Kjer se je kalilo jeklo

Čeprav živim že več kot polovico življenja v Ljubljani, se imam za Novogoričana. Matematik bi izračunal, da sem v Novi Gorici živel samo četrtino življenja, in še to po obrokih. Mogoče prav zato nimam prirojenega izrazitega lokalpatriotizma – pravzaprav sem alergičen nanj. Veliko prijateljev in znancev, ki niso iz Nove Gorice, pravi, da nisem tipičen Goričan. Oziroma obratno, najde se rojak, ki me »zmerja« z ljubljansko srajco. Zakaj se torej vseeno imam za Novogoričana? Ali to sploh sem? Kakorkoli, po poreklu sem zagotovo.

Na to »mlado« mesto vrtnic ob meji me v prvi vrsti vežejo družinske vezi. Odkar pomnim, se v svoje mesto vračam prav zaradi »familije«. Ko sem živel s starši v Moskvi, sem prihajal na počitnice k starejšemu bratu, noni in nonotu. Ko sem služil vojaški rok, sem bil trikrat na dopustu. Ko sem študiral v Ljubljani, sem se prva leta zvesto vračal vsak vikend, ko sem se v Ljubljani ustalil, sem prihajal na štirinajst dni, ko se je Nova Gorica pretvorila v igralniško meko, pa samo enkrat na mesec. Zadnja leta se spet pogosteje vračam k domačemu ognjišču, in ko sem v začetku letošnjega leta po daljšem času nekaj tednov po presledkih bival v Novi Gorici, sem svoje mesto na novo odkrival med dve- in triurnimi sprehodi. Na novo sem odkrival, kaj vse je nastalo, se spremenilo ali izginilo. Obšel me je občutek, da je mesto spet zadihalo, in ulovil sem kanec tistega, kar sem na prelomu v novo stoletje zelo pogrešal in zaradi česar sem se tudi distanciral od rodnega kraja. Zbudili so se spomini na obdobja, ko sem živel z mestom in (z)rasel v njem. Medtem ko že dolgo nisem bil tako sam s svojim mestom, se me je polastila melanholija, tudi po zaslugi knjižice Je trden kaj most, ki jo je napisala moja učiteljica slovenščine v tretjem in četrtem razredu srednje šole Marija Mercinain ki sem jo čisto slučajno našel v ljubljanski knjižnici. Zgodbe o Novi Gorici so zapisane v njej značilnem karakternem slogu, s krhko zasanjanimi in navihano sproščenimi dovtipi, kot je to po mojem spominu rada počela tudi med poukom. V meni so zdramile zavedanje, da brez tega mesta ne bi bil to, kar sem.

