Kronika nemirnega stoletja

Andreï Makine: Francoski testament.
Prevedla Nadja Dobnik.
Litera, Maribor 2005 (novejši ponatis: 2018)

Maturitetno čtivo je, vsaj za tiste, ki ga berejo iz nuje in ne zaradi želje, običajno bolj vir travmatične pozabe kot dobra bralska izkušnja, čeprav je med naslovi najti tudi takšne, ki bi si zaslužili pozornost širšega občinstva. Z vidika zunanjega, neobremenjenega bralca imajo letošnji dijaki srečo: tako Angel pozabe kot Francoski testament (ki je bil za maturo že izbran leta 2010 skupaj s Prišleki Lojzeta Kovačiča) sta knjigi, ki bi ju bilo v vsakem primeru vredno prebrati. In ker maturitetna branja pomenijo tudi ponatise, gre v primeru te rubrike poleg vsega še za aktualno izbiro.
V nemščini napisan romaneskni prvenec avstrijsko-slovenske pisateljice Maje Haderlap je ob izidu dvignil kar precej prahu, tako čez mejo kot pri nas, kjer se je razvnela tudi debata – v še vedno dostopnem članku na spletni strani Airbeletrine se je vprašanja in medias res lotila Erica Johnson Debeljak – ali bi knjiga, ki ni izvorno napisana v slovenščini, ima pa eksplicitno izraženo slovensko tematiko, lahko kandidirala za nagrado kresnik (v času razprave je bil odgovor žirije negativen). Z drugačnimi, a vendar sorodnimi pomisleki se je svojčas soočal tudi avtor Francoskega testamenta, Andreï Makine. Ruski pisatelj francoske afinitete (kako je s koreninami, je že druga zgodba: Makine je v razkrivanju svoje biografije zelo diskreten, roman, čeprav avtobiografsko obarvan, pa je vendarle zgolj – literatura) je moral svoje prve, v francoščini napisane romane, založnikom ponujati kot prevode: »Ni skrivnost, da so založniki njegove prve rokopise zavrnili kot poskuse pretencioznega Rusa in mu jih je uspelo objaviti šele kot ‘prevode’ iz ruščine,« piše Nadja Dobnik v spremni besedi. Pa vendar je knjiga nastala v francoščini, kot poklon dolgoletni, tako rekoč zgodovinski rusko-francoski navezi, ki sega vse v čas poroke Henrika I. z Ano Jaroslavno leta 1051, še bolj pa poklon ženski, Charlotte Lemonnier, ki jo pripovedovalec romana predstavi kot svojo babico.
Popotovanje skozi Francoski testament se začne s kovčkom ali bolje torbo starih fotografij in porumenelih člankov, s skupkom kamenčkov pomenljivih poimenovanj (Fécamp, La Rochelle, Bayonne, Verdun), pričevalcev preteklosti, ki jih babica razkazuje svojima vedoželjnima vnukoma. »Torbica s Pont-Neufa« je premostila dolgo pot od Pariza do malega sibirskega kraja Saranze in neznosni čas prve polovice dvajsetega stoletja zgostila v nekaj zamegljenih podob. Čeprav se Francoski testament predstavlja kot romaneskno organiziran sprehod po spominih babice Charlotte, je roman pravzaprav impozantna freska sprememb, ki sta jih v svetovni red in vsakdanje življenje Rusov vnesli obe vojni, vmesna revolucija in sovjetski režim. Onstran tega pa zastavlja pronicljivo vprašanje dvojne identitete Charlotte in pripovedovalca, ki se ne omejuje na »dvojno državljanstvo« (slednje je v času revolucije postalo tako ali tako irelevantno, celo sumljivo), temveč na dvojezičnost in posledično dvosvetno konstituiranje sveta. Pripovedovalec je otrok dveh jezikov in dveh kultur, ki sta – morda nekoliko stereotipno – postavljeni na nasprotna bregova. Tu je Francija, izgubljena mitska Atlantida, ki obstaja zgolj v otroških predstavah, porojenih iz časopisnih izrezkov, babičinih zamegljenih spominov in seveda literature; dežela sofisticiranih gastronomskih akrobacij (kako