Revolucije leta 1989 so vsaj na prvi pogled nakazale zmago demokracije in liberalnega kapitalizma v Evropi. Srednjeevropske države, ki jih je Milan Kundera poimenoval »ugrabljeni Zahod«, ker jih je začetek komunizma ob koncu druge svetovne vojne začasno odtrgal od njihove zahodne dediščine, so hitro sprejele politične, pravne in gospodarske reforme na podlagi vzorcev iz zahodne Evrope. Kot potrditev uspeha svojih reformnih naporov so prve postkomunistične države petnajst let pozneje slavile pristop k Evropski uniji. Prvega maja 2004 se je torej zdelo, da je ponovna združitev Evrope končana.
Iz vidika sedanjosti se ta pripoved zdi brezupno naivna in nekritično optimistična. Namesto politične integracije in gospodarske konvergence je Evropa trideset let kasneje ponovno (še vedno?) razdeljena. Čeprav naj bi članstvo v EU mejo med vzhodno in zahodno Evropo spremenilo v zgodovinski relikt, so delitve iz časov železne zavese še vedno prisotne, saj države na obeh straneh te simbolne pregrade delujejo v skladu ne le z drugačnim, temveč pogosto nasprotnim razumevanjem konceptov liberalizma, multikulturnosti, nacionalizma, priseljevanja in pomena evropskega povezovanja. V nasprotju s sistemom liberalne demokracije, vzpostavljenim na Zahodu po koncu druge svetovne vojne, ki ščiti pravice posameznikov in manjšin ter daje prednost pravni državi pred nacionalno suverenostjo, so države postkomunistične Evrope razvile svojo različico t. i. iliberalne demokracije, ki poudarja nacionalno suverenost nad zahtevami po zaščiti univerzalnih človekovih pravic in vladavine prava. To se dogaja predvsem v državah višegrajske skupine pod vodstvom Viktorja Orbána na Madžarskem in Jarosława Kaczyńskega na Poljskem, kjer voditelji uspešno spreminjajo strah pred zunanjim nadzorom, ki izvira še iz časa prevlade Varšavskega pakta, v odpor proti mednarodni zaščiti demokracije, zavračajo primat evropskega prava in vnašajo skepticizem do institucij EU. Znotraj tega združenja srednjeevropskih članic EU, v katerega spadata tudi Slovaška in Češka, se Bruselj posledično vse pogosteje prikazuje kot novo Moskvo, ki želi postkomunističnim družbam z zunanjim nadzorom nad notranjimi zadevami ponovno odvzeti suverenost.
Ta pogled, ki ga najuspešneje zagovarjata vladajoči stranki Fidesz na Madžarskem in Prawo i sprawiedliwość (Pravo in pravičnost, PiS) na Poljskem, služi več različnim ciljem. Za začetek članom nove demokratične elite, med njimi tudi skrajno desnim antikomunističnim gibanjem, omogoča, da se distancirajo od nekdanjega režima in svoje kolaboracije z njim, ker ga lahko prikazujejo kot produkt zunanjega vsiljevanja in s tem prekrijejo domače sodelovanje z njim. Takšen pogled obenem služi kot ideološko kritje za znatno »ustavnopravno nazadovanje« (constitutional backsliding), ki je tem strankam omogočilo, da prevzamejo državo tako, da odpravijo nadzor in ravnotežje med vejami oblasti, manipulirajo volilna pravila v svojo korist, omogočajo zaposlovanje lojalnih podpornikov v domnevno nevtralne državne ustanove, prijazno pomagajo tajkunom pri zavzetju domačih medijev in izvajajo druge manevre, namenjene utrditvi njihove moči in odpravljanju kritik. Nazadnje pa omogoča vodilnim strankam, da se prikažejo kot zagovorniki krščanske Evrope proti sekularizmu Zahoda in nevarnostjo islama z juga. Na tak način svoje volivce mobilizirajo proti Bruslju z uporabo razdiralnih kulturnih vprašanj, kot so pravice spolnih manjšin, migracije in strah pred naraščajočo multikulturnostjo.