* * *

Vrata učilnice so se odprla. Cel razred je pogledal v kot, kjer je stal ravnatelj, neprespanega in utrujenega obraza: »Bašin, Medved in Peljhan, vzemite svoje stvari in pridite ven.« Sošolke in sošolci so se obrnili proti nam, mi pa smo se začudeno spogledali – saj nismo ničesar ušpičili! Vsaj vedeli nismo, da bi. Le kje najde čas, da nas kliče, medtem ko sta kletna učilnica in spodnji, pritlični del hodnika na šolsko dvorišče pod vodo? Zadržano smo s svojimi torbami stopili na hodnik. De Brea starejši je priprl vrata za nami in nas s povešenimi vekami očetovsko pogledal: »Klicali so iz Šempetra, tudi CRMK je poplavilo. Potrebujejo pomoč. Pojdite domov, preoblecite se, vzemite gumijaste škornje, če jih imate, in se napotite v Šempeter. Danes imate prosto. Imejte s sabo še kaj za preobleči, zagotovo boste mokri.«
Čez kakšno uro sem bil pred bunkerjem. Tam so bili nametani kupi premočenega materiala: deske, kovinske palice, stoli, fotelj, fascikli … Vse še pred dnevi inventar kluba, zdaj pa odpadni material brez uporabne vrednosti. Kovinska vrata v klub so bila odprta, na cesto izvlečena cev je bruhala umazano vodo. Iz podzemlja so se slišali glasovi, prevladovale so psovke in težki vzdihi napora. Spustil sem se po prvi vrsti stopnic in na vogalu, kakšen meter pod zemljo, naletel na kolega iz kluba. Ritensko je vlekel težko plastično kanto s stopnice na stopnico višje. Z dna hodnika se je lesketala gladina vode. Druga vrsta stopnic je bila za pol krajša kot ponavadi. Priskočil sem mu na pomoč in na ulico sva zvlekla kanto, polno mehkega blata. »So vas le spustili iz šole?!« je vprašal med brisanjem znoja s čela. »Nikar ne prižigaj luči. Elektrika je sicer izklopljena, a vseeno moramo biti pazljivi. Klub je poplavljen. Moramo rešiti, kar se rešiti da. Vzemi lopato. Imaš svetilko?« je zopet vprašal. Zabredel sem v vodo. Bilo je je tako rekoč do kolen. Labirintni vhod v klub sem poznal na pamet. Osvetlil sem si pot v popolno temo. Po gladini so plavale fekalije, papirji, kartoni, les. Zaudarjalo je po kanalizaciji. Občutek nemoči je bil neopisljiv … Šele ko so gasilci izčrpali vodo, je naša udarniška naivnost prišla na svoj račun. V naslednjih dneh, tednih in mesecih smo klubu vračali življenje. Pečke so brnele noč in dan. Pihale so naše toplo upanje, da se bo vlaga le pobrala, a zažrla se je globoko v betonske stene in plesnivega smradu se nismo mogli rešiti še dolgo. Ni pomagal noben osvežilec zraka, naj bo jugoslovanski ali italijanski. Čeprav se je zdelo, da ni rešitve, je klub le odprl duri in zaživel zaradi volje, želje in požrtvovalnosti njegovih članov in članic ter simpatizerjev in simpatizerk.

