Kdo so Slovanke?

Ločene Slovanke

Drugotenje Slovanov (tako južnih kot vzhodnih) je prisotno že od razsvetljenstva. Takrat so popotniki skušali znanstveno obrazložiti značilnosti teh regij in njenih prebivalcev. Vsi zahodnjaki opisujejo slovanske dežele podobno, češ da so zaostale in je popotovanje skozi njih kot vstop v časovni stroj. Vselej so zaključili, da to ni evropska zemlja, vsaj kulturno ne. V razsvetljenskem času sta bili tako rekoč izumljeni tako Vzhodna Evropa kot tudi Balkan. Znanstveni poskusi kategorizacije Balkana ali Vzhodne Evrope razsvetljencev so pripeljali do mešanice domišljije in selektivnega izbiranja podatkov. Rasistično opisovanje teh dežel se je poglabljalo v dileme obstoja repov na Albanskih moških in krvoločnosti Srbov. Slovan, naj bo to južni ali vzhodni, ni bil del Evrope – a regiji nista bili združeni. Slovani v evropskem pogledu niso bili zedinjeni, čeprav je diskurz oblikoval precej podobnega Drugega – takšnega, ki je barbarski in za časom. V tem smislu Slovani niso bili nikoli niti del Evrope – tudi po koncu hladne vojne ne, ko naj bi se zahodni in vzhodni blok končno združila. Podcenjevanje Slovanov se je očitno pokazalo ob vstopu višegrajskih in balkanskih držav v Evropsko Unijo. Narativ v tem času je govoril o upanju in bleščeči prihodnosti – do česar, očitno, ne bi prišlo, če Evropejci tudi Slovanov ne bi sprejeli medse.

Slovanke kot Druge so prav tako umeščene v prostor med barbarskimi in emancipiranimi zahodnimi spolnimi identitetami. Jugoslovanke so bile v razsvetljenskem času orisane v razmerju do moškega – oblikovale so se predstave o divjem, krutem in neomikanem balkanskem patriarhatu z robustnimi spolnimi identitetami, nasilnimi spolnimi plenilci, polnimi misticizma. Jugoslovanski moški so vampirji ali pa imajo repe, so mačji ljudje ali morloki (Matešić, 2015). Tudi Slovanke na vzhodu so bile izumljene na podlagi slovanskega moškega – ta pa je, tako kot balkanski Drugi, bil barbar oziroma ne-evropejski. Danes izrecnega misticizma in barbarizma ni, a ideje slovanke kot Druge se niso razblinile. V članku Balkan Insight, denimo, beremo o bradatih moških in načičkanih ženskah, Vesna Milek​​ Sarajevčanke opisuje kot »dolgonoge in močno naličene amazonke v kratkih bleščečih krilih in visokih petah« (iz knjige Ogledala), na Youtubu pa lahko spremljamo znanega ustvarjalca Noella Millerja, ki se posmehuje seksualizirani ženski z umetno polnimi ustnicami. »Jasno je, od kod je ona,« pravi na posnetku – seveda, iz Rusije. Ti bežni komentarji se ne razlikujejo veliko od spisov iz 19. stoletja, ženska ostaja ne le Druga Evropi, pač pa je na drugem mestu tudi slovanskemu moškemu – pa naj bo ta iz vzhoda ali Balkana. Naivno pa bi bilo misliti, da takšnega prepričanja ni med Slovankami samimi. TikToke o naravi slovanske ali balkanske ženske ustvarjajo one same. Tako kot so v 19. stoletju balkanski moški sami rekli evropejskim popotnikom: »Res je, vi, Evropejci, ste boljši v vsem.« Biti Drugi Evropi ni izolirano Evropi sami, to občutijo tudi tarče Drugotenja. Tako so tudi ženske tarče Drugotenja in stereotipiziranja.