različen okus ima truite de la Loire braisée au sauternes od »loarske postrvi, dušene v belem burgundskem vinu«!) in seveda, kot ne neha poudarjati pripovedovalec, dežela ljubezni, kjer lahko politik umre v objemu svoje ljubice, »na vrhu piramide moči«. V tem je vsa razlika: »Pred očmi se mi je prikazala vrsta fantomov /…/: Lenina, Stalina, Hruščova, Brežnjeva. Štirje povsem različni značaji /…/. Vendar pa je bila vsem skupna ena lastnost: ob njih si ni bilo mogoče zamisliti ženske, zlasti ne ljubljene ženske. Veliko lažje smo si predstavljali Stalina s Churchillom na Jalti ali z Maom v Moskvi kot pa v družbi z materjo svojih otrok.« Kajti Rusija, ki »nima meja, ne v dobrem ne v zlu«, nosi v sebi posmeh preživelega; njeno trdoživost, a tudi neobčutljivost simbolizirajo tako imenovani »samovarji«, vojaki, ki so v boju ostali brez okončin. V očeh pripovedovalca »pravo« Rusijo simbolizirata teta in njen partner, ki se po smrti staršev naselita v stanovanju in sta o vsem »govorila z agresivno in obupano robatostjo«: »Ta ženska je s seboj prinesla težko in močno sapo ruskega življenja – nekakšno čudno zmes krutosti, ginjenosti, pijanosti, anarhije, nepremagljivega veselja nad življenjem, solz, vdanega suženjstva, neumne trme, nepričakovane prefinjenosti.« Kultura vsakega od obeh narodov se zrcali v jeziku: babica Charlotte se izraža v pesniško izmuzljivem slogu, medtem ko so besede pripovedovalčeve tete grobe in neposredne, kar pride do izraza predvsem v epizodi z opisovanjem posilstva ali Berijevih zločinov.
Sopostavljanje Aljoše z Berijo se zdi morda malce pretirano in ne povsem literarno utemeljeno (gre za iskanje še ene dvojnosti znotraj človeka, sobivanje dobrega in zla ter končna odločitev za dobro; obenem se zdi, da je Berija predvsem simbol vseh zločinov sovjetskega sistema), tako kot je zaključek romana morda vendarle preveč »tipičen« za emigrantsko literaturo: simbolni preporod na pokopališču privede do rojstva pisatelja, ki se preda novi kulturi, čeprav bo svojo, matično, vselej nosi v srcu. Podoba pisatelja pomeni namreč pomiritev ali, bolje, vzpostavitev dialektičnega sistema med dvema kulturnima kodoma, njuno sprejetje in transformacijo v kreativni (se pravi pisateljski) potencial.
Francoski testament je v času izida (1995) prejel impresiven seznam priznanj: glavno nagrado Goncourt, Goncourt dijakov ter nagrado Médicis, kar je redka kombinacija. Slednjo si je Makine sicer razdelil z Vassilisom Alexakisem, še enim priseljenim in dvojezičnim pisateljem francosko-grškega rodu, ki je, podobno Makinu, pisal o tem, kaj pomeni »materni jezik« (naslov romana La langue maternelle pomeni dobesedno to). Bil je to sicer zelo specifičen čas: šest let po padcu berlinskega zidu, štiri leta po razpadu Sovjetske zveze, obdobje, ki je ustvarjalcem z vzhodne strani železne zavese končno dalo diha in vetra, da (takrat še zainteresiranemu) Zahodu spregovorijo o zamolčanih stiskah svoje nekdanje domovine. Med zgodbama sicer obstaja pomembna razlika: medtem ko se Alexakisov junak vrača v Grčijo, se Makinov Aljoša preda drugi, francoski kulturi – kar je moralo, glede na zgodovinski čas, samovšečni goncourtovski žiriji kljub vsemu vsaj malo polaskati.
A to so anekdote, ki Makinovo pripoved zgolj popestrijo, ne morejo pa ji odvzeti teže. Francoski testament pripoveduje o pričevalcih preteklosti, o tisti zadnji Borgesovi Priči, brez katere bo svet še malo manj bogat. Zato je toliko nujneje prisluhniti njeni zgodbi.