* * *

Konec maja 1984 sem se s starši dokončno vrnil iz Moskve, kjer sem končal osnovno šolo. Vmes smo se s Cankarjeve preselili na Rafut in med 1983 in 1984 sem spoznal kopico novih obrazov, ki mi jih je predstavil starejši brat Borut, Bačko. Tukaj sta bila Tana in Meta, Bednar, Mito, Egon, Brovč, Capello, Claudio, Dario, Tjaša, Danijela, Robi, Simon. Za njih sem bil »ta mau«.
Ves čas bivanja na Gruzinskem pereulku v sovjetski prestolnici sem bil dobro založen z nekaj kasetami in ploščami iz bratove zbirke. Ob Dragu Mlinarcu, Steveu Millerju, bratovih omiljenih Emerson, Lake & Palmer in njihovih Slikah z razstave, Letniku 78 Tomaža Domicelja in hitih jugoslovanskega rocka sem najraje poslušal kaseto Novi punk val 78–80, Mongoloid od Devo, dvojno kompilacijo Black Flag. Punk, novi val in začetki hard corea so me zagrabili. V zadnjih razredih osnovne šole sem si na šolsko uniformo pripel bedž Sham 69 in tavajoč po moskovskih ulicah iskal ruske punkerje. Nisem jih našel ali pa sem jih mlečnozob preprosto spregledal oziroma raje zaobšel, sem se pa zadovoljil z delinkventnimi sošolci, ki so skrivaj poslušali zavijajoče kasete s podtalnimi posnetki Vladimirja Visockega in drugih subverzivnih (kant)avtorjev tako imenovanih blatnih pesmi. Doma v Novi Gorici so me čakali različni časopisi, izrezki, knjige. Listal sem po srbskem prevodu Subculture: The Meaning of Style Dicka Hebdigea, fanatično prebiral Sociologijo mladinske kulture in mladinskih subkultur Mikea Brakea v prevodu Marjana Ogrinca, ki je izšla v zbirki Krt. Bil sem na tekočem, samo razumel sem bore malo. V mladostniški zmešnjavi sem le sprevidel, da se v bratovi druščini nekaj dogaja in da je epicenter dogajanja v Šempetru.
Odpiral se je CRMK, Center za razvoj mladinske kulture v bunkerju v Šempetru pri Gorici. Na otvoritveni koncert skupine Niet na dan mladosti leta 1984 sem uletel kot novopečen naravnost iz Sovjetske zveze. Že nekaj mesecev prej sem bil na svojem prvem rock koncertu U.B.R. in D.O.A. v Domu Svobode v Ljubljani. Ta dva koncerta sta bila moja iniciacija, da sem dober kos poletnih počitnic pred vstopom v srednjo šolo preživel v luknji. Suhoparen plac belih sten in svetlorjavih ploščic po tleh smo opremljali in pripravljali za prvo sezono. Zbili smo oder. Prepleskali smo zidove. Na strop smo lepili kartone za jajca, za boljšo akustiko. Z neostikom. Ko sem po nekaj urah lepljenja stopil na zrak, me je odneslo vstran in omotičen sem obležal v travi, ki je pokrivala bunker. Prvič in zadnjič sem se zadel z lepilom. Potem so stekla štiri divja leta.
Delal sem na šanku, prodajal karte, bil redar, kar je danes za sedemnajstletnika nezamisljivo in zakonsko prepovedano. Videl sem Disciplino kičme, Partibrejkerse, Tožibabe, EKV, The EX, Membranes, Eugenea Chadbournea, Miladojko Youneed, Demolition Group, Borghesio, The Blech, tržaški kolektiv Il Posto delle Fragole in vrsto drugih bendov. Organiziral sem tematske večere z Markom Peljhanom, sestavljal prve fanzine, organiziral prve koncerte (CZD, Masaker) in začel vrteti glasbo. Skratka, še pa še je bilo prigod, ki so me usodno zaznamovale in ustvarile trdno podstat za bodoče korake.
Ob CRMK-ju je na Dobrovem v Goriških brdih deloval bratski klub Strelišče, ki je prirejal koncerte tudi na Humu, kjer se je skozi 1980 in vsa tja v 1990 leta zvrstila serija nepozabnih koncertov. Seveda smo redno hodili tudi na koncerte v Ljubljano, v študentsko naselje, Križanke in Festivalno dvorano, čeprav nam zaradi Strelišča in CRMK-ja ni bilo treba hoditi tja. Ljubljana z ostalim svetom je prihajala k nam. Ko so nastopili angleški punkovci Disorder, je v bunker primarširala četica ljubljanskega HC kolektiva in samo ošvrknila redarja na vratih. Niti eden ni plačal karte. Takrat sem spoznal ljubljansko ošabnost in vzvišenost. Na koncertu Otrok socializma me je lokalni frik napadel, češ da imam usnjeno jakno in da sem punker, ki nas je treba vse pobiti. Ko sem bil redar na vstopnini, sem bil pogosto tarča šikaniranja starejših, v dobrem spominu pa sem ohranil srečanje z zloglasnim lokalnim posebnežem Samsonom, ki me je, namesto, da bi plačal karto, zagrabil za ovratnik, me odnesel do šanka, da so mi noge bingljale, in pribil na tla: »Kaj boš spil?« Vse te zgodbe, pripetljaje pripovedujem, da bi ponazoril socialni in družbeni naboj, ki se je skrival v tem klubu, brez katerega bi bila Nova Gorica revnejša. S koncerti, didžej programi, tematskimi glasbenimi večeri, performansi, literarnimi večeri in kinoprojekcijami je vzgojil kar nekaj generacij. Privzgojil ni samo pripadnosti, ampak tudi odprtost, tako do novega in drugačnega kot tudi do starega in že sprejetega. Klubski program še zdaleč ni bil samo alternativen – čeprav je takrat mogoče tako izgledalo –, predvsem pa je spodbujal pretočnost znanj med generacijami. Že maja 1986, le dve leti po otvoritvi, je CRMK prejel plaketo 25. maja, najvišje priznanje jugoslovanske mladinske organizacije, kar je bilo več kot zgovorno, kako hitro se je razširil dober glas po tedanji širši domovini.

