Medtem ko večina človeške populacije že živi v mestih, se sprašujemo, kaj sploh definira urbanost. V našem primeru nas zanima, kje in kaj je urbanost v Sloveniji? Nekoč so mestna obzidja jasno zarisovala meje mest, toda ali danes uveljavljene definicije fizičnih mej, denimo posameznih občin, še štejejo? Nas naredi urbane dostopnost do interneta? Je javni prostor sploh še fizično potreben ali pa ga lahko žrtvujemo v prid boljši izkoriščenosti zemljišča in zasebnega udobja posameznika? Se fizični javni prostor da nadomestiti z digitalnim? Zakaj v določenih okoljih čutimo urbanost, v drugih pa nam to manjka? Je promet integralni del urbanosti in koliko vpliva nanjo? Zakaj je zgoščenost pomembna in kje je prava mera? Sprašujemo se tudi, kako našteto vpliva na naše osebnostne in kolektivne potenciale ter omejitve.
Zgoščen in javni prostor
Nekaj je jasno: mesto je zagotovo tam, kjer obstaja zadostna gostota, prepletenost urbanih funkcij, superpozicija različnih omrežij, zgoščenost in sočasnost dogajanja. Urban prostor se od neurbanega loči v možnosti izbire, diferenciaciji dejavnosti in posledično v specializaciji dela posameznikov, ki pa so v tesni medsebojni interakciji. To pomeni, da lahko, za razliko od nemestnega okolja, v mestu lažje opravljamo izbrano ozko dejavnost, za preostale storitve pa se naslanjamo na ponudnike, ki profesionalno pokrivajo druga izbrana področja. Tako lažje pridemo do dodane vrednosti na različnih ravneh.
Vzemimo primer osnovnega preživetja: ljudje v urbanih okoljih pogosteje živijo v večstanovanjskih stavbah, ki predstavljajo relativno zgoščeno in organizirano zidavo. Poti se tako krajšajo, infrastruktura se ceni, stroški dobave in vzdrževanja ter potrebna časovna investicija pa se posledično optimizirajo in delijo med prebivalce. Za prehrano ne potrebujemo nujno lastne kmetije ali polja, te produkte lahko dobimo iz bližnjega zaledja ali oddaljenejšega uvoza. V urbanem okolju je zaradi manjše razpršenosti opravil, ki jim je posameznik zavezan, razdelitev časa bolj prilagodljiva. Večji časovni okvir, ki ga lahko posvetimo posameznemu procesu, omogoča možnost bolj poglobljenega posvečanja istemu in ustvarjanje dodane vrednosti, ki bogati ponudbo in posredno tudi kakovost okolja, v katerem delujemo. Zaradi primerne gostote poselitve se tako na nekem območju pojavi večje število ponudnikov posameznih izdelkov ali storitev. Vzpostavita se pestrost izbire in konkurenca, ki vodi k nadaljnjim izboljšavam in profiliranjem.
Primerna zgostitev spodbuja socializacijo, izmenjavo mnenj in izkušenj in nudi več možnosti izbire tudi na področjih sodelovanja, prijateljstva in partnerstva. Skupaj s pravšnjimi morfološkimi značilnostmi stavbnega tkiva zgoščenost zazidave, storitev in poselitve prispeva k t. i. urbanemu utripu – ambientu, v katerem se zaradi presečišča različnih možnosti in naključij nemalokrat počutimo dobro in produktivno.
Seveda mora biti zgoščevanje optimalno in prilagojeno prostorskemu in socialnemu kontekstu. Mora biti takšno, da se ohrani ugodno in vzdržno bivalno okolje, da se vrednost dela, izdelkov in storitev ne razvrednoti, in da prebivalci dobijo zadostno mero zasebnosti in možnosti vključenosti v skupnost.
