Kolpa teče v Črno morje

Reka, ki v glavnem vijuga med prostranimi gozdovi, je močno zasidrana v slovenski domoljubni mitologiji. Predstavlja mejo zunanjega sveta in je temu primerno nepredstavljiva. Kar se spremeni v pojem, ki si ga vsi delimo, postane prazna lupina, podoba, ki predstavlja nekaj drugega, kar v resnici je. Nobene konkretne podrobnosti ni več v teh predstavah, vonj po postanem zraku v avtobusu zaradi dolge vožnje je povsem izpuhtel. Kolpa je bolj podobna tisti meglici, ki ločuje znani svet od popolne praznine, primerljiva je z robom zemeljske »plošče«, za katerim ni več ničesar.

O notranjskih gozdovih, ki se počasi prelivajo v dinarsko gorstvo, v divjo hrbtenjačo Balkana, na splošno ne vemo kaj dosti. Vemo, na primer, da v njih živijo medvedje in pogosto prav kosmatinci pridobijo človeško podobo in s tem tudi vse značilnosti hudobnih, naravnost zlih tujcev, ki iz goščav vdirajo v mirne domove. Nekoč je novinar v lokalnem časopisu z debelimi črkami poudaril, da je medved »napadel« šolski avtobus: žival je čakala v zasedi ob cesti, natančno je poznala uro, ko vozilo pripelje mimo, in planila na jekleni oklep z namenom, da ven izbeza otročičke in jih požre …

Tudi spomin na turške vpade je najbolj živ ravno tu, v teh »neprehodnih« gozdovih. Na vsakem hribu z razgledom je grmada in še vedno trdno verjamemo v to, da so Turjačani branili svoje miroljubne podanike pred nevarnostjo tako, da je bilo s smrtno kaznijo prepovedano posekati eno samo drevo, in da se nam je na Kočevskem ravno zaradi tega ohranil tisočletni pragozd. Nihče več ne pogleda na zemljevid, da bi odkril, kako od Beograda do Zagreba pot teče po neskončnih ravnicah in da otomanskim osvajalcem do Dunaja ni bilo treba ravno skozi Ljubljano. Zakaj bi torej nekdanji vojskovodje in današnji trgovci s človeškim blagom iskali poti po gozdnih brezpotjih? Čeprav so si leta 2015 sirski begunci izkrčili dostop do trdnjave Evrope skozi veliko lažje dostopne predele in je tudi ta zadnja preizkušnja prizadela predvsem občine na severovzhodu Slovenije, je žica ogradila le reko Kolpo.

Ne gre zgolj za bodečo žico, kot je poudaril prijatelj, ki se po Ribnici sprehaja z majico z napisom »hodil sem po sledeh volkov«, ker v našo bližino zdaj uspešno naseljujemo tudi te »zveri«. Žica ob Kolpi je opremljena s kot britev ostrimi ploščicami. Nikoli ne bo zarjavela, ostrina teh gladkih bodic se ne bo nikoli skrhala. Ne gre zgolj za simbolično zarjavelo ogrado, ki bi jo medved ali volk mimogrede preskočila. Je stena, ki smrtno rani človeka ali žival. Je popolna zapreka.

Na avtocestah gradimo zelene mostove, da bi se živalsko bogastvo Slovenije ohranilo in bi se lahko divjad prosto gibala med arhitektonskimi ovirami. Javno mnenje je pri nas, tako kot povsod drugod po Evropi, naklonjeno ohranjanju tistega, kar izumira. Nasprotno pa jeklene britvice branijo divjim živalim dostop do vode v enem najpestrejših slovenskih biotopov. Seveda ne samo živalim.

V visokih ograjah so sicer vrata in na Kolpi je poleti še vedno dovolj nasmejanih raftarjev in kopalcev, ampak zid je tu in tisti, ki ne moremo več prosto do vode, smo samo Slovenci, hrvaški breg je nezazidan. Sami sebi smo zaprli pot do reke in sami smo postavili na kocko tisto malo turizma, ki je v te odročne kraje začel prinašati obljubo, da bodo lepote ob Kolpi nekoč postale znane vsaj sodržavljanom. 

