Kolumbijski pisatelj Nicolás Gómez Dávila je v enem svojih aforizmov zapisal, da »nas nezmožnost, da bi našli rešitve, uči, naj se raje posvetimo oplemenitenju problemov« (»La imposibilidad de encontrar soluciones nos enseña que debemos consagrarnos a ennoblecer los problemas«, Escolios a un texto implícito, Bogotá, 2001, str. 335). Da je Gómez Dávila živel pred svojim časom, pričajo utrinki iz kolumbijskega vsakdanjega življenja, kjer je zavzetost k reševanju problemov vse prej kot enotna. Kolumbija na prvi pogled ne bi smela imeti prevelikih težav pri zagotavljanju dostojanstvenega življenjskega standarda svojega prebivalstva. Na njenem ozemlju se nahajajo izjemno bogati naravni viri, od najrazličnejših rudnin do vodnih virov. Če pogledamo samo statistične kazalnike, se je v zadnjih letih dežela odrezala odlično. Letna gospodarska rast se giblje med štirimi in šestimi odstotki. A kaj, ko podoba velikega dela države, z izjemo najbogatejših urbanih sosesk, kaže drugačno podobo.
Večji del kolumbijskih mest in vasi kaže diametralno nasprotno sliko od ugodnih gospodarskih kazalcev. V lanskem letu je Ginijev koeficent, ki meri stopnjo družbene neenakosti, v Kolumbiji znašal 0.55, kar jo uvršča med prvih deset najbolj neenakih družb na svetu. Združeni narodi pa jo po indeksu človekovega razvoja uvrščajo šele na 91. mesto. Za Kolumbijo torej velja podobno, kot je nekoč zapisal Amartya Sen, da je revščino oziroma »lakoto mogoče zelo enostavno preprečiti, tako da je presenetljivo, da se sploh pojavljata« (Commodities and capabilities, Oxford University Press, 1999, str. 175).
Spekter državljanske vojne
Vrsto odgovornosti za obstoječe razmere lahko pripišemo podtalni državljanski vojni, ki že pet desetletij neprestano poteka med različnim akterji, predvsem na ruralnih območjih. Spopadi potekajo večinoma med kolumbijskimi vojaškimi oblastmi, levičarsko gverilo, desničarski paramilitarnimi silami in narkokartelnimi hudodelskimi družbami. Slednji izkoriščajo brezvladje in neurejene razmere predvsem za pridelavo prepovedanih substanc, kar jim, skupaj s kalabrijsko mafijo, omogoča primat v vodenju svetovne trgovine s kokainom. Levičarske gverile na čelu s FARC-om (Fuerzas Armadas Revolucionarias de Colombia—Ejército del Pueblo, Oborožene revolucionarne sile Kolumbije – Ljudska vojska, op. ur.) se deklarativno zavzemajo za socialno pravičnost na temelju doktrine komunizma, v praksi pa kršijo človekove pravice lokalnega prebivalstva, jih zastrašujejo in pogojujejo njihovo preživetje s pridelavo substanc za proizvodnjo heroina, s katero financirajo svoje aktivnosti. Paramilitarne skupine so nastale kot odziv lokalnega prebivalstva na tovrstno nasilje levičarskih gveril. Kolumbijska vojska pa naj bi se bojevala za red, pravno državo, torej za človekove pravice, vendar se mora tudi sama otepati obtožb, da je vpletena v množične poboje. Državljanska vojna je dosedaj zahtevala čez dvesto tisoč življenj, večinoma civilistov. Dosedaj je bilo razseljenih je bilo pet milijonov podeželskih prebivalcev. Institucije pravne države so postale popolno ohromljene, še zlasti izven velikih mest.
Več desetletij trajajoča državljanska vojna ni le zamajala temeljev kolumbijske družbe, temveč jih je povsem podrla. Kultura strahu je zavladala v vsakem mestu in na podeželju. Dežela, kjer vsakdo brani svoje partikularne interese, kakršni koli že so, pravzaprav ne more biti v drugačnem stanju, kot je. A vendar upanje za izhod iz takšne situacije še tli. Sistematične kršitve človekovih pravic, ki so jih oziroma jih še vedno povzročajo različni akterji v kolumbijski družbi, ne morejo biti kar tako čez noč pozabljene. Spomin nanje je svež in bolečina preostra, da bi utonile v pozabo. Od njih je namreč minilo le nekaj let, v najboljših primeru dobri dve desetletji.