Slovenija na prvi pogled ne sodi v to skupino. Zgodovinsko gledano nikoli ni bila del višegrajske skupine in zaradi zgodnjega spora med Titom in Stalinom ni bila članica Varšavskega pakta. Postopnost njenega gospodarskega prehoda v kapitalizem leta 1991 tudi pomeni, da Slovenija ni doživela travm, povezanih s »doktrino šoka«, se pravi z nenadnim prevzemom neoliberalnega, dereguliranega kapitalizma, za katerega so se odločile preostale države srednje Evrope. Nasprotno je bila Slovenija v prvih dveh desetletjih samostojnosti pravzaprav »plakatni otrok nove Evrope« (poster-child for the New Europe), tako zaradi svoje liberalno-demokratične ustave, ki poudarja človeško dostojanstvo in nedotakljivost posameznika, kot zaradi svojega netravmatičnega prehoda v tržno gospodarstvo. Vse to je pripomoglo k temu, da je bila Slovenija dolgo časa vodilna država v postkomunistični regiji.
V zadnjem času se je status Slovenije začel močno spreminjati. Od začetka krize evrskega območja 2010 je začela gospodarsko zaostajati za drugimi postkomunističnimi državami. V zadnjih letih se je poleg tega voditelj slovenske desnice in sedanji premier Janez Janša vse bolj navezal na Orbána in njegove zaveznike v višegrajski skupini, kar je povzročilo postopno razgradnjo liberalnih elementov slovenske demokracije. Janša skuša po vzorcu Fidesza pod nadzor spraviti sodni sistem, na pomembne družbene in politične položaje postavlja strankarske lojaliste, napada računsko sodišče in druge »varuhe« demokracije znotraj slovenskega ustavnopravnega sistema, ki so namenjeni zaščiti pravne države, hkrati pa je v nenehnem konfliktu z neodvisnimi medijskimi organizacijami. Tudi v zunanji politiki se je pridružil svojim kolegom iz srednje Evrope pri nasprotovanju poskusom EU, da bi uveljavila svoje standarde pravne države in demokracije. To je povzročilo pristop do EU, ki ga vse bolj zaznamuje konfrontacija – globok prelom z dosedanjo prakso, saj je bila podpora EU dolga leta točka soglasja vseh večjih slovenskih političnih strank.
***
Veliko črnila je bilo prelitega, tako doma kot v tujini, o pomenu teh nedavnih pretresov v Sloveniji. Nova knjiga Mateja Avblja in Jerneja Letnarja Černiča, v kateri najdemo tudi poglavje Gorazda Justinka, poveže domače in tuje analize pri presoji aktualnih razmer v Sloveniji ter svoje ugotovitve predstavi globalnemu občinstvu v angleščini. V nasprotju z večino obstoječe literature je osrednji argument knjige, da je »stanje ustavne demokracije v Sloveniji v slabšem stanju kot na Madžarskem in Poljskem«. Avtorji provokativno tezo zagovarjajo s trditvijo, da Slovenija zaradi svoje »mehke« demokratične tranzicije ni uspela jasno prelomiti s preteklostjo. Po mnenju Avblja in Letnarja Černiča je to bivšim komunističnim elitam omogočilo, »da obdržijo nadzor nad državo brez kakršnihkoli odkrito avtoritarnih teženj, zavzetja države ali ustavnega nazadovanja« z ohranjanjem gospodarskega nadzora iz ozadja. Kot trdi Avbelj v svojem spremnem prispevku, ki ga je objavil mednarodni Verfassungsblog, je osrednja teza te knjige, da je »situacija v tej državi skoraj povsem obratna od podobe, kakor jo slika dominantna pripoved« (Matej Avbelj, »A Dissident Letter from ‘Slovenian Dictatorship’« Verfassungsblog,10. 3. 2021).
Knjiga, v celoti gledano, jasno in temeljito predstavi osnovne trende in probleme, ki so se pojavili v prvih tridesetih letih slovenske samostojnosti. Po kratkem uvodu nam avtorja v prvem poglavju orišeta nastanek in temeljne vrednote slovenske ustave. Ta del, ki ugotavlja, »da se je Slovenija po osamosvojitvi formalno lotila gradnje moderne, liberalne in pluralistične ustavne demokracije«, je najbolj optimističen v celotni knjigi. Avtorji pri pohvalah besedila slovenske ustave sledijo večini akademske literature, a ob tem menijo, da se »mit« o uspešni demokratični tranziciji v Sloveniji razblini takoj, ko se »formalni ustavni fokus dopolni z bolj sociološkim pristopom«.