*

Poznate zgodbo o tem, kako so Butalci razširili cerkev? Ker je postala premajhna in k maši ni več mogla cela vas, so se odločili, da bodo stene razširili tako, da se bo nekaj vaških korenjakov uprlo v steno in jo premaknilo navzven. Ker je bilo vroče, so si zunaj slekli suknjiče in jih pustili ležati na travi okrog stavbe. Potem so postavni fantje stopili noter in se s strašnim naporom upirali v stene, da bi se te premaknile. Ko so postali utrujeni, so rekli dovolj in šli pogledat ven, če se je cerkev že kaj razširila. In glej ga, no, čudo, suknjičev ni bilo več! Stene so se očitno res premaknile, saj je cerkev pod seboj pokopala njihova oblačila. Nihče seveda ni pomislil, da je obleke preprosto nekdo ukradel.

Niso samo Butalci tisti, ki si znajo prirediti resničnost tako, da bomo nanjo vedno lahko ponosni. Šala o širjenju butalske cerkve je filozofsko zastavljena. Naša interpretacija resničnosti je odvisna od tega, kaj si želimo – ali pa smo pripravljeni – sploh opaziti. In potem vsa takšna »objektivna« dejstva povežemo v celoto, ki jim nujno podelimo neki smisel. Pravilna je prva hipoteza, Butalci so pokradene jopiče razglasili za nevidne, kar seveda drži. Ampak namesto da bi izginotje pripisali pravemu vzroku, so našli takšno razlago, ki je potrdila njihov napor in jih prepričala, da jim je uspelo uresničiti prvotni namen. Stene cerkve so se pač premaknile.

Smešno se nam zdi, da bi lahko kdo kaj takega verjel, ampak takšna lahkovernost se kaj hitro uveljavi, ker je sama narava jezika takšna, da počasi zabriše logično vez med vzrokom in posledicami. Če ustvarimo dovolj močno zgodbo, potem bomo vsi verjeli, da so jopiči skriti pod temelji cerkve, ki smo jo s strašnim naporom naših fantov uspeli razširiti.

Bodeča žica na Kolpi je takšna zgodba. Verjamemo, da smo varni pred vdorom nezaželenih prišlekov, če teh nekaj deset kilometrov ograje sredi divjine ne moreta preplezati ne človek ne žival. Zid, ki ga je Slovenija pridno namestila v svoje največje gozdove, proč od radovednih pogledov, pa je poleg tega dokaz, kako vzorna evropska članica je to, kako ubogljivo in hitro se zna odzvati na vsako »nevarnost«. Le da je ta ukrep seveda tako učinkovit kot butalska širitev premajhne cerkve.

*

Franz Kafka je leta 1917 napisal zgodbo Veliki kitajski zid, ki mi je veliko pomenila, ko sem v mladosti poskušala razumeti, kako je mogoče, da je železna zavesa tako dolgo delila Evropo na pol. Kafka je natančen v svojem opisu ozidja sredi Azije, ki je vse polno nedokončanih stražnih stolpov in na pol dograjenih preprek. Nikogar ni, da bi v oddaljenih predelih sploh preveril, v kakšnem stanju je zid. Ker namreč sploh ni važno, če je prepreka nepremostljiva. Važno je, da obstaja in da vsi, tako tisti znotraj kot tisti zunaj nje, verjamejo v njen obstoj, v njeno trdnost. Berlinski zid je bil dolg le nekaj skopih kilometrov, delil je na dvoje eno samo mesto, ampak ideja Berlinskega zidu je bila dokaz, da sta Vzhod in Zahod nezdružljiva pojma. Šele ko so ljudje nehali verjeti v ideološki razkol, so ti isti ljudje lahko Berlinski zid razgradili, zidak za zidakom, praktično v eni sami noči. Tisti pravi Kitajski zid sredi Azije, ki, kot pravi Kafka nikoli ne bi mogel biti do konca zgrajen zaradi svojih bajnih razsežnosti, pa je medtem postal turistična atrakcija. Tudi to je svoje vrste poduk.

