Ko sirene utihnejo

Ko sem prejšnjo nedeljo zvečer vstopil v Ukrajino prek mejnega prehoda Zosin-Ustiluh, je paznica pogledala ukrajinske žige v mojem potnem listu – večinoma z letališča Borispil v Kijevu – in zraven odtisnila ime mejnega prehoda (Устилуг). Potoval sem s konvojem humanitarne pomoči iz Litve, zato so mejne formalnosti trajale le nekaj minut.

Pred tem sem moral priti v Zamość, mesto, ki je od Przemyśla, od koder sem začel svojo pot, oddaljeno le 140 km, a, kot se je izkazalo, je bilo premagovanje te razdalje z javnim prevozom precejšen izziv. Do prve svetovne vojne je prav v tem predelu današnje jugovzhodne Poljske potekala meja med Avstro-Ogrsko in Ruskim cesarstvom, približno tam, kjer je danes upravna meja med Podkarpatskim vojvodstvom (kamor spada Przemyśl) in Lubelskim vojvodstvom (kjer se nahaja Zamość). Železniške proge, ki so jih nekoč zgradili Avstrijci in Rusi, še vedno vodijo v različne smeri, tako da je iz Przemyśla z vlakom lažje priti do 300 km oddaljenega Krakova in še dlje do Dunaja ter Prage kot pa do Lublina ali Zamośća. Stare meje še kar obstajajo, čeprav se tega nihče ne zaveda.

Kako je prečkati mejo države, v kateri poteka vojna? Zavedanje, da zapuščaš območje relativnega udobja in navidezne varnosti, ki jo zagotavlja vera v Natov zaščitni dežnik. V nedeljo zvečer se mi je v glavi vrtelo na stotine misli, a prevladovala je ena – kmalu bom spet videl Lvov. Kako je zdaj tam?

Bila je mrzla zvezdnata noč, ko sem se s prijatelji, ki so me pobrali v Volodimirju-Volinjskem, odpeljal v Lvov. Od meje je vodila spodobna cesta z novo gladko površino, na levi je nad polji in gozdovi nizko visela oranžna, skoraj rdeča polna luna, na desni pa je jasno sijal Orion, kot bi s svojim mečem kazal pot do Lvova. Na poti smo šli mimo številnih kontrolnih točk, imenovanih »blokpost« – nekatere so bile utrjene z betonskimi bloki, vrečami s peskom in zaščitene z maskirnimi mrežami. Večina prometnih znakov je bila prelepljena ali prebarvana, da bi dezorientirali sovražnika. Prečkali smo most čez Bug in pri Sokalu zapustili Volinijo ter vstopili v Galicijo.

Galicijske ceste

V naslednjih dneh sem veliko vozil po cestah Galicije. Sambor, Dobromil, Sokal: to so imena, ki jih večina – če je zanje sploh kdaj slišala – verjetno povezuje s kroniko bojev na galicijski fronti med prvo svetovno vojno ali se jih morda spominja iz zgodb v romanu Jaroslava Haška. Pogumni vojak Švejk je prisoten tudi v Samboru, Dobromilu in drugih galicijskih mestih, tudi na poljski strani današnje meje, kjer njegov kip stoji v samem središču Przemyśla, nasproti mestne hiše. Danes ima potovanje po teh cestah povsem drugačno razsežnost. Številne kontrolne točke, pogovori o vojni, bencinske črpalke, na katerih pogosto ni mogoče najti pravega goriva ali želene količine – in hkrati skoraj idilični pogledi na blage hribe, porasle z gozdom, polja, na katerih kmetje po stari navadi, ki jo v Ukrajini zdaj zelo kritizirajo, spomladi še vedno požigajo staro travo – pogled na plamene in črn dim popotnike navdaja s tesnobo. V okolici Dobromila in Hirova se začne dvigati pogorje, ki je uvod v južnejše Beskide, del Karpatov, kjer so med prvo svetovno vojno potekali hudi boji med Rusi ter avstro-ogrsko cesarsko in kraljevo vojsko. Tam so umrli tudi številni Slovenci, od katerih so nekateri pokopani na znamenitem zgodovinskem pokopališču Ličakiv v Lvovu.

Lvov je ključna beseda: nekdanja prestolnica Galicije – največje cesarsko-kraljeve kronske dežele – je mesto, ki zavzema posebno mesto v zgodovini in kulturi več narodov, seveda predvsem ukrajinskega, pa tudi poljskega in judovskega, svoj pečat pa so na mestu pustili tudi številni Nemci, Madžari, Čehi, Italijani, Grki in Armenci. Tako vse galicijske poti neizogibno vodijo v Lvov.