Maja Haderlap: Angel Pozabe
Prevedel Štefan Vevar
Litera, Maribor 2012 (novejši ponatis: 2018)

Ko je roman Maje Haderlap prvič izšel leta 2011, je na območju Slovenije in Avstrije povzročil pravo malo senzacijo. Začelo se je s podelitvijo ene najprestižnejših literarnih nagrad na nemškem govornem področju Ingeborg Bachmann, ki ji je sledilo še veliko drugih. Povsem zasluženo: Angel pozabe je, vsaj za slovensko in nemško govorno področje, roman izjemne teže in pomena. Pripoveduje o edinem organiziranem protinacističnem boju v Avstriji, ki pa ni nikdar doživel pravega priznanja: uporniki so bili namreč koroški Slovenci. Kar ni nepomembno; v intervjuju za Poglede je avtorica povedala: »Naši ljudje so šli v partizane zaradi nacionalsocialističnega terorja, ker so bili eksistencialno ogroženi; brez te nuje tudi ne bi bilo sobojevanja s komunisti in ne peticij za priključitev k novi Jugoslaviji. Po vojni si je pač vsaka država pisala svojo zgodovino in si jo ideološko, politično prirejala. V avstrijski zgodovini so koroški partizani ostali tujci, na Koroškem pa izobčenci.« Za zaveso zgodovine se skriva tragična usoda ljudi iz doline Lepene, tistih, ki so vojno doživeli v polnem razmahu, ki so doživeli in preživeli (pa tudi ne) taborišča in policijsko nasilje, ki so se vračali v porušene, izpraznjene domove; ki so težo zgodovine prenesli na otroke, ker niso znali drugače. Takšne zgodbe se ne morejo pozabiti, tudi takrat ne, ko so zapisane potlačitvi in/ali izbrisu.
Angel pozabe je avtofiktivno delo, vendar se tu, v nasprotju s Francoskim testamentom, ki izpostavlja mitotvorno moč spomina, teža prenese na spominski protipol. Prevlada spoznanje, »da je sence vojne bolje potlačiti«, čeprav jih ni mogoče izničiti; ostaja skrito v pogledih, v neizrečenih besedah, v nerazumljivem obnašanju očeta, ki si želi končati svoje življenje, a tega ne more storiti, zato ga greni svoji družini – najbolj ženi, pripovedovalkini materi, za katero se zdi, da je uspešno zabrisala preteklost. Pa vendar se tudi oče trudi, zgradi novo hišo, simbol novega začetka, vendar je hiša, ki stoji na nezavarovani podlagi, izpostavljena novoodkriti ranljivosti, tako kot njeni prebivalci. Nezmožnost soočenja z lastno travmo je, na primer, izpostavljena v kratki, a povedni epizodi s kuhinjsko pomočnico Iris, ki se utopi zaradi epileptičnega napada, pripovedovalka pa za njeno smrt dolgo krivi sebe, ker si ne zna razložiti okoliščin. Podobno, vendar globlje, je opisan pripovedovalkin odnos do staršev: očetovih čustvenih nihanj si ne zna pojasniti, dokler se, kot odrasla ženska, z njim ne pogovori o njegovi otroški izkušnji vojne. Edini lik, ki je pripravljen odkrito spregovoriti o svoji preteklosti, je pripovedovalkina babica, preživela iz Ravensbrücka. Skozi njene oči se izrisujejo grozljive vojne razmere, osvetli pa tudi povojno revščino: s skromno »pokojnino za žrtve vojne«, ki jo je le stežka pridobila, je podpirala celo družino.