Ob potrebni zgoščenosti stavbnega tkiva sta eni izmed ključnih fizičnih značilnosti urbanosti obstoj in kontinuiranost kakovostnega javnega prostora. Meje urbanega so danes tam, kjer slednjega zmanjka. Javni prostor v mestu je ključen element urbanosti. To je prostor, ki je vsem dostopen in kjer se v najrazličnejših oblikah odvija javno življenje. Zato lahko štejemo marsikatero dobro načrtovano starejšo vas s trgom in s pripadajočimi funkcijami za bolj urbano kot tipično predmestno suburbijo s prostostoječimi hišami sredi prevelikih parcel, obdanih z ograjo in živo mejo. Od javnega prostora tam tako ostane cestišče, ki je namenjeno motornemu prometu. V srečnejših primerih slednjemu pritiče ozek pas pločnika, ki je pogosto »privatiziran« z nameščenimi koši za smeti in priročno kramo. Prebivalci tovrstnih naselij vse preostale vsakodnevne funkcije (nakupovanje, druženje, rekreacija, delo) opravijo na neki drugi lokaciji, do katere se po navadi odpeljejo z osebnim avtomobilom. Takšen prostor definiramo kot nemesten, torej kot nekraj, čeprav nanj naletimo znotraj večje mestne občine.
Vse pogosteje ugotavljamo, da ne zadošča samo obstoj javnega prostora, temveč da ga je potrebno tudi uprizarjati. S tem povezujemo fleksibilnost javnega prostora, ki omogoča, da se ob priložnostih lahko uprizarja na različne načine.
Dostopnost in mobilnost
Ena lastnost urbanega je tudi lahka dostopnost do različnih omrežij (lokalna in globalna prometna omrežja, vodovod, kanalizacija, elektrika, internet) in funkcij ter dejavnosti (delovna mesta, trgovine, druge storitve, rekreacija). Več kot jih manjka na nekem območju, manj je urbano. V Sloveniji denimo nimamo knjigarne ali knjižnice, ki bi bila odprta ves teden ali vso noč, lahko pa kadarkoli natočimo gorivo na dežurnih bencinskih črpalkah.
Urbanost je mogoča, kadar premore urejen in obvladljiv promet s pripadajočo infrastrukturo. Pomembni so ukrepi v smeri krajšanja poti (v veliki meri so že posledica ustrezne zgoščenosti) in optimizacija s kolektivizacijo prevoza. V mislih imamo učinkovit javni prevoz, ki nadomesti dnevne migracije z osebnimi avtomobili. V Sloveniji na tem področju nismo dovolj napredovali, zato se ne moremo pohvaliti, da smo izrazito urbani ali vzdržni. Osebni avtomobil se še vedno dojema kot objekt identifikacije in prestiža, uporaba javnega prevoza pa kot izbira v sili »razžaljenih in ponižanih«. Največ je bilo v Ljubljani doseženo z uvedbo rumenih pasov na vpadnicah in z vzpostavitvijo P+R točk na njihovem izteku, veliko nazadovanje na področju trajnostne mobilnosti pa se obeta z načrtovano širitvijo ljubljanske obvoznice. »Staroprometniki«, ki projekt zagovarjajo, ne razumejo dejstva, da širše ceste ne rešujejo problema preobremenjenosti, temveč ga samo povečujejo. Smotrneje bi bilo, če bi predviden denar vložili v razvoj železnic in drugih načinov javnega prometa, saj je treba mesta razbremeniti vsakodnevnega vdora napol praznih osebnih vozil »razvajenih« posameznikov.
Obregnemo se lahko še ob dejstvo, da se zaradi odsotnosti ustrezne stanovanjske politike pri nas meja urbanosti odraža tudi z izrazitim skokom cen, predvsem stanovanjskih nepremičnin, najbolj drastično v prestolnici. S tem sta povezani centralizacija in gentrifikacija, ki ju številni vidijo kot vidik urbanosti, dejansko pa sta stranski učinek podarjanja družbenega stanovanjskega fonda eni generaciji državljanov in kasnejšega vdora divjega kapitalizma, obogatenega z možnostmi neobdavčenega in neomejenega kopičenja osnovnih dobrin, v tem primeru stanovanj.
Skozi celotno zgodovino človeštva se je urbanost izkazala za torišče ohranitve in napredka človeške družbe, hkrati pa danes nekatera najbolj razvita urbana območja predstavljajo resen ekološki, socialni in zdravstveni izziv. Pa vendar premorejo ravno urbana središča največ potenciala tudi za razrešitev teh problemov skozi invencije in prilagoditve obstoječih sistemov s stremljenjem k vzdržnemu razvoju. Pri tem se sprotni dobiček že tako premožnih posameznikov in skupin ne bil smel oceniti kot pomembnejši od dobrobiti posameznikov, družbe in okolja, v katerem živimo.