Kulturni boj je mrtev, naj živi kulturni boj!

Nobeno naključje ni, seveda, da je retorična moč tega slogana dosegla svoj vrhunec ravno ob koncu osemletnega obdobja Baracka Husseina Obama v Beli hiši. Trumpovim privržencem namreč nič ne naznačuje nazadovanja bolj kot temnopolt predsednik z muslimanskim imenom.
Onkraj privlačnosti slogana v današnjem času Make America Great Again odpira tudi zgodbo o nazadovanju, ki je definirala konservativne kulturne drže od šestdesetih let dalje. V osnovi gre za nostalgični klic po oživitvi in ponovni vzpostavitvi urejene in disciplinirane in avtoritete spoštujoče Amerike, preden so družbena gibanja šestdesetih let temnopoltim, ženskam, gejem ter lezbijkam, priseljencem in ostalim očitnim marginalcem ter prišlekom dala pravico, da se imajo za Američane.
Ta večpomenski Trumpov slogan tako zaznamuje le zadnji stadij kulturnih bojev, ki ZDA polarizirajo že desetletja. Trump je s svojimi pristaši vdihnil novega življenja častitljivi desničarski tradiciji pritoževanja nad nacijo, ki naj bi v času »vodnarjeve dobe« šla po zlu. Po drugi strani pa so tisti na levi nagnjeni k temu, da ameriški način življenja razumejo skozi oči »drugih«, torej točno tistih, katerih goli obstoj ogroža Ameriko, kot si jo zamišlja Trumpova omejena domišljija. To so že dolgo ločnice, ki prečijo ameriške kulturne boje.
Za Trumpov vzpon v Belo hišo se zdi, da napoveduje nadaljevanje tega kulturnega boja. V letih pred njegovo izvolitvijo so mnogi opazovalci napovedovali, da kulturni boji pojemajo. Tako sem menil tudi sam. V zaključku svoje knjige A War for the Soul of America: A History of the Culture Wars (Spopad za ameriško dušo: zgodovina kulturnih bojev, 2015) sem trdil, da se je logika kulturnega boja izčrpala in da se je ta metafora izpela. Seveda nisem verjel, da bodo Američani dosegli miren konsenz glede vprašanj, ki so delila družbo od šestdesetih let naprej: splav, pozitivna diskriminacija, kontroverzna umetnost in cenzura, evolucija, feminizem, pravice gejev, multikulturalizem, standardi nacionalnega zgodovinopisja, pornografija, molitev v šoli in spolna vzgoja, če jih omenim le nekaj. Mislil sem, da se bo kulturni boj nadaljeval še naprej, tako kot se je nadaljeval skozi vso ameriško zgodovino. Toda hkrati sem predvideval, da se bo ta boj po novem vodil v drugem registru, ki ga oblikujejo vse bolj intenzivne neoliberalne motnje v ameriškem družbenem in gospodarskem življenju.
Trumpov vzpon nedvomno zapleta takšne napovedi, a jih najverjetneje ne ovrže v celoti. Verjetno lahko dobimo boljši vtis o stanju ameriškega kulturnega boja v novem tisočletju tako, da postavimo vprašanja, ki segajo onkraj Trumpa in trumpizma. Prav mogoče je, na primer, da bomo namesto tradicionalnih kulturnobojniških vstaj proti raznim varovalnim institucijam, ki uravnavajo naša življenja, v prihodnje imeli opravka z novo obliko identitetnega vstajništva, ki se lahko izkaže za veliko bolj zloveščega in trdovratnega, kot je bila dosedanja mobilizacija kulturnega konflikta na levici in desnici. Čisto možno je, da sta se dve največji sili v ameriški zgodovini, kulturni konflitki in kapitalizem, združili in ustvarili politično kulturo, ki je bolj razklana in vzbuja večji obup kot karkoli drugega v nedavni zgodovini. In če prognoza drži, kaj zdaj?

Razred in korektnost

Raziskava z naslovom The Vanishing Center of American Democracy: The 2016 Survey of American Political Culture (Izginjajoči center ameriške demokracije: raziskava o ameriški politični kulturi leta 2016), ki sta jo izvedla sociologa James Davison Hunter in Carl Desportes Bowman, ugotavlja, da so Američani bolj razklani kot kdajkoli prej. Kaže tudi, da je eden od glavnih dejavnikov vztrajne in poglabljajoče se polarizacije kriza legitimnosti: velika večina Američanov je nezadovoljnih z vladnimi in drugimi elitnimi institucijami, vključno z mediji in visokim šolstvom. Primer takšne odtujitve je nasprotovanje »politični korektnosti«, pojmu, ki se je pojavil v zgodnjih devetdesetih kot del kritike univerz, ki so skušale regulirati govor. Takšna regulacija je pogosto odražala latentne rasne in spolne napetosti, ko so novi ljudje in nove perspektive vstopale v ameriški visokošolski sistem. Iz tega demografskega razloga je bila določena mera konflikta na kampusih neizogibna, zato ne preseneča porast ukrepov, kakršna so bila »pravila govora na kampusu«, ki so prepovedovala diskriminacijski govor.
Kljub temu pa so se, četrt stoletja kasneje, boji okrog politične korektnosti kvečjemu zaostrili. Desničarski mediji privoščljivo polnijo ure in ure svojega programa z jadikovanjem o »varnih prostorih«, opozorilih za občutljive in drugih znakih civilizacijskega propada. Pojem politične korektnosti se je tako pretvoril v širok termin, naperjen proti vodstvom univerz, ki so bojijo odpirati kontroverzna vprašanja, da ne bi slučajno užalila »snežink« in drugih domnevno krhkih, (pre)občutljivih in konfliktom nenaklonjenih študentskih duš. Hunter-Bowmanova raziskava ugotavlja, da trije od štirih Američanov menijo, da je politična korektnost resen problem, saj »ljudem otežuje, da bi povedali, kar si zares mislijo«. Zato ni nič čudnega, da ravno Trumpovi pogosti vulgarni izbruhi, tako pred mikrofonom kot na twitterju, tako močno odmevajo: mnogi ljudje imajo njegov govorni slog za nepoučén, neodgovoren in celo krut, medtem ko njegovi podporniki menijo, da govori po resnici in brez olepševanja. Kakorkoli že, politične korektnosti ga nihče nikoli ne obtožuje.
Hunter