Med celoletnim praznovanjem 70-letnice Nove Gorice, mesta, v katerem imam svoj dom, se mi je izostril pogled na njeno preteklost, sedanjost in prihodnost. Ta esej je dopolnitev spoznanj, o katerih sem pisala v knjigi Je trden kaj most (2015). Ob zgodbah, ki si jih o svojem mestu pripovedujemo prebivalci, postaja novogoriška preteklost skupna in zgodovinska. Danes nihče več ne dvomi v življenjsko moč in pomen novozgrajenega mesta. Nova Gorica. Z njenim rojstvom in rastjo naj bi se uresničila ideja politika Ivana Mačka. S Kekca je gledal Goriško polje pod seboj in izrekel znamenite besede, da bo (namesto Gorice, ki je pripadla Italiji) zgrajena Nova Gorica, mesto, ki bo zasijalo preko meje. Če ne bi bila besedna zveza Mesto luči sinonim za Pariz, bi Novo Gorico lahko poimenovali ne le Mesto mladih, Mesto vrtnic, Mesto ob meji, temveč tudi Mesto luči. Danes smo njeni prebivalci najtesneje povezani prav z dejstvom, da živimo v mestu, ki se je pred komaj sedemdesetimi leti z veliko silo dvignilo iz praznine na ravnini pod Sabotinom, Skalnico in Škabrijelom, se razraslo in hkrati vraslo v svoje okolje. Razcvet je doživljalo v obdobju miru po dveh svetovnih vojnah z milijoni žrtev, ko je nad smrtjo spet zmagalo življenje.
Od leta 1962, ko sem, Ajdovka, ob vpisu v gimnazijo prvič videla Novo Gorico, se je ta zelo spremenila, njena bit in bistvo pa ostajata nespremenjena. Ko sem se nekaj let po končanem študiju v Ljubljani vrnila vanjo in se zaposlila, sem najprej opazila, kako so se v mestu namnožile stavbe in zrasla drevesa. Tu sem končno našla pravi dom zase in svojo družino. Nekaj let kasneje sem s spoznavanjem goriške zgodovine v svojo zavest sprejela tudi preteklost njene tisočletne sestre Gorice in obe mesti povezala v skupen kulturni prostor, ki je postal podlaga za moje ustvarjalno delo. Šele od takrat, ko sem pognala korenine na tej in oni strani meje, na prvi zares, na drugi v duhovnem smislu, lahko svojo življenjsko moč in znanje črpam iz obeh mest. Čutim namreč, da sem na svojstven način doma v obeh.
Živo srce Goriške
Še posebno letos, tj. v prazničnem letu 2017, se Novogoričani radi primerjamo med seboj po tem, kdo je bolj zaslužen za rast mesta. Kdor ga je gradil, je na to upravičeno ponosen, kdo drug pove, da se je rodil v enem od prvih novogoriških stanovanjskih blokov ali da so ga tja prinesli naravnost iz porodnišnice, naj bo to iz postojnske ali kasneje šempetrske. Nekateri so se rodili v Gorici in zdaj živijo na naši strani meje. Šele nazadnje smo na vrsti mi, prišleki, ki smo se v Novo Gorico priselili od drugod.
Vsakdo izmed nas ima svojo Novo Gorico.
Moji najzgodnejši spomini na mesto so, kot rečeno, povezani z vpisom na novogoriško gimnazijo. »Junija sem se prišla vpisat, naredila sprejemni izpit iz slovenščine in matematike … In že je tu september in z njim prvi dan pouka. /…/ Novogoričanov je med nami manj kot prstov na eni roki. Ob sedmih zjutraj so nas vozače na železniški postaji izbruhnili delavski vlaki, ki so pripeljali z vipavske, kraške in soške strani.« (Je trden kaj most 2015, str. 24/25)
Po dolgi Erjavčevi cesti smo hiteli v šolo. Nikoli nisem pomislila, da so Ajdovščina, Sežana in Tolmin večja naselja od Nove Gorice. Tisoči delavcev in dijakov, ki smo se vsako jutro pripeljali na železniško in avtobusno postajo, smo z vsem svojim hitenjem in hotenjem dokazovali, da je to mesto središče in živo srce Goriške.