Semper Fidelis

V Lvovu sem nazadnje bil konec decembra lani. Ko sem ga danes ponovno obiskal, se mi je zdelo, da je bilo to pred mnogimi leti.

Lvov ostaja semper fidelis – vselej zvesto mesto (to je moto, zapisan v mestnem grbu) – svoji tradiciji, svojim načelom, svojemu edinstvenemu genius loci. Prebivalci ponosno poudarjajo, da je to svobodno mesto svobodnih ljudi. Vendar je danes drugačno kot še pred nekaj meseci. Po deseti  uri zvečer Lvov ugasne, ulice se izpraznijo, številni lokali, po katerih slovi, so zaprti, tramvajev in taksijev ni – v mestu velja policijska ura. Čez dan pa je živahen in podoben utripajočemu čebelnjaku, v katerem se odvija veliko organično delo. Lvov je danes v gospodarskem smislu najpomembnejše ukrajinsko mesto, saj pokriva zaledje vojne na vzhodu, jugu in severovzhodu države. Pravzaprav je eno samo veliko logistično središče za prostovoljce, v katerem skoraj vsakdo, ki lahko kaj naredi pro publico bono in podpre ukrajinske oborožene sile, deluje kot prostovoljec.

Opazujem ekipo znanih prostovoljcev – Halinka, ki ji pravijo »Perlinka« (Biserka, torej), Ženja, Markijan in drugi –, ki vsak dan od zgodnjega jutra do pozne noči skrbijo za tisoče logističnih zadev, opravijo na stotine telefonskih klicev, sprejemajo in prekladajo pošiljke, pridobivajo »blago z dvojno rabo«, ki je danes tako zaželeno in težko dostopno: neprebojne jopiče, čelade, obroke hrane, komplete prve pomoči, zdravila, obutev, uniforme … V času ruske agresije so ukrajinske oborožene sile štele približno 250.000 mož, po mobilizaciji se je njihovo število mahoma podvojilo, poleg tega pa je treba oskrbeti enote teritorialne obrambe, prostovoljne bataljone in druge formacije, zato šteje vsak par rok in dobrodošel je vsak prevoz, ki pride iz tujine. 

V največjem hotelu v Lvovu, Dnister, ki se nahaja na hribu nad parkom Ivana Franka (nekdanji jezuitski vrt) v bližini univerze, danes bivajo številni tuji novinarji; na parkirišču so nagneteni avtomobili z najrazličnejšimi registracijami in oznakami raznovrstnih mednarodnih organizacij. V pritličju nekdanjega kozmetičnega salona so vzpostavili center za pomoč ukrajinski vojski, ki ga vodijo mlada dekleta – namesto manikure in ličenja zdaj v kartonske škatle, ki zavzemajo skoraj ves prostor preurejenega salona, razvrščajo oblačila, zdravila in obroke hrane. 

Znani lvovski gastronomski holding !Fest, ki združuje več kot ducat priljubljenih gostinskih, hotelskih in drugih storitev, je zdaj vrata svoje restavracije oz. pivovskega gledališča »Pravda« na Mestnem trgu odprl za potrebe Ukrajinskega medijskega centra – enega od dveh (poleg kijevskega), ki trenutno delujeta v Ukrajini. Velik del svojih prostorov pod hribom Visoki grad, imenovan FESTrepublic, je spremenil v center za pomoč, kjer med drugim deluje tudi World Central Kitchen. Na podoben način so na pomoč priskočila tudi številna druga lokalna podjetja.

Mesto spomenikov

Skulpture antičnih bogov, ki krasijo vodnjake na vogalih enega od osrednjih trgov –  Neptun, Diana, Amfitrita in Adonis – so zaščitene pred morebitnimi poškodbami zaradi zračnih napadov, prav tako kot dragoceni vitraži v latinski katedrali, nedavno obnovljeni baročni garnizijski (nekdanji jezuitski) cerkvi Sv. Petra in Pavla, v armenski katedrali, grško-katoliški stolnici Sv. Jurija in številnih drugih cerkvah, ki krasijo mesto in pričajo o razgibanosti njegove kulturne dediščine.