Angel pozabe je refleksija o položaju zunanjega, nekoga, ki se nahaja v presečišču dveh kultur in dveh narodnosti, pa tudi dveh različnih zgodovinskih interpretacij. S tem neogibno zastavlja tudi vprašanje identitete skozi jezik, pri čemer znotrajliterarno dilemo razširi na vprašanje jezika besedila: »Meni je nemščina pravzaprav pomagala, da se lotim te teme, kajti jezik mi je pomagal ohranjati distanco,« kot je razložila avtorica v intervjuju za Mladino. Distanca omogoča bolj reflektirano izražanje neubesedljivega, s čimer pa oddalji tudi pripovedni glas. Pripovedovalka se tako že od začetka zdi kot oddaljeni pogled, ki se šele počasi približuje racionalizaciji in s tem ozaveščanju problematike, kot bi bila osebna izkušnja preveč boleča, da bi jo bilo mogoče izraziti drugače kot v suhoparnem dokumentarnem slogu.
Z Angelom pozabe Maja Haderlap presega preproste izključevalne dihotomije ali-ali, pri kateri bi slovenska identiteta izključevala avstrijsko in obratno, temveč ponuja njuno dialektično pretakanje, ki je tu le del obsežnejše zgodbe – razkrivanje pozabljenega, soočenje s tistim »angelom zgodovine«, ki tako rad piše v imenu moči. »Angel pozabe je najbrž pozabil izbrisati iz mojega spomina sledove preteklosti. Vodil me je skozi morje, po katerem so plavali drobci in ostanki. Moje stavke je lučal ob plavajoče črepinje in razbitine, da se tam ranijo, da se nabrusijo. Dokončno je snel podobici angelov z moje otroške postelje. Nikoli mi ta angel ne bo stopil pred oči. Ne bo se utelesil. Izginil bo v knjigah. Postal bo zgodba.«
Če Francoski testament kljub temi ponuja elegantno, pološčeno zgodbo, je Angel pozabe zapisan v zajčevskem »jeziku iz zemlje«, ki »govori besede iz prsti«. Roman Maje Haderlap je boj s pozabo, zmaga spomina, ki ga zdaj, ko je tako močno vpet v pripovedno zaledje, ne bo več mogoče izbrisati.

Éric Vuillard: Dnevni red.
Prevedel Jaroslav Skrušny.
Založba Beletrina, Ljubljana 2019 (Zbirka Žepna Beletrina)

Francoski pisatelj, dobitnik nagrade Goncourt (že drugi v tej rubriki) za leto 2017, Éric Vuillard, se v besedilih, ki obvisijo nekje med esejistično osebno perspektivno in romaneskno organizacijo pripovedi, rad loteva tematik, ki bi jih lahko kategorizirali kot »začetek konca«. Natančneje: zanima ga trenutek preobrata, ko se ustaljeni red – sveta, družbe, kulture – prevesi iz urejenosti v kaos, iz gotovosti v nelagodje, negotovost, nemir in, nenazadnje, v svoj konec. V romanu Conquistadors (Konkvistadorji, 2009) je to prihod Francisca Pizarre v južno Ameriko, njegovo zavzetje Peruja ter propad inkovskega imperija pod špansko krono. Congo (Kongo, 2012) pripoveduje o požrešnih ambicijah belgijskega kralja Leopolda II. in krvavi kolonizaciji (Vuillard jo imenuje »pozabljeni holokavst«) Konga, 14 juillet (14. julij, 2016) pa – skladno z naslovom – »od znotraj«, se pravi iz doživete perspektive, povzema dogodke na dan zavzetja Bastilje, ki predstavlja začetek francoske revolucije in konec absolutistične monarhije.
