Nova Gorica dolgo po ustanovitvi še vedno ni bila mesto. Fizično je sicer od vsega začetka bila urbana tvorba (bela magistrala sredi praznega prostora), za katero pa so še po tridesetih letih, v začetku osemdesetih let ugotavljali (Zdravko Mlinar: Humanizacija mesta, Obzorja 1983), da se njeni prebivalci še ne počutijo meščani, še vedno ob sobotah »gredo domov«, kamorkoli že, a iz Nove Gorice. Mesto s pravimi meščani, z odnosom do mestnega okolja, z mestnim načinom življenja je postajala postopoma, postopoma se je vraščala tudi v slovenski prostor, v regijo (za katero je bila pravzaprav ustanovljena), v svojo neposredno okolico. Nikoli dokončan proces je poln nasprotij, ki pa ne bi smela biti ovira, temveč spodbuda za nadaljnji razvoj.
Nova Gorica in policentrizem
Novi Gorici je bila prvič in – po mojem mnenju – tudi edinkrat priznana prava vloga v urbanem sistemu Slovenije v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil policentrični sistem poselitve spoznan kot eno izmed bistvenih vodil razvoja Slovenije. Policentrizem je bil v Sloveniji sicer pogojen z zgodovino, načinom življenja, ekonomskimi pogoji, členjenostjo ozemlja, političnimi delitvami v preteklosti (npr. Goriška grofija), torej z argumenti, ki so ohranjali razpršenost poselitve in vitalno podeželje, za razliko od koncentracije prebivalstva v drugih jugoslovanskih republikah (in v precejšnjem delu južne Evrope).
Prvič je bil policentrizem kot uradna razvojna usmeritev zapisan v Resoluciji o dolgoročnem razvoju SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 13/72) leta 1972, bolj konkretno, tudi z navajanjem razvojnih centrov, pa v Resoluciji o poglavitnih smotrih in smernicah za urejanje prostora (Uradni list SRS, št. 43/73), v kateri je policentrični urbani sistem opredeljen kot »zavestna odločitev za bolj uravnovešeno prostorsko porazdelitev stanovanj in delovnih mest s posebnim poudarkom na porazdelitvi centralnih funkcij (terciarnih in kvartnih dejavnosti), ki bo omogočal policentrični razvoj«. Na teh izhodiščih je nastal predlog slovenskega urbanega sistema, ki je določal osem regionalnih središč, med njimi Novo Gorico na zahodni meji. To usmeritev je Skupščina SRS znova (tretjič v enem desetletju) potrdila v dokumentu Stališča, sklepi in priporočila za oblikovanje in izvajanje prostorske, urbanistične in zemljiške politike v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 4/78).
Načela o policentričnem urbanem sistemu so se obdržala tudi v naslednjem desetletju, v Dolgoročnem planu SR Slovenije za obdobje od leta 1986 do leta 2000 (Uradni list SRS, št 1/86). V njem je politika policentričnega razvoja opredeljena kot instrument za preprečevanje na eni strani prevelike koncentracije dejavnosti v prostoru, na drugi pa tudi njihove prevelike disperzije. Nova Gorica je opredeljena kot središče širšega regionalnega pomena, enako kot Koper, Maribor, Kranj, Novo mesto, Celje in Murska Sobota, le Ljubljani je pripadala najvišja funkcija središča republiškega pomena. Izpostavljena je prometna funkcija Nove Gorice, ki jo je treba nadgraditi z izgradnjo avtocestne povezave po Vipavski dolini in enega od šestih primarnih blagovnih transportnih centrov v Sloveniji.
Bistveno pa je, da se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja policentrični sistem razvoja v Sloveniji tudi dejansko uveljavljal. Tudi glede tega smo bili v takratni Jugoslaviji izjema, pri nas niso nastajale milijonske metropolitanske regije kot okrog Beograda in Zagreba ter celo, po potresu leta 1963, okrog Skopja.
Policentrizem v samostojni Sloveniji le na deklarativni ravni
V samostojni državi je policentrizem deklarativno sicer ostal ena od najpomembnejših usmeritev razvoja. V Strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS, št. 74/04) je bil sistem naselij še bolj dodelan: tri središča nadnacionalnega pomena (Ljubljana, Maribor, Koper) oblikujejo t. i. slovenski razvojni koridor, ob njih pa še petnajst središč nacionalnega pomena. Nekaterim od njih je določena poleg splošnih še specifična funkcija, tako je za Novo Gorico podana usmeritev, da naj se »zaradi izpostavljene lege na zahodni meji Slovenije razvija kot močno gospodarsko in kulturno središče, ki bo sposobno enakovredno sodelovati s čezmejnimi območji v Italiji in kot pomembno regionalno prometno vozlišče«.Ne glede na lego ob meji pa ji širšega mednarodnega pomena niso pripisali.
