Razmerje med ruralnim in urbanim je tema, ki je v zadnjih letih pogosto v ospredju programov evropskih prestolnic kulture. Eden izmed razlogov je nedvomno ta, da se je strategija podeljevanja naziva usmerila v manjša, bolj periferna mesta, za katere bi podelitev naslova utegnil imeti vidne in merljive preobrazbene učinke, zlasti, ko gre za turistično prepoznavnost, razvoj infrastrukture in zlasti kulturnih institucij ter civilne sfere nasploh. Nova Gorica je eno najmanjših mest, ki so si doslej pridobila ta naziv: omenjena problematika zato ne bo zgolj teoretične narave, temveč jo bo za smiseln razvoj projekta EPK treba tudi uspešno nasloviti. Če je ena izmed poglavitnih programskih točk novogoriškega EPK trajno združevanje dveh mest na dveh straneh meje, bo pomembna naloga tudi združevanje regije, saj je to edini način, da oblikujemo dovolj obsežno področje, ki bi s svojo velikostjo ustrezalo tovrstnemu projektu.
Ta regija je sedaj sestavljena iz občin brez jasnega skupnega institucionalnega okvira in pogosto brez želje ali potrebe po sodelovanju. Še več: kakršnakoli skupna iniciativa je nemalokrat razumljena kot nepotrebno tacanje po tujem vrtu, čeprav bi takšno sodelovanje lahko pripeljalo do razvoja njihovega kraja in občine – ali pa prav zato. Uspešnost tega procesa bo morda zaznamoval razvoj tudi drugod po Sloveniji. EPK namreč ni – oziroma ne bi smel biti – zgolj lokalno zamejen projekt, temveč se preko njegovega razvoja dopolnjuje in razvija tudi nacionalna kulturna politika.
Ruralna in urbana kultura
Ko govorimo o kulturni produkciji, se vztrajno ohranja predsodek o delitvi na urbano in ruralno. V skladu s to miselnostjo naj bi kulturno-umetniška produkcija odražala svoje okolje; v praksi naj bi to pomenilo, da je ruralna kultura bolj usmerjena v ohranjanje dediščine, folkloro, razne obrtne dejavnosti (npr. kleklanje, kovaštvo, izdelava panjskih končnic), predvsem pa naj bi, zaradi narave dela na vasi, ki ne dopušča profesionalizma na kulturnem področju, kultura potekala na društveni, ljubiteljski ravni. Nasprotno pa naj bi produkcija v urbanem prostoru, ki zaradi svoje diversificiranosti omogoča bolj profesionalno stopnjo produkcije in bolj izobraženega prebivalstva, vajenega sofisticiranih tematik in pristopov, bila odprta tudi za nišne produkcije, ki sicer ne zmorejo pritegniti širšega občinstva. Te opazke so seveda lahko resnične, vendar a posteriori. Delitev na urbano in ruralno kulturo je opazna – danes bolj kot 20 ali 30 let nazaj – ne zaradi kulturoloških vzrokov, temveč zaradi alokacije sredstev. V Ljubljani – našem mestu z velikim M – je zgoščeno največ organizacij in kulturnega dogajanja, ker je tam pač največ institucij, tako upravnih kot izobraževalnih in kulturnih. Predvsem pa zato, ker se v Ljubljani zadržuje daleč največ javnega denarja. Razlog, da takšne kulture ni v Konjicah ali Kanalu, gre iskati predvsem v dejstvu, da se v te kraje ni vlagalo toliko denarja. (Seveda to ni zgolj krivda države ali t. i. »Ljubljane«, temveč tudi občin samih, a o tem nekoliko kasneje.)