Lilija Oniščenko, vodja oddelka za zaščito zgodovinskih spomenikov v mestnem svetu Lvova, pripoveduje o prizadevanjih mesta za zaščito spomenikov pred vojno škodo:

»Ko se je v naši državi začela vojna zaradi ruske agresije, smo takoj začeli razmišljati, kako zaščititi številne spomenike pred morebitno škodo ali celo uničenjem. Staro mestno jedro Lvova je uvrščeno na Unescov seznam kulturne dediščine, zato smo se najprej obrnili nanj. Svetovali so nam, naj na ravni države uvedemo pravni mehanizem tako imenovanega modrega ščita, ki označuje zgodovinsko naravo določenega območja – Lvov je kot edino mesto v Ukrajini ta znak uvedel že pred leti. Po mnenju kolegov iz Unesca je to dovolj, saj je uničevanje zgodovinskih spomenikov prepovedano s Haaško konvencijo iz leta 1954. Glede pa na uničenje, ki so ga Rusi že prizadejali Kijevu, Mariupolu in Harkovu, iskreno ne vem, kako naj odgovorim na ta nasvet. V Harkovu, na primer, je bilo hudo poškodovanih ali povsem uničenih od 20 do 30 spomenikov zgodovinske modernistične stavbne arhitekture iz 30. let prejšnjega stoletja, po kateri mesto slovi daleč naokoli.

Zato smo začeli ukrepati sami, med drugim smo se posvetovali s strokovnjaki iz Hrvaške, ki so imeli izkušnje z varovanjem spomenikov med vojno, angažirali smo prostovoljce z restavratorskimi izkušnjami, urgentno smo pospešili popis spomenikov, varovanje muzejskih zbirk, kupovati smo začeli požarne odeje, gasilne aparate, drugo gasilsko opremo in iskati načine, kako pokriti ter obvarovati spomenike na prostem. Še vedno imamo številne težave – zlasti pomanjkanje gasilske opreme, ki je zdaj v Ukrajini ni mogoče kupiti – rešiti pa moramo tudi naloge, ki terjajo posebne ukrepe, na primer, kako zavarovati znamenito zaveso Siemiradzkega[1] v operni hiši. Seveda nam primanjkuje sredstev: mestni svet zdaj dejansko sloni le še na človeških virih, na gmotno podporo ne moremo računati, ukrajinska država pa je trenutno razumljivo osredotočena na naloge obrambe neodvisnosti države in zaščite življenj svojih državljanov. Od leta 2007 sodelujemo z poljskim Inštitutom Polonika za ohranjanje zgodovinskih spomenikov – in prav od njega smo prejeli največjo pomoč, saj so po zaslugi osebnih prizadevanj direktorice Dorote Janiszewske-Jakubiak in njene sodelavke Anne Kudzia ter Michala Laszczkowskega iz Fundacije za kulturno dediščino pri poljskem Ministrstvu za kulturo naši poljski prijatelji v rekordnem času zbrali finančno in materialno pomoč v višini več kot 1 milijon PLN (več kot 213.000 evrov) in nam jo nakazali. Pomagala nam je tudi nizozemska fundacija princa Klausa, in sicer v višini 35.000 evrov. Lvov je mesto, ki pripada vseevropski kulturi, zato je zaščita pred morebitnim barbarskim uničenjem mestnih spomenikov izjemnega pomena ne le za nas, prebivalce mesta in državljane Ukrajine, temveč za vso Evropo,« zaključuje gospa Lilija. 

To ni bil film

Ko se na lep, sončen pomladni dan v mestu nenadoma oglasijo protiletalske sirene, nekateri prebivalci odidejo v zaklonišča, nekatere ulice se začasno izpraznijo, vendar se številni Lvovčani nanje ne ozirajo. Življenje teče dalje. Ko sredi s soncem obsijanega lvovskega starega mesta zazvonijo sirene in se iz zvočnikov slišijo pozivi ljudem, naj se zatečejo v zaklonišča, je občutek nadrealističen; na prvi pogled je videti, kot da smo se znašli na prizorišču kakšnega filma. Toda – kot je pela nekoč priljubljena poljska skupina Myslovitz – to ni film. 

Po ulicah je očitno več ljudi kot ponavadi, povsod so parkirani avtomobili z registrskimi tablicami AA, KA, AX, AE, ki razkrivajo, da so se pripeljali iz vojnih območij, iz Kijeva, Harkova, Dnipra in drugih mest na vzhodu in jugu države, kjer potekajo spopadi. Ker je v mestu trenutno več kot 200.000 beguncev, iskanje nastanitve ni toliko odvisno od denarnice kot od mreže stikov in poznanstev – skoraj vsako razpoložljivo stanovanje je bodisi najeto bodisi lastniki že gostijo prijatelje, znance prijateljev, bližnje in bolj oddaljene sorodnike, včasih pa tudi popolne neznance. Poslušal sem zgodbo o tem, kako, denimo, begunci iz kijevskega okrožja Obolon živijo v stanovanju v okrožju Zamarstiniv v Lvovu, katerega lastniki zdaj živijo v stanovanju, ki so jim ga priskrbeli prijatelji v krakovskem Kleparzu, ti pa zdaj živijo nekje na Nizozemskem.

