji od socialističnega boja.
»Nobene potrebe ni po tem, da se sklicujemo na socializem, če se hočemo boriti proti formam dominacije in diskriminacijskim praksam, ki se dogajajo v medosebnih razmerjih, družini ali družbi. Ta boj lahko bijemo preprosto kot demokrati ali kot zagovorniki političnega liberalizma.« (69)
To stališče je v večji meri posledica Fischbachovega zanemarjanja opisne dimenzije projekta socialistične politične filozofije. Čeprav avtor proti liberalnim teorijam poudarja, da morajo imeti filozofske hipoteze opisno dimenzijo – da morajo biti zasidrane v družbeni realnosti –, ni jasno, ali njegove hipoteze zadovoljijo ta kriterij. Opisna raven je pri Fischbachu načeloma omejena na trivialne opazke o atomiziranosti in razpršenosti kapitalističnega trga, ki se jim pridružuje tarnanje nad odtujenostjo in abstraktnostjo liberalne politike. Posledice šibkosti in nedoločnosti opisne dimenzije pa vplivajo na samo normativno jedro Fischbachovega projekta. Po eni strani se to kaže v preozki zastavitvi projekta, ki zaradi neupoštevanja mnogih sodobnih problematik iz socialistične politike izključi vse, kar ni strogo povezano s problemi civilne družbe in države. Po drugi strani pa zaradi površne analize sodobnih kapitalističnih družb pozitivna vizija socialistične politike izgubi tla pod nogami; njena funkcija postane utopična.
Zanimivo je, da Fischbach v knjigi sodobnim komunističnim avtorjem očita utopističen način mišljenja, ki ostaja ločen od drugih družbenih znanosti. Čeprav je očitek najbrž na mestu, pa navsezadnje zadane tudi samega Fischbacha. Glavna pomanjkljivost njegove knjige je namreč prav v tem, da se – namesto da bi poskušala podati odgovore in predloge na naslovno vprašanje – zadovolji s povprečno eksegezo filozofskih in socioloških besedil. Nauk, ki se ga zato lahko naučimo iz Fischbachove knjige, je, da mora biti vsak normativni projekt politične filozofije, če želi ohranjati status realne utopije – utopije, ki jo lahko smatramo kot družbeno uresničljivo – zadostno utemeljen v dejanskosti družbene realnosti. V tem pogledu lahko zaključimo, da se projekt socialistične filozofije ne more ustaviti pri golem branju socialističnih klasikov, temveč se mora soočiti s pozitivno nalogo izdelovanja družbene vizije in politične strategije, ki odgovarja potrebam našega časa.