Niso vsi dogodki iz zgodovine tudi zgodovinski dogodki. Preteklost je namreč podobna dolgi ploski premici, ki jo le tu in tam prekinejo določena dejanja in dogodki, ki dotedanji vektor pomembno spremenijo in zaznamujejo kasnejše dogajanje. A šele ko stroka in zainteresirana javnost te dogodke označita za pomembne ali prelomne, postanejo ti dogodki tudi zgodovinski dogodki. Eden takšnih dogodkov je, vsaj za slovensko narodno skupnost, požig slovenskega Narodnega doma leta 1920 v Trstu.
Risarja in soscenarista Zorana Smiljanića poznamo kot vnetega kronista in reprezentatorja takšnih (pa tudi bolj banalnih, a nič manj pomenljivih) zgodovinskih dogodkov. Širši javnosti je verjetno znan predvsem po nagrajenem albumu Ivan Cankar: Podobe iz življenja in epskih Meksikajnarjih, ožji javnosti pa tudi kot filmski navdušenec in poznavalec ameriške kinematografije, predvsem vesterna. Zato ne preseneča, da se je nalezel afinitete do zgodovine in ponazarjanja burnih preteklih dogodkov v vseh odtenkih sive barve, ki jim rad podeljuje lastne preobrate in jih nadgrajuje z vsakovrstnimi zasuki. Novost pri njegovem zadnjem stripu je, da mu pri scenariju tokrat pomaga njegov sin, Ivan Smiljanić, ki je zgodovinar in mladi raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino.
Vse to je dobro vedeti, preden se prepustimo branju, ker se del užitka (spet) skriva v prepoznavanju znanih elementov v še-ne-prebrani zgodbi in v medsebojni igri znanega in neznanega. Ta nadgradnja teksta je bistvenega pomena, saj zgodovinski okvir, dejstva in epilog že poznamo. Ker nas avtorja z zgodbo ne moreta presenetiti, se dodana vrednost stripa mora skrivati v ponovni predstavitvi že znanega na zanimiv in izviren način. To je glavni izziv pri obdelavi zgodovinskih dogodkov, ki so, po domače povedano, že »spoilani«, obenem pa so pogosto dovolj oddaljeni od naših časov, da letnice, imena in lokacije postanejo suhoparna dejstva brez spoznavnega in predvsem emotivnega učinka. Samo piflarji z užitkom berejo učbenike, vsi ostali pa si želimo fabul(acij)e in čustvene investicije v naše čtivo.
Ivan in Zoran to rešujeta na Zoranu ljub način, in sicer s poudarjeno rabo narativnega paralelizma. Zoran se ga je v veliki meri posluževal že v Meksikajnarjih, kjer je usodo Ferdinanda Maksimilijana, nesojenega cesarja Mehike, sopostavil usodi Antona Toneta Brusa, slovenskega prostovoljca v boju za Maksimilijanov prestol v tej daljni deželi. A če je bil to v omenjenem mehiškem serialu eden od manj vpadljivih prijemov, v Črnem plamenu vse kar kipi od tovrstne dvojnosti. Trst je namreč mesto nasprotij, kot na nazadki trdo vezanega stripovskega romana zapišeta avtorja: mesto, kjer se srečata burja in sonce, kras in morje, slovanski in italijanski živelj, dejstva in domišljija. Ljudje smo pač navajeni razmišljati v binarnih opozicijah, zato bi bil takšen pristop v tem primeru težko neučinkovit. Avtorja namreč niti malo ne varčujeta z njim: skozi branje se vzporedni dogodki, usode in tudi simboli pojavljajo znova in znova, to pa neizprosno utrjuje vtis o dvojnosti mesta, v katerem sta takrat sočasno bivala tako fašizem kot kozmopolitizem. Že takoj na začetku nas avtorja soočita s tem, ko na dveh straneh sopostavita italijansko pesem Gabriela D’Annunzia Bojevnikov spev in Kosovelovo Ekstazo smrti, in to v obeh jezikih. Nato sledi hiter enostranski teaser oziroma dramatični sneak-peek in potem se zgodba zares začne. Na tem mestu se znova lepo vidi, da je Zoran navdušen filmofil in si ne more kaj, da filmskih prijemov in montaže ne bi uporabljal v svojih stripih. Rezultat je dinamično kadriranje (in branje), ki se sicer delno naslanja na uveljavljene formalne filmske klišeje (tretja stran je lep prikaz ravno tega), a s tem z lahkoto ohranja bralčevo pozornost in vzdržuje tempo pripovedi.