Kot je večinoma značilno za mlade ljudi, me preteklost ni kaj dosti zanimala, še toliko manj goriška, pa tudi moji učitelji se niso trudili, da bi nam jo približali. Med nami so bili le redki dijaki, ki so nas v tem presegali, npr. moj sošolec, kasnejši zgodovinar Zorko Harej. V štirih letih smo samo enkrat šli med poukom v kino, in sicer na ogled angleškega filma Hamlet v dvorani sedanje Mestne občine, enkrat smo obiskali SNG v Ljubljani, kjer smo si ogledali Sartrovo dramo Hudič ali dobri bog. In samo enkrat smo z dramskim krožkom, ki ga je vodil Marjan Kovač, nastopali v nekem goriškem kulturnem domu. Od sošolke sem si za prehod meje morala izposoditi prepustnico, saj nisem imela nobenega potrebnega dokumenta. Kot večina Ajdovcev nisem niti malo razumela italijansko.
Z vožnjo iz Ajdovščine v Novo Gorico in nazaj domov z vlakom, pogosto tudi na avtoštop, se je začelo moje ločevanje od doma, nekoliko kasneje tudi od Primorske. Komaj sem namreč začela obiskovati gimnazijo, sem že sanjarila, kako bo, ko jo dokončam in nadaljujem študij v Ljubljani. Moji najljubši predmeti, še posebno slovenščina s književnostjo in tuji jeziki, so mi omogočali daljna potovanja, najprej v domišljiji in kasneje v resničnosti.
V filmu Moja meja je Nadja Medved, moja sošolka na gimnaziji, prepričljivo izrazila misel, da ima vsakdo od nas svojo mejo. Sošolci, doma iz krajev, katerih prebivalci so imeli prepustnice, so bili v Gorici sorazmerno pogosto, jaz pa sem se vsako jutro z vlakom vozila mimo nje, ne da bi me kaj dosti zanimalo, kaj je tam. V naši družini je potni list imel samo tata. Potreboval ga je, da je v Gorici kupoval kavo za mamo, zase pa kakšno knjigo. Takoj po prihodu v Ljubljano sem tudi sama poskrbela za svoj potni list. Seveda ga nisem potrebovala za nakupe v Gorici kot tata, temveč za potovanja na avtoštop po Evropi, ki so bila med takratno ljubljansko študentarijo nadvse priljubljena.
Šele po svoji stalni naselitvi v Novi Gorici sem začela doživljati obe mesti, Novo Gorico in Gorico, povezani med seboj. »Vrnila sem se. Moje sprehajalne poti so postale krajše, kot so bile nekoč dijaške, ni mi več treba tekati na železniško postajo; kadar se sprehajam, največkrat že prej zavijem na Kostanjevico. Dobro vem, kdo sta bila Stanislav Škrabec in Fran Erjavec, saj moram to povedati dijakom. S Kostanjevice ne vodi samo Sončna pot, proti zahodu se v Gorico spušča Via della Capella naravnost k hiši bratov Rusjan. Oba sta bila doma blizu kraja, kjer zdaj živim tudi jaz. Kolikor daleč mi sega pogled, so zrasli drevesa in bloki, te velike škatlice vžigalic. Desno od moje klopce stoji Erjavčev spomenik, na levi Gregorčičev. Ko se razgledam v senci gosto olistanih dreves, opazim, da so se vzdolž ulice razpostavili tudi drugi spomeniki. Na visokih kamnitih kvadrih so glave in poprsja pomembnih mož ─ sicer brez žensk, mater, žena in hčera. Z zgodovino se tu srečujemo v podobah moških. Šele čez desetletja bo v njihovi družbi ob svojem možu mučencu tudi pesnica Ljubka Šorli … Povsem nepričakovano se mi razkrije, da sedim ob najkrajši poti v preteklost. (Je trden kaj most 2015, str. 30)