Lanskoletno poročilo kolumbijskega Centra za zgodovinski spomin z naslovom »Dovolj!« (Basta ya!) nazorno in natančno opisuje razsežnost vsesplošnih kršitev človekovih pravic od leta 1958, pa vse do danes. Družine, ki so izgubile svojce v boju z nasprotno stranjo, bodisi državno vojsko, gverilskimi skupinami ali mamilarskimi karteli, čuvajo spomine na svoje umrle. Še bolj pa to velja za milijone tistih, ki so morali zaradi vsakodnevnega nasilja zapustiti domačnost lokalnega podeželskega okolja in si poiskati zatočišče v razpadlih barakarskih naseljih velikih mest. Splošna slika je za zunanjega opazovalca konfuzna, po pogovorih z običajnimi ljudmi pa dobi človek vtis, da se vsaka skupina bori predvsem za svoje finančne interese in da jim ni nič mar za skupno dobrobit kolumbijskega prebivalstva.
Življenje v neenakosti
V Kolumbiji dandanes večina prebivalstva živi v mestih. Največja mesta, kot so Bogotá, Medellin, Cali in Cartagena de las Indias, so v zadnjih dveh desetletjih podvojila ali celo potrojila število prebivalstva. Ne le zaradi iskanja priložnosti, temveč predvsem zaradi nasilja in grozljivega kršenja najbolj osnovnih človekovih pravic je bilo revno podeželsko prebivalstvo prisiljeno poiskati zatočišče na obrobju velemest. Ta so begunce pričakala povsem nepripravljena. Več milijonov se jih je tako naselilo na najbolj nezaželena mestna območja, kot sta soseski Ciudad Bolivar v Bogoti in Comuna 13 v Medellinu, kjer niso imeli dostopa niti do najbolj osnovnih dobrin, kot so voda, elektrika in hrana. Njihova domovanja in polja so zasedli bodisi levičarski uporniki ali desničarske paravojaške skupine, razseljeno prebivalstvo pa že dolga leta zaman zahteva vrnitev odvzete lastnine. Lastninske pravice na podeželju namreč niso varovane. Vsakotedenski protesti razlastninjenih množic pred sedeži državnih institucij v Bogoti praviloma naletijo na gluha ušesa. Večina revnega mestnega prebivalstva je povsem prikrajšanja za življenjske priložnosti.
Revne mestne soseske v kolumbijskih velemestih na prvi pogled niso nič pretresljivega. Otroci brcajo žogo po prašnih ulicah, starejša gospa obeša perilo, najstniki se z motorji podijo po cestah, dekleta posedajo na dvoriščih. Takšne utrinke najdemo po velemestnih obrobjih na vseh koncih sveta. Bolj pretresajo podobe napol končanih oziroma sploh nedokončanih domovanj iz oranžnih zidakov; nekatera so postavljena kar iz krhkih lesenih palet. Nedokončana domovanja s pločevinastimi strehami druga na drugo naskakujejo bližnje pobočje. Takšna bivališča ne izpolnjujejo niti najosnovnejših gradbenih in urbanističnih standardov. Številne lokalne nevladne organizacije že dlje časa opozarjajo na nevarnost katastrofe velikih razsežnosti zaradi slabe konstrukcije zgradb v las comunas.
V Medellinu živi večina najrevnejšega prebivalstva vgoratih oziroma hribovskih območjih mestana višini dva tisoč metrov. Premožnejši sloji tam seveda ne želijo prebivati. V teh strminah prisotnosti državnih organov marsikdaj ni čutiti, vsekakor ne v takšni meri kot denimo v bogatih soseskah mondenega El Poblado ali stanovanjske soseske Laureles. Nadzor nad revnejšimi četrtmi izvajajo različne hudodelske združbe, in sicer s pomočjo tolp, sestavljenih iz mladih fantov, starih petnajst let ali še manj, ki ne poznajo drugega sveta kot življenje v las comunas. Navodila sprejemajo od starejših in bolj izkušenih vodij. Ti najstnike novačijo predvsem zaradi njihove starosti in pomanjkanja izkušenj, kar zagotavlja njihovo slepo podvrženost starejšim.
Nasprotno pa premožnejši sloj, ki predstavlja le nekaj odstotkov urbanega prebivalstva, živi v ograjenih soseskah in nebotičnikih, ki jih varujejo policijske pa tudi zasebne varnostne sile. V Medellinu, podobno kot v mnogih drugih kolumbijskih mestih, so meje med premožnimi in revnejšimi četrtmi pogosto nevidne, saj niso nikjer označene, vendar jih vsi bolj kot ne spoštujejo. Domačini takšne meje odlično poznajo in jih zato prečkajo le na varnih in vidnih mestih. V Medellinu, ki sodi med socialno najbolj neenaka mesta v Južni Ameriki, če ne celo na svetu, so visoke družbene pregrade, tudi prostorske, del vsakdana, saj ljudje drugačnega načina življenja sploh ne poznajo. V Medellinu je denimo Ginijev koeficient blizu 0.60, kar vv praksi pomeni, da ni nič ni bolj običajnega, če se po mestnih avenijah mimo uličnih prodajalcev in umetnikov vozijo štirikolesniki najvišjega razreda ali pa da se gospe v oblačilih najprestižnejših mondenih znamk sprehajajo mimo mestnih beračev.
