Konec manjšine ali sijajen »kompromis«??

»V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvaškim ali mešanim prebivalstvom je  slovenski ali hrvaški jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini ali hrvaščini kakor v nemščini.« To je bilo napisano leta 1955 in podpisano kot državna pogodba v Avstriji od Anglije, Francije, Jugoslavije, Sovjetske zveze ter Avstrije. 3 odstavek Člena 7 zagotavlja manjšini na Koroškem te pravice, sedaj pa se o mednarodnih pogodbah sklenja kompromise.

Dragi bralci, drage bralke, na kratko bi vam rad predstavil »kompromis«, ki je bil dosežen konec aprila na Koroškem (v Avstriji) v sklopu z dvojezično topografijo.
Le kaj pomeni kompromis? Kaj je definicija kompromisa? Kot clovek s pametjo, si bi moral seveda misliti, da pri kompromisu popusti vsaka stran malenkostno in na koncu so vsi z doseženem vsaj večinoma zadovoljni.
Kar pa smo doživeli v tem primeru odreka vsaki pameti. Lani novembra je državni sekretar v Avstriji – Josej Ostermayer – že napovedal, da bo rešitev sledeča: 144 – 165 dvojezičnih krajevnih napisov. Končna rešitev pa obsega 164 krajevnih napisov. Niso pa to dodatni napisi, temveč skupno število že obstoječih in dodatnih krajevnih napisov. Aktualno je na Koroškem 79 dvojezičnih krajevnih napisov – torej bo manjšina na Koroškem dobila dodatnih 66 krajevnih tabel.
In to naj bo sijajen kompromis kot katerega ga vsi hvalijo? Če bi Avstrija upoštevala državno pogodbo že leta 1955, ko je bila podpisana bi to pomenilo okoli 800 dvojezičnih napisov na Koroškem. Sedaj pa jih naj bo 164.
Edini nasprotniki tega kompromisa so le še mladinske organizacije. Krovne organizacije so vse dale privolitev k tem kompromisu, tako da ima sedaj Avstrija v nadaljnih mesecih vse možnosti, da z ustavnim zakonom za vedno pokoplje slovensko manjšino na Koroškem.
»Kompromis« pa ne obsega le dvojezične napise, temveč tudi uradni jezik, ki je skorajda še važnejši. Saj s tem lahko tudi v Avstriji uporabljamo slovenščino na uradih in opravljamo uradne zadeve v slovenskem jeziku. Problemi z uradnem jezikom so bili vedno dani in trajalo je dolgo časa, da smo lahko v večini dvojezičnih občin izborili slovenščino kot dodatni jezik. Sedaj pa pogajalci privolijo restriktivni rešitvi, ki je dosti slabša v primerjavi z aktualnim stanjem. Če bo zakon prišel v tej obliki, kot je sedaj v osnutku, se bo morala Avstrija sramovati za takšno zakonodajo. Kot primer vam lahko navedem primer iz dveh občin – Škocjan in Dobrla vas – občini sta dosedaj veljali kot dvojezični, sedaj pa naj imajo le še tisti pravico, do slovenskega uradnega jezika, ki živijo v kraju kateri ima dvojezično tablo ali pa 17,5% dvojezičnega prebivalstva. Lahko se torej zgodi, da če se preseli oseba v občini iz kraja z dvojezično tablo v kraj, ki tem kriterijam ne ustreza, da izgubi pravico do uporabe slovenskega jezika.
Še leta 2000 je Ustavno sodišče odločilo, da je Dobrla vas dvojezična občina in da je dopuščena slovenščina kot uradni jezik. V bodočnosti pa naj ne bo več. Avstrijska politika nam z dneva v dan dokazuje, da ne upošteva razsodb Ustavnega sodišča in da uničuje manjšine. Niso ponosni na dodatne kulture v državi in dodatnega jezika. Moral si bi misliti, da je dodaten jezik in dodatna kultura nekaj lepega in vredno podpore – le to ne velja za Avstrijo.
Veliko je bilo že povedano in napisano o ideji pravne države, o principu »pacta sunt servanda« in o tem, kako se pravzaprav naj pogaja večina z manjšino. Rezultat vseh teh premišljanj je ta, da so čisto vsa znana načela bila zavestno ignorirana v zvezi s kompromisom, ki je bil sklenjen aprila.