Za preživljanje družine sem potrebovala službo – in sem jo dobila. Poučevala sem slovenščino, kar je bilo zame nujno, pa tudi smiselno in osrečujoče. Čisto blizu mojega doma stoji knjižnica. Kakšno razkošje! Goriška knjižnica Franceta Bevka ima namreč status študijske, zato kot obvezni izvod prejemajo vse slovenske knjige in periodiko. Odkrila sem, da njen Oddelek za domoznanstvo skrbno hrani tudi vse tiske iz zamejstva. Odkar živim v Novi Gorici, je knjižnica moja nepogrešljiva pomočnica pri poglabljanju znanja. Z njeno izkaznico sta mi dostopni tudi goriška Posoška knjižnica (Biblioteca Isontina) in Knjižnica Damirja Feigla. Veliko kulturno razkošje so koncerti v Kulturnem domu, gledališke predstave SNG Nova Gorica, pred leti tudi predstave Malih odrov. Veliko mi je pomenila možnost, da sem kot avtorica sodelovala v reviji Primorska srečanja, dokler je le-ta izhajala.
Kmalu po priselitvi v Novo Gorico sem postala redna obiskovalka goriških trgovin. Nikoli ne pritrjujem slabšalnim oznakam potrošništva nasploh. Menjava blaga je v zgodovini mnogokrat pomenila napredek in bila še zadnji otok, na katerem so se ljudje prijazno srečevali. Imeli smo prepustnice in nakupovali v Gorici, kot da smo tudi tam doma. Če ne drugega, sem vsako soboto otrokom kupila nutelo in pozimi pomaranče, sebi pa šopek cvetja na goriški tržnici.
Gorica mi je postajala vsak dan bolj domača, državna meja in omejevanje prehodov pa vir negodovanja in jeze nad krivično politiko. Že prvo leto po naselitvi sem se z otrokoma udeležila množičnega Pohoda prijateljstva med obema državama, samo s kartončki, brez običajnih dokumentov za prestop meje. Popolnoma drugače je bilo, ko smo se v spremstvu vojakov JLA med prvomajskimi prazniki povzpeli na vrh Sabotina. Spraševala sem se, zakaj poteka meja tako, da hodiš po grebenu hriba z eno nogo v Italiji, z drugo pa v Jugoslaviji. Jezi je sledila domneva, da je bila meja tako določena predvsem zato, da bi italijanski vojaki z vrha lahko opazovali dogajanje v Soški dolini. Po podpisu Osimskih sporazumov se meja ni spremenila, postala je dokončna, kar je bilo ob kasnejši osamosvojitvi Slovenije zelo pomembno. Še zdaj se vsakokrat, ko se v Brda peljem po t. i. Osimski cesti, ki deloma poteka po italijanskem ozemlju, zavem, da je bila sklenitev sporazuma pomemben dosežek jugoslovanske diplomacije, in to zadnji. Po vstopu samostojne Slovenije v EU je bila ta meja zgolj potrjena, zato se je lahko le nekaj let kasneje, brez vsakršnih zapletov, na stežaj odprla, kot da je ni več.
Gorica zame ni bila nikoli samo nakupovalno središče, saj sem se vse bolj zavedala njenega kulturnega pomena. Tako kot pred menoj moj oče sem tudi sama začela obiskovati Katoliško knjigarno, kmalu zatem tudi filmske predstave Videomonitorja in že prej gledališke predstave v okviru novogoriških Malih odrov, s katerimi so gostovali v Gorici. Ponosna sem na to, da je pri Goriški Mohorjevi družbi izšla moja proza Primorska zgodba (2014). Večkrat se udeležim literarnih, glasbenih in drugih kulturnih prireditev goriških Slovencev v obeh kulturnih domovih. Gorica v vsej svoji razsežnosti, torej vključno z romanskim prebivalstvom, pa se mi je približala šele takrat, ko sem začela odrasle poučevati slovenščino kot tuji jezik. Kinoatelje je namreč za Italijane organiziral dobro obiskane tečaje slovenščine.
