Jazon se je z Argonavti, antično verzijo ekipe superherojev, kot so dandanes Justice League ali Avengers, odpravil iskat zlato runo. Za Jazonom se je izgubila vsaka sled, dejstvo pa je, da so njegovi tovariši Argonavti odkrili zlato runo v podobi igralniške rulete in se preimenovali v Perlo. S tem se je zaključila avantura, ki so jo vizionarsko zasnovali ustanovitelji mesta Nova Gorica. Dinamična narava mesta, ki naj bi preko širjenja industrije omogočala nenehno rast, se je spremenila v statično samozadovoljnost v končnosti.
Konec zgodovine, ob zaključku prelomnih 80. let preteklega stoletja popularna Fukuyamova teza, v Novi Gorici predstavlja vzpostavitev igralniške industrije. Gospodarska dejavnost, ki naj bi zaradi svoje specifike omogočala neprekinjen dotok svežega denarja in ustvarjala presežek, je bila zavedno in nezavedno razglašena za dokončno resnico in rešitev ekonomije Goriške. Odločilna sprememba mesta, njegova usmeritev v igralniško meko, simulaker puščavske oaze Las Vegas, sovpada s propadom realnega socializma in s procesom deindustrializacije ob koncu 80. let prejšnjega stoletja. Ob tem je potreba poudariti, da sprememba ni prišla čez noč, temveč se je samo gospodarstvo že tekom 80. let usmerilo v tržno ekonomijo, vključno z odkritjem potencialov množične industrije zabave, kamor štejemo tudi igralništvo. Ne nazadnje se je prva igralnica v hotelu Park odprla še za časa, vsaj uradno, socialistične države.
Čez noč je socialistično sivino zamenjala kapitalistična praznina. V začetku 90. let je za potek posameznikovega življenja še vedno veljala dogma 20. stoletja: rojstvo, šola plus mladostniška zabava, služba plus družina, pokoj, smrt. Pri tem se dva različna družbena sistema nista nič razlikovala. Upor proti temu ritmu življenja se je odvil že leta 1968, vendar je bil hitro potlačen. Diktatura vsakdanjega življenja je grozila, da bo vsako odstopanje od norme strogo kaznovala. Še toliko bolj v manjših krajih, kjer je potreba po družbeni homogenosti toliko večja. A Nova Gorica začetka 90. je doživljala spremembe, homogenost je bila nemogoča. Mesto je z igralnicami živelo 24 ur na dan, a na račun tega, da so ljudje v njem spali tudi čez dan. John Carpenter bi lahko posnel nadaljevanje filma Oni živijo (They Live). Da bi lahko videli realnost Nove Gorice, bi potrebovali posebna »sončna očala«.
Mladina se postavlja na lastne noge
Mladim je v začetku 90. let udejstvovanje ponujal predvsem Klub goriških študentov (KGŠ), institucija z dolgoletno tradicijo. Organizacija je v prvi vrsti namenjena celotni dijaški in študentski populaciji, katere delovanje pa bremeni iskanje najnižjega skupnega imenovalca. Prav ta najnižji skupni imenovalec povzroči, da se del generacije ne prepozna v tem skupnem imenovalcu. Lahko rečemo, da ni skupnega imenovalca brez skupine, ki ni pod tem imenovalcem. Kar nakazuje na nezmožnost vzpostavitve totalnega skupnega imenovalca. Seveda so občasno prevzele vajeti kluba tudi skupine, ki so poskušale prodreti s programom, ki je pokrival potrebe izjem, a vemo, kako je z izjemami in potrjevanjem pravil. Ni zanemarljivo dejstvo, da se je velik del lokalnih politikov najprej kalil v študentskem klubu. Razumevanje populacije in njenih potreb se je prekopiralo v oblastne strukture. Čeprav je KGŠ omogočal aktivno vključitev v njegovo delovanje, se je del mladine, ki je želel biti kulturno in družbeno aktiven, odločil za samostojno pot.
Zakaj sploh začeti avtonomno, a hkrati kolektivno zgodbo? Raoul Vaneigem je v svojem klasičnem delu Revolution of Everyday Life zapisal: »Vse, kar nam je skupnega, je iluzija, da smo skupaj.« [All we have in common is the illusion of being together.] Ker občutiš svojo okolico kot odtujeno realnost, kot nekaj, kar je v osnovi zgrešeno in potiska tok zgodovine v nepravo smer. Če želiš osmisliti svojo realnost in preseči izolacijo, lahko to narediš samo v obliki kolektiva. Lahko si se sicer odločil za pobeg iz mesta, sploh ob nastopu študijskih let v Ljubljani, a pri odločitvi za obstanek v rodnem kraju ti bolj kot dediščina zahodne filozofije pomaga skladba angleškega uličnega panka Never Surrender skupine Blitz. V takih trenutkih se v mladih glavah porodi alternativa. Potrebna je vzpostavitev paralelnega sveta. Medklic: ali ni prav vzpostavljanje paralelnega sveta pobeg od »realnega« sveta? Anekdotičen pritrdilni odgovor na takšno početje je podal visok predstavnik tedanje in sedanje slovenske finančne nomenklature na vrtni družinski zabavi. A obstoj paralelnega sveta ne pomeni, da se za »realni« svet ne meniš več. Paralelni svet je namenjen napadu na »realni« svet. Paralelni svet je, prosto po dvojcu Deleuze-Guattari, vojni stroj. Napad pa je namenjen spreminjanju sveta.
