Ko vodilno vlogo v družbi prevzame nov komunikacijski medij, so se prej obstoječi mediji prisiljeni na novo definirati in postaviti nove temelje, na katerih bodo gradili svojo identiteto. Zaradi iznajdbe fotografije in pozneje kinematografije so bile na primer takrat obstoječe umetnosti, tako vizualne kot uprizoritvene, prisiljene v neke vrste okleščenje. Ker ni bilo več potrebe po uprizarjanju realnosti v absolutnem smislu in na realističen način, saj so to počeli novi mediji, so se znotraj klasičnih umetnosti, kot sta slikarstvo in kiparstvo, začela rojevati gibanja z močno individualno perspektivo in vedno bolj abstraktnim pristopom ter z novim namenom, če parafraziramo znani citat Pabla Picassa: upodabljati to, kar mislimo, namesto tega, kar vidimo. Podoben primer je gledališče, ki z vidika upodabljanja realnosti ni moglo konkurirati slikam na filmskem traku in se je zato začelo (od Grotowskega do Living Theatra) ukvarjati z igralčevim telesom in s fizičnimi odnosi med ljudmi (igralci in gledalci), kar predstavlja edino resnično prednost odra v primerjavi z zaslonom.
Nova identiteta kina in televizije
Sprememba, ki jo doživljamo in je z vidika globalnosti in hitrosti brez primere, seveda povzroča podoben proces, ki ga še dodatno zapleta kompleksnejša narava novega dominantnega medija: interneta. Svet interneta je namreč manj urejen in bolj anarhičen od prejšnjih medijev in vodi do nekakšne konvergence vseh obstoječih medijev: pisana besedila, vizualna dela, tridimenzionalne upodobitve, fotografija, filmi, družbeno povezovanje, medosebni odnosi, komunikacija – vse to se združi in ustvari nov instrument, ki presega vsoto svojih delov in na novo piše osnovna pravila našega načina sodelovanja. Tisk, ki je v najhujši krizi v svoji zgodovini, zlasti z vidika informativnosti in novinarstva, so nadomestile spletne novice (»Se zadovoljiš s časopisom, ki izide samo enkrat na dan?« je spraševal oglas novonastale spletne izdaje italijanskega časopisnega dnevnika La Repubblica pozimi leta 2000); iz drugih razlogov sta se v podobni krizi znašla kinematografski in diskografski trg, ki sta zaradi preprostosti, s katero delimo vsebine na spletu, že skoraj zastarela.
Manj jasna je smer, v katero plujeta kino in televizija, medija, ki sta imela v dvajsetem stoletju prevladujočo vlogo in sta se zdaj znašla na začetku procesa preoblikovanja svojih temeljev: po eni strani zato, ker so v zadnjih desetletjih uspevali serijski proizvodi, bolj pripravni za generiranje razprav in potrošnje kot pa posamezna dela in zato bolje prilagojeni modelu trga digitalne komunikacije, ki bazira nalovljenju klikov, iskanju konsenza, serijski produkciji … To ne zadeva samo dejanskih televizijskih serij, ampak gre za splošno težnjo celotne kinematografske industrije, od Marvelovega sveta do Vojne zvezd, od številnih fantazijskih sag do animacijskih franšiz. Po drugi strani, zlasti z avtorskega vidika, pa se zdi, da sta kinematografija in televizija našli novo identiteto s poudarjanjem svoje refleksivne narave v odnosu do realnosti, do samega medija ter do upodobitve realnosti in njenih tehnik. To postane jasno, ko pomislimo, koliko audiovizualnih izdelkov je v zadnjih desetletjih šlo v to smer: od resničnostnih oddaj, v katerih nastopajo običajni ljudje (model oddaj Big Brother in Survivor), do takšnih, v katerih nastopajo znane osebe (Keeping Up With The Kardashians in The Girls Next Door); od dokumentarnih oddaj s posebnim poudarkom na resničnih in kriminalnih zgodbah (Making a Murderer in American Crime Story) do preobilja žanra mockumentary, zlasti pri televizijski produkciji; od komičnih vložkov serije The Office do predrzne American Vandal; od sanjske Review do kinematografskega eksperimenta Caseyja Afflecka in Joaquina Phoenixa I’m still here.