Slovanskost ostaja ločena, kajti Slovanke v zahodnih predstavah ostajajo skorajda izključno slovanska dekleta iz vzhodne Evrope. Še natančneje, najpogosteje se pod Slovansko žensko kulturo predstavlja baltske rožice, rituale in petje. Najpopularnejši TikToki, ki ponazarjajo slovansko kulturo, so polni ukrajinskih cvetličnih vzorcev, adidasovih črt in brutalističnih hruščovk. Slovanske ženske so čudovite, navzven in navznoter, s tem pa izstopajo iz sicer melanholičnega stanja vzhodne Evrope. Če je stereotipni Slovan gopnik – ni ravno lep, večino časa čepi, kadi in pije – so slovanske ženske v zahodnih predstavah lepe, materinske, skorajda čiste. A po drugi strani so močne, z voditeljskimi sposobnostmi. Tovrstna predstava slovanske ženske je bila prisotna tudi v sovjetskih medijih, piše raziskovalka Sirinyok-Dolgaryova v članku iz leta 2014: ljudski elementi materinstva so združeni z asertivnostjo, to drugo potezo naj bi predvsem Sovjeti pridobili iz zahoda. Tovrsten ideal je prisoten tudi na družbeni platformi TikTok: če je tebe vzgojila Karen, je mene Ivana. Ivana je močna, asertivna, pogumna, vendar to izhaja iz materinskosti in želje po zaščiti.

Jugoslovanke so uvrščene med ženske Balkana in ne toliko med Slovanke. Čeprav se vzpostavlja različna terminologija, gre ponovno za idejo, ki ima korenine v razsvetljenskem času – Jugoslovanka kot Drugi. Po eni strani so močno fetišizirane, podložne, a se v tej podložnosti skriva trma in nepotrpežljivost. Tudi na TikToku najdemo podobno predstavo, vendar je zanimivo, da večino te vsebine ustvarijo Jugoslovanke same, iz zahoda »zanimanja« praktično ni. Predvsem pa se Jugoslovanke s TikToki opredelijo v odnosu do moškega in družinskega okolja – ženska veliko pospravlja, kuha, skrbi za svoj videz, hkrati pa od moškega pričakuje materialne dobrine. Podoben narativ je prisoten tudi med zahodnjaki, morda potroseno s ščepcem posmehovanja in seksualiziranja. Marcus Tanner se je v svojem članku za Balkan Insight čudil, da je srbska predsednica Ana Brnabić brez ličil. Ženske na Balkanu so praviloma pač načičkane, pravi.

Medtem ko južne in vzhodne Slovanke pogosto niso združene v svojih in tudi zahodnih predstavah, so mnogokrat pomešane. Takšen je primer Melanie Trump, ki je bila za zahodne medije pogosto vzhodnjakinja, ne pa Jugoslovanka. Slovenke so zaradi geografske lokacije zrcalijo vrsto diskurzov: balkanskega, vzhodnega, slovanskega, ponekod tudi evropejskega. Kot opaža Katharina Wiedlack, je Melania Trump v Saturday Night Live predstavljala sponzorušo iz vzhodne Evrope, kar se utrjuje predvsem z njeno seksualizacijo. Njena polt je bela, njena lepota ustreza zahodnim standardom: a njen naglas je poln močnih ruskih r-jev, njeno telo je seksualizirano. Prav s telesom bi se naj dokopala do tega, kar je – saj je sponzoruša.

Med potovanjem v Ukrajini mi je bilo večkrat povedano, da je tu ogromno zahodnih moških. Ena izmed deklet mi je povedala, da si tu želijo najti ženo. »Pač, mislijo, da si želimo pobega iz bede in da jim bomo zaradi tega podložne.« To ni presenetljivo, Vzhodna Evropa je že v internetnih memejih videna kot beda – absolutna, totalna melanholija, kjer človek lahko res samo še kadi in pije. Iz tam lahko ženske pač pobegnejo le tako, da jih pride rešit zahodni moški.

Ideal asertivne, vendar materinske Slovanke se razblini v času vojne, takrat ostane le še mehkoba in pasivnost. Čeprav ženske vojakinje še zdaleč niso posebnost, Nancy Huston opozarja na narativ materinskosti in vojne, ki se nujno izključujeta. Kljub temu, da so ženske velikokrat same podile svoje moške v vojno ali pa med svetovnima vojnama same organizirale krvav boj (to pokažeta Goscilo in Hashamova v članku iz 2012), se tovrsten ženski agens v medijskih reprezentacijah skrije. Tu ne govorimo zgolj o zahodnih medijih, pač pa tudi o domačih – Stalinove politike po drugi svetovni vojni so spodbujale predstavo ženske, ki igrajo reprodukcijsko družbeno vlogo.