Preostalih devet poglavij je posvečenih prav tej dopolnitveni analizi. Na splošno vsa sledijo isti osnovni strukturi: začnejo z nekaterimi optimističnimi pripombami o preteklem položaju Slovenije, nato pa se obrnejo na njene sedanje probleme skozi analizo zgodovinskega spomina, strukture gospodarstva, varstva človekovih pravic, sodstva, svobode državljanov, medijskega prostora, socialnih politik ter vpliva Sveta Evrope in EU na slovensko demokracijo. Avtorji svoje trditve opirajo na široko paleto literature, ki ugotovitve iz poročil različnih mednarodnih institucij združuje z akademskimi študijami, ki so bile večinoma objavljene v Sloveniji.
Široka zasnova knjige, ki presega zgolj pravniški fokus, je zanimiva in tudi presenetljiva, saj so vsi trije sodelujoči strokovnjaki s področja pravnih ved zaposleni na edini zasebni pravni fakulteti v Sloveniji. Knjiga je tako resnično interdisciplinarna, saj se izogne problematični, ozki osredotočenosti velikega dela pravne znanosti na zgolj pravne in ustavne vidike. Na ta način pomaga probleme, s katerimi se sooča slovenska demokracija in tudi številne druge postkomunistične države Srednje Evrope, umestiti v njihov širši zgodovinski, sociološki in ekonomski kontekst.
Najbolj prepričljiva poglavja nastopijo na koncu, kjer Avbelj in Letnar Černič analizirata problematično vlogo, ki sta jo imela tako Svet Evrope (10. poglavje) kot EU (11. poglavje) pri zaščiti pravne države in ustavne demokracije v Sloveniji. Čeprav imata o vplivu prvega na splošno kar dobro mnenje, ker je ta organizacija prek dejavnosti Beneške komisije (uradno Evropska komisija za demokracijo skozi pravo) in Evropskega sodišča za človekove pravice »pozitivno prispevala k normativni spremembi pravne države v domačih okvirih«, sta do druge precej bolj kritična. Zaradi pomanjkanja demokratične legitimnosti in notranjepolitičnih problemov v EU se evropske politične stranke na desnici niso soočile s problematičnim Fideszom in stranko PiS, zato avtorja poudarjata, da je bil ob zaskrbljujočem nazadovanju demokracije na Madžarskem in Poljskem »odziv EU počasen, blag, utišan ter praviloma neučinkovit in zato frustrirajoč«.
Ta razprava je prepričljiva in nepresenetljiva, saj temelji na prejšnji Avbljevi knjigi The European Union under Transnational Law: A Pluralist Appraisal (objavljeni pri isti založbi leta 2018), ki se je osredotočila na analizo težav EU. Avbelj tam ugotavlja, da EU ne more doseči svojega cilja varstva pravic zgolj z zamenjavo starega »monizma« državnega prava z novim pravnim monizmom, ki temelji na primatu evropskega prava. Namesto tega, tako Avbelj, so demokracija, človekove pravice, pravna država in pravičnost »najbolje zavarovani, če in ko se razmerje med pravom EU in nadnacionalnim pravom izvaja po normativnih predpisih načelnega pravnega pluralizma«. Avbelj zaključi, da bo morala EU za dosego svojih ciljev sodelovati z drugimi nadnacionalnimi »jurisgenerativnimi« pravnimi akterji na kooperativen in pluralističen način.