Avtorja sicer omenjata, a ne prikažeta prisotnosti drugih narodnostnih skupnosti v Trstu, ki je takrat veljal za avstro-ogrsko okno v svet in resnično svetovljansko mesto. Polovico Tržačanov so takrat predstavljali Italijani, četrtino Slovenci, drugo četrtino pa vsi ostali (Nemci, Judje, Hrvati itd.) Zanimiv je namreč podatek, da je takrat več Slovencev živelo v Trstu kot v Ljubljani, krepko čez petdeset, skoraj šestdeset tisoč, medtem ko je imela cela Ljubljana približno enako število prebivalcev, le da jih je bila približno polovica nemške narodnosti. Ne gre torej za pretiravanje, ko scenarista trdita, da je bil Trst takrat največje slovensko mesto.
Izmišljeni del zgodbe se vrti okoli dveh odraščajočih prijateljev, slovenskega Josipa Furlana in italijanskega Giuseppeja Pazzija (ja, isti imeni nista nikakršno naključje) ter njunih usod, ki vsled dogodkov v mestu drsita vse bolj narazen. Ambiciozen bralec v njiju lahko prepoznava prispodobo za slovensko in italijansko narodno skupnost v Trstu, a to za zgodbo niti ni tako pomembno. Zgodba najbolje deluje, ko se ne poistovetimo samo z enim ali drugim, temveč z njunim prijateljstvom (da ne rečem celo krvnim bratstvom: še en namig na takrat popularne indijanarice), ki se na neki točki prekine in nato na koncu znova vzpostavi v žlahtni maniri magičnega realizma. V tem aktivnem prijateljstvu – za razliko od pasivnega sobivanja – lahko pozornejši bralci prepoznavajo tudi metaforo za tisto slavno medsosedsko spravo, ki je imajo mnogi polna usta, a ki nikakor noče zares v polnosti zaživeti. Tukaj lahko najdemo enega od tistih nekaj homeopatsko odmerjenih, a kljub temu izredno učinkovitih momentov avtorskega angažmaja in družbeno-politične kritike, brez katere pri prikazovanju takšnih dogodkov ne gre.
Skratka, Josipov oče je oskrbnik oziroma hišnik v Narodnem domu in sina postopoma uvaja v svoj poklic. To sta avtorja spretno izkoristila kot izgovor, da bi tudi bralce popeljala na stripovski vodeni ogled stavbe Narodnega doma, ki je takrat gostila hotel, restavracijo, gledališko dvorano, hranilnico in še kaj. Na tem mestu so do izraza prišle Zoranove izkušnje pri risanju arhitekture, saj se bralcu kar zvrti v glavi od menjav pogleda, vrtoglavih točk gledišča in pristnega poustvarjanja pomenljivih podrobnosti (predvsem secesijskih vitražev in drugih značilnih okrasov) na fasadi in v notranjosti tega Fabianijevega arhitekturnega bisera.
Avtorjema je bilo jasno tudi, da pristen prikaz življenja v mestu ni možen brez domačega jezika, zato sta večkrat posegla po primorskih narečnih posebnostih, da bi zgodbo tudi jezikovno umestila v prostor. Znameniti Ponte Rosso zato ni Rdeči most, temveč je lepo kar Rusi most, slovenska trobojnica pa je trikolora, itak. Protagonista se med sabo sporazumevata v nevsiljivi mešanici slovenščine in italijanščine, slednja pa je pogosto v rabi predvsem takrat, ko gre za prikaz sovražnega govora in skandiranja fašističnih gesel.
Zgodovinsko zainteresirani bralci in tisti, ki jih zanima ozadje (predvsem evropskih, pa tudi regionalnih) dogodkov, ki so privedli do fašističnega nasilja, bodo veseli dejstva, da se je Zoran znova poslužil prijema, ki ga je učinkovito uporabljal tudi v Cankarjevem življenjepisu. Scenarista sta fiktivno zgodbo na ustreznih mestih nemoteče prekinjala z zgodovinsko eksplikacijo, ki zagotavlja nujen kontekst in prispeva tisti »aha!« učinek, ki ga v suhoparnih učbenikih ali romantiziranih ter melodramatičnih ekranizacijah zgodovinskih dogodkov pogosto pogrešamo. Priznati je treba, da sta vešča spretnega izmenjevanja registrov in narativnih plasti, ki se, tako kot raznolike sestavine v prekmurski gibanici, brezšivno zlivajo v dinamičen preplet fiktivnega in dokumentarnega. To v praksi na trenutke spominja na danes trendovske poljudno-znanstvene dokumentarce, ki zgodovinsko snov prikazujejo tudi v obliki igranih prizorov, ki naj bi ponazarjali resnične dogodke. No, v Črnem plamenu je ravno obratno: fiktivna zgodba je tukaj glavna, je nosilec pripovedi, ki jo nadgrajujejo zgodovinske razlage in dokumentarne intervencije v obliki reprodukcij novinarskih žanrov, zemljevidov in portretov ter karikatur političnih osebnosti.