Sacha Baron Cohen, umetnik v svojem času
Bill Nichols, v sodobnem svetu najverjetneje najpomembnejši strokovnjak na področju dokumentarnega filma, pravi, da je »vsak film dokumentarec. Tudi najbolj fantazijska fikcija predstavlja kulturo, ki jo je ustvarila, in zvesto poustvarja podobo ljudi, ki v njej igrajo.« Po Nicholsu »obstajata dve vrsti filma: dokumentarni filmi izpolnitve želje in dokumentarni filmi družbene reprezentacije. Vsaka od njiju pripoveduje zgodbo, ampak te zgodbe oziroma naracije so drugačne vrste. […] Dokumentarni filmi izpolnitve želje so tisti, ki jim običajno pravimo fikcijski. […] Dokumentarni filmi družbene reprezentacije so tisti, ki jim običajno pravimo nefikcijski. […] Če gre za zgodbe, filmi obeh vrst od nas zahtevajo, da jih interpretiramo; če gre za resnične zgodbe, od nas zahtevajo, da jim verjamemo.« In prav v tem pogledu se refleksivna narava, ki smo jo prej omenili, razvija: v mešanici med namenom reprezentacije družbe in realnosti (dokumentarni filmi, vendar tudi »novinarske« fikcijske serije, kot sta The Wire in Gomorra), hiperrealističnega pristopa (dokumentarni filmi in resničnostne oddaje) in uporabljanja tehnik »razkrinkavanja« (mockumentary).
Na podlagi zgoraj navedenega bomo kot izhodišče vzeli serijo, ki je nedavno izšla na televizijski mreži Showtime, imenovano Who Is America?, pri tem pa se bomo osredotočili na avtorja, za katerega se zdi, da najbolje uteleša lastnosti modernosti, tj. Sacha Baron Cohen. Velik del Cohenovega opusa je načrtno postavljen na mejo med resničnostjo in fikcijo: interakcije njegovih najbolj prepoznavnih likov – Ali G, Borat in Brüno – potekajo skoraj izključno z resničnimi osebami, ki pogosto sploh ne vedo, da so sredi načrtovane uprizoritve. Cohen je pravi mojster improvizacije. Poleg tega, da z njo ohranja komični in naravni ritem, uspe z interakcijami med liki, ki jih igra – četudi so ti nevedni in stereotipno žaljivi – in ljudmi razkriti nekaj izmikajočega, vendar globljega o intervjuvancu in celotni družbi (pomislimo na Borata, ki pripravi skupino Američanov do petja protijudovske pesmi, ali na Brüna, ki sproži skorajšnji upor prisotnih navijačev, ko iz tekmovanja v rokoborbi naredi homoseksualni akt).
Določena aroganca v komičnosti (Cohenov namen je spraviti ljudi, ki so pred njim, v nelagodje) gotovo izvira iz angleške komedijske šole, zlasti tiste, ki temelji na ustvarjanju likov (od Monthy Pythona do Steva Coogana), toda stil Sache Barona Cohena ima globlje in bolj tradicionalne korenine: po diplomi iz zgodovine na Univerzi v Cambridgeu se je Cohen namreč v Parizu šolal za klovna na prestižni šoli profesorja Philippa Gaulierja, režiserja, teoretika in – seveda – klovna. Ideja klovna, ki jo je predstavil Gaulier (in v prakso spravil Cohen), je del široke tradicije, ki se razteza od commedie dell’arte prek shakespearjevega foola do Charlieja Chaplina: klovnu, ki upodablja »šibke« in prizadete, na videz neškodljive osebe, vedno uspe sogovornika prikazati kot neumnega, iz njega skoraj »izvleče« predsodke in tako razkrije globoke resnice o družbi in oblasti.
Tudi zato je Cohenov stil aktualen: ali niso njegovi liki (pomislimo na nenavadne intervjuje Alija G-ja s strokovnjaki, kot so Noam Chomsky, Buzz Aldrin, Boutros-Ghali) uprizoritve tega, čemur Umberto Eco pravi vaški norci, z globalnim občinstvom? In ali ni res, da klovnovska drža, kakršno smo opisali, močno spominja na spletne trole (navsezadnje noben intervju Alija G-ja nikoli resnično ne privede do česarkoli konkretnega)?