Kafko žal vedno znova citiram, ker nas opozarja, kako naj bi nas vsak tak zid ščitil pred narodi, ki jih sploh ne poznamo in jih najverjetneje nikoli ne bomo spoznali. Kolpska dolina s svojim zaledjem je obmejno območje, vendar bi tu zaman iskali živahen utrip okolice Trsta ali Gorice. Turški vpadi odmevajo toliko stoletij kasneje, ker je vojska prišla, oplenila, odšla, prišla, oplenila, odšla, vedno znova in znova. Ropanja niso pustila nobene možnosti, da bi se razvila kakršna koli izmenjava, spomin je omejen le na strah in bolečino. Pa čeprav tudi v teh krajih kuhajo kavo in pečejo palačinke ali štrudelj – to so sladke posledice srečanja z jutrovimi deželami –, je otomanska kultura nekaj povsem nezdružljivega z našim lastnim svetom. Preteklost je tu zavita v meglo, ampak zakaj? Žica na reki Kolpi je usmerila nenavadno močno luč tja, kamor nikoli ne pogledamo. Zakaj o turjaških Auerspergih vemo tako malo? Zakaj ne gremo nikoli na izlet na Friedrichstein? Ne samo Otomansko cesarstvo, ampak tudi Habsburška monarhija sta danes prisotna mogoče res samo še v nedeljski juhici, hrenovi omaki in češpljevih cmokih, tradicionalnem kosilu, ki razveseljuje mladega von Trotto – potomca rahlo osmešene vojaške rodbine menda slovenskega rodu – v Rothovi Radetzkijevi koračnici (1932).

*

Pri prevodu romana Jaumeja Cabréja Sodnik (1991)sem na svoje veliko presenečenje odkrila, da smo v slovenščini popolnoma izgubili dostop do izrazov, povezanih s strogo hierarhično nomenklaturo plemiških in upravnih nazivov. Da sem prišla do »blagorodnega gospoda«, s katerim je bilo v starih časih treba nagovoriti visoke uradnike, sem morala pobrskati po starih gimnazijskih učbenikih slovenskega jezika iz 19. stoletja. Celo poglavje je bilo posvečeno temu, kako se pišejo »najvidnejši naslovi, kako se rabijo v listih za ogovor, govor, pri podpisu in za nadpis«. Izjemno ponosni smo lahko na to, da je jezik izbrisal brezna med ljudmi zaradi njihovega družbenega položaja ali premoženja in da se nikomur ni treba več podpisati kot »prepokorni, preponižni, najudanejši podložnik«. Zdaj smo »spoštovani« res čisto vsi. Podobno kot v nemščini, kjer so izbrisali plemiške in podobne nazive, vsi so »sehr geherter«. V Španiji se vse te razlike strogo in natančno ohranjajo še naprej, tudi v katalonščini, kjer je lahko »zelo spoštovani« samo predsednik Generalitat, katalonske vlade. Prav smejati se moram včasih, ko se slovenski novinarji trudijo prevajati naziv španskega veleposlanika z »vaša ekscelenca« … Res smo pretrpeli marsikatero hudo uro in slovenska zgodovina ni ravno nekaj prijetnega za obujanje spominov, ampak, da so nam ti viharji prinesli dejstvo, da v jeziku ni več razlike med hlapcem in gospodarjem, je vendarle vredno vsaj nasmeška.

Ravno zato je tako zahtevno gledati nazaj iz današnjega zornega kota. Slovenski narod nam pomeni tisto posebno vez med ljudmi, je »zamišljena skupnost«, kot jo je opisal Benedict Anderson leta 1983. Ne predstavljamo si več, kaj pomeni živeti v cesarstvu, kjer se hlapec in gospodar nikoli nista mogla zares srečati. Kakor v romanu se v predstavah o lastnem narodu usode posameznikov vtkejo v eno samo zgodbo, vse se prepleta in dopolnjuje. Tudi če nismo nikoli srečali ljubimca moževe ljubice —hudomušno pripomni Anderson— se nam vseeno zdi, da vse te nam neznane osebe tvorijo svet, v katerem živimo.