Zoranov risarski slog je tudi v tem stripu značilno zoranovsko okoren in na trenutke pomanjkljiv, a to velja predvsem za fiktivne like in njihove obraze, kot da bi se tu in tam obotavljal okrepiti kakšno obrazno potezo. Risba kot celota vseeno deluje, ker mu čopiča ni nerodno po potrebi potegniti tudi nekoliko širše in obilneje, priznati pa (mu) je treba, da se je potrudil (vsaj) pri stripovskih portretih pomembnih akterjev tistega časa, recimo Antona Korošca, Benita Mussolinija, Gabriela D’Annunzia, Francesca Giunte (vodje tržaških fašistov) in jugoslovanskega kralja (tedaj regenta)Aleksandra. No, resnici na ljubo je izbiro sloga narekovala tudi potreba po ločevanju fiktivnih in resničnih elementov zgodbe. Zgodovinska razlaga, ki prekinja fiktivno zgodbo, je pogosto izrisana v karikaturnem slogu, sploh ko gre za prispodobe za evropske države, medtem ko so neimenovani in brezimeni akterji zgodovinske eksplikacije na trenutke tudi močno abstrahirani in stilizirani. Takšen sproščen in tudi zbadljivo humoren slog pomembno uravnotežuje prikaz golih dejstev in razbremenjuje bralca, ki se mu tako ni treba izogibati branju zgodovinskega ozadja. Zanimivo naključje (ki to ni), je v dejstvu, da Zoran ni nikakršen homo internetus, kljub temu pa pri njem najdemo tudi takšne upodobitve abstraktnih pojmov, kot so recimo meddržavna zavezništva, kot jih poznamo iz zgodnjega obdobja internetnih memov. Prej omenjeni zavezniški bloki držav v stripu postanejo dobesedni(kamniti) bloki, oblečeni v zastave ustreznih držav, to pa nehote spominja na priljubljene in zajedljivo duhovite internetne countryballs.
Kakorkoli, Zoranovo leseno risbo, kot smo je (smo, ne?) do zdaj že vajeni, več kot zadovoljivo kompenzirata njegovo spretno kadriranje in dinamično-pomenljiva kompozicija strani. Krasen primer tega je vnovična upodobitev Cankarja, ki je sicer agitiral in nastopal v Delavskem in ne v Narodnem domu. Zoran mu tukaj naredi hommage z eno stranjo, katere kompozicija zrcali (spet!) kompozicijo strani iz Cankarjeve biografije (tam je posvečena smrti Ivanove matere Neže). Zoran se ravno v teh izrazito stripovskih prijemih, ki se pogosto prekrivajo s filmskimi prijemi, dviguje nad večino domačih risarjev, ki so morda boljši ilustratorji, niso pa tako vešči striparji. V tem smislu je Črni plamen večnamensko čtivo. Zgodovinskemu laiku, kot sem avtor recenzije, je strip uspel približati ta dogodek in mu dodati tisto čustveno dimenzijo, ki je učbeniki ne premorejo; zgodovinskim navdušencem daje v branje izredno pritegljivo čtivo, ki ga je težko odložiti; medtem ko striparjem, predvsem tistim z veliko risarskimi in malo stripovskimi spretnostmi, lahko služi tudi kot študija primera, kaj je to strip in kako se ga ustvarja. A ne glede na tip ali interese bralcev drži, da je Črni plamen zgodba o eskalaciji političnega nasilja, zato lahko nagovarja tudi sodobnega bralca. Deluje kot svarilo pred naraščanjem družbenih napetosti in posledicami, ki jih nasilje povzroča v družbenem tkivu celo tako svetovljanskih mest, kot je bil Trst. Če ste se kdaj vprašali, zakaj je lahko Trst, mesto Itala Sveva in Umberta Sabe (pa tudi Jamesa Joycea), izgubil svoj kulturni pomen in težo, lahko delni odgovor na to vprašanje najdete ravno v tem stripu.