Ob vsem omenjenem je Gorica zame postajala vedno bolj domača. Začela sem si prizadevati, da bi jo čim bolje spoznali tudi drugi Novogoričani, še zlasti mladi. K temu sem prispevala kot profesorica slovenščine s tem, da sem vsako leto do upokojitve vodila novogoriške gimnazijce v Gorico, kjer so spoznavali njeno kulturno-zgodovinsko preteklost in sedanjost, še zlasti položaj slovenske manjšine. Bila sem pobudnica postavitve spomenika pesnici Ljubki Šorli na Erjavčevi ulici. Odkar sem upokojena, obiskujem Gorico tudi s člani različnih krožkov za tretje življenjsko obdobje.
Sčasoma sem preteklost in sedanjost Gorice začela sprejemati kot neločljivi del svoje novogoriške zgodbe. Moj odnos do sosednjega tisočletnega mesta z vsem njegovim bogastvom, katerega neprecenljivi del predstavljajo tudi moji slovenski rojaki, najbolje izrazijo Cankarjeve besede v črtici Realka: »Spoznal sem, da jezik veže ljudi močneje kot vse druge vezi na svetu.«
Zemlja hrani spomin
Med letošnjim celoletnim praznovanjem se velikokrat omenja, da je Nova Gorica zrasla na nekdanjem goriškem pokopališču Pod Grčno[1] . Pri povezovanju sedanjosti s preteklostjo in prihodnostjo vsekakor ne smemo pozabiti na nekropole, saj nam pokopališča veliko povedo o nas živih. »Grobovi so prostori osebnega spominjanja, kot člen v verigi pomenijo povezavo s prejšnjimi rodovi in so neizrečena obljuba, da bomo tudi mi našli svoj mir in spomin.« (Je trden kaj most, str. 70)
Ne glede na to, koliko se tega zavedamo, smo dediči antične, judovske in krščanske etike, ki od nas zahteva spoštovanje mrtvih. V preteklosti so bila pokopališča v samem srcu naselja, v njegovih svetiščih in na posvečenem prostoru okoli njih. Novoveška miselnost, razvoj znanosti, predvsem pa epidemije hudih nalezljivih bolezni so privedle do selitve pokopališč na njegovo obrobje. Nič čudnega torej, da je bilo omenjeno pokopališče kar 2 kilometra oddaljeno od Gorice. Iz različnih razlogov, predvsem pa zaradi zadrževanja vode na nepropustnih tleh, se je sčasoma pokazalo, da ni bila izbrana ustrezna lokacija.
Pod Grčno ni edino opuščeno goriško pokopališče. O njih je v različnih člankih in knjigi z naslovom Gorica, po sledovih naše prisotnosti (Gorica, Transmedia 2002) izčrpno pisala Erika Jazbar. Današnje goriško Osrednje pokopališče (it. Cimitero Centrale) se razprostira na polju med Vrtojbo in Štandrežem, na levi strani ceste, po kateri se iz Gorice peljemo v Trst.
Pred kratkim sva si z Eriko Jazbar izmenjali nekaj elektronskih sporočil. 29. 9. 2017 je zapisala:
»Pokopališče v današnjem Spominskem parku v Gorici je bilo od leta 1832 do približno leta 1880, v bistvu so ga po odprtju južne železniške postaje (1861), ki je današnja goriška, skušali premakniti drugam, ker so začeli graditi vile in so potegnili Korzo. Pod Grčno je bilo med letoma 1880 in 1916, in sicer do prvega prihoda italijanskih vojakov v Gorico (8. 8. 1916). Ko so Italijani dokončno zasedli Gorico leta 1918, pa so evidentirali današnjo lokacijo pri Štandrežu.«
Poslala mi je tudi fotokopijo obsežnega članka v Soči o Erjavčevem pogrebu leta 1887 na omenjeno pokopališče.