***
A vrnimo se k primeru Slovenije. Glede na Avbljev in Letnarjev Černičev poudarek na ekonomski ugrabitvi države s strani »nouveau riche elit, tesno povezanih z nekdanjimi totalitarnimi režimi«, najdemo ključ do njunega argumenta v četrtem poglavju, ki obravnava prehod Slovenije v kapitalizem in »(ne)reforme«, vključene v ta proces. To poglavje je obenem eno najbolj presenetljivih glede na to, da se Sloveniji v literaturi običajno pripisuje »tranzicija, ki je vključevala tudi delavski sloj«. Tako denimo Dorothee Bohle in Béla Greskovits ugotavljata, da slovenski pristop združuje »pravno uveljavljene dogovore razmerja med poslovodstvom in delom ter razširjene kolektivne pogodbe in socialne pakte, ki spodbujajo podjetja, delavce in državo, da delujejo kot socialni partnerji« na način, ki omogoča »prizadevanje za vključujočo strategijo preobrazbe« (Capitalist Diversity on Europe’s Periphery, 2012, str. 182). V kombinaciji z razmeroma sposobno državo je prisotnost močnih sindikatov ključnega pomena za tranzicijo, ki nima primerjave v postkomunističnem prostoru. Ta standardna pripoved je osnova za sklep, da je Slovenijo mogoče opredeliti kot usklajeno tržno gospodarstvo in je najbolj podobna tistemu, kar Peter Katzenstein v delu Small States in World Markets: Industrial Policy in Europe (1985) imenuje »demokratično korporativna« država.
V nasprotju s tem ustaljenim razumevanjem dogodkov Avbelj in Letnar Černič trdita, da je s postopnim, upravljanim prehodom iz jugoslovanskega samoupravnega socializma v kapitalizem Slovenija namesto vključujočega procesa, ki je spodbujal vse deležnike k sodelovanju, dejansko doživela zavzetje države, kjer »so formalne institucije že dolgo v službi neformalnih interesov, tesno povezanih z državnim gospodarstvom«. Avtorji tako trdijo, da je namesto tranzicije v kapitalistični sistem prišlo do uspešnega kopičenja gospodarskih sredstev s strani starih komunističnih elit, kar jim je omogočilo »pridobiti, akumulirati in ohraniti gospodarsko moč«, obenem pa tudi ovirati »prehod iz centralno načrtovanega gospodarstva«. Ker je slovenska država ohranila velik delež lastništva v številnih ključnih podjetjih in gospodarskih panogah, to samo še ne pomeni, da bivše komunistične elite izvajajo precejšnjo politično moč, a avtorji trdijo, da jih je to odvračalo od sprejemanja nujnih reform, saj »pripadniki elite … morajo zagotoviti le, da stvari ostanejo takšne, kot so vedno bile«.
To je zanimiv in teoretsko logičen argument. Glede na to, da je Slovenija doživela mehko tranzicijo iz komunizma in nikoli ni izvedla temeljitega procesa lustracije, v katerem bi posameznike, tesno povezane s prejšnjim režimom, odstranila s pomembnih političnih in gospodarskih funkcij, je jasno, da je v Sloveniji prisotno precejšnje prekrivanje komunistične in demokratično-kapitalistične elite. Vendar pa tudi ob takšnem sklepu ta argument še vedno odpira številna vprašanja in težave. Tudi če prepoznamo kontinuiteto v glavnih gospodarskih, družbenih in političnih centrih moči, ni jasno, ali lahko to dejstvo samo po sebi vzdrži težo argumenta, ki ga navajata avtorja. Trditev, da so »postkomunistične tranzicijske elite prevzele stare arbitrarne prakse« in jih prenesle »v vse plasti javnega in institucionalnega življenja slovenske države«, se sliši sicer logična, a avtorji svojega argumenta žal ne podprejo z resnimi ekonomskimi, politološkimi ali sociološkimi študijami, ki bi dokazovali, da so pravzaprav vsi temeljni problemi slovenske demokracije povezani z vztrajnim gospodarskim vplivom stare komunistične garde. Čeprav je predstavitev problemov, s katerimi se sooča slovenska demokracija, jasna in dobro podprta z dokazi, pa avtorji ne prikažejo vzročnih povezav, podrobnih mehanizmov ali primerov, kako so elite komunistične dobe pravzaprav »prodrle v bistvene institucije in pridobile nadzor nad gospodarstvom«.