Who Is America?, serija v svojem času
V seriji Who Is America?, ki jo sestavlja samo sedem delov, je vse, kar smo do sedaj povedali o Sachi Baronu Cohenu, privedeno do skrajnosti. Who Is America? je nadaljevanje niza, od Alija G-ja prek Borata do Brüna, v katerem se vedno manj intervjuvancev zaveda, da je del uprizoritve. Tu se dejansko nihče ne zaveda, da je pred njim igralec oziroma da je del programa na nacionalni ravni. Igrani deli so popolnoma izginili in Cohen vodi oddajo izključno prek improvizacije (nekateri deli so posneti s skrito kamero, kot na primer intervju z O. J. Simpsonom).
Že naslov in uvodna špica (v kateri so slavni govori ameriških predsednikov neusmiljeno postavljeni ob bok na žalost zelo znanemu govoru, v katerem se Trump dela norca iz invalidnega novinarja) napovesta, da je politični namen oddaje Who Is America? bolj ekspliciten kot v prejšnjih Cohenovih delih. Bolj politična je tudi izbira šestih likov, ki so predstavljeni kot edinstveni glasovi razdeljene Amerike, mišljeni kot najboljši predstavniki idej, ki krožijo po državi: alt-right teoretik zarote in profesor ultraliberalnih študij; nekdanji Mosadov agent, ki uči, kako se braniti pred sovražniki države, in nekdanji kaznjenec, ki promovira svojo umetnost; italijanski playboy milijarder in finski YouTuber s svojim kanalom unboxinga oziroma odpakiranjaigrač.
Čeprav so ti liki namenoma zelo stereotipizirani in pogosto podpirajo zelo čudaške ideje, je seznam neverjetnih reči, ki jih intervjuvanci izrečejo ali naredijo v sedmih delih serije Who Is America?, osupljiv: štirje člani oziroma nekdanji člani kongresa posnamejo prispevek v podporo predlogu za oborožitev otrok do treh let starosti; drugi congressman se pojavi pred kamero v spuščenih hlačah in kriči rasistične žaljivke, prepričan, da gre za tehniko proti ISIS-u; republikanski par se zabava z razpravljanjem o primernosti imeti delfina za ljubimca in o prisiljevanju deklic, da lulajo stoje; Trumpov volivec se je primoran naučiti imena likov iz serije Girls, da se bo kot lezbična aktivistka lahko vtihotapil na parado ponosa; drugi se preobleče v petnajstletno deklico, da bi ujel mehiške ilegalne migrante; skrajno desni aktivist posname reklamo za vrsto orožij, namenjenim otrokom v vrtcu; nekatere znane osebnosti se fotografirajo za solidarnostne dogodke, te fotografije pa so nato dodane slikam pravih beguncev v stiski; gastronomski kritik jé človeško meso, Dick Cheney se podpiše na komplet za waterboarding … Seznam je zelo dolg in pisana beseda ne more v celoti zajeti vseh zadreg in neverjetnosti, ki jih dosegajo intervjuji serije Who is America?. Skratka, v tej seriji je običajna Cohenova mešanica med značajsko komedijo in potegavščino, med novinarstvom in skrito kamero pripeljana do skrajnosti, kar je privedlo do neke vrste velikega družbenega eksperimenta, šok terapije za najmočnejšo državo na svetu.
Kdo je torej Amerika?
Toda ameriški javnosti in kritikom serija ni bila všeč: po številnih recenzijah sodeč je Cohen zgrešil pravi cilj, Trumpovi administraciji namreč ni škodoval, zaradi česar je serija navsezadnje le nedolžno razvedrilo, ne pa zabava najvišje kakovosti. Toda te ocene temeljijo na osnovni napaki: kot smo videli, klovnovska izobrazba Cohena sili k iskanju resnice skozi razgrnitev, ne skozi generično satiro. Zgovorno je že samo dejstvo, da so ljudje različnih družbenih statusov, porekla in kulture resno jemali tako ekstremne in neverjetne like: govori o celemu narodu in prikazuje bolj realistično in celostno sliko Združenih držav Amerike, kot bi jo dobili s preprostim napadom na Trumpa. Tudi ni res, da je Cohen zgrešil tarčo: cilj seveda ni Trump, temveč razni intervjuvanci oziroma udeleženci, torej celotna Amerika. Cohen cilja ne zgreši niti za ped, temveč kot pravi burkež vedno uspe osmešiti svojega sogovornika in oblast.
Cohen nam očitno želi povedati, da je Amerika mogoče videti razdeljena, vendar pa je z vidika dvornega norčka združena kot še nikdar prej.