V mestu zelo primanjkuje tudi skladiščnih prostorov – skoraj vsa logistika v državi se je preselila iz vzhoda na zahod, zato so vsa razpoložljiva skladišča že zdavnaj najeta, Lvov pa je zdaj morda najpomembnejše logistično središče v vsej Ukrajini. Trgovine in restavracije so odprte, čeprav je v središču tudi veliko praznih lokalov – popolna prepoved prodaje alkohola v mestu ne spodbuja zabave. »Alkohol ni naprodaj. Zabavali se bomo po zmagi,« sporoča obvestilo, izobešeno na vratih številnih lokalov in trgovin. Vera v končno zmago in odločnost odpora spričo agresije sta otipljiva, čeprav je čutiti tudi utrujenost in negotovost, ki izhajata iz napol neizrečenih vprašanj: »Zakaj ne bombardirajo Lvova?« Do včeraj, 26. marca, so bili v samem mestu bombardirani »le« objekti za popravilo in proizvodnjo letal v bližini letališča ter območje vadbenega centra na poligonu Javoriv (približno 60 km od Lvova in nekaj več kot 20 km od poljske meje). V mestu, kjer sredi noči in v sončnem sijaju večkrat na dan zazvonijo sirene, se zdijo ta vprašanja upravičena.

Edini način, kako priti na območje zdaj že ukinjenega letališča v Lvovu, je skozi kontrolne točke, utrjene z betonskimi bloki in vrečami s peskom, ki jih nadzoruje teritorialna obramba, a le, če imate ustrezno prepustnico – enako velja za potovanje kjerkoli izven mestnih vrat.

Da, v Lvovu ni »prave« vojne, sem prihajajo številni tuji novinarji, politiki, prostovoljci in celo radovedneži, ki jih zanima, »kakšno je življenje v državi v vojni«, vendar je vojna v mestu zelo otipljiva, četudi pomladno sonce, ki zasije na lepoto mestne arhitekture, včasih razžene misel nanjo. Še zlasti, ko protiletalske sirene utihnejo.

O Ličakivu

To besedilo končujem, ko sem že nazaj v Przemyślu – mestu, ki leži približno 12 km od ukrajinske meje in je v zadnjem mesecu zame postalo nekakšen drugi dom. Vanj sem se vrnil preko prehoda za pešce Šehini/Medyka (ki je verjetno vreden posebnega opisa), skoraj sočasno, ko je v ne ravno oddaljenem Rzeszówu ameriški predsednik Joe Biden začel svoj obisk na Poljskem. Przemyśl je le 90 km oddaljen od Lvova, mesti povezuje skupna zgodovina in urbano tkivo, ki se je ustalilo v času Avstro-Ogrske, a zdaj se zdi, da pripadata dvema različnima, čeprav dopolnjujočima se svetovoma, ki ju ločuje meja – oprijemljiva in razdiralna kot še nikoli prej v zadnjih tridesetih letih.

Na vprašanje, ki so si ga med mojim postankom v mestu zastavljali moji lvovski prijatelj, »Zakaj ne obstreljujejo Lvova?«, je 26. marca po 16.30 ruski agresor odgovoril z raketnim ognjem z beloruskega ozemlja. Ruske rakete so padle na severni del mesta, odjeknile so tri eksplozije, zadeta so bila skladišča goriva, vojaška enota in drugi objekti. Ena od raket je padla na Ličakiv, okrožje z znamenitim pokopališčem, kjer so pokopane osebnosti, zaslužne za ukrajinsko in poljsko kulturo: pisatelji, slikarji, arhitekti in zgodovinarji. Poljska pisateljica in pesnica Maria Konopnicka, svetovno znani matematik Stefan Banach, slikar Ivan Truš, predvsem pa eden največjih ukrajinskih pisateljev Ivan Franko – njegov pomen in doprinos k ukrajinski kulturi lahko primerjamo z Ivanom Cankarjem, oba sta delovala v približno istem obdobju, oba sta bila povezana z Dunajem, oba sta bila državljana iste države, Avstro-Ogrske, pripadala sorodnemu intelektualnemu miljeju in istemu srednjeevropskemu kulturnemu prostoru. Tu so pokopani tudi slovenski vojaki, ki so padli v bojih v Galiciji med prvo svetovno vojno, uporniki poljsko-litovske vstaje leta 1863 in udeleženci poljsko-ukrajinskih bojev novembra 1918. Panteon tako imenovanih »lvovskih orličkov«, kjer so pokopani udeleženci teh bojev na poljski strani, ki je nastal v medvojnem obdobju, so Sovjeti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skoraj popolnoma uničili, po letu 1989 pa so ga Poljaki skrbno in dolgo obnavljali.