Dejstvo je, da se je Koroška že zdavnaj in zgleda sedaj tudi Avstrija v celoti zarotila proti slovenski manjšini. Na Koroškem vlada tolpa oseb, ki pojmov »demokracija« ali »pravna država« niti ne znajo črkovati, kaj šele, da bi razumeli kaj ti pojmi vsebujejo. Sem tudi globoko prepričan, da vrednot, ki so povezani z vsem tem enostavno nočejo živeti, ker so se odločili, da si uredijo družbo in deželo po svoje. Legitimacijo zato imajo baje na podlagi volilnega rezultata zadnjih deželnozborskih volitev.
To je moralo ugotoviti tudi sedanje vodstvo Narodnega sveta, ki je mimogrede in čisto jasno povedano edina krovna organizacija, ki se jasno in pokončno zavzema za pravice narodne skupnosti. Obema drugima organizacijama to iz lastnih izkušnjah odrekam. Toda tudi Narodni svet je klonil politiki, saj so bili edini in bi bili oni krivi v primeru, da bi preprečili ta sajen kompromis. Vsaj predsednik NSKS-a je dal privolenje, da se strinja. Najvišji gremij – Zbor Narodnih Predstavnikov (ZNP) – še ni imel seje in še ni dal privolenje. Nažalost pa bomo morali računati tudi z privolenjem ZNP-ja, saj so ljudje že siti boja proti koroški politiki. Kot član ZNP-ja bom seveda zavzel nasprotno stališče in poskusil še enkrat preobrat. Ali bo to uspelo bomo pa videli šele tedaj. Mladina bo poskusila svoje in nastopila na naslednji seji z jasnim glasom proti kompromisu, kot so storili že zadnjič. Takrat je še uspelo, da je bil prvotni kompromis skorajda soglasno odklonjen, ali bo rezultat zopet isti pa se ne upam reči.
Kot pripadnic slovenske manjšine in navadna državljan sem globoko šokirana nad pristopom večinskega naroda tako do problematike dvojezične topografije, kot tudi do manjšine nasplošno.
Manjšina se nahaja v globoki krizi. To je slaba novica. Dobra novica pa je ta, da ima vsaka kriza potencial za preobrat. In to šanso mora manjšina zase uporabiti.
Mladina se naj postavi na noge in zahteva vse to, kar starejša generacija nima več moči zahtevati. Uresničitev naših pravic. Sedaj imamo možnost, da začuti vsaka koroška Slovenka in vsak koroški Slovenec, kakšen potencial ima v sebi in kaj lahko naredi s to svojo močjo. Vedno so posamezniki tisti, ki spremenijo potek zgodovine in privedejo do preobrata.
Že dolgo ne gre pri teh pogajanjih zato, koliko dvojezičnih krajevnih napisov nam bo deželna vlada ali zvezna vlada blagovolila dati. Mi imamo pravice, in uresniočitev teh pravic si bomo priborili. Imamo pravico do slovenskega pouka v šolah, kjer se dijakinje in dijaki dejansko nekaj naučijo. Imamo pravico do slovenskega jezika na uradih. Imamo pravico do slovenščine na sodiščih. Imamo pravico do tega, da postane slovenščina viden del javne koroške!
Pozivam tudi politiko Slovenije, da zavzame končno jasno stališče, da tako ne gre in da ne podpira Avstrijo še dodatno pri uničevanju manjšine na Koroškem. Slovenski narod naj bo ponosen in to tudi pokaže navzven. Podpora koroškim Slovencem je potrebna ravno v teh časih, ko sami nismo v stanju da bi kaj spremenili.
Kor zaključek bi rad citiral Sebastiana Trampuscha, ki je v komentarju za Radio DVA napisal sledeče: »Končno imamo pravi pojem – diktat – pri katerem nič ni jasno razen števila 17,5%. Vsem zastopniškim organizacijam moram šteti v zlo, da so skupno privolili, ker tako lahko samo še izgubijo. Ker na eni strani se velikokrat pojavi kaj, na drugi pa mamo teh 17,5, ki so si jih verjetno namislili pri kockanju.«