Enakost začetnih možnostih v kolumbijskih urbanih središčih ne obstaja. Ne le enakost – koncept začetnih možnosti kot tak je v las comunas nekaj nepoznanega. Če je država odsotna in ne zagotavlja osnovnih ekonomskih in socialnih pravic, kot so pravica do vode, hrane, zdravja in izobraževanja, posredno znižuje možnosti prebivalstva, da se izvleče iz takšne situacije. Revščina se na ta način le poglablja, kar posledično povzroča vznik hudodelskih združb, ki same nadzirajo soseske in prebivalcem dostavljajo najosnovnejše dobrine v zameno za sodelovanje oziroma tiho soglasje pri hudodelskih podjemih.
V Kolumbiji je prisotna cela vrsta multinacionalk, ki večinoma poslujejo in izkoriščajo naravne vire v podeželskih območjih. Tamkajšnje nevladne organizacije jih pogosto obtožujejo, da so soodgovorne za sistematično kršenje človekovih pravic lokalnega prebivalstva, predvsem avtohtonih ljudstev. Ta imajo sicer pravico, da se izrečejo zoper prihod tujih korporacij na njihovo starodavno ozemlje, a pogosto njihova volja ne šteje, saj kolumbijska vlada zagovarja stališče, da je sama lastnica vsega podzemlja in lahko posledično sama, brez soglasja prebivalcev, izda dovoljenje korporacijam za koriščenje naravnih virov.
Res je, da se je stopnja revščine v zadnjih letih znižala za nekaj odstotkov, a vendar je večina kolumbijskega prebivalstva prepričana, da je država ujeta v prepletene pajkove mreže narkokartelov, politikov, vojaških poveljnikov, levičarskih gverilskih skupin in desničarskih paramilitarcev. Te skupine so pravzaprav ujele državo tako, da so prek izvolitve svojih ljudi na politične položaje prodrle v samo osrčje državnega aparata. V nekaterih regijah so takšne združbe prevzele vse demokratične institucije, vključno s sodno vejo oblasti. Tudi na državni ravni nekateri opazovalci ocenjujejo, da je skoraj tretjina članov kolumbijskega senata podvržena neposrednim vplivom takšnih hudodelskih združb. Pri tem sodeluje tudi gospodarstvo, saj jim neurejene razmere omogočajo zelo visoke dobičke. Ker v takšnem okolju nobena od odločujočih skupin nima interesa za spremembe, ki bi vodile k izboljšanju stanja za široke sloje prebivalstva, večina ljudi životari iz dneva dan in kvečjemu upa, da bodo njihovo otroci imeli nekoliko boljšo prihodnost. Le slabih 40 % prebivalstva je zaposlena v formalnih oblikah zaposlitve, vsi ostali se preživljajo prek takšne ali drugačne oblike sive ekonomije.
Dolga pot sprave
Vsem navedenim skupinam nekako ustreza status quo, zaradi česar nihče izmed njih ne podpira vseh vidikov mirovnega sporazuma, sklenjenega v Havani, ki naj bi končal desetletja trajajočo državljansko vojno. Boj med podporniki in nasprotniki mirovnega procesa se je tako preselil na volitve za predsednika republike, kjer dosedanji predsednik podpira mirovni proces, ki ga je sam začel, medtem ko njegov protikandidat obljublja, da bo prekinil mirovna pogajanja, če bo izvoljen.
Predlanskim so se namreč v Havani s pomočjo mednarodne skupnosti začela mirovna poganja med predstavniki kolumbijske vlade in gibanja FARC, ki še vedno niso zaključena. Sprte strani se pogajajo o koncu državljanske vojne, razvoju podeželja, pravicah žrtev državljanske vojne, preprečevanju trgovine z drogami in vključevanju gibanja FARC v politično življenje. Pravice žrtev naj bi varovala Komisija za resnico in spravo.
Predstavniki obeh strani iz razumljivih razlogov niso naklonjeni sodnemu uveljavljanju odgovornosti storilcev. Človekove pravice so kršile oziroma še vedno kršijo vse vpletene strani, zato želi vsaka od njih preprečiti, da bi sodne oblasti preganjale posameznike iz njihovih vrst. Mirovni sporazum lahko pripomore k spravi le, če bo vključeval pravico žrtev do sodnega uveljavljanja odgovornosti za kršitev najbolj temeljnih pravic. Če bo mirovni sporazum izključil ugotavljanje in kaznovanje odgovornosti katere od sprtih strani, pa ne bo le poglobil starih ran, temveč tudi odprl nove. Sprava in pomirjenje nista le abstraktni vrednoti, ki jih lahko vsakdo uporablja in razlaga, kakor se mu zljubi. Potrebno ju je iz dneva v dan varovati prek institucionalnih praks in ju uveljavljati v vsakodnevnem življenju.