* * *

Ujma, ki je prizadela Novo Gorico in njeno okolico s 6. na 7. oktober 1987, mi bolj kot nesrečo in žalost zbudi spomin na dan potem. Če ne bi bilo te poplave, ne vem, če bi moj razred, 4. b, smer družboslovje, naredil divjo gledališko predstavo, ki je mejila na norost. Preplet različnih besedil, ki so jih skombinirali bodoči režiserji Diego De Brea, Marko Peljhan in Anja Medved, je vključeval cel razred. Scenografija so bile kletke, postavljene z gradbenimi odri z desne in leve strani, publika pa je bila na sredi, v središču gledališkega performansa. Za izvedbo nečesa takega smo potrebovali stalno prizorišče za vaje in po poplavi neuporabna kletna učilnica naše šole, SDEŠ na Erjavčevi, se je ponujala sama od sebe. Ker smo pri učiteljskem zboru naleteli na gluha ušesa, smo nedezinficirano učilnico ad hoc zasedli. Po paniki v zbornici so nam jo le dodelili v uporabo. Na to spremembo mnenja sta zagotovo vplivala Diegov oče, ravnatelj, in učiteljica slovenščine Marija Mercina, ki je rada spodbujala ustvarjalnost, in morda še kdo od naklonjenih učiteljev. S predstavo nismo samo zmagali na šolskem gledališkem tekmovanju, temveč smo po uspešnem gostovanju v Idriji nastopili na 1. Linhartovem srečanju, ki se je odvilo v Novi Gorici spomladi 1988 – in to prav v osrednji dvorani CRMK-ja. Junija istega leta je razred prejel pismo Zveze kulturnih organizacij Slovenije, ki nas je obvestila, da so predstavo predlagali za gostovanja na Festivalu dramskih amaterjev Jugoslavije v Trebinju, na Beograjski reviji amaterskih malih scen in na Dnevih teatrov mladih v Mostarju. Žal do tega ni prišlo, ker nas je del fantov iz razreda jeseni 1988 odkorakal na služenje vojaškega roka, ostala večina pa se je razkropila po ljubljanskih fakultetah.
Ko sem po drugem razredu prestopil z jezikoslovnega a razreda v družboslovni b razred, so se odprli številni ventili. V razredu je bilo več podobno mislečih in na svet svobodno gledajočih, kar nekaj »hudih« posameznikov in posameznic, aktivnih na različnih področjih, kar je na koncu šlo čez rob prav z omenjeno divjo predstavo. Z Markom Peljhanom, ki se poznava že od otroštva na Cankarjevi, kjer je že rokoval z različnimi raketami in vesoljskimi ladjami, sva sanjala o založbi; sam je snoval Novo slovensko fronto po zgledu na NSK. Po urejanju šolskega radia naju je Marjan Novak povabil k vodenju in urejanju mladinske oddaje v studiu Nova Gorica Radia Koper. Med leti 1987 in 1988 se je v krogu CRMK-ja oblikovala pobuda za lokalno radijsko postajo Nova Gorica, na občinski konferenci mladinske organizacije se je razpravljalo o mačehovskem odnosu in senilnosti Radia Koper, midva z Markom pa sva zganjala svoje polurne radijske norčije ob petkih ob 13h. Dokler naju niso umaknili. Začelo se je decembra 1987, ob dnevu boja proti AIDS-u, ko je Marko ob komentarju zavrtel Joy Division Love Will Tear Us Apart. Urednik Gomišček je ponorel. V nadaljevanju sva bila nekajkrat suspendirana, ker sva se blago dotaknila takratnih tabujev in civilnodružbenih tem, od ekologije in mirovništva do pravic homoseksualcev in ugovora vesti. Vsebine mladinske oddaje so bile pod budnim uredniškim očesom, brez predhodnega pregleda niso smele v eter. Po enem takšnih, ko sva dobila zeleno luč, smo začeli oddajo in namesto uvodnega noise punk blues komada Pussy Galore je padel zvok kladiva, ki tolče po plehu v ritmu s krulečim glasom – tonski tehnik je zavrtel napačno stran plošče. Takoj je sledil ogorčen klic izzvanega glavnega urednika iz koprskega studia, ki nama je očital nesramnost. V oddaji sva vrtela veliko aktualne glasbe, ki sva jo nabavila po pošti ali v videmski ploščarni, glasbo, ki sva si jo sposodila pri prijateljih, ali tisto, ki si jo je Marjan Novak sposodil na Radiu Študent za čez vikend.