O istem pokopališču je skozi optiko Novogoričana pisal Blaž Kosovel in svojo študijo objavil v reviji Razpotja. (22. številka, zima 2015). Tako izčrpen je, da ga v tem eseju ne morem samo povzemati. Njegov prispevek bi moral v celoti poznati vsak Novogoričan.
O Novi Gorici nikoli ne razmišljam kot o mestu, ki je zraslo na nekdanjem goriškem pokopališču, še posebno ne takrat, ko moje vnučke tekajo po »sanirani« površini (Jazbar)[3] , velikokrat pa obiščem grobove Frana Erjavca, Karla Lavriča, Lojzeta Bratuža in Ljubke Šorli na goriškem Osrednjem pokopališču in se poklonim njihovemu spominu. Ko sem letošnjega 29. septembra obiskala tamkajšnji Pokopališki urad, so mi po nekaj minutah izročili fotokopiji dokumentov o ekshumaciji posmrtnih ostankov Karla Lavriča in Frana Erjavca. Na njih je med drugim zabeleženo, da brezplačna najemnina za oba groba velja do 23. 12. 2017.
Novogoričani si 72 let po končani 2. svetovni vojni še vedno zastavljamo vprašanja o nekdanjem pokopališču Pod Grčno, med katerimi je zame pomembno predvsem naslednje: Ali smo bili pri gradnji Nove Gorice dovolj spoštljivi do najdenih posmrtnih ostankov neznanih pokojnikov? To pokopališče namreč omenjajo nekdanji brigadirji – graditelji Nove Gorice, nanj nas tudi danes spominjajo nagrobniki ob novogoriški avtobusni postaji, ne nazadnje pa tudi vsi sodobni turistični vodiči po Gorici, pa naj bodo napisani v slovenščini ali italijanščini. Sprašujem se, kako je vendar mogoče, da imamo tako živo v spominu posmrtne ostanke, najdene na nekdanjem »saniranem« goriškem pokopališču, na katere so Italijani pri prekopu »pozabili«.
Skušajmo si predstavljati, kako so se brigadirji s krampi in lopatami v rokah srečevali z ostanki krst in celo posmrtnimi ostanki. Kljub temu da se je v dveh svetovnih spopadih »Smrt utrudila do smrti« (Lojze Krakar), so ob tem mnogi mladinci in mladinke začutili strah in spoštovanje. Ko poslušamo zanosne pesmi, nastale med NOB in po osvoboditvi, si težko predstavljamo, koliko moči so potrebovali ljudje, ki so preživeli vojne grozote, da so lahko ponovno zaživeli. Meseci po koncu vojne so mnogim pomenili »spopad s pomladjo«, kot je svoje doživljanje miru in svobode po vrnitvi iz taborišča imenoval Boris Pahor v svojem romanu z enakim naslovom. V njem je prepričljivo izrazil misel, da se je mogoče iztrgati iz krempljev smrti samo z milostjo ljubezni.
Šele z njeno pomočjo se je rodilo spoznanje o dragocenosti življenja. In dve leti po končani vojni, ob začetku gradnje Nove Gorice, je življenje že zmagovalo v vseh pogledih. To nam med drugim dokazujejo podatki o številu rojstev: nataliteta je bila desetkrat večja kot danes.
Zakaj ob postavljanju temeljev novega mesta graditelji niso zbrali najdenih posmrtnih ostankov neznanih pokojnikov in jih pokopali? Prepričana sem, da je razlog zelo preprost: v zanosu in naglici gradnje novega mesta za to pietetno dejanje ni bilo ne časa ne politične volje.