Vzpostavljanje paralelnega sveta oz. alternativne kulture in skupnosti ni nekaj, kar bi bilo značilno za naš čas. Zanimiva podobnost je z delavskim samoorganiziranjem in vzpostavljanjem lastnih institucij. Gaspar Miklos Tamas v svoji knjigi Komunizem po letu 1989: razprave o razredni teoriji, realsocializmu in Vzhodni Evropi navaja, da je »po madžarski sociološki raziskavi iz leta 1906 imel delavski stanovanjski kompleks v Transilvaniji en Marxov in en Lassallov projekt na stanovanje, delavci so bili abstinenti v družbi težkih pivcev ter odkriti ateisti in protiklerikalci v političnem telesu, v katerem je vladala militantna cerkev; s cerkvenimi porokami niso soglašali, obstajali so poskusi zdravega prehranjevanja, spodbujali so netekmovalne športe (ki niso bili odprti za nedelavce)«. Podobno je bilo značilno za špansko anarhistično gibanje, kjer so bili elementi kontrakulture katoliški tradicionalistični družbi, kljub globoki povezanosti z delavstvom, zelo močni, npr. pravice živali, svobodna spolnost, nudizem. V Sloveniji nam je bližja izkušnja kulturne produkcije in življenja znotraj partizanskega gibanja med NOB.
Značilnost omenjenih gibanj je nasprotovanje prevladujoči kulturi, ki so jo dojemala kot preživeto, zatiralsko in oprodo vladajočim razredom. V Novi Gorici se v začetku 90. let pojavi manjša združba, katere del je bil tudi avtor tega zapisa, zbrana okoli imena 13. brat, izvorno goriška skejterska druščina prve generacije, ki najde svoje vzore v glasbeni hardkor pank sceni, predvsem v deželah zahodno od Slovenije. Poleg glasne in agresivne glasbe, pisane na kožo mladim nezadovoljnežem, nas je navdušilo tudi oblikovanje lastnih paralelnih institucij npr. prostorov za druženje in koncerte, ustvarjanje svoje glasbe in druge umetnosti, mediji (fanzini), pisemska komunikacija s celim svetom, organizacija turnej glasbenih skupin po avtonomnih kanalih, katerih spiritus movens ni ustvarjanje dobička. Ta paralelni svet je deloval po načelih vzajemnosti, neprofitnosti in popolnega zaupanja, ki je bilo potrebno, da se je sodelovanje sploh lahko začelo. Povsem drugačen svet od sveta, ki se nam je kazal okoli nas, in od sveta, kot nam ga je prikazovala prevladujoča politična teorija, dedinja misli krvave angleške državljanske vojne 17. stoletja (»boj vseh proti vsem«, »človek človeku volk«). Zdelo se nam je, da je drugačen svet mogoč, veliko preden je ta rek postal geslo protiglobalizacijskega gibanja. Želja po spreminjanju sveta je tako prisotna, zato je teoretsko vprašljivo tovrstna gibanja omejiti le na vprašanje subkultur, ki pogosto živijo samozadostno življenje na obrobju skupnosti.
Od hardkor scene do Mostovne
Hardkor gibanje se je oblikovalo okoli fanzina 13. brat, skupin Man in the Shadow, Entreat, Hobson’s Choice, bratskih ajdovskih Low Punch, lokalno hibridnih Straight Forward in mnogih drugih, radijske oddaje Vse je isto na Radiu Robin ter organizacij koncertov in festivalov na različnih lokacijah, najpogosteje v Ajdovščini, ker v Novi Gorici ni bilo ustreznega prostora za koncerte. 13. brat je postal referenčna točka za delovanje v okviru hardkor do it yourself filozofije, kar kaže na dodatno ločenost od mesta Nova Gorica. Ločenost in hkrati bivajoče ter delujoče znotraj mesta oz. skupnosti, ki je s krajem povezana. Hkrati se zavedaš, da si del mesta, ki pa ga ne dojemaš kot povsem tvojega. Ob razvoju v drugo smer, kot si sam želiš, na primer gospodarsko in arhitekturno preoblikovanje v smeri igralniške meke, ki ne samo preoblikuje okolice, temveč tudi spreminja dinamiko življenja posameznikov (npr. nočno delo), postane odtujenost toliko večja. Posamezniku postaja bližnja okolica vedno bolj tuja, občutek dobi, da celotna skupnost ne samo da sprejema takšne spremembe, temveč postaja tudi sama vedno bolj tuja. Kdaj je posameznik oz. skupina sploh (še) del skupnosti?