V resnici pa se je dogajala ekonomska in politična koncentracija v osrednji Sloveniji, v Ljubljani in njeni regiji, namesto policentrizma pa se nam dogaja monocentrizem. Ljubljana, v katero se vsak dan vozi že skoraj polovica države, se duši v prometu in se obdaja z velikanskimi P+R parkirnimi površinami; spontano, a z enakim namenom, take parkirne površine nastajajo tudi drugod v Sloveniji, pri nas pod viaduktom Vogrsko, kjer se novogoriški dnevni migranti na vožnji v prestolnico presedajo in racionalizirajo stroške prevoza.
V imenu »vitke države« in ekonomskega računa se koncentracija dogaja tudi na nižjih nivojih. Ukinjamo poštne poslovalnice, banke, odstranjujemo celo bankomate, zapiramo nekatere državne urade (geodetske urade, krajevne pisarne upravnih enot), zaprli smo vse manjše trgovine, saj ekonomika poslovanja prenese le še super- in hipermarkete.
Po tej ekonomski logiki bi bilo najbolje, da Slovenijo skoncentriramo v nekoliko širšo Ljubljano, ustvarimo dvomilijonsko (niti ne preveč veliko) ljubljansko urbano regijo, vse drugo pa prepustimo naturi, medvedom in volkovom ter postanemo zelena oaza Evrope. Nekateri si mogoče to celo želijo, a si tudi mi?
Je ideja o policentrizmu v Sloveniji še živa, kako bi se lahko udejanjala?
Sistem policentričnega razvoja iz druge polovice prejšnjega stoletja danes zagotovo ni več v celoti sprejemljiv. Prometna povezanost in digitalizacija življenja sta hierarhični model organizacije sistema naselij povozili, ali bi ga vsaj morali (v celoti ga nista, tam, kjer ni treba, še vedno vztraja). A na žalost novega – omrežnega modela razvoja poselitve še tudi nismo vzpostavili, celo obratno, stremimo k vse večji koncentraciji, najprej v slovenski koridor Ljubljana–Maribor–Koper (tipični primeri »praznjenja« Nove Gorice na račun Kopra: Telekom, Pošta …), znotraj njega pa v monocentrizem, v že pretirano koncentracijo v Ljubljano (tipičen primer selitve banke Intesa Sanpaolo iz Kopra v Ljubljano, s tem pa dodatno povečevanje migracije delavcev, ki se vsak dan vozijo na delo v prestolnico). Se vse to dogaja po nekem nam nepoznanem scenariju ali spontano, stihijsko? Kam vse to pelje? Ljubljana se že sedaj srečuje s preveliko koncentracijo dejavnosti in delovnih mest. Ena od posledic je prej omenjena prometna preobremenjenost, proti kateri se bori, a privlačne sile mase vlečejo k sebi še nove dejavnosti. Kot da sodobna komunikacijska sredstva ne omogočajo enakovrednih storitev na različnih lokacijah. Kot da od Nove Gorice do Ljubljane ni ravno toliko kot od Ljubljane do Nove Gorice (ali pa do Kopra do Maribora itn.). Z izgradnjo avtocestnega omrežja smo Slovenijo približali na dvourno dostopnost za primer, če bi že bila ob digitalni potrebna tudi fizična prisotnost.
Zato bi se morali odločiti za »omrežni model razvoja poselitve Slovenije«. Iz študije Policentrično omrežje središč in dostopnost prebivalstva do storitev splošnega in splošno gospodarskega pomena, ki jo je leta 2016 za Ministrstvo za okolje in prostor pripravil ZRC SAZU, povzemam naslednje bistvene karakteristike tega modela: število hierarhičnih ravni ni vnaprej določeno, temveč se prilagaja razvoju; nujna je razvojna soodvisnost centra s funkcijsko regijo; velikost naselja za njegov pomen v omrežju ni odločilna; vsebina v posameznem centru je fleksibilna, se prilagaja potrebam in možnostim; zagotovljena mora biti horizontalna dostopnost in povezanost med centri; omogočeno in zaželeno je tekmovanje v razvojnih težnjah med centri. Skratka, namesto togega, vnaprej zabetoniranega, prožen model, prilagodljiv trenutnim potrebam in možnostim, pa tudi spodobnostim v konkurenčnem boju za uveljavitev v prostoru.
