Kritike pametne tehnologije pogosto ponavljajo, kar že vemo – da je naša pozornost vedno bolj razpršena, da smo vse bolj tesnobni, osamljeni in pretirano povezani, po zaslugi moderne navade, da nosimo svet v žepu. Ti argumenti ne upočasnijo sile, ki nas potiska v dobo povezanosti. Ljudje, ki se zavedajo slabosti pametne tehnologije, se predajajo občutkom »budnosti«, sledijo nekaterim »načrtnim praksam« – recimo temu, da telefone odlagajo z zaslonom navzdol ali da izbrišejo to ali ono nepotrebno aplikacijo – a nazadnje kupujejo in uporabljajo enake naprave kot vsi drugi. Kritizirati pametni telefon, a ga vendarle uporabljati, je ritual očiščenja, ki ljudem omogoča verjeti, da niso »kakor drugi uporabniki pametnih telefonov«, torej tisti, ki puščajo napravam, da obvladujejo njihova življenja. Vsak namig, da pametni telefon v celoti gledano morda predstavlja oviro osebnemu in človeškemu razvoju, varno zamejimo s pomočjo ideje, da gre »le še za eno orodje« in da je, kot pri vseh orodjih, vrednost pametnega telefona »v celoti v tem, kako ga uporabljamo«.
In do neke mere to drži. Če bi naše elektronske sisteme uničil elektromagnetni pulz ali maščevalni angel, ki zna vihteti s takšnim pulzom, bi naši iPadi morda postali zanimivi nadomestki krožnikov. Toda tipična uporaba pametne tehnologije, tista raba, ki naj bi jo ta tehnologija spodbujala, raba, ki se ji neizbežno posveča večina ljudi, teži k temu, da lastništvo nadomesti z najemom.
Razlastninjenje veščine
To je trdil že Wendell Berry, radikalni kmet, pesnik in filozof, ki je v osemdesetih dobil manjšo zloglasnost z esejem Zakaj ne bom nikoli imel računalnika. V kasnejšem odzivu je Berry pojasnil, da je tehnološki revoluciji »uspelo postaviti nezaslišane količine potrošniških dobrin in storitev na doseg običajnih ljudi. Toda tehnična sredstva tega ljudskega izobilja so hkrati omogočila zbiranje resnične lastnine in resnične moči dežele v vedno manjše število rok«. Naše žepne naprave so postale zakrament tega »zbiranja«, prav v teološkem smislu, saj hkrati simbolizirajo in povzročajo naše trenutno razlastninjenje – našo izgubo lastništva in s tem koncentracijo lastništva v rokah nekaterih premožnih ljudi.
Razlastninjenje je večinoma neopaženo. Ni nobenih roparskih baronov, ki bi nam jemali naše samostane, nobenih predebelih kapitalistov, ki bi ograjevali občinsko gmajno. Toda kot je dejal papež Janez Pavel II v svojih encikliki Cantesimus Annus: »V našem času […] obstaja neka druga oblika lastništva, ki postaja nič manj pomembna kot zemlja: posedovanje znanja, tehnologije in veščine.« Sam bi trdil, da so naše veščine – in nasploh naše sposobnosti delovanja – napeljane skozi naše s telefoni obtežene žepe v pozlačene žepe zvezdnikov Silicijeve doline.
Vzemimo očiten primer: premislimo veščino orientacije. Dvajset let nazaj je še vedno držalo, da je bila navigacija posedovana veščina človeka, ki je upravljal s poceni tehnologijami, kot so njegova glava, njegov bližnjik in včasih zložljiva karta. Odkorakal si lahko od banke do gostilne in znova nazaj, ne da bi ponudil mitnino korporaciji Alphabet. Zdaj pa nimamo v lasti sposobnosti za navigacijo. Karte nas zmedejo. Ne moremo slediti svojemu nosu; naš nos je v našem telefonu. Veščino tega, da se znajdemo, najemamo od Googla.