Slovenske meje niso nekaj, kar bi bilo narisano na starih zemljevidih. Danes razumeti logiko plemiških posesti in deželnih veljakov ni enostavno, ampak ravno tale meja na Kolpi, ravno ta, je na porumenelih zemljevidih najbolj jasno izrisana in to nam vliva neke vrste hudo problematičen ponos. Mislimo si namreč, da je meja tako jasna, ker se v teh krajih nismo mešali z drugimi.

Kaj pa, če je ravno obratno? Kaj pa, če so ljudje v Kolpski dolini znali živeti ob reki, prestopiti breg, če je treba, če so poznali svoje sosede? Kaj pa, če je kolpska dežela, to revno kraljestvo Petra Klepca, primer sobivanja, mirnega vztrajanja na skopi zemlji, v težkih klimatskih razmerah? Zakaj bi morali ravno v te miroljubne kraje vcepiti tako grob poseg v prostor, kot je bodeča žica, ki prosto gibanje najbolj onemogoča ravno prebivalcem teh krajev? Zakaj je bila kolpska dolina nenadoma postavljena na skrajni rob »civiliziranega« sveta? Ker se je tako odločila politika, ki Evropo gradi kot nedostopno trdnjavo?

*

Pogled v preteklost v teh krajih pa ni težaven samo zato, ker smo izgubili občutek za kakanske zadeve. Iz kratice K. K. (kaiserlich-königlich, cesarsko-kraljevi) je namreč Robert Musil ustvaril grdo zveneč naziv za dvoglavo monarhijo: Kakanija. Res smo daleč od tistih časov, ampak vseeno nimamo prav izdelane predstave o tem, kaj nas kot narod, in tudi kot državo, veže na cesarsko-kraljevo dediščino. Stvar se še veliko bolj zaplete, ko je treba slovensko »zamišljeno skupnost« orisati v polpretekli zgodovini. Kolpska dežela leži v meglicah, ker je spomin teh krajev prav posebej boleč. Knjiga Alenke Auersperger Iskalci grala: poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji (2004) je bila cenzurirana od leta 2005 do 2012, dolgih sedem let je ni bilo na policah. Ta poseg sodstva pa ni bil edini: ravno ko je Slovenija pridobila svojo samobitnost, so bile sodne prepovedi razpečevanja knjig z zelo uradniškimi in objektivnimi razlagami o varstvu zasebnosti in podobno prav pogoste. Ne samo, da postavljamo meje, ker se bojimo Kafkovih »narodov s severa«, ki jih nihče ne pozna. Bojimo se predvsem lastne svobode. Da bi se križem razpravljalo o vsem, da bi domišljija svobodno preletavala tudi najbolj neprijetna vprašanja, ne gre. Še vedno je tu roka pravice, ki ob vsakem koraku vstran pocuka za brado.

Usoda kočevskih Nemcev je izbrisana zgodba, natančno odstranjena s spomina. Redki so poskusi, da bi prišli do analitičnega razumevanja, da bi se lahko na znanstven, zgodovinski način spopadli z nerazrešenimi vprašanji, da bi ljudem pomagali do izgubljenega dostojanstva, do upravičenih zahtev po razlagah, da bi lahko postali ponosni na sobivanje v teh odročnih krajih. Namesto tega so postali edini pričevalci izginotja nekakšni nostalgični branitelji prvobitne pristnosti, zbrani v društvu »staroselcev«; kot 20. stoletje, z vsemi svojimi grozotami, sploh ne bi obstajalo.