A tudi če imajo avtorji prav, ni povsem jasno, ali bi lahko bile stvari res bistveno drugačne. Slovenija je majhna država in če bi sledili predlogu Václava Havla ter iz postkomunistične družbe izločili vse državljane, ki se niso aktivno uprli prejšnjemu režimu, bi ostali brez delavcev na večini profesionalnih področij. Glede na globok prodor komunističnega režima na vsa področja življenja izkušnje iz drugih držav kažejo, da bi bila izločitev vseh, ki so bili povezani z režimom, iz političnega in gospodarskega življenja težka, če ne celo nemogoča. Primera mehkega, a razmeroma uspešnega prehoda tako v zahodni Nemčiji po letu 1945 kot tudi t. i. ruptura pactada v Španiji po smrti Francisca Franca kažejo, da hitre in množične čistke niso potrebne za prehod v demokracijo in gospodarski pluralizem. Nasprotno pa je odločitev ZDA, da po zasedbi Iraka leta 2003 uveljavijo strog postopek »debaatifikacije«, s čistkami vseh, ki so bili povezani s prejšnjim enostrankarskim režimom, v državi, ki je veliko večja od Slovenije, ni le spodkopala naporov zasedbenih sil pri ohranjanju varnosti, temveč tudi poslabšala delovanje iraške uprave in vlade, kar je povzročilo dramatično izgubo legitimnosti celotnega sistema in vseh državnih inštitucij (James P. Pfiffner, »US Blunders in Iraq: De-Baathification and Disbanding the Army«. Intelligence and National Security, pomlad 2010). Čeprav Avbelj in Letnar Černič trdita, da so se višegrajske države v smislu gospodarskega pluralizma odrezale bolje od Slovenije, ni popolnoma jasno, ali so dejansko imele več uspeha pri izkoreninjanju privržencev prejšnjega režima; kot je pokazala Anna M. Grzymała-Busse v svojem delu Rebuilding Leviathan: Party Competition and State Exploitation in Post-Communist Democracies (2007), je nekdanjim komunističnim elitam uspelo obdržati veliko moči v večini postkomunističnih držav kljub množični prodaji državnega premoženja po zelo ugodnih cenah – ali morda prav zaradi nje.
Problematično je tudi vprašanje časovnega razporeda, saj ni jasno, zakaj je »kleptokratska«, nedemokratična in »monistična« narava slovenske gospodarske tranzicije zares postala težava šele po izbruhu krize evrskega območja leta 2010, ko je Slovenija začela izgubljati gospodarsko prednost pred drugimi postkomunističnimi državami. Avbelj in Letnar Černič namreč sama priznavata, da je bila slovenska odločitev za ekonomski gradualizem »v prvi fazi tranzicije ustrezen koncept«. Čeprav bi se lahko strinjali z njima, da bi se »proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja moral zgoditi premik v konceptu«, bi lahko po drugi strani pričakovali, da bi se protidemokratični vpliv stare komunistične elite in ekonomskega monizma pokazal tudi v tem prvem obdobju. Kar bi potrebovali, ni toliko pojasnilo, kako je »de facto politična in gospodarska kontinuiteta Slovenije s preddemokratičnim sistemom« privedla do »nenehnega nazadovanja od demokratizacije naprej«: ključno vprašanje je kvečjemu, zakaj je to postalo težava šele po 2010, kot trdijo avtorji sami, oziroma v zadnjih dveh letih, torej v obdobju, ki ga obravnava večina domačih in tujih komentatorjev.
***
Največja težava knjige je, da avtorji pri sociološkem pristopu, ki se osredotoča skoraj izključno na škodljiv vpliv »ekonomskega monizma«, dejansko ne analizirajo temeljnih političnih in ustavnih vprašanj, s katerimi se trenutno sooča Slovenija. Argumentacija, ki jo ubereta Avbelj in Letnar Černič, tako ne pojasnjuje ostrega zasuka Slovenije v smeri iliberalne demokracije, s katerim začenjata knjigo. Voditelj tega nazadovanja, Janez Janša, je obenem član postkomunistične elite, ki bi si po razlagi avtorjev moral prizadevati tudi za to, da bi Slovenija še naprej »delovala kot kleptokracija« brez »avtoritarnih izpadov«. Tudi če je njegov končni cilj zamenjava elite, povezane z levo sredino, z elitami, ki so povezane z desnico, pa z napadi na novinarje, žaljenjem istospolnih ali poskusi spodkopavanja domačih in evropskih nadzornih mehanizmov, ki ščitijo demokracijo in pravno državo, pri doseganju cilja ni bil uspešen. Drugi pripadniki politične desnice v Sloveniji z verodostojnejšimi protikomunističnimi referencami kot Janša sam, kot na primer Lojze Peterle, priznavajo, da premierjeve norčije na Twitterju in njegova povezovanja z iliberalnimi politiki od Donalda Trumpa do Viktorja Orbána »seveda niso dobra ideja« (citirano po Andrew Higgins, »Wielding Twitter, Europe’s ‘Marshal Twito’ Takes Aim at the Media«, New York Times, 16. junij, 2021).