Seveda je ta najem zelo prikladen. A celo v tem kratkem obdobju tehnološkega razvoja smo lahko videli, da je velika prikladnost postala velika nujnost. Ko ima več in več ljudi v najemu veščino navigacije od vse manjšega števila tehnoloških podjetij, vedno več ljudi pozablja to veščino ali se je sploh ne nauči. Uporaba GPS postane status quo, vgrajen v našo kulturo. Možnost, da ne najemamo veščine orientacije, postaja stopnjevito težka – kart ni mogoče kupiti zunaj turističnih območij in mladi srepo gledajo vate, če jih vprašaš za smer. »Ali ne moreš kar zguglati?«
V primeru navigacije je le malo ljudem mar, da so lastništvo zamenjali za najem; toda ta proces razlastninjenja se ponavlja pri vseh naših vsakodnevnih zmožnostih. Posedovano veščino samoizražanja je nadomestil redni najem vnaprej izdelanih podob in nasmejanih obrazov, ki jih razlastninjeni državljani vedno bolj potrebujejo, če hočejo razumeti in prenesti svoje čustveno stanje. Izpusti smajlije in mladi mislijo, da si jezen nanje. Posedovano veščino pisanja na roke – z njenimi poceni tehnologijami peresa in papirja – je povsem zamenjal naš najem abecede in povezanosti s prijatelji v obliki družbenih medijev, kjer naše besede nadzorujejo in prodajajo ljudje, pri katerih najemamo. Posedovano veščino spomina nadomešča najeta prikladnost kamere na iPhonu in facebook stran. Posedovano veščino previdnega razsojanja nadomesti najeta prikladnost toka novic. Posedovano zmožnost spolnega srečevanja in uživanja imamo vse bolj v najemu pri rabi pornografije. V vseh teh primerih je zgodba enaka: zmožnosti svobodnih ljudi so nadomeščene z najemanjem teh istih zmožnosti od bogatih korporacij, dokler zaradi kulturnega širjenja in osebne zasvojenosti te najete prikladnosti ne postanejo najete nujnosti. Ni potrebna posebej mračna in distopična domišljija, da sprevidimo servilno stanje, ki ždi na koncu tega trenda – kultura neveščih, razlastninjenih najemnikov, ki prikladno upravljajo s tehnološkimi mehanizmi, nadzorujejo pa jih dobička željne oči malega števila ljudi, ki si lastijo večino veščin sveta in s tem večino svetovnega bogastva.
Izguba karakterja
Eden od bolj žalostnih elementov, s katerimi se morajo sprijazniti ljudje, ki živijo v diktaturi najemnine, je počasna izguba karakterja in razlikovanja med ljudmi. Google Maps nam res prinaša dobrino, s katero lahko najdemo pot uspešneje kakor s spominom in funkcionalnim poznavanjem lastnega mesta. A »Google Maps« ostaja Googlova mapa. Poznavanje okoliša je v tem pogledu nekaj drugačnega: je dejstvo, da je v človeka vtisnjeno in da ga oblikuje njegovo poznavanje ulic in alej in stez. Na poseben način pripadajo njemu samemu. Tvorijo njegov karakter in priokus, na isti način, kot ga tvorita spomin na očeta ali delujoče znanje angleškega jezika. »Navigacijo« si lasti kot neko moč svoje duše.
Obstajajo očitne »materialne prednosti« tega, da imamo navigacijo za moč lastne osebnosti. Takšen človek ni odvisen od uspešnega delovanja iPhona, na primer, da bi našel pot domov. A tudi če se iPhone ne bi nikoli pokvaril; tudi če se živi spomin na svoj okoliš ne bi pokazal za koristnega pri pisanju romana, skrivanju pred policijo ali uživanju ob namišljenem sprehodu med napadom domotožja; skratka, tudi če ne bi bilo nobene izračunljive materialne prednosti tega, da neka zmožnost obstaja kot navada, ne pa kot stroj, bi še vedno bilo veliko dobrega v dejstvu, da posedovana veščina napravi iz človeka določenega nekoga, najete naprave pa vanj ne vtisnejo specifičnega značaja – razen tega, da razvije enake veščine upravljanja z napravo, klikanja in pasivnega prejemanja najetih smernic, kakor vsakdo drug.
