Že nekaj let, morda desetletje, se na spletu širi intelektualno gibanje, imenovano akceleracionizem. Gibanje je očitno povezano z idejo pospeška. Natančneje rečeno, akceleracionisti verjamejo, da je mogoče obstoječe tehnološke in politične trende pospešiti, jim dati nov zagon – in da nas bodo torej bolje in hitreje pripeljali do neke nove družbene oblike. Zveni abstraktno, zato vzemimo primer: kriptovalute. Kriptovalute so (poleg vsega drugega) finančna tehnologija, ki ne potrebuje osrednjega odločevalca in garanta, kot je centralna banka. Je plačilno sredstvo, vendar je vzdrževanje infrastrukture te valute razpršeno med uporabniki.
Tu pa nastopi akceleracionizem. Če bi vložili veliko truda v razvoj in uveljavljene kriptovalute, pravijo nekateri akceleracionisti, bi lahko pospešili trende k decentralizaciji, ki v zametkih obstajajo v naših družbah: pospešili bi lahko razpad nacionalnih držav, ki imajo za svoj (klasični) razlog obstoja mdr. skrb za valutno politiko. Torej so kriptovalute koristne, kolikor imamo razpad države seveda za dober cilj.
Pravzaprav je argumente, podobne akceleracionističnim, klasično predstavil že Marx. Marx je v Komunističnem manifestu zatrdil, da je kapitalizem sila, ki razstavlja vse klasične hierarhije, stabilne vzorce bivanja, plemiško kulturo, tradicionalne družinske odnose itd. – in v tem pogledu je kapitalizem za Marxa koristna sila. Prinaša ogromno socialno škodo, vendar to počne pospešeno – in s svojim uničenjem čisti teritorij za neko novo, boljšo obliko družbenosti. Te argumente obnavljajo akceleracionisti; pomembna sprememba glede na Marxa je praktično le ta, da Marx svojih upov še ni polagal (izključno) v tehnologijo.
Akceleracionizem je sicer alternativno filozofsko gibanje. Nima predstavnikov med uglednimi (dolgočasnimi) akademiki. Povezano je zlasti z Nickom Landom, kultnim angleškim filozofom, in nekaterimi blogerji, kot je Nick Srnicek. Gibanje ima tudi čar tehnofilije, hrabrega soočenja z modernimi trendi; brez obotavljanja ali konservativnosti sprejme trende, prisotne v stvarnosti. Toda ta sistem prepričanj morda ni več tako obroben. Morda se je akceleracionizem preselil v splošno zavest. V mislih imam posebej način, kako razmišljamo o koronavirusu, kajti pri tem pogosto obnavljamo argumente pospeška. Zakaj to pravim?
Pomislimo na Zoom. Zoom in druge aplikacije za spletne konference so postali v koronačasu običaj. Študij, delovni sestanki, kavice, celo pijanščine in zmenki so se prestavili pred zaslon in kamero. Zakaj? Ker hočemo preprečiti širjenje virusa, seveda. Toda ali je to res edini razlog? Niti ne! Kajti ali ni res, da v naši družbi že obstajajo tendence, ki selijo interakcije na splet? Ali ni res, da se je študij počasi digitaliziral že pred korono, zdaj pa se to dogaja kvečjemu pospešeno? In dalje: Ali ni že bilo v interesu delodajalcev, da zmanjšajo stroške poti na delo, najema pisarn in delovnih orodij – in da je bila selitev dela na dom trend, prisoten že pred korono? Ali nas niso digitalne aplikacije sledile že pred pandemijo; ali niso države zapirale prost pretok ljudi čez meje že leta 2015; ali nam ni ekološka zavest že predlani narekovala zmanjšano rabo avtomobilov in letal; ali niso korporacije, kot so Wolt, postajale storitvena paradigma že pred usodno zimo 2019; ali ni maska že zdavnaj del urbanega življenja v najnaprednejših delih sveta – ali ni, skratka, koronačas samo čas pospeška? Pospeška trendov, ki so že bili na delu v naših družbah? Vsiljuje se torej sklep, da je bila naša družba kot nared za zagon človeških interakcij, ki ne potekajo več v živo, iz obraza v obraz, sape v sapo; in da je pandemija le priložnost, ob kateri je ta trend zacvetel. Ta slog razmišljanja ubiramo samodejno. In na las podoben je tezam akceleracionizma. Korona ni toliko ustavitev ali lockdown; je prej pospešitev trendov v osrčju naših družb.
Morda ta pogled na pandemijo drži. Toda ne smemo spregledati globljega razloga, zakaj se nam takšen slog razmišljanja zdi privlačen. Privlačen je zato, ker nas tolaži. Kajti pomislimo: če je res, da korona pospešuje trende, ki so že prisotni v naši družbi (recimo selitev študija na splet), potem korona – z vidike družbene škode – ne prinese ničesar, kar se ne bi zgodilo že v vsakem primeru. Itak bi slej ko prej delali in se učili prek Zooma. Itak bi slej ko prej jedli prek Wolta. Itak bi aplikacije sledile našemu gibanju tudi brez epidemije. Itak so sodelavci v skupnem delovnem prostoru vsaj za nas, intelektualce, stvar preteklosti. Itak bodo v urbanem okolju maske standard (to že vedo Japonci!). Ne smemo spregledati, da je ta »itak« tolažniški. Tu je zato, da bi nas opomnil: pandemija ne prinaša ničesar novega. Ni prekinitev ali rez, le izpostavlja nekaj, kar smo prej že poznali. Akceleracionizem, ta obrobna filozofska šola, nam torej prinaša uteho. In to je dober recept za uspeh idejnega gibanja.