Seveda bi lahko trdili, da ima prestolnica tudi največjo koncentracijo »talentov«, če uporabimo besedišče libertarnih sociologov. Argument seveda drži, saj tam, kjer je gostota poseljenosti nizka, ne more biti omogočena ne vem kakšna kulturna ponudba, saj ne bo ne potrebe ne zanimanja zanjo. Vendar v Sloveniji nimamo glavnega mesta, ki bi bilo tako veliko, in periferije, ki bi bila tako zakotna, kot to velja denimo za Madžarsko, Romunijo ali Bolgarijo, kjer obstaja globok prepad med milijonskimi prestolnicami in perifernimi vasmi, ki ne premorejo niti osnovne infrastrukture. Ljubljana spada med evropska mesta srednje velikosti, razdalje v Sloveniji so majhne in premostljive, prebivalstvo pa je razmeroma enakomerno poseljeno po vsej državi. V tem pogledu smo bolj kot državam srednje ali vzhodne Evrope, kjer je razlika med velikimi urbanimi središči in ruralnim zakotjem velika, mobilnost pa nizka, podobni Nizozemski: zvezno poseljeni državi z visoko stopnjo mobilnosti (na Nizozemskem, podobno kot v Sloveniji, velik delež prebivalstva živi drugje, kot dela) in z manjšimi urbanimi centri, ki služijo kot upravna središča.
V takšnem kontekstu je zagovarjanje močne diferenciacije med ruralnim in urbanim nesmiselno, saj so vsa naša mesta le za odtenek večja od vasi (in z njimi tudi tesno povezana), obenem pa tudi vasi vse bolj postajajo bivalna območja za prebivalce, ki delajo v mestih. Zdi se, da se je ta diferenciacija zgodila umetno in prisilno – med dvema nasprotujočima si, a komplementarnima težnjama. Na eni strani so si tisti, ki so naseljevali Ljubljano (večinoma prišleki iz manjših krajev), želeli omisliti mesto. Tako čisto pravo urbano središče, kjer bodo lahko posnemali mestni lajf. V to so vložili vse napore, tako imaginativne, kot sta literarna in filmska produkcija, ki se je ubadala s problemi »mesta«, kot seveda tudi politične, saj je bilo treba temu Mestu nujno zagotoviti primerno financiranje. Tako je nastal diskurz, po katerem »je Ljubljana sicer majhna, vendar je edino mesto, ki ga imamo in ga moramo gojiti kot veliko mesto«. S tem je bila pozornost od pravičnosti in učinkov financiranja preusmerjena v kliše, da »sodobna kulturna produkcija potrebuje mesto, mesto pa potrebuje sodobno kulturno produkcijo«. Kot se rado zgodi, se je tudi to preroštvo uresničilo, zato je bil vsak, ki je hotel delati v kulturi, sčasoma primoran zapustiti svoj kraj in se – kot tisti mongolski nomadi, ki se zaradi vse pogostejših suš ne morejo več preživljati v stepi – preselil v glavno mesto. Trend centralizacije, ki se je nedvomno začel z osamosvojitvijo, je dobil pospešek okoli leta 2010, ko je kriza zalomastila po Sloveniji in v par letih izbrisala vsakršno smiselno kulturno udejstvovanje izven prestolnice (če seveda odštejemo poletne festivale, katerih namen je, da si ljudje iz prestolnice prezračijo glavo na provinci).