Tudi do Baze 20 ni mogoče najti nobenega zanesljivega smerokaza, kakor tudi ne do partizanskih fojb. Gozdne poti so v glavnem prepuščene sodobnim navigacijskim napravam in tako si vsak po svojem okusu in potrebah izbeza tiste dokaze izpod odpadlega listja, ki mu najbolje služijo. Tu in tam je kakšna spominska tabla, ampak druga svetovna vojna se na Kočevskem še ni vpisala v roman celotne slovenske »umišljene skupnosti«, vse je odprto, preteklost je tu kot labirint.

Pod tem naslovom je Burhan Sönmez leta 2018 objavil roman, ki sicer še ni preveden v slovenščino, a kroži v mnogih drugih svetovnih jezikih. Glede na to, da je bil Sönmez lansko leto izvoljen za predsednika Mednarodnega PEN-a, ga bomo gotovo kdaj srečali na Bledu. Roman iz leta 2018 pripoveduje o mladem glasbeniku, ki se vrže z mosta čez Bospor v morje, a padec preživi. Posledica poskusa samomora je le zlomljeno rebro in izguba spomina.

Avtor pravi, da je to prispodoba turškega odnosa do lastne zgodovine. Vedno znova se dežela poskuša samouničiti, a ji to nikoli ne uspe popolnoma. In vedno znova je potem treba graditi nek nov začetek brez dostopa do preteklosti, kot bi samega sebe kot človeka moral graditi ponovno iz enega samega rebra, kot pravi glavni junak. Biblična referenca seveda ni naključna, kajti to je hkrati tudi zgodba, napisana iz zornega kota preživelega: Sönmeza je policija med racijo potolkla praktično do smrti, pustili so ga ležati, ker so mislili, da je mrtev. Pisatelj nam je s knjigo podaril lepoto, ustvaril je nekaj, česar ne more ubiti nobeno nasilje.

In kaj povezuje kolpske odročne pokrajine s vrvežem Istanbula? Trgovska središča. Sönmezov junak se po tavanju po parku, posejanim z rahitičnim rastlinjem, odpravi na izlet v bleščeče nove zgradbe, ki rasejo po mestu kot gobe po dežju. So znak nekega novega začetka, ki ne vodi drugam kot v zamolklo otopelost, v lažen občutek, da je vse v redu. Turčija briše nemirno zgodovino s trgovskimi središči, s prostori, v katerih so odpravljene vse razlike, kjer nikogar ne zebe, kjer nikomur ni vroče, kjer nihče nima sence. Videla sem takšna središča neverjetnih razsežnosti v Johannesburgu, na primer. Pred vstopom je bilo treba skozi kontrolo nošenja orožja kot pri vstopu na letališče. V klimatsko ohlajenih dvoranah, kamor ni prodrla sončna luč, so se prebivalci mesta mešali brez razlik, ki jih na mestnih ulicah še vedno boleče delijo v nepomirljive razlike. Zakaj strpnosti, ki so je sposobni med nakupovalno mrzlico, ne morejo prenesti v svoja resnična življenja, ne vem. Je prihodnost obsojena na to, da bomo živeli mirno samo še v obzidanih rezervatih, z oboroženo stražo na vsakem vhodu v vsak stanovanjski ali družabni kompleks? Kočevje je bilo prvo, ki se je obdalo z obzidjem vseh mogočih veletrgovin, zdaj ni nobenega večjega kraja, kjer ne bi mogli izbirati med množico vseh mogočih obljub tudi v teh naših krajih ob meji. Trgovina naj bi bila brez meja, mi pa se moramo ustrašiti vsakega neznanca?