In na tej točki pridemo do vprašanja, kaj je skupnost. Preveč preprosto bi bilo skupnost zamejiti samo s teritorijem, tj. »s kategorijo prilastitve kot praizvora vsake nadaljnje lastnine« (Robert Esposito: Comunitas: izvor in usoda skupnosti). Subjekte skupnosti ne združuje imetje, temveč dolžnost, ki sama po sebi razlašča te subjekte. Subjekt prisili, da izstopi iz sebe. »Subjekti v skupnosti ne najdejo načela identifikacije … Najdejo zgolj to praznino, to razdaljo, to tujost, ki jih konstitutira kot manjkajoče samim sebi: kot ‘darujoče nekomu’, ker so sami ‘darovani od’.« Z drugimi besedami, skupnost nastane šele v razmerju, ki je razmerje daru, po svoje tudi odpiranja posameznika drugim. Eden večjih problemov goriškega hardkor gibanja je postajalo zapiranje v mikroskupnost, generacijsko pogojeno in z moralno vzvišenostjo, ki je v najboljšem primeru mladostna pretencioznost, v najslabšem primeru pa prevzemanje značilnosti verske sekte.
Pojav in razvoj interneta je v njegovi zgodnji romantični fazi še utrdil upanje, da se lahko istomisleči (in žal samo istomisleči) povezujemo v globalne skupnosti. Pri tem pa je bilo zanemarjeno dejstvo, da smo še vedno fizično locirani v nekem okolju, kjer se vsakodnevno srečujemo z ljudi, s katerimi na videz nimamo in tudi nočemo imeti nič skupnega. Internet je v osnovi utrdil milne mehurčke, v katere se zatekamo. Hardkor je bil milni mehurček, pa čeprav smo želeli, da je milnica ne samo bazična, temveč tudi acidna.
Moment iskanja prostorov za dejavnosti manjše skupnosti je dosegel vzpostavitev novega razmerja in s tem pomiritev med širšo skupnostjo, ki je Nova Gorica, in 13. bratom. Z vključitvijo hardkor gibanja v boj za prostore za mladinske in kulturne dejavnosti, ki je kulminiral z vzpostavitvijo Kulturnega centra Mostovne, je podarilo samo sebe skupnosti, hkrati pa tudi prejelo nekaj, kar lahko imenujemo dolžnost. Prostore Mostovne je priborilo širše gibanje, katerega del je bil tudi 13. brat. S pojavom nujne strukture, ki bo upravljala z objektom, je hardkor gibanje doživelo podobno usodo kot samo gibanje za Mostovno. Z vstopom v strukture organizacije, v našem primeru zavoda Masovne, ki je zagotavljala trajnost, je delovanje kot gibanje postalo nemogoče. Nevarnosti strukture smo se zavedali že takoj na začetku, zato je bil zavod zastavljen čim bolj odprto, da bo zagotovljena tako pretočnost oseb (veliko število ustanoviteljev, kratek mandat direktorja, predstavništvo zainteresirane javnosti) kot tudi trajnost organizacije. Čas je pokazal, da je struktura zagotovila trajnost, saj je minilo že 15 let od odprtja Mostovne, medtem ko je pretočnost oseb znotraj organizacije delovala samo do določene točke. In zašla v krizo, ki še traja. Razrešitev te krize je nujna za nov zagon Mostovne, za nove povezave znotraj širše lokalne skupnosti in ne nazadnje lahko pomaga spoprijeti se z veliko pomembnejšo krizo, v kateri se je po mojem mnenju znašlo mesto Nova Gorica.
Vez, ki ostaja znotraj skupnosti, je pomembnejša od vprašanja skrite ali zamolčane zgodovine, ki jo ta zapis delno razkriva in poskuša kontekstualizirati. Ljudje želijo pozabljati, zgodovina, ne nazadnje tudi psihoanaliza, pa jih opozarja, da je pozaba lahko samo začasna. Drugo pomembno vprašanje, ki čaka na razrešitev, pa je, kako lahko nova gibanja in kolektivne pobude spreminjajo skupnost, ki je več kot le administrativno določeno ozemlje z uzakonjenimi institucijami ter pravno-formalnimi vezmi med posamezniki in omenjenimi institucijami. Bo Nova Gorica zmogla premagati iluzijo samozadostnosti, sprejemati nove energije znotraj sebe in od drugod ter se vedno znova preoblikovati v mesto v dialogu s prihodnostjo?