Druga težnja pa je protiurbana in protikulturna. Trdi, da je sodobna kultura in umetnost dekadentna in protinarodna. Zagovorniki te teze menijo, da je kultura doma v velikih institucijah, kot so muzeji ali gledališča, sicer pa le še v ljubiteljskih društvih, ki ohranjajo slovensko kulturno dediščino. Tako kulturno politiko zagovarjajo denimo stranke, ki se jim v program zapišejo krilatice, češ da je »namen kulture ohranjati slovenski narod«. Po njihovem mnenju je ustanavljanje novih kulturnih institucij nesmiselno in celo škodljivo, razen če so v službi »gojenja slovenske narodne zavesti«, financiranje neodvisne kulture in njene produkcije (torej NVO in samozaposlenih) pa zavržno in protislovensko – gre za spodbujanje lenobe in elitizma. Profesionalci – pravijo – naj delajo v javnih zavodih, drugi pa lahko opravljajo kulturne projekte ob službi, kot to počnejo člani folklornih društev. Kljub vsem lepim besedam o pristni dobroti ruralne umetnosti nasproti dekadentni sodobni urbani umetnosti, ti zagovorniki ničesar zares ne prispevajo k ohranjanju in razvoju podeželja ter kulture v njem. Oni ne zares hvalijo pristne slovenske kulture, temveč nerazvitost kulture, z namenom – zavestnim ali ne – da znižajo raven kakovosti bivanja v celotni državi. Vsak rez v kulturni proračun seveda najprej doseže tiste, ki nimajo toliko razvite organizacije in programov ter ne črpajo iz kakovostnega bazena profesionalnih kadrov, kar Ljubljana nedvomno je. Tako sploh ni čudno, da se v obdobjih desnih vlad odstotek financiranja poveča v prid Ljubljane, tako da celo preseže tistih 90 % razpisnih sredstev in s tem še dodatno okrepi resentiment do prestolnice in zloglasnih »metelkovskih« NVO-jev.
V tej lažni dihotomiji med ruralnim in urbanim mesta, kot je Nova Gorica ali Novo mesto, Celje, Velenje, Murska Sobota, Koper, Slovenj Gradec itd., nimajo nobene strateške logike ali prostora znotraj nacionalne kulturne politike. Niso niti ruralno območje niti – po doktrini »vsaj eno mesto« – urbana središča. Ker nimamo regij, ta mesta niso niti regionalni centri in posledično nimajo nobenega vpliva na regionalni razvoj. Še več. Ko država občinam nalaga pripravo štiriletnega Lokalnega programa za kulturo (LPK), ustvari poleg dejanske še formalno zmedo, saj so si programi na ravni sosednjih občin pogosto neskladni, manjšim občinam pa ni treba vzeti v ozir regionalnih institucij, ki domujejo v mestnih občinah, kot so pokrajinski arhivi, regionalni muzeji, splošne knjižnice, gledališča in kulturni domovi. Situacija bi bila enostavno rešljiva, če bi na ministrstvu za kulturo namesto priprave Lokalnega programa za kulturo vsem občinam raje preprosto zapovedali pripravo Regionalnega programa za kulturo in s tem pritisnili na občine iste statistične regije, da začnejo med seboj sodelovati in tako formulirajo skupne prioritete in strategijo. Regionalne programe bi lahko ministrstvo pogojevalo s tem, da država financira le tiste kraje oz. projekte, ki so vključeni v takšne regionalne strategije. Trenutno pa imamo uzakonjeno stihijo. Občine so ob pomanjkanju Nacionalnega programa za kulturo (NPK) pisale neke jalove dokumente, ki jih nihče ni jemal resno, malim občinam pa teh dokumentov ni bilo treba niti spisati, saj so bile že mestne občine zares premajhne za kakšno smiselno strategijo. Ko pa so bile te strategije spisane – in nekatere tudi zelo kakovostno, z dobrimi opredelitvami problemov in predlogi za njihovo rešitev – se je ministrstvo odločilo spisati NPK, ki ne le, da ne upošteva veljavnih in njemu predhodnih LPK, ampak jih marsikje klavrno in prostaško povozi in jih s tem retroaktivno naredi neveljavne. Zmeda torej od zgoraj in spodaj.