Poleg pomanjkljive analize gospodarskih vprašanj, povezanih z mehko demokratično tranzicijo Slovenije in kontinuitete, ki jo je ta omogočila, avtorji tudi ne morejo podpreti polemične trditve, da je »zavzetje države v Sloveniji tako napredovalo veliko dlje kot na Madžarskem in Poljskem«. V teh dveh državah je pravna in ustavna situacija precej slabša kot v Sloveniji, saj so tam vodilne stranke uspele spremeniti politična in volilna pravila v svoj prid, na Madžarskem tudi s spremembo ustavne ureditve. Na Madžarskem in Poljskem so uspešno ukrotili sodno vejo oblasti, vključno z ustavnim sodiščem. Že to, da je slovensko ustavno sodišče Janševe poskuse, da bi ukrepe, povezane z brzdanjem pandemije, sprejemal z izvršilnimi podzakonskimi predpisi in v izredno zakonodajo vtihotapil kontroverzne spremembe visokega šolstva, razglasilo za protiustavno, potrjuje dejstvo, da je pravna oz. ustavna situacija v Sloveniji vendarle veliko boljša kot pri naših višegrajskih sosedih; tako na Poljskem kot na Madžarskem je namreč postalo nepredstavljivo, da bi politično podrejena sodišča na takšen način nasprotovala samovolji izvršne oblasti. Ni pa rečeno, da Slovenija v prihodnosti ne bo šla po enaki poti. Vsekakor pa so trenutni poskusi razgraditve slovenske ustavne demokracije predvsem političnega, ne gospodarskega značaja. Argument knjige je usmerjen predvsem v analizo gospodarske strukture Slovenije in se ne dotakne temeljnih problemov slovenske demokracije, ki se nahajajo v politični sferi. Namesto da bi nam osvetlili razloge za grožnjo iliberalnega obrata na slovenski desnici, avtorji preusmerijo pozornost v preteklost in gospodarsko tranzicijo. Iz tega vidika knjiga ne odgovori na temeljna vprašanja, s katerimi začenja.
Avbelj in Letnar Černič z razlogom poudarjata, da se slovenska izkušnja zelo razlikuje od Madžarske in Poljske, popolnoma nerazumljiva pa je trditev, da »ustavna demokracija in pravna država v Sloveniji … v nasprotju z Madžarsko in Poljsko ni imela kam nazadovati«. Čeprav Janši (še) ni uspelo utrditi iliberalnega režima, ki na Madžarskem obstaja že na ustavni ravni, na Poljskem pa prek podreditve sodne veje oblasti in razgradnje vseh pomembnih nadzornih mehanizmov, so njegove norčije vendarle prispevale k precejšnji eroziji temeljnih norm demokratične prakse v naši državi, kjer te norme niti niso bile globoko zakoreninjene. To, da je Slovenija bila in ostaja »pomanjkljiva demokracija«, ne opravičuje dejstva, da je stanje demokracije pri nas v zadnjih letih postalo še bolj pomanjkljivo. Nasprotno, najbolj pereč problem, s katerim se danes sooča Slovenija, ni kontinuiteta elit v njenem gospodarskem sistemu (ki sicer je problem), ampak zelo resnična grožnja, da bodo skrajno desničarski elementi obstoječe elite sledili Orbánu in Kaczyńskemu ter našo šibko demokracijo spremenili v sistem mehkega avtoritarizma, podobnega iliberalnim režimom, ki so se v zadnjem desetletju utrdil na Madžarskem in na Poljskem.