Binarne opozicije med žensko in moškim se v medijih ponovno kažejo danes, med vojno v Ukrajini. Ženske naj bi bile brez dejavne vloge, odhajajo in čakajo, da jim moški ponovno vrnejo njihovo mesto. Med vojno na Balkanu v devetdesetih je prišlo do podobne odstranitve ženske iz polja odločanja in polja integritete – Svetlana Slapšak v članku iz leta 2001 piše, da so se ženske v več bivših jugoslovanskih državah aktivirale proti vojni in uprizarjale proteste proti vojni. A tudi takrat se žensk pač ni videlo kot zmožnih aktivnega vključevanja v konfliktne situacije, saj je to pač domena moškega. Ženska je v vojni reduricana na arhetipe, ponovno izgubi svojo kompleksnost. Če je bojevnica, je femme fatale, kot Anastasie Lene, Miss Ukrajine. A še največkrat je tista, ki nima sposobnosti, da bi se borila zase – femmes fatales so redkejše. Običajno so ženske v vojni tiste, ki odidejo, moški pa jih ščiti. Če k temu dodamo še diskurz Drugega, pridemo do začaranega kroga, kjer ženske ne morejo biti nič drugega kot druga v vrsti moškemu, sploh ko je ta iz Zahoda.

Kdo je potem Jugoslovanka, če ni Slovanka?

V sedemdesetih letih je v prostoru SFRJ v medijih prevladoval koncept ženske, ki zmore vse, v nasprotju z njeno omejeno tradicionalno vlogo, kar neka avtorica poimenuje koncept »socialistične superženske«. Trend je v medijske diskurze vpeljeval aktivno vlogo ženske v politiki, vsebine revij so informirale, pa tudi politično vzgajale. Socialistična vlada je podpirala uradni egalitarni diskurz in ga udejanjala z zagotavljanjem splošne izobrazbe žensk in delovnih mest za ženske. Vendar se kljub prizadevanjem tradicionalne patriarhalne strukture niso dovolj zamajale, neenakost med spoloma je bila del vsakdanjika. Ženske so poročale o opravljanju gospodinjskih opravil po končani službi in pomanjkanju prostega časa, medtem ko so njihovi možje popoldneve preležali na kavču. Občutil se je konflikt med javnimi diskurzi in trdovratnimi patriarhalnimi strukturami v zasebnem življenju. V osemdesetih se je uveljavil koncept »frustrirane superženske«, ki je izhajal iz razkola med nezdružljivimi fantazijami, ki izhajajo iz socialističnega sistema vrednot iz prejšnjih desetletij, in možnostmi, ki jih je vsakdanja realnost ponujala ženskam v osemdesetih letih. Slavenka Drakulić je razkol ponazorila z zapisom: »Poleg tega so bile ženske izenačene z moškimi – zakaj bi jim bilo torej treba uporabljati vse tiste lepotne pripomočke in trike, da bi bile všeč moškim? Pa vendar so si ženske, tudi če so bile lačne, še vedno želele biti lepe, med lepoto in državno promovirano enakostjo pa niso videle neposredne zveze.«

V času jugoslovanske krize v devetdesetih so se zopet okrepili pritiski, da ženske trg dela prepustijo moškim in prevzamejo svoje tradicionalne vloge, piše Tanja Rener. Z množičnimi posilstvi med vojno se je simbolizirala vojaška premoč; nasilje nad ženskami je bilo uporabljeno kot vojaška taktika zastraševanja, pa tudi kot metoda načrtnega etničnega čiščenja, ki naj bi se izvrševalo s prisilnimi zanositvami in psihološkim učinkom spolne travme, ki bi žrtve napravila spolno zavrte za nadaljnje reproduciranje. Ženske so bile žrtve posilstev, izgonov in pobojev. Pojavljale so se tudi oblike sistemskega nasilja nad ženskami, kot so prisilno razseljevanje žensk, nadzor nad ženskim telesom in omejene reproduktivne pravice, medijska sekundarna viktimizacija zlorabljenih posameznic, nasilna politična propaganda itd.

Etnifikacija je bila tesno povezana s ponovno tradicionalizacijo in repatriarhizacijo družb Zahodnega Balkana. Ponovno se je začel uveljavljati koncept militantne moškosti ter koncept ženske v vlogi razmnoževalke in negovalke naroda, piše Huma Haider. Po vojni je Srbija zaradi porasta verskega nacionalizma postala bolj konservativna; revščina in zloraba različnih substanc zaradi vojnih travm pa sta prispevali k porastu nasilja v družini. Pravna in socialna pomoč ženskam sta ob pojavu družinskega nasilja še danes nezadostna, kar je eden od razlogov, da ostaja neprijavljeno. Diskurzi o doživljanju nasilja so opredeljeni kot patriarhalne in militaristične prepovedi. Pogostost nasilja se pripisuje zgodovini nasilnih konfliktov, patriarhalnih vrednot, ekonomske odvisnosti žensk, razširjenosti posedovanja orožja … Lastništvo orožja in nasilje uveljavljata identiteto moškega z nadrejenim družbenim statusom, orožje simbolizira moško moč, zaščito in nadzor nad ženskami.