Sirene in Erinije

Ličakivsko pokopališče je dobilo sedanjo podobo okoli leta 1855, ko je bila dokončno urejena nepravilna razporeditev avenij na gozdnatih gričih. Iz tega obdobja izvirajo številni dragoceni nagrobniki. Na njih ne bomo našli lobanj in kosti – smrt je tu najpogosteje predstavljena v obliki sanjskega motiva. Ta upodobitev smrti je povezana z renesanso in antiko, ki sta tako značilni za kulturno tradicijo mesta.

Ličakiv – toponim izhaja iz poloniziranega nemškega imena nekdanjega predmestja Lutzenhof, Łyczaków – je prek posredovanja lvovske mestne folklore zasedel pomembno mesto v poljski literaturi, poeziji in kulturi nasploh, pojavlja se v številnih pesmih, literarnih besedilih, na straneh romanov, tudi sodobnih pisateljev, kot je znani avtor noir-kriminalk Marek Krajewski. Krajewski v svojih romanih pogosto uporablja motive iz antične mitologije, ki služijo kot posebna gesla za pretežno medvojno resničnost Lvova, ki jo opisuje. Tako ima, na primer, eden od njegovih romanov naslov Erinije – ta božanstva iz grške mitologije poosebljajo maščevanje za vsako krivico in kesanje, s katerimi se spopada glavni junak, komisar Edward Popielski iz Lvova.

V mestu, v katerem na sončni pomladni dan umirajo sirene, sem si ogledoval stolpe in strehe starega središča, stal v parku na nekdanjih avstrijskih guvernerjevih nasipih, pri srednjeveškem Prašnem stolpu, ob vhodu, na katerem spijo kamniti levi, simbol mesta, in razmišljal o številnih stvareh: o izjemni zgodovini tega mesta, o njegovi veličastni arhitekturi, o renesančni poeziji Szymona Szymonovica – pisatelja, pesnika in humanista iz 16. stoletja, rojenega v Lvovu, ki je ustvaril novo zvrst poezije, imenovano bukoliška književnost – o latinski, grško-katoliški in armenski katedrali, o pravoslavnih cerkvah in nekdaj številnih sinagogah, ki so zaznamovale podobo mesta; o univerzi, ustanovljeni leta 1661, katere sedež danes, podobno kot v Ljubljani, domuje v nekdanji palači deželnega zbora, nasproti nje pa stoji spomenik Ivanu Franku, po katerem je univerza dobila ime. Gre za nenavadno zmes grške in latinske tradicije, ki je ustvarila edinstveno simbiozo, ki je oblikovala kulturno identiteto mesta. Razmišljam tudi o oddaljeni, a bližnji Sloveniji, ki naj bi bila, kot je zapisal Joseph Roth v znamenitem romanu Radetzkyjeva koračnica, odi tedaj že propadli avstro-ogrski monarhiji, »južnoslovanska sestra Galicije«.

Ko sirene utihnejo, lahko za nekaj trenutkov pozabiš na vojno in se posvetiš razmišljanju. Spomniš se, denimo, zgodbe o Odiseju, ki se je privezal na jambor in svojim mornarjem z voskom zamašil ušesa, da ne bi slišali zvoka siren – mitskih figur, napol žensk, napol ptic, katerih glasno petje je pomorščakom prinašalo pogubo – in se tako ne pustili zapeljati na okoliške čeri. Sirene, ki se danes slišijo v Lvovu in opozarjajo na morebitni ruski raketni napad, bodo nekega dne utihnile, razburkano morje vojne se bo umirilo, a bojim se, da bodo erinije, ki jih je prebudila država napadalka, ki je vlagala toliko energije v prepričevanje vseh – tudi v Sloveniji – o domnevni kulturni veličini svojega naroda, še dolgo govorile o vojnih zločinih Putinovega režima in njegovih privržencev ter o ogromni človeški bedi, ki so jo povzročili.

Lvov, Przemyśl, 27. marec 2022

---

Opomba

[1] Zavesa, ki jo je izdelal slikar Henryk Siemiradzki posebej za gledališče v Lvovu leta 1900, meri 12 x 9 metrov.