* * *

CRMK je bil kovačnica idej in projektov, kadrov in skupnosti. S pobudo za novogoriško lokalno radijsko postajo je leta 1988 za kratek čas začela izhajati Nova Govorica (če se ne motim, sta izšli dve številki). Sam sem bil bolj aktiven na jugoslovanski fanzinovski sceni, kar me je po odsluženem vojaškem roku pripeljalo v krog Dik’s fanzina, ki ga je štartal Aleksij, s Simonom in Alešem Markičem pa smo ga pošteno odebelili. Po odmevnih številkah in po razpadu Jugoslavije je zadeva dobila v novo obliko in v koaliciji s Sandijem Mavrom je nastal Rock Vibe, revija za sodobno rock glasbo.
Še danes se spomnim večera, ko sem zaslutil, da se moja era v CRMK-ju izteka. Bilo je februarja 1989, ko sem za rojstni dan dobil prvi vikend dopust iz vojske. Z večernim vlakom sem prispel v Ljubljano in po prihodu v Novo Gorico sem odhitel v bunker. Ko sem vstopil na plesišče, so vame tresnile žive fluorescentne mreže, obešene na klubskih stenah. Na prizorišče se nista prebijali le nova glasba in nova estetika, ampak tudi nova mentaliteta. Z njo sem se soočil pol leta kasneje, med poletnim dvotedenskim vojaškim dopustom. Visel sem v pisarni kluba s Claudijem, ki je mlajše Šempetrce nagovarjal, da je potrebno razmnožiti plakate po Novi Gorici in njeni okolici. Nihče od mladcev ni premaknil riti. Claudijeva prijaznost se je preobrazila v rotenje, naj že gre kdo polepit plakate. Z jasnega neba je padlo vprašanje: »Koliko plačaš na plakat?!« Šokiran sem pograbil plakate in jih šel polepit, brez plačila, seveda.
Leto, dve ali tri po tem sem se zaradi notranjih spletk oddaljil od kluba, ga sicer občasno oziroma vedno redkeje obiskoval, vendar pa to ni bil več moj klub. Zame je umrl del Nove Gorice, ki ga je nemogoče obuditi. Z nabranimi izkušnjami v njem sem nadaljeval svojo klubsko pot v ljubljanskem klubu B51 na Gerbičevi in medijsko akcijo na Radiu Študent, kar pa je že ljubljanska štorija, ki je zagotovo ne bi bilo brez zgoraj obujenih spominov. Ker sem še danes aktiven in tako ali drugače povezan z rock kulturo, s katero sem se zastrupil v Novi Gorici, se tudi imam za Novogoričana v prostovoljnem eksilu. Rock kultura in glasba nasploh sta mi odprli svet, tako da se imam na prvem mestu za državljana sveta.