Pravica do kulture
Namesto te stihijske miselnosti, implicitno zastavljene okoli esencialistične in reificirane dihotomije med urbanim in ruralnim, bi morali privzeti bistveno bolj združujočo razumevanje Slovenije kot prostora skladne, enovite poselitve, v kateri ruralno in urbano fluidno prehajata, mestne občine pa služijo kot središča regij, znotraj katerih se v medsebojnem dialogu razvija regionalna kultura. Seveda to ne pomeni zmanjševanja pomena prestolnice ali, bognedaj, nesmiselno množenje institucij. Prav tako to ne pomeni kulturne glavarine, ki vidno ne deluje že znotraj obstoječega ustroja lokalne samouprave. Gre za to, da diskurz glede kulturne politike zastavimo drugače, in sicer analogno z drugimi sektorji, ki jih država obravnava kot državotvorna, denimo zdravstvom, socialo in izobraževanjem. Reči, da je za ruralna območja čisto dovolj kulture v slikanju pejsažev in amaterskih zborih, medtem ko mora mesto imeti galerije sodobne umetnosti, je nekako tako, kot da bi rekli, da so mestnim ljudem na razpolago bolnice, medtem ko so za vaške ljudi dovolj šnopc in zdravilne bilke iz bližnjega gozda, ali pa da so šole za prebivalce mest, medtem ko je za vaščane dovolj, da se naučijo molsti krave in razpoznavati ptičje petje. Seveda je treba obdržati in ohranjati znanja žganjekuhe, zdravilnih rastlin, sirarstva, živinoreje ter ornitologije in žvižganja, a vse to mora imeti tudi nek širši in višji okvir, ki ga nudi profesionalni kader: učitelji, zdravniki in zdravstveni delavci, socialni delavci, programi izobraževanja starejših, dodatnega poklicnega izpopolnjevanja itd.
Tako kot ima vsak prebivalec Slovenije pravico do zdravstva in do izobraževanja, mora imeti tudi pravico do kulture. Ta pravica mora biti aktivno uveljavljena. Posameznik bo zmožen kulturo razumeti, jo videti in sprejeti le, če bo v stiku z njo, če mu bo omogočeno biti deležen kulture. Tedaj ne bo spoznaval le, kaj mu je všeč in kaj mu ni, temveč tudi, kaj ima zanj smisel, kateri načini kulturno-umetniške produkcije govorijo o njem samem, o njegovem življenju, njegovi notranji dinamiki in medosebnih odnosih tako, da lahko tudi sam prek njih spregovori in artikulira svoje videnje sebe, okolice in sveta. Če nima dostopa do kulture, ne more razumeti, kaj kultura in umetnost sploh želi artikulirati. Podobno velja za izobraževanje: v knjigi Genialna prijateljica Elene Ferrante beremo lep opis, kako prebivalci revnejših četrti Neaplja sploh niso vedeli, da obstaja izobrazba po mali gimnaziji, torej naši osnovni šoli, oziroma jim je bilo to tako tuje, da so jo imeli za kaprico višjih slojev.
Seveda – poudarjam – pravica do kulture ne pomeni Cukrarne v vsako vas, podobno kot pravica do zdravstva ne pomeni UKC v vsako vas. Pomeni, da imajo prebivalci pravico dostopa do profesionalne kulture, da so deležni projektov, mentorstva in spoznavanja s sodobnimi kulturnimi praksami. Tu moramo razbiti še en mit, in sicer, da je sodobna umetnost nekaj izrazito urbanega, medtem ko je za ruralna območja primernejša bolj tradicionalna umetnost. Ta mit je nesmiseln, saj predpostavlja nekakšno asinhronost življenja v mestu in na vasi. V resnici pa je ravno nasprotno. Sodobne umetniške in kulturne prakse so nadvse primerne za razvoj manjših krajev ter dvig kakovosti bivanja v njih. Umetnost namreč ni ornament, ki nam zakriva kruto realnost, temveč strategija soočenja