Trditev, da je pametna tehnologija boljša zato, ker deluje bolje, je smiselna samo, če se življenjski cilji končajo pri uspešni zadovoljitvi potreb. V tem primeru bi moral človek preprosto izbrati sredstva, ki najlaže dosežejo njegove cilje, ter se smejati cmeram, ki jih je strah učinkovite tehnologije. Toda za dobro človeško življenje ni značilno le »pridobivanje dobrin«, temveč pridobitev dobrega karakterja v tem procesu; ne le delanje stvari, ki jih je vredno delati, temveč biti takšen nekdo, da je vredno biti tak. Zagovarjati najete prikladnosti, ki naj nadomestijo posedovane veščine, je morda smiselno, če hočemo krmariti v svetu, ki je že prepreden s tehnologijo, a absurdno bi si bilo domišljati, da ta totalni mehanizem ustvarja dobre in srečne ljudi. To bi bilo tako, kot da bi človek ustavil atleta na stezi in mu ponudil vožnjo v klubskem avtu za golf, rekoč, da bo tako prej pretekel miljo. »Moj cilj, da pretečem miljo,« bi lahko odgovoril naš tekač, »ni cilj sam po sebi, temveč le kolikor je sredstvo večanja moje zmožnosti in moči. Tvoja priprava bi prinesla neko dobro, ne da bi mene naredila dobrega.«
Človekov karakter (iz grškega kharakter, ki pomeni »vklesani znak«) je celotna nagnjenost človeka do določenih vrst dejanj. Med rednimi dejanji, do katerih smo vse bolj nagnjeni, je aktiviranje naših naprav, večinoma pametnih telefonov. Lastništvo je nadomeščeno z najemom, naša raznolika dejanja so nadomeščena s temi banalnimi aktivacijami in tako naš posebni karakter preide v temo. To postane očitno, ko med pogovorom s prijatelji stalni met kock možnih SMS-ov, opozoril in obvestil pade tako, da se vsak posameznik zagleda v zaslon v istem hipu. Nastopi tišina; napol povedane šale obstanejo v zraku; in reakcije smeha so prihranjene za naslednji trenutek. Teoretično še vedno obstaja neko razlikovanje v tej skupini ljudi, ki je sedaj enakomerno osvetljena z bledim sijajem. Vsak član je pozoren na neko edinstveno vsebino; zatopljen v neko neponovljivo izkušnjo. A ker te edinstvene vsebine vse prikliče enako drsenje in tapkanje, skladno z istostjo pametnih telefonov, ima vsakdo od prijateljev videz vseh ostalih. Nerazlikovanje se usede v sobo. Prime nas, da bi sprožili kakšno posebej glasno pištolo ali da bi se, kar je enako verjetno, priključili nerazlikovanosti in preverili svoj telefon.
Nezasluženo ločevanje
Kriviti pametni telefon za homogenost modernega življenja bi bilo smešno. Nadomeščanje posedovane veščine z aktivacijo tehnoloških mehanizmov, ki si jih lastijo neznansko bogati ljudje, se je začelo z industrijsko revolucijo in vzbudilo cele knjižnice protestov. Tisti, ki so jim edinstvenost njihovega dneva, dela, gibov in ustvarjanja zadušili stroji, so našli in še vedno najdejo navdih pri tistemu rimskemu škofu, ki pravi, da je »telesno delo vsepovsod spremenjeno v orodje perverzije; kajti mrtva snov pride iz tovarne obogatena, ljudje pa se tam pokvarijo in ponižajo.«
Kljub svoji elegantni, čisti in personalni prisotnosti pa pametna tehnologija ne prelamlja s tovarno. Pametna tehnologija je nadaljevanje tovarne ter vključitev njene logike v vsakodnevno eksistenco. Pomislimo lahko na Marxovo trditev, da »potreba po vedno večjem trgu za proizvede žene buržoazijo po celotni površini zemlje.« Revolucijo pametnega telefona zlahka opišemo kot odprtje nekega novega trga, ne v nekem novem kotičku sveta, temveč v še nedotaknjeni sferi človečkih navad navigacije, komunikacije, spolnega vzburjenja in podobnega, ki spreminja v »proizvode« to, kar smo si nekdaj lastili kot veščine.