Ali so vse pogajalske strani predane mirovnemu procesu ali pa se pogajanj udeležujejo s figo v žepu, bodo pokazali prihodnji meseci in leta. Enako bodo učinki mirovnega procesa in morebitnega mirovnega sporazuma za običajne ljudi vidni šele na dolgi rok. Predsednik Juan Manuel Santos pa je, nasprotno, mirovni proces unovčil v predvolilni kampanji za pravkar zaključene predsedniške volitve, s čimer je ta postal neločljivo ukleščen v dnevnopolitične intrige. To le dodatno pripomore k družbeni razklanosti, ki se že tako kaže na več ravneh: v državljanski vojni med paravojaškimi, gverilskimi in državnimi vojaškimi skupinami; v nesoglasjih med trgovci in žrtvami trgovine z drogami; v izraziti neenakosti med najbogatejšimi in najrevnejšimi sloji; v nerazumevanju med avtohtonimi ljudstvi, mestici in polnokrvnimi potomci španskih konkvistadorjev in še bi lahko naštevali, saj razklanost nastane povsod tam, kjer prisotno človeško življenje.
Večina žrtev sistematičnih kršitev človekovih pravic sodi med najrevnejše sloje kolumbijske družbe. Ni skrivnost, da vse niti v Kolumbiji vleče nekaj premožnih družin, ki jim morda ni v primarnem interesu, da zagotovijo učinkovito, neodvisno in nepristransko uveljavljanje odgovornosti za kršitve pravic. Enake začetne možnosti so v takšni družbi privilegij peščice in utopija brezimenske množice posameznikov. Nemočni se lahko opolnomočijo le tako, da se skupno uprejo premoči ozkih skupin, ki vztrajajo pri ohranjevanju nepravično pridobljenih privilegijev in uporabljajo državne institucije njihovo za zaščito. Jorge Cardona v svoji knjigi Diario del Conflicto – de las delicias a la Habana (1996-2013) (Penguin Random House – Grupo Editorial, 2013), zaključuje da »bo odpuščanje nujno, vendar brez pravičnosti ne bo pravega miru« (str. 322).
Pot očiščenja
Kolumbija zagotovo ni običajna država, če takšna sploh obstaja. Kolumbijska vlada in predstavniki gverilskega gibanja pa so vendarle stopili na pravo pot, ko so privolili v mirovna pogajanja. Vendar morebitni mirovni sporazum ne bo dovolj. Šibkost političnih sil, ki predstavljajo sporazum, so razgalili že rezultati prvega kroga predsedniških volitev, 25. maja letos, ko jih je presenetljivo dobil Oscar Iván Zuluaga Escobar, kandidat desnosredinske stranke nekdanjega predsednika Uribeja, ki je premagal trenutnega predsednika države, Juana Manuela Santosa. Santos je zmago uspel doseči šele v drugem krogu, a z majhno razliko. Zdi se, da je nadaljevanje mirovnega procesa s tem olajšana, vendar bo šele čas pokazal, ali bo predsednik uspel podpisati končni mirovni sporazum in, pomembnejše, ali bo ta nato tudi uresničen. Njegovo uresničevanje v praksi bo namreč zahtevalo globoke spremembe v načinu delovanja kolumbijske družbe. Šele ko bodo kriki žrtev in njihovih sorodnikov uslišani in ko bo kolumbijsko podeželje znova varno za življenje, bo družba stopila na pot očiščenja. Šele takrat se bo sposobna spoprijeti s svojo najhujšo rak rano, ki se prikazuje v obliki trgovine z drogami, ki vsakodnevno od znotraj razjeda institucije demokratične države in civilne družbe. Še težje vprašanje pa je, kako se spopasti z izrazitimi neenakosti glede dostopa do izobraževanja, stanovanja in drugih socialnih dobrina med nekaj odstotki najpremožnejšega sloja in večinskega najrevnejšega prebivalstva.
Odgovor na zgornje vprašanje načeloma ni pretirano težak, saj je dobrin v kolumbijski družbi na pretek. Le razporediti jih je potrebno sorazmerno, pri čemer je hkrati treba zavarovati lastninsko pravico premožnejših slojev. V praksi se načeloma enostaven odgovor izkaže za zelo zapleteno enačbo, za katero ne obstaja nobena dokončna rešitev. A kolumbijska družba bolj kot dokončne rešitve potrebuje učinkovitejši, pravičnejši in bolj vključujoč model spopadanja s problemi.