z njo, s sabo in z družbo – je proces poseganja v stvarnost prek premisleka in njene reinterpretacije. In v tem vidiku lahko ravno sodobne kulturno-umetniške prakse, veliko bolj kot starejša, bolj tradicionalna »visoka« umetnost, služijo manjšim krajem ter drugim obrobnim prostorom in skupinam. Najprej zato, ker sodobna umetnost nima neke teme niti ni osrediščena okoli končnega produkta, temveč v središče postavlja sam proces. Pri tem igrajo glavno vlogo elementi, ki so bili nekoč skriti za kuliso produkcije: način določitve teme, namena, cilja, lokacije in metodologije dela, vprašanja, koga vključiti v proces – vse to je neobhoden in pomemben del produkcije v sodobni umetnosti. Ravno zato je mnogim sodobna umetnost tuja in čudna, ker jih je šola – ravno tako razkulturirana kot okolje okoli nje – učila, da je umetnost slika ali skladba, torej nek produkt, ki so ga ustvarili tisti najgenialnejši med nami. Nasprotno pa sodobna umetnost poudarja, da je v središču proces. Ta proces ni namenjen samemu sebi, temveč je smiseln, ker predstavlja raziskavo, kjer se subjekt in objekt raziskovanja združita. Ko denimo raziskujemo slovensko oblačilno kulturo ali želimo obnoviti hišo v skladu z dediščino, se v procesu spoznavamo z različnimi digitalnimi in analognimi metodami in orodji, spoznavamo prakse v drugih krajih in skupinah, ki so se podobnih podvigov že lotevali, po možnosti se z njimi povežemo, predvsem pa formiramo skupnost, spoznavamo naše zmožnosti in zamejitve ter postanemo aktivni deležniki, ki lahko kritično vstopajo v proces razvoja lastnega prostora. Pomemben vidik sodobne umetnosti je tudi njena praksa »zgoščene misli«, če si lahko sposodim koncept iz antropologije. To pomeni, da problema, ki si ga zastavi, ne »misli« zgolj v enemu izmed jezikov umetnosti – slikarstvu, videu, pisanju, plesu itd. – temveč v mnogih hkrati, pri čemer ne ostaja zgolj na ozkem polju umetnosti, temveč v svojem raziskovanju posega v znanost, tehnologijo in prostor: tako urbani (urbanizem, oživljanje krajev in prostorov itd.) kot naravni (ekologija). Sodobna umetnost tudi ni nujno vezana zgolj na fizične prostore kulture, temveč se lahko dogaja tudi tam, kjer teh ni. Performansi in instalacije so tako v vaškem kot urbanem, manj razvitem in perifernem okolju, bistveno bolj smiselne in inkluzivne kulturne prakse, kot nenehno spodbujanje razstav pejsažev in rezbarij v krajevnih skupnostih ter kulturnih domovih.
Vendar je za to, da bi bila vsa Slovenija deležna kulture, nujno na smiseln način spodbujati kulturno produkcijo po celotni državi in pri tem upoštevati, kako sodobne kulturne prakse živijo z okoljem, iz njega črpajo in vanj posegajo. Tega trenutno ni ne v praksi ne v teoriji. Profesionalno delo v kulturi (izven javnih zavodov) na periferiji je v očeh ministrstva in njenih agencij prej oteževalna okoliščina kot pa nekaj, kar bi bilo – ne le v lokalnem, temveč nacionalnem interesu – treba podpreti. Onkraj sicer zgledno delujočega Javnega sklada za kulturne dejavnosti, ki je namenjen ljubiteljski umetnosti, ni nobene strategije ali sistema spodbud, ki bi vsaj okvirno poskusila razvijati kulturno delo izven prestolnice in s tem omogočila skladnejši razvoj kulture po celi Sloveniji. Ker so prebivalci izven prestolnice oropani pravice do kulture, je to območje vedno bolj razkulturirano in so posledično do kulture negativno nastrojeni.