*

Minilo je trideset let, pa se mi je nekako zdelo, da se vsako poletje vračam nazaj v iste kraje, kjer se komajda zgodi kaj omembe vrednega. Šele 2019, ko je izšla moja knjiga črtic v katalonščini, je Kolpa vstopila med tiste dogodke, ki jih je bilo treba zabeležiti. Ampak takrat je bilo žice samo nekaj sto metrov na vsako stran mostu na mejnem prehodu in sem si mislila, da bo to zadostovalo za simbolično prepreko. Žal ni tako, bodeča žica se je razpredla skozi dolino in s seboj odnesla spomin na atletska tekmovanja v Delnicah – Kočevje, Ribnica in Delnice smo nekoč bili športni trikotnik, v katerem mi je bilo veselje zmagati na šolskem tekmovanju – in na vse tiste poti na Jadran skozi ovinkaste ceste Gorskega Kotorja. Na stari cesti blizu Gornjega Jelenja je ovinek, kjer se svet povsem spremeni. Avto v nekaj sto metrih iz obsežnih gorskih gozdov zapelje v sredozemsko makijo. Danes večina voznikov ta trenutek nenadnega prehoda iz enega podnebja v drugega podoživi pri čisto določenem tunelu na avtocesti iz Zagreba do Reke. Vstopiš, ko morda pada dež in izstopiš, ko skoraj zagotovo sije sonce …

Kdo se še danes spomni tistega Handkejevega eseja, v katerem je avstrijski nobelovec tako vehementno zanikal možnost, da bi bila Slovenija del Srednje Evrope? Razlog je bilo ravno vreme. Handke je trdil, da pri nas sije sonce, za Karavankami pa je menda vedno padal dež. Le kdo iz srečnih južnih krajev bi se torej hotel povezati s takšnim zaledjem? Odgovor Draga Jančarja mi še vedno odzvanja v ušesih. Kako zlobno je bilo tedaj spregledati, koliko ljudi ni moglo svobodno čez meje in se pretvarjati, da so politična vprašanja in razlogi za neprehodne meje le vprašanje lepega vremena.

Handke je tudi tisti, ki je Slovence v romanu Ponovitev primerjal z ravno takšnimi »Indijanci« oziroma Maji, kot sem jih sama spoznala v Chiapasu. To ljudstvo, ki živi na kraškem področju polotoka Jukatan (in ne samo tam, naj pripomnim), je namreč po pisateljevem mnenju namenjeno izginotju. Tudi Slovenci naj bi ostali na svetu le še kot pričevalci nekega izginulega sveta, preveč krhkega, da bi obstal v sodobnem svetu. Maje sem sama spoznala kot pisatelje, pesnike in glasbenike, ki pišejo v tseltščini ali tsotsilščini, in ne kot »sence, ki izžarevajo toploto« v nočnem avtobusu, kot se je zgodilo Handkeju na Primorskem s slovenskimi kmeti. Mogoče je torej res, da so kraške podzemne jame naredile pot skozi zemeljsko kroglo in so vode, ki poniknejo na notranjskih poljih izbruhnile na dan kot sladkovodni vrelci na drugi stani zemeljske oble, kot je tako poetično povedal Peter Handke. Vsekakor pa ne bi smeli pozabiti na to navezo z vsemi tistimi, ki nimajo trdnega doma: »Gospodarski razvoj in politične spremembe so v vseh evropskih okoljih povzročale izseljevanje, toda pri Slovencih je prišlo do pravega eksodusa: v sto letih se je izselilo s svoje zemlje skoraj 600.000 (šesto tisoč) Slovencev! Glede na število prebivalcev je to najvišji odstotek v Evropi.« (Drago Jančar, Terra incognita, 1989).

Danes Handkeja prevajamo in slavimo kot naše gore list, a je najbrž redkokdo prebral njegov zahvalni govor ob prejemu Nobelove nagrade, v katerem je svojo slovensko mater primerjal s »trapo«, duševno omejeno deklo na kmetiji, ki jo je gospodar posilil —in iz tega dejanja naj bi se potem rodil on in to težko breme vedno nosil s seboj. Ravno dejstvo, da je zatajil mater – ta strašna cankarjanska metafora se je tu dobesedno uresničila –, ga je torej spremenilo v ikono sodobnega sveta, sveta, v katerem so meje izbrisane, v katerem je treba vse pozabiti. Svoboda gibanja je na voljo samo tistim, ki so pripravljeni sprejeti grozljivo logiko izključevanja. Svoboda je na strani tistih, ki postavljajo bodeče žice in kopljejo jarke.