Bi bil tak model za Novo Gorico prednost, bi si znali izboriti vidnejše mesto v slovenskem, regionalnem in obmejnem prostoru, bi Nova Gorica končno postala univerzitetno mesto? Ali pa bi, zaradi pomanjkanja razvojnih spodbud, izgubila še tisto vlogo, ki jo ima po inerciji?
Seveda pa mora pogoje za omrežni model razvoja zagotoviti država. Slovenija je še vedno brez pokrajin, vsa oblast je skoncentrirana v Ljubljani, komaj zaznavamo dekoncentracijo, z državno upravo v centru ter z njenimi izpostavami (upravnimi enotami) na lokalni ravni.O pravi decentralizaciji oblasti, ko država prenese na nižjo, lokalno raven del svojih pristojnosti pa že desetletja le govorimo.
Vipavska urbana regija
V Strategiji prostorskega razvoja Slovenije (poglavje »Usklajen razvoj širših mestnih območij«) je nakazan še en vidik urbanega razvoja Slovenije, nastajanje urbanih regij. Proces sicer spontano teče sam od sebe, a v specifičnih slovenskih razmerah, s širitvijo urbanega načina življenja na podeželje, ne pa s selitvijo prebivalstva in njihovo koncentracijo v mesta. Ena od nakazanih urbanih regij naj bi bila tudi Vipavska, od Nove Gorice na zahodu do Ajdovščine na vzhodu.
Je to utopija ali pa Vipavska urbana regija v resnici že nastaja? Vsekakor smo priča spreminjanju nekoč kmečkih naselij v primestna spalna naselja, kar še posebej velja za tista ob prometni osi, vipavski hitri cesti.
Lahko ta proces usmerimo, pospešimo? Smo sposobni (vse občine v tem prostoru) oblikovati skupno strategijo, poiskati tiste segmente skupnega razvoja, s katerimi bi dosegali vse boljše rezultate? Ustanovitev Javnega zavoda za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina lansko leto je lahko prva lastovka, ki kaže v pravo smer. Dogovoriti pa bi se bilo treba predvsem o usmerjanju poselitve; urbana regija bi se morala navznoter razvijati policentrično, vsako jedro bi moralo imeti vse, kar potrebuje in je sposobno samo ustvariti in vzdrževati, skupaj pa graditi tisto, kar služi širši skupnosti. Dogovoriti bi se morali o specializaciji industrijskih in poslovnih con, v smislu omrežnega modela policentričnega razvoja bi morali dopuščati in spodbujati tudi konkurenčnost med posameznimi naselji. Kar se v neki meri že dogaja. Bo Ajdovščina prehitela Novo Gorico?
Somestje Nova Gorica
O Novi Gorici v slovenskem prostoru je v omenjeni študiji ZRC SAZU nekaj zanimivih ugotovitev. Najprej, da Novo Gorico poleg drugega tepe tudi statistika, namreč: po statistiki je mesto Nova Gorica enako naselju Nova Gorica, ki pa ima danes le okrog 13.000 prebivalcev. Po kriteriju velikosti je zato lahko uvrščena šele v tretjo stopnjo centralnosti naselij, med regionalna središča. Po enakih kriterijih spada bližnje, a samostojno mesto Šempeter pri Gorici v četrto stopnjo, med središča medobčinskega pomena. Če pa pozabimo na meje naselij in upoštevamo urbano celoto, v študiji poimenovano »stično naselje« (v našem primeru je v tej povezavi naštetih sedem naselij: ob Novi Gorici še Solkan, Kromberk, Pristava, Rožna Dolina, Šempeter pri Gorici in Vrtojba; natanko tista, ki so bila vključena v območje mesta Nova Gorica v Urbanističnem programu Občine Nova Gorica že daljnega leta 1971), pa dobimo mesto – somestje, ki po kriterijih študije odgovarja drugi stopnji centralnosti, to je središču nacionalnega pomena, kar Nova Gorica (skupaj s Šempetrom) dejansko je oziroma bi morala biti. Po študiji spadajo v to skupino le še Celje, Koper, Novo mesto in Kranj, v višji rang – med nacionalna središča mednarodnega pomena pa sta uvrščena Ljubljana in Maribor. Še ena zanimiva ugotovitev študije: Nova Gorica je v celoti pokrita s sedeži regionalnih izpostav desetih pomembnejših javnih služb, tako kot le Ljubljana, Maribor, Celje in Novo mesto, kar kaže na njeno nesporno centralno vlogo, a vsaj kar se nekaterih služb tiče, le kot ostanek prejšnje organiziranosti slovenskega prostora in specifičnih prostorskih pogojev (predvsem obmejne lege).