V luči Vuillardovega opusa se preskok od francoske revolucije do druge svetovne vojne sploh ne zdi tako presenetljiv. Dnevni red tematsko sicer bolj spominja na La Bataille d’Occident (Bitka Zahoda, 2012), zgoščene pripovedi o vojni moriji, propadu imperijev in začetku druge večje evropske revolucije, ki oznanja rojstvo novega, drugačnega, a ne nujno boljšega sveta. Če je bila prva vojna tudi prvi svetovni konflikt, jo je druga zasenčila po načrtni, hladni krvoločnosti. Zdi se, da je ravno ta organiziranost nacionalsocialistične stranke v pripravah na anšlus tako fascinirala Vuillarda: tako kot nacisti tudi pripoved sledi »dnevnemu redu« točk, ki jih je treba odkljukati, preden se začne invazija. Vuillard, sicer tudi scenarist in režiser, se razpletanja pripovedi loti z uporabo filmskih postopkov: najprej so tu utrujene noge, ki tistega februarskega dne leta 1933 počasi premagujejo stopnice ugledne meščanske zgradbe; sledi umik, ki razkrije štiriindvajset starčevskih obrazov. Sledijo si kot sence, v trenutku večnega sedanjika, ki si ga privošči vuillardovska proza, ni potrebe po tem, da bi jih razločili; tudi njihove usode bodo sledile podobno ustaljenemu ritmu, čeprav bo njihova odločitev trenutek za tem v pripoved vnesla dvom v pravičnost takšnega razpleta. Brezimni patriciji so véliki industrialci svoje dobe: Albert Vögler, ustanovitelj konglomerata Vereinigte Stahlwerke AG, ki je skrbel za pridobivanje železa in jekla v vojne namene, in član Freundeskreis der Wirtschaft – skupine, ki se je zavzemala za tesnejše vezi med gospodarstvom in nacistično stranko; Gustav Krupp, vodja težkoindustrijskega konglomerata Friedrich Krupp AG, specializiranega za izdelovanje bojnih ladij, topov (prav tu so proizvedli Veliko Berto), tankov in drugih smrtonosnih igrač; Wilhelm von Opel (zveni znano?), ki se je prav v letu usodnega srečanja pridružil nacistični partiji in jo finančno podpiral do konca. Vuillard si vzame čas in poimenuje vsakega izmed njih, prav lahko pa bi jih zamenjal z imeni korporacij Agfa, Siemens, Bayer, BMW in mnogih drugih, ki so še danes aktivne, so pa s financiranjem nacistične partije pripomogle k razmahu norosti, ki se je nato razvila v drugo svetovno vojno. Nekaterim bo po koncu vojne sojeno, vendar brez smrtnih izidov; drugim bo naložena denarna kazen, drobiž v primerjavi z obsegom razdejanja, ki so ga pomagali udejanjiti; in tretji se bodo v miru postarali. Formalni pristop pa ostaja aktualen še danes; kot piše Vuillard: »Politiki in industrialci se radi srečujejo.«
Vuillardov jezik je daleč od brezosebnega beleženja dejstev; pripovedni glas je občutno pretresen nad brezbrižnostjo, ki bo gospodarstvenikom omogočila, da se vrnejo na svoja delovna mesta in nadaljujejo s kopičenjem kapitala. Zbiranje finančnega zaledja predstavlja prvo točko Dnevnega reda; druga je izvajanje političnega pritiska. Kljub simpatizerjem in odkritim podpornikom nacistične ideologije v Avstriji priprave na anšlus niso potekale gladko. Kot piše Vuillard, ne brez ironije, je bilo Hitlerju v interesu, da se priključitev izvede vsaj na videz »legalno«. To je v praksi pomenilo ustrahovanje avstrijskih oblastnikov, na primer kanclerja Schuschnigga (»koroško-slovenskega porekla«, kot navaja spletna enciklopedija), ki kar hitro podleže »prepričevalnim spretnostim« Adolfa Hitlerja, ter zavajanju predstavnikov Francije (saj res, kje so pri Vuillardu francoski naci-simpatizerji?) in Združenega kraljestva: gospodje Halifax, Baldwin in Chamberlain na eni ter Lebrun in Daladier na drugi strani so si radi zatisnili ušesa. Tretjo točko predstavlja priključitev, ali, kot so se nekateri evfemistično izrazili, »mirovni poseg«. Vuillardov smisel za (črni) humor se najbolje izkaže prav v popisu invazije, ko »v naoljen nemški vojaški stroj« zaide peščeno zrnce in zaustavi »zmagoviti pohod na Dunaj«.
Dnevni red je pravzaprav tanka knjižica, ki na ravni vsebine ne prinaša nič posebno novega ali presenetljivega, se pa lahko pohvali z izvirnim (in, kar je še pomembneje, humornim) pristopom k tematiki. Vuillardova pripoved razkriva krhkost ustaljenega sistema in to, da se rušenje vselej začne v smrtonosni kombinaciji politike in kapitala. Opozorilo, ki posebno danes ne more biti odveč.