Marsikdo bi rekel, da je tako, ker druge regije – izven prestolnice – sodobne kulture niti ne želijo, kar pa je seveda dokazljiva neresnica. V zadnjih letih je kar nekaj mest in okoliških regij tekmovalo in sestavljalo program za naziv Evropske prestolnice kulture. Ta bo leta 2025 predstavljala ne le svoj kraj, temveč Slovenijo in Evropo. Vendar to komisije in odločevalcev pri razpisih ministrstva nikakor ni tangiralo. V štiriletnem programskem razpisu ministrstva se je za projekte, ki so si bili tako po referencah kot po kakovosti podobni, raje izbralo tiste iz Ljubljane, tako da Nova Gorica leta 2025, ko bo Evropska prestolnica kulture, ne bo imela nobenega programa, ki bi bil redno financiran s strani države, kar je grozljiv evropski unikum, zaradi katerega bi morali vsi bíti plat zvona. Vendar pri nas to nikogar ne gane – ne ministra ne županov v naši regiji.
Preden zaključim ta osrednji premislek, moram poudariti, da krivde ne nosi nujno zgolj država, temveč v veliki meri tudi občine same. Te namreč uživajo v svoji majhnosti in neopaznosti ter posledično v navidezni neodvisnosti od države. Ker ni nobenega odprtega dialoga med državo in lokalno skupnostjo, se lahko zgodi, da si občine nekako po svoje interpretirajo svoje dolžnosti in s tem načrtno zavirajo razvoj kulture v svojih krajih, predvsem zato, ker jim ne diši, da bi kdo v kraju imel morda preveč besede – in kultura, ki je po definiciji najbolj javna izmed dejavnosti, je gotovo takšen moteč element. Za takšne župane so zborovsko petje, filatelija in pejsaži čisto dovolj, so vse, kar si lahko od kulture želimo, saj se ne ukvarjajo s svojim prostorom in življenjem v njem, medtem ko so kulturna središča in festivali vedno sumljivi in nevarni, saj si vzamejo besedo in artikulirajo pobude. Tako imamo primere, kjer manjša mesta preprosto nočejo spodbujati neodvisnega kulturnega udejstvovanja. Najboljši primer v naših koncih je občina Tolmin, ki še vedno nima razpisa za kulturne projekte in je sredstva zanje treba izprositi na zavodu za turizem in šport. Takšne prakse bi morale biti sankcionirane s strani države.
Kulturalizacija proti periferizaciji
Obstoječo mrežo amaterskih in ljubiteljskih organizacij, za katere skrbi Javni sklad za kulturne dejavnosti, in mrežo javnih institucij, kot so splošne knjižnice in pokrajinski muzeji ter mestna in nacionalna gledališča je treba nadgraditi s pametnimi in strateško usmerjenimi spodbudami za razvoj sodobnih in profesionalnih neodvisnih kulturnih programov, ki jih bodo vodili kulturno in umetniško izobraženi posamezniki, da bodo na gibek in kvaliteten način znali artikulirati teme svojega okolja. Le na tak način so lahko partikularnosti določenega prostora reflektirane kot univerzalna tema, lokalno ustvarjanje pa postane del nacionalne ali celo evropske kulture. Brez tega prostor zapade v generičnost in suburbano vrtičkarstvo. Razrast turbo narodno-zabavne glasbe v zadnjih letih in kričečih fasad, ki uničujejo stavbno dediščino slovenskih naselij, je treba brati kot posledico centralizacije kulture in razkulturaliziranja periferije v istem obdobju. Torej kratenja pravice do kulture velikemu deležu slovenskega prebivalstva.
Najpomembnejši vidik bi bilo sistematiziranje kulturne politike v enovit sistem, ki določa vstopne pogoje, rangiranje kvalitete in obsega dejavnosti, omogoča strateško in dolgoročno usmerjeno delovanje in načrtovanje kulturnega dela ter strokovno in finančno pomoč od amaterske do profesionalne, od lokalne do regionalne in nacionalne ravni. Le tedaj bomo lahko rekli, da živimo v isti državi. Sedaj se namreč – vsaj na ravni kulturne politike – nahajamo v dveh vzporednih svetovih.
Na prvi fotografiji: Koncert tolkalista Gala Furlana v kanalskem Parku Pečno v sklopu festivala Mesto knjige. Foto: Rebeka Bernetič.