Študija glede novogoriškega somestja ugotavlja, da bi bilo treba »Novo Gorico tesneje povezati s preostalimi naselji stičnega naselja, zlasti pa skrbeti, da razdelitev stičnega naselja na več občin ne bo imela škodljivih posledic za razvoj«. Problem, na katerega opozarjamo vse od ustanovitve občine Šempeter-Vrtojba leta 1998, ko je bil vitalni del mesta nespametno razdeljen na dve občini. To oviro se sicer da preseči, če bo med mestoma obveljala strpna in dolgoročno usmerjena politika sodelovanja, če bo mestnima upravama uspelo preseči včasih prav smešne lokalne antagonizme in če jima bo, v smislu vse tesnejšega sodelovanja, uspevalo poenotiti čim več služb, ki se ukvarjajo s skupnim mestnim prostorom. Do tega cilja pa smo še daleč. Ob nekaterih skupnih službah (javni avtobusni prevoz, ravnanje z odpadki, vodovod in kanalizacija …) pa je medobčinska uprava, ki bi lahko bila nosilka povezovanja in usklajenega delovanja na celotnem območju somestja, kot v posmeh ločena. Novogoriška je povezana z občino Brda, šempetrska pa z občinami Renče-Vogrsko, Miren-Kostanjevica, Vipava in Ajdovščina.
Nova Gorica – Gorica
V dokumentih, na katere sem se doslej skliceval, je meja še vedno konec sveta, preko nje je le bela praznina. Zato se v njih Nova Gorica nikjer ne obravnava v somestju z Gorico, pa čeprav sta ne le v Sloveniji, temveč tudi v širšem evropskem prostoru izjemen pojav, ki bi zahteval širšo obravnavo. Sam se bom v nadaljevanju omejil le na stik (fizični in vsebinski) med njima.
Nova Gorica – Gorica, siamska dvojčka
Nova Gorica in Gorica sta kot siamska dvojčka, tudi če bi hoteli, ne moreta iti narazen. Priraščenost teles pa ne pomeni, da nimata vsaka svoje samostojno razmišljujoče glave. Prav to, povezanost in različnost pa sta lastnosti, ki bi ju morali tudi v prihodnje negovati in razvijati.
Če Novo Gorico in Gorico obravnavamo le kot seštevek dveh subjektov, takih kot sta, sta skupaj še vedno le šibek subjekt, čeprav dvojček. Nakupovanje enkrat na eni, drugič na drugi strani meje je še vedno le ista vsota, ni generator razvoja, kvečjemu izčrpavanje, sedaj ene potem druge strani. Tako tudi vse pogostejše selitve Novogoričanov v cenejša stanovanja v Gorici – skupaj nas je še vedno toliko kot prej. Iskati bi morali sinergije, ki ustvarjajo dodano vrednost, najpomembnejši med njimi sta že dve tako različni mesti v neposredni bližini, prav tako nesporna, a tudi slabo izkoriščena prednost tega prostora je dvojnost v vseh možnih oblikah obmejnega življenja: dva jezika, različni kulturi, različen način življenja, različni ekonomski vzvodi … Kdor zna doumeti te dvojnosti in iz njih pobrati najboljše, ima več, pridobi dodano vrednost, ki je drugje v Sloveniji ne bi mogel imeti. Ta dodana vrednost pa bi morala odpirati širše poglede in spodbujati hitrejši razvoj, tako kot je delovala v drugi polovici prejšnjega stoletja, v sicer drugačnih razmerah, z večjimi razlikami. Danes so razlike manjše, mogoče manj opazne, a zaradi tega še bolj pomembne. Za zdaj pa jih še ne znamo v dovolj veliki meri niti odkrivati, še manj pa na njih graditi prihodnost.
Presečna množica
Dve mesti se na določeni točki stikata, celo prostorsko prekrivata. Obstaja prostor, ki lahko istočasno pripada enemu ali drugemu mestu, dvojnost, izražena v fizičnem prostoru, presečna množica dveh mest, ki bi lahko bila »medmestje«, še raje pa »nadmestje«, torej nekaj več. To bi moral biti naš skupni cilj.
Ta edinstven prostor je ukleščen med obrobje Gorice na italijanski strani in skoraj opuščeno območje novogoriške železniške postaje na naši. Od razmejitve leta 1947 je z obeh strani na robu, za hrbtom; prostor, ki so se mu desetletja vsi izogibali (kot izjemo naj omenim goriškega arhitekta Antonia Angelilla, ki se je z njim ukvarjal od začetka devetdesetih let naprej), ki pa prav zaradi zapuščenosti ponuja ogromno možnosti za bolj smele vizije in načrte.
