V Razpotjih smo pogosto pozorni na obletnice, običajno take, ki sežejo vsaj nekoliko v preteklost. Tu pa obeležujemo obletnico trajanja »trenutne situacije«. Nenavadno pri katastrofah, posebej taki bolj razpotegnjeno odvijajočih se, je, da morajo sčasoma postati normalne; preprosto nemogoče je vzdrževati isto raven občutja panike/občutka sublimnosti izpred enega leta, ko je za trenutek obviselo vse. Namesto tega smo se sčasoma utirili v nerazrešeno zibanje med protislovnimi imperativi, ki nam jih nalaga grožnja virusa: ustaviti virus, ne pa življenja. In iz tega izpeljana dilema: poslušno slediti temu, kar pravi Država, ali biti pameten (ob vsej dvoznačnosti oznake) po svoje?
Primerjamo lahko splošno vzdušje in obnašanje pred enim letom s tem v prvih aprilskih dneh letos, med razglašenim »popolnim zaprtjem« za – že pregovornih – 14 dni. Ob mnogo bolj zaskrbljujočih številkah kot v istem času lani se je, denimo, po mojem opažanju, na novo zapovedanega nošenja mask zunaj držal komaj kdo. Nasploh je celotna epizoda aprilskega lockdowna delovala mnogo manj resno kot kaka prejšnja. K temu je verjetno pripomoglo, da se je zdelo, da ga niti vlada sama ni jemala pretirano resno, temveč je prej dajala vtis, da sledi nekakšni arhaični logiki žrtvovanja: žrtvujmo tisto, kar si lahko privoščimo žrtvovati, in upajmo, da bo to pomirilo odgovorne sile.
To se zdi resen premik. Ob vsej nadležnosti in nejevolji je do sedaj pritisk izrednega stanja učinkoval dovolj močno, da odkrite indiference do uradnih zapovedi ni bilo. Smo sedaj prešli čez kritično točko nezaupanja v vlado in smo kot državljani ob odsotnosti jasnega konca epidemije raje vse spustili iz rok in si organizirali življenja bolj udobno? To sicer ni čisto nujno slabo. Pol leta nazaj sem pisal o potrebi po bolj notranje sproženem usklajenem delovanju, ki bi izhajalo iz ljudi samih, ne pa iz zakonskih predpisov; da je skupnost priučena prepoznati blef (nobenega ogorčenega ovajanja nisem zasledil tokrat), je tudi nekaj.
Žal najresnejše dileme, s katerimi nas sooča koronakriza, zahtevajo kompleksnejše pogojnike, – »odprte šole ČE poskrbimo za primerne ukrepe« – in tu se duh spontanega kolektivnega razumevanja hitro skrha. Tu se izkaže, kako negotov je nas status političnih bitij. Po eni strani ostajamo kar navdušeni (celo bolj, saj kaj bomo pa drugega počeli, to je razvedrilo, ki deluje še najmanj eskapistično) nad javno rabo uma, razpravljanjem, kaj moramo in kaj ne, kar že predpostavlja neko poenoteno skupnost z mestom odločanja, ki lahko to razpravljanje uveljavi. Po drugi strani pa ta zmožnost kolektivnega preudarka kmalu naleti na odločne meje, kar zadeva pripravljenost posameznikov, da se tem preudarkom podvržejo: poseganje države v telo (testiranje, cepljenje, maske),kot se izkaže, naleti na izrazito oster odpor.
V letu pandemije je se vsa intelektualna produkcija in dejavnost, vključno z izobraževanjem, znašli na istem mediju – spletu – in že tako dovolj krvava bitka vseh mogočih vsebin za pozornost občinstva se je le še zaostrila. In ali se ni sedaj v tej isti borbi pravzaprav znašla tudi sama demokratična legitimnost oblasti? Preverjene metode represije sicer še vedno delujejo, toda enostavna ubogljivost je vselej bolj poceni – le da je dostopanje do zavesti državljanov v tem hektičnem svetu vse manj zanesljivo. Predpisi in ukrepi, ki niso jasni, se stalno spreminjajo, se zdijo nesmiselni, imajo dobre možnosti, da bodo spregledani. Nemara se nam v tem začrtuje nek nov možen režim suverenosti, memeficirana politika: vlade, ki bodo vladale le toliko, kolikor si bodo uspele ekonomično priboriti pozornost državljanov. Kar spet ne bi bilo nujno slabo, le da vemo, da je logika vidnosti in viralnosti čudna. Lahko si zamislimo novo dobo politike sloganov, nekaj po maoističnem ali sovjetskem vzoru, le da s kakim bizarnim , trapastim ali škandaloznim zasukom (npr. »Uživajte, dokler lahko!«).
Lani je psihično doživljanje situacije opredeljevalo to, da nismo vedeli, kaj nas čaka: občutili smo grozo eksponentne krivulje, ki v roku nekaj dni pobegne izpod področja umsko nadzorljivega. Letos je drugače: eksponentne rasti so se zagnale in upočasnile, niso porušile sistema, ga pa ves čas držijo v nekakšnem zibanju na točki skorajšnjega zloma; ravno dovolj, da je vsaka poteza lahko katastrofalna. Obenem prilagoditveni ukrepi trajajo in puščajo vse manj izbrisljivo sled na resničnosti, le da lahko to sled le slutimo; bodisi se beleži v hieroglifu javnega dolga (za katerega posebej v teh okoliščinah ne vemo prav, kaj pomeni, razen abstraktnega opozorila »tako ne bo šlo v nedogled«), bodisi sploh nevidno: psihično zdravje, posebej otrok in mladostnikov, posledice zdaj že opaznega odstopanja od normalne izobrazbe in socializacije zaradi zaprtih šol. Letošnja tesnoba se torej razlikuje od lanske tihe panike: tesnobni nismo zaradi prihodnosti, temveč ker že živimo v nekem novem svetu, za katerega pa še ne vemo točno, kakšen je.