Res je neverjetno butast občutek, če te kot človeka, ki so ti stranke in volitve konjiček od prvih korakov obnovljenega slovenskega parlamentarizma, v svojih volilnih napovedih popolnoma povozijo popolni laiki. Prav to se mi je zgodilo na letošnji Martinov večer. Da je niso nič bolj poceni odnesli še večji profesionalci, je kilava tolažba.
Če se poskusim nekoliko opravičiti pred samim seboj, naj povem, da sem pričakoval veliko selitev glasov med obema udeležencema drugega kroga predsedniškega maratona. »Le« smer sem nekako zgrešil. Malenkost. Nekako si nisem znal predstavljati, da bi se Slovenci lahko v tolikšnem številu odrekli človeku, ki je po mojih (očitno v veliki meri zblojenih) predstavah v njihovih očeh najbolje odslikaval ideal šefa države. Kajpak sem imel o idealu samem in njegovi zgrešenosti marsikaj očitati, nikdar pa nisem zares podvomil, da za večino mojih rojakov je neizpodbitni ideal. Nenazadnje sem na nekaj takega sramežljivo namignil tudi v zadnji številki naše revije. Kot njegovo glavno odliko sem razbiral skoraj presunljivo dvojnost. Na eni strani popolna vkopanost v domačijski humus, ki se na površini kaže v bombastični podobi povojne mitologije, njen rep pa sega že daleč v dolgo 19. stoletje. Vsaj. In potem na drugi strani očaranost nad »našim človekom«, z obema nogama v omenjenem humusu, ki pa se zna umetelno dvigniti nad množico in dajati videz brezgrajnega svetovljana, celo takrat, ko s pridihom diplomatskega parketa trosi okrog sebe docela nediplomatske nesmisle. Sicer sem tudi v bližnji in bolj oddaljeni srednjeevropski soseščini našel vrsto podobnih pojavov, toda slovenski se mi je zdel še posebej trdovraten. Zlasti zaradi svoje zagledanost v neko preteklost, o katere obstoju me niso mogli docela prepričati niti tisti, ki so jo doživeli še kot domnevno sedanjost.
Pa ti gredo ti nemarne slovenski volivke in volivci rušiti tak svetli ideal ravno v trenutku, ko si se ga namenil dokončno kanonizirati. Res je: prišlo jih je manj kot ob drugih podobnih dogodkih in množičnost je navadno bila zaveznica utelešenj opisanih idealnih pričakovanj. Manj, kot je je bilo, večji je znal biti odklon od »zaželenega« stanja. Ampak užaljenemu egu to ne pomaga nič. Še bolj je boleče, ker gledam vse te osupljive številke in moram še zdaj prostodušno priznati, da jih ne razumem. Pojma nimam, kako so se zgodile.
No ja, nemara lahko rešim vsaj eno predstavo o slovenski volivki in volivcu, ki sem jo zadnje mesece skrbno ujčkal. Tisto o njuni brezupni zaljubljenosti v minulo. Pa bo kdo porekel, kako vendar, ko pa si pravkar bajal, da sta se proti tvojim pričakovanjem ravnokar odrekla na preteklost priklopljenemu idealu. Že, že, toda obstaja majhna lepotna pika, ki bi z veliko domišljije lahko zgodbo preobrnila v moj prid. Če seveda niso v prvi vrsti odločili iskreno spovedovanje, omembe sorodnikov in delovne akcije edinega Primorca med kandidati. Ali pa celo res zasičenost s prepopolnim utelešenjem neke na čisto absurdni dvojnosti zgrajene predstave. Kar bi si osebno še najbolj želel, čeprav bi najhuje udarilo moj ego.
In če je nad vsemi naštetimi možnostmi prevladala nenavadna, toda razumljiva želja, da bi se dalo čas zavrteti nazaj. Tokrat izjemoma ne zelo daleč nazaj v čase praporščakov in herojev, marveč zgolj za pet let. Ko bi se morala, pa se zaradi »višjega dobrega« že zgoditi kandidatura letošnjega presenečenja. Ki bi Sloveniji prihranila preidealnega predsednika in po vsej verjetnosti še medtem že potopljeni trojec brez krmarja na čelu države. V tem primeru bi bila kajpak na delu spet nostalgija in moja samopodoba bi bila vsaj nekoliko boljša. Ker vsaj v eni stvari nisem povsem zgrešil.
Ampak ne glede na vse moram povedati, da sem bil na martinovo osel nenavadno rad.