Z naše strani bi v to območje lahko vključili vse površine od osrednjega železniškega tira do (bivše) državne meje na zahodu, površine, ki jih železnica že danes ne potrebuje več ali pa so zasedene z dejavnostmi, ki ne spadajo v center mesta (Feršped). Proti severu bi to območje lahko razširili tudi v Solkan, na območje bolj ali manj opuščenih ali slabo izkoriščenih industrijskih obratov in tako tudi Solkanu dali nov razvojni zagon. Na jugu bi območje zaključili na Erjavčevi ulici, ki tudi zahteva tako fizično kot vsebinsko prenovo. Na goriški strani pa bi v območje vključili prazne ali napol opuščene površine med državno mejo in Svetogorsko ulico (Via Monte Santo), bivše vojašnice (casermette) in nedokončano poslovno cono na solkanskih poljih.
Največja pomanjkljivost tega prostora je slaba povezanost s centroma obeh mest. Zato bi morali z njegovim urejanjem tako programsko kot fizično preskočiti bariero železnice, ta preskok bi moral postati poseben strokovni in politični izziv.
Železnico (in mejo) sedaj prečkata le dve prometnici, obe na robu; na severu Cesta IX. Korpusa, ki se nadaljuje v Svetogorsko ulico na goriški strani, na jugu pa Erjavčeva ulica z nadaljevanjem na Via San Gabriele. Vmes je kilometer in pol neprehodne bariere, območje železniške postaje Nova Gorica, ki bi jo lahko točno po sredini prečkal podaljšek novogoriške Rejčeve ulice. Kljub Supernovi in nespametnemu lokacijskemu načrtu za Majske poljane to še ni dokončno zapravljena priložnost. Podaljšek bi moral potekati preko železniške proge ali pod njo (pred tem bi bilo treba zožiti območje železniške postaje na minimum) do Kolodvorske in nato po italijanskem ozemlju do Svetogorske ulice, s čimer bi centra mest dobila ob Erjavčevi ulici – Via San Gabriele še eno neposredno, vsebinsko morda še bogatejšo povezavo, ki bi se programsko začela že na vzhodni strani železnice, z vključitvijo remize v mestno ponudbo, z izboljšanjem videza in vsebine Supernove, še prej pa z ureditvijo Rejčeve kot promenadne poti proti zahodu.
Kaj pa vsebina? Na tem območju bi morale biti dejavnosti, ki služijo obema mestoma, a so hkrati tudi njuna nadgradnja. Nekaj dodatnega, kar bi pritegnilo tudi druge: muzeji, kultura, gostinstvo, visokošolske ustanove, raziskovalni inštituti, prostor za razvoj naslednje generacije proizvodnih dejavnosti … Ob vsem pa še nekaj simbolnega, kar bi ta prostor zaznamovalo, ga napravilo razpoznavnega, poudarilo njegovo edinstvenost. Dolgoročno je to območje gotovo največji izziv in razvojna možnost za obe mesti.
Mesto pred novimi izzivi
Kakšno vizijo lahko stkemo Novi Gorici? Izzivov je ogromno, čeprav nekaterih, realnih in upoštevanja vrednih, nočemo ali ne zmoremo videti. Če bomo uveljavljali omrežni sistem poselitve Slovenije, bo predvsem od nas odvisno, kakšno vlogo si bo Nova Gorica izborila, oziroma ali se bo pustila povoziti od bližnjih ali bolj daljnih sosedov.
Nova Gorica je regijsko središče, še vedno najpomembnejše poselitveno jedro v Vipavski urbani regiji, ki bi jo bilo treba zavestno razvijati, se znotraj nje povezovati in usklajevati. Nova Gorica je s svojim neposrednim okoljem somestje, stično naselje in kot taka mora ohraniti in razvijati svojo pozicijo v širšem prostoru.
Nova Gorica tudi ni le fizična urbana tvorba, v sedemdesetih letih je postala tudi mesto, mesto s tradicijo, lastnim življenjem, meščani, lastnimi miti in legendami.
In končno, Nova Gorica je neizbrisni del – polovica siamskega dvojčka s sosednjo Gorico.
Torej, Nova Gorica ima kar nekaj pomembnih razvojnih vzvodov, vsak je svojstven izziv, tako po strokovni kot politični plati. Moramo jih izkoristiti.