*

Zakaj je to važno za mejo ob Kolpi? Da se zavemo, kdo in kaj nam grozi. Želja, ki je v ozadju te ograje z britvicami, zgrajene z evropskim denarjem, je, da bi Slovenci postali del Evrope, da bi imeli pravico do tega, da se tudi mi imamo za gospodarja, za tistega, ki z vsemi drugimi razpolaga, kot so ladinosi ravnali s chamulas na Chiapaškem višavju. Prodajali so jih ceneje kot živino in niso imeli pravice uporabljati španskega jezika, tudi če so ga znali. Hlapca je gospodar prebičal, če si je drznil odgovoriti nazaj ali sploh pokazati, da razume jezik gospodarjev. Sporazumevanje je moralo ostati omejeno le na nasilje, ker je bilo to najbolj učinkovito sredstvo nadvlade.

Krutost ni znak civilizacije, veličina se ne meri v tem, koliko »tujcev« bomo zapostavili, izstradali, zavrgli, izkoreninili. Sploh pa kako lahko narod, kot je slovenski, prevzame logiko Frontexa, logiko gluhe okrutnosti, logiko »nekropolitike« v smislu Achilleja Mbembeja? Le kje naj najdemo oporo v našem kulturnem izročilu za takšno potrebo po izključujoči, samozadostni identiteti? Saj je Kolpska dolina tudi dežela Desetnice, ki je vse svoje življenje hodila od praga do praga in so ji bila še drevesa v gozdu naklonjena; od svojih dedov smo podedovali miselnost, v kateri je globoka človeška dobrota, ker vemo, kako šibak je človek brez oblasti. Kralj Matjaž spi pod goro Peco in Martin Krpan mlati graničarje, če so mu v napoto – pa se vseeno ograjujemo z bodečo žico, kot bi sami sebe hoteli zapreti v geto. 

Vzporedno z uspešnimi prizadevanji, da Gorica in Nova Gorica postaneta evropska prestolnica kulture – ravno zaradi sposobnosti preseganja nekdanjih razkolov – je na drugi strani iste države zrasel miniaturen kitajski zid. Si predstavljate, da bi nas evropski uradniki na tak način ogradili od Soče, da se ne bi mogli več prosto spustiti do turkizne gladine? In da bi se na bodečo žico lovili tropi gamsov in samotni kozorogi v alpskih višavah? K sreči je tak poseg vseeno nepredstavljiv.

Kolpa je najsevernejša od velikih rek Dinarskega gorstva, ki Balkan delijo na prečne razdelke. Dobrih dvajset kilometrov je oddaljena od Jadrana, pa se vseeno raje izliva v Črno morje. V romanu Bronasta doba (2015) je Slobodan Šnajder ustvaril pretresljiv prizor, ki pripoveduje o tem, kako ne znamo razumeti teh rek, ki tečejo v nasprotno smer od pričakovane, ki nas delijo, namesto da bi nas povezovale. Dekle, v katero je bil zaljubljen glavni junak romana Kempf, banatski Nemec, je izgubilo življenje v eni od strašnih protijudovskih hajk. Njeno truplo je odplulo po Savi navzdol, lebdelo je po gladini Donave vse dokler se ni ujelo v ribiško mrežo. Človek, ki jo je potegnil na suho, ni mogel verjeti svojim očem, ker je v teh razžrtih človeških ostankih prepoznal lepoto deklice, ki je umrla davno in kdove kje: »Ribič je še naprej in vse do svoje smrti trdil, da je ujel sireno. Vsi so se mu smejali, a ko je umrl in je bil pokopan, so mnogi, ki so hodili mimo njegovega groba, zamomljali: – Tu živi tisti, ki je spal s sireno in zaradi tega znorel.« (Slobodan Šnajder, Bronasta doba, 2018).