Zahodni Balkan je še vedno prostor patriarhalnih norm, prevladujejo tradicionalne spolne vloge in konzervativni odnos do ženske seksualnosti, pravice LGBTQ so slabo zaščitene, pravi Evie Brown. Politična udeležba žensk je nizka, prav tako se redko znajdejo na odločevalskih pozicijah in pozicijah moči. Na trgu dela je le sedemintrideset odstotkov žensk, zaslužijo pa manj kot moški na istem položaju. Dediči so večinoma še vedno moški, četudi so ženske do dediščine upravičene. Prav tako imajo v lasti večino nepremičnin, še poroča Evie Brown. V SFRJ so ženske imele pravico do splava in ločitve, dostopale so do kontracepcije, zaposlitve in izobraževanja, kar se je v povojnem obdobju spremenilo. Egalitarni diskurzi so se znašli v ozadju.

Družbena vloga žensk v medijih na Hrvaškem je reducirana na reproduktivno funkcijo ter fizični videz; opazno je idealiziranje mladostništva, plodnosti, fizičnega izgleda, domačnosti. K temu je prispeval tudi vpliv katoliške cerkve, odvisnost medijev od izvršilne oblasti ter razmah potrošništva. Ženska telesa v medijih predstavljajo tržno vrednost; izkorišča se jih, da bi pritegnila moške potrošnike. Podobe žensk, ki napol gole sedijo z razprtimi nogami, so normalizirane, pogosta je tudi objektifikacija žensk kot materialnih dobrin; seksi ženska, ki pooseblja seksi avto. Kot primer lahko navedemo Volkswagnovo reklamo staro za novo, ki prikazuje dve mladi ženski v ospredju in starejši v ozadju. Reklama implicira pragmatičnost izbire: zakaj bi uspešen, pameten moški imel staro žensko, če ima lahko mlado in lepo. Esma Trejic meni, da je na Hrvaškem v tiskanih medijih vzpostavljena visoka toleranca eksplicitne golote in seksualiziranja ženskega telesa, zato reklama na Hrvaškem ni sprožila kritičnih odzivov. Zahodni trg si podobne reklame ne bi mogel privoščiti.

Tematike, ki jih izbirajo ženske revije na Hrvaškem, so usmerjene na lepoto, modo, kozmetiko, nasvete za romantična razmerja in osvajanje moških, trače, kuharske nasvete, recepte in astrologijo. Promocija tovrstnih sporočil cilja k sledenju življenjskemu stilu ženske gospodinje, ki čas preživlja doma in in pred ogledalom, s čimer mediji trivializirajo in spodkopavajo dosežke in položaj žensk v družbi. Posameznice, ki so se na Hrvaškem poskušale upreti nacionalističnim nazorom in patriarhalnim normam, so pogosto naletele na sovražnost v medijih, še piše Esma Trejic.

Patriarhalne strukture najdemo tudi v romatičnih razmerjih; močni socialni vzorci narekujejo vlogo spolov v razmerju. Raziskava McCreary in Rhodes iz leta 2001 je podprla hipotezo, da je dominantno vedenje v romantičnih razmerjih bolj povezano s stereotipno moško spolno vlogo, podredljivo vedenje pa bolj z žensko spolno vlogo, čeprav sta oba tipa vedenj enako zaželena pri obeh spolih. Ženske se tudi pogosteje krivijo za težave v razmerju, saj je njihova samopodoba tesneje povezana z uspehom romantičnega odnosa, kljub temu, da so moški pogosteje dominantnejši usmerjevalci razmerja (npr. sprejemajo pomembne odločitve). Pogosteje so tudi deležne psiholoških navodil in nasvetov, kako naj upravljajo s sabo in odnosom. Moški potrebujejo manj ženskega pripoznanja kot ženske moškega, kar je odraz patriarhalnih razmerij. Danes se ženska podrejenost kaže v soodvisnih razmerjih; ženske skrbijo za partnerje in čutijo potrebo po tem, da bi jih negovale, vendar na delno ali skoraj povsem nezavedni ravni vnaprej pričakujejo, da bo njihova predanost zavrnjena. Onemogočeno je odpiranje drugemu, vzdržujejo se neenakopravne spolne razlike, značilni so poskusi nadziranja drugega.

Hipermaskulinost je simbol etnične južnjaške moškosti ter moškosti socialno nižjega razreda, ohranjata pa jo oba spola, pišeta Dekleva in Razpotnik v knjigi Čefurji so bili rojeni tu. Tovrstne patriarhalne strukture podpirajo tudi ženske, s tem ko ponotranjijo stereotipne oblike spolnega vedenja, ki se reproducirajo skozi različne družbene plasti. Ženske delujejo kot opora moški moči z občudovanjem in normalizacijo moškega nasilja, hkrati pa potrjujejo patriarhalne strukture, ko nagovarjajo moške, da jim kupujejo luksuzne potrošniške predmete, jih prevažajo z dragimi avtomobili, omogočajo statusne dobrine (obleke, nakit, potovanja, gospodinjske pripomočke). Pogosto tudi zavračajo nespoštovanje konvencionalnih struktur in spolnih norm, s tem ko se želijo poročati, živeti v konvencionalni družini in upoštevati tradicionalno spolno moralo. Ženske kazniva dejanja lažje prikrijejo, saj so spretnejše v manipulaciji, pri napeljevanju in organizaciji kaznivih dejanj, pri izvršitvi pa redko sodelujejo, piše kriminolog Kanduč.

Jugoslovanka, ki jo opisuje Radović v Ženskih razgovorih, je oprezna, pri moških se namreč nikoli ne ve. Svojega moža provocira s pripravljenim kovčkom v predsobi, ki omogoča uveljavljanje njene moči, saj z njim sporoča, da lahko od moža odide, kadar se ji zahoče. Po nekem času kovček zopet odpre, očedi najnujnejše potrebščine in ga ponovno postavi v predsobo. Kovček v zgornjem primeru simbolizira sublimirano željo po nadvladi utrjenega moškega patriarhata. Patriarhat ženske na Balkanu prebijajo nezavedno, inovativno in samoiniciativno, gre za individualne odpore in obhode, ki struktur ne zamikajo, niti jih ne želijo. Podobno, a popolnoma svojstveno, to počne Ranka v Vojnovićevem Čefurji raus!: »uletava z nekimi svojimi štosi. Ranka ne popušča. Ona tera svoje. Mirno počaka, da Radovan razguli, kar ima za razgulit, in potem nadaljuje. Ranke ne moreš zjebat. Radovana je že prokužila in ne vem, zakaj se on dere in dere, če nima šans, da bi kaj dosegel.«

V zgornji razmislek se kot samoiniciativen in individualen obhod patriarhalnih struktur vklaplja tudi fenomen sponzoruše, ki ga v članku iz 2016 omenja Majstorović. Pri tem je zanimivo vprašanje, ali ta pojav potrjuje ali razkraja patriarhalne strukture. Lahko se ga pojmuje kot žensko libidinalno podjetništvo, ki ljubezen kompenzira z materialno blaginjo. Sponzoruše se pogosto opisuje kot agresivne ženske, ki si želijo pridobiti boljšo prihodnost, s čemer podpirajo neoliberalni sistem. Glede na podrejeno stanje žensk na kariernem področju je sponzoruša primer samoiznajdljivosti znotraj sistema, ki ji sicer onemogoča enakopravno participacijo – zato je verjetno tudi fenomen, ki se ga Slovankam zaradi njihovih okrnjenih možnosti hitreje pripisuje.

***

Glasovi Slovank so utišani, to velja za Jugoslovanke in vzhodne Slovanke. Čeprav v zahodnih in domačih predstavah nismo videne kot del iste skupine (ena ima morda temnejše lase kot druga), smo predstavljene na zelo podoben način, namreč skozi odnos do moškega – naj bo to njegov denar ali pa vojaške sposobnosti. Smo ženske, ki jih je potrebno ščititi, ali ženske, ki potrebujemo denar, same si ga pač ne bomo prislužile. Smo tudi ženske, ki so podrejene moškemu, ne glede na njegovo nasilje. V zahodnih medijih je to glavna oznaka Slovanke – vendar v domačem okolju prav tako. Toda to ni realnost, ženska je samosvoja, pristna, bitna in kompleksna. Patriarhalne strukture prebija neorganizirano, z iznajdljivostjo, četudi se problematike zaveda in želi uveljavljati potrebo po spolni enakosti.