Sestrski mesti Gorica in Nova Gorica sta povezani še z enim pokopališčem, in sicer judovskim v Rožni Dolini. Medtem ko prvo že od samega začetka gradnje novega naselja pogosto omenjamo, se zdi, da je bilo drugo do nedavnega zunaj naše zavesti, celo nespoštovano. Poskrbljeno je sicer bilo za redno košnjo trave med grobovi, v mrliški vežici pa je bila vrsto let najprej trgovina z oblačili in nato igralnica. Prav letos (2017) je bila vežica končno obnovljena in krajevna skupnost Rožna Dolina se je odločila, da bo tu prostor za kulturne prireditve.
Judovsko prebivalstvo v Gorici so med 2. svetovno vojno uničili nacisti, iz taborišča v Nemčiji sta se leta 1945 vrnila samo dva preživela. V Sinagogi v Gorici je že dolgo judovski muzej, skupaj z urejenim judovskim pokopališčem in obnovljeno mrliško vežico v Rožni Dolini pa izpričujemo spoštovanje in skupno odgovornost nas živih do vseh umrlih, ne glede na državo, v kateri živimo.
Šele ko sem Novo Gorico in Gorico povezala z Deželo umrlih, sem se začela v celoti zavedati, kako zelo smo Novogoričani povezani z goriško preteklostjo. Njeni resnični dediči pa smo le v primeru, če nam veliko pomeni tudi duhovna dediščina. Sama najdem največ skrivnostnih sorodnosti in povezav v spominih na Frana Erjavca, s katerim se v duhu srečujem v obeh mestih, kar se mi razkriva med obiskovanjem sedanjega Erjavčevega groba na goriškem Osrednjem pokopališču in branjem del Erike Jazbar in Blaža Kosovela. Zadnji omenja, da je bil njegov prvotni grob na pokopališču Pod Grčno najverjetneje blizu sedanjega Rusjanovega spomenika[4] , ki stoji v središču Nove Gorice, nedaleč od Osnovne šole Frana Erjavca in (na drugi strani) njegovega doprsnega kipa na začetku Erjavčeve ulice[5] − nekdanje Pokopališke ulice, po kateri se je leta 1887 vil pogrebni sprevod za cenjenim profesorjem, naravoslovcem in pripovednikom. V OŠ Frana Erjavca šolarji obiskujejo njegovo spominsko sobo, po močvirnih travnikih in mlakah okoli Nove Gorice kvakajo laške žabe. To vrsto žabe je namreč odkril, določil in poimenoval prav on! Ko bi le še dolgo kvakale! Upam, da ne bodo vseh pojedle čaplje in želve rdečevratke.
In celo v goriški nekropoli, kjer je (kot že omenjeno) zdaj njegov grob, je ta goriški naravoslovec in pripovednik simbolno povezan z Edvardom Rusjanom, slovenskim Ikarom. Na desni strani ceste, prav nasproti pokopališča v Gorici, je travnik, s katerega je mladi letalski konstruktor s svojo Edo vzletel pod nebo. Njen model je razstavljen v avli novogoriške stavbe z enakim imenom. Prav blizu nekdanjega Rusjanovega letališča je Ajdovec Ivo Boscarol pred nedavnim postavil tovarno svojih svetovno znanih letal Pipistrel!
Ob spoznanjih o teh globljih povezavah med sestrskima mestoma dvomim, da smo Novogoričani samo slepa kura, ki kdaj pa kdaj zrno najde. Literarna zgodovinarka iz Gorice, profesorica Lojzka Bratuž – častna občanka Mestne občine Nova Gorica – vse življenje veruje v Božjo previdnost, ki vodi človeka. Jaz pa verjamem, da v obeh mestih živimo ljudje, ki želimo sodelovati in tako vsak po svoje prispevati k njunemu razvoju. Dano mi je, kot drugim Novogoričanom, da živim v mladem mestu, hkrati pa se zavedam, da sem zakoreninjena v tisočletni zgodovini in kulturi Gorice, in trdno upam v skupno prihodnost.