*

Tudi lansko jesen sem se od Kolpe poslovila in kot vsako leto odletela nazaj v Barcelono. Slovenija dandanes praktično nima več direktnih letalskih povezav. Naše glavno letališče je dejansko razmajana oglasna deska družbe GoOpti, ki nas s svojimi kombiji razvaža po svetu. Želimo si biti svetovni popotniki. Veselimo se novih trgovskih središč in možnosti, da postanemo svobodni v svojih potrošniških željah. Turizem se nam zdi rešitev skorajda za vse, nobena cena ni previsoka. Ampak za to, da takšni nedotaknjeni kotički, kot je Kolpska dolina, ujamejo korak s sodobnim svetom, s tem utripom, v katerem nobena meja ne more ustaviti človeka in želje po odkrivanju novega, ne bo dovolj, da stvari prepustimo samim sebi. Treba si bo zavihati rokave, da se znebimo strahov, da se ločimo od predsodkov. Rodili smo se v deželi, ki goji globoko spoštovanje do naravne dediščine, znamo živeti sredi gozdov, ob rekah, ki žuborijo, in še poznamo imena dreves in ptic in zdravilnih zelišč. Hkrati si delimo deželo, ki leži na sotočju toliko različnih smeri, da si preprosto ne moremo predstavljati odnosa do tujcev, ki ne bi bil hkrati tudi že radovednost in želja po spoznavanju neznanega: »Zame, ki sem šele spoznaval nove prijatelje z vojnih območij, je imel obraz na obrazu nekaj nepojasnljive vedrine. Raskavo-globoki cigaretni smeh je ta vtis še povečal. Vprašal me je, zakaj se temu čudim. Mar begunec ne bi smel biti vesel?«, je zapisal Andraž Rožman na začetku svoje knjige o srečanju s sirskim pisateljem Mohamadom v Ljubljani leta 2016.

Če smo vmes pozabili na vojno v Bosni in na Kosovu, če med nami ostaja komajda kak sirski ubežnik, nas zdaj Ukrajina opominja, da politika popolnega opustošenja, ki jo je v svojem pretresljivem eseju leta 2003 orisal Mbembe, ni več omejena samo na tretji svet. Vsi smo izpostavljeni nevarnosti, da ostanemo na zunanji strani Meje. Nastavite si raje Youtube in prisluhnite pesmi La bestia (Zver), ki je nastala v Chiapasu. Besedilo je napisal Balam Rodrigo, glasbo Cicerón Aguilar, izvaja pa jo on sam skupaj s svojima bratoma Andresem in Ernestom iz skupine Nambue. Zver je vlak, ki vozi skozi celo Južno Ameriko in na katerega se kakor grozdi obešajo mladi iskalci sreče na drugi strani zidu, ki jih ločuje od Združenih držav Amerike:

… entre las lenguas de fuego del río Bravo y el río Suchiate
este enorme jardín de olvido para los niños difuntos de Centroamérica …

… med ognjenim zublji reke Bravo in reke Suchiate
je razsežen park pozabe, kjer počivajo izgubljeni otroci Srednje Amerike …

To so ljudje, ki puščajo za sabo »a veces jirones de carne, a veces jirones de miedo«: ki jim pot včasih odtrga kos živega mesa, včasih pa jih za vedno zaznamuje s strahom in s tesnobo. Meja na Kolpi je sicer fizična ovira, vendar je njena največja moč v simbolični razsežnosti. Samo od nas je odvisno, če bomo stavili na sporazumevanje z drugimi in drugačnimi od nas samih ali pa bomo raje verjeli v moč logike simbolnega izključevanja. Odločitev za Kafkov kitajski zid bo najbolj prizadelanas same. Pa čeprav bo Kolpa še naprej oblikovala otočke s prodniki sredi plitvega toka, se bomo odvadili tega, da lahko razgrnemo brisačo za lenarjenje na soncu na nikogaršnji zemlji. In to prostost, ki je ni mogoče kupiti! Samo če je svet v ravnotežju, nam bodo dostopni tisti najbolj minljivi trenutki sreče.