Pametni telefon je torej tako skriti vzrok kot učinek izgube karakterja, s katero si postajajo moderni ljudje strašljivo podobni. Podobni pri delu, ki vse bolj vključuje identične aktivacijske gibe za upravljanje z različnimi stroji; podobni pri igranju, ki vse bolj vključuje enake videe in igre, ki jih prinaša naglo prerazporejanje podobnih mrež pikslov; podobni pri komunikaciji, ki se vse bolj zanaša na najete izraze in slike, posredovane preko pametnega telefona – in tako dalje.
Toda sočasno našemu tehnološkemu nerazlikovanju je oznanilo individualizma, ki na prvi pogled nasprotuje tej nerazliki. Bizarnost naše dobe je, da nas najbolj skrbi, kako bomo ostali mi sami, avtentični in ljubeči ter spoštljivi do svojega edinstvenega značaja, ravno v trenutku, ko se najmočneje vpletamo v množično kulturo, v kateri je vse – od naših sredstev razvedrila do sredstev trgovanja – postalo nerazločno. Za to shizofreno stanje se zanimamo ravno dovolj pogosto, da napravimo iz njega nekaj nezanimivega, vendar je prihod in kasnejša posplošitev družbenih medijev izčistila ta problem v skoraj absolutno stanje. Družbeni mediji merijo na to, da bi izrazili edinstveni jaz ravno kolikor ta edinstveni jaz soglaša z najemom enakega medija komunikacije in predstavljanja kot kdorkoli drug. Naš sedanji individualizem v Disneyjevem slogu bi zlahka opisali kot panično reakcijo proti nerazlikovanju. Ni dvoma, da nas ta reakcija nič manj kot kakršnokoli praktično dobro vodi k potrebi, da se kažemo na družbenih medijih. Vendar družbena omrežja niso le preprost način, kako izraziti našo individualnost. Ponujajo nam nek način prikazovanja svoje različnosti, ki ne zahteva nobenih dejanj; je način, kako izpričevati določeni karakter, ne da bi razvili posebnih navad. Tu smo si različni ne po dejanjih, ki izpričujejo edinstveno izklesanost naših osebnih moči, temveč tako, kot so si različni predmeti – po podobi, opisu, množici oznak, zabeleženem arhivu in tako dalje.
Družbeni mediji so notranje povezani s pametnim telefonom v tem smislu, da ponujajo zdravilo za izgubo karakterja, ki nam jo je prizadejala izguba posedovanih veščin. A morda je v tem nekaj širše dobrega. Kajti vedno je bilo težko prepričati človeka, da razvije dober značaj – da izkleše svoje življenje v obliko, vredno časti in hvale. Če pa ga sedaj prepričaš, da se odreče svojemu pametnemu telefonu, ga odsotnost telefona stalno opominja na ključni pomen te naloge. Trenutno, sredi nekega sveta na digitalnem zaslonu, ni kraja, kamor bi lahko šel potrdit, zanikat, izrazit ali kako drugače uresničit ta značaj; ni množice, ki bi čakala na to, da sprejme njegov izdelani prikaz sebstva; ni tehnoloških sredstev za potrditev njegove identitete. Obstaja samo polje dejanj, edino polje, kjer ljudje odrastejo v nekaj dokončnega – in to področje čaka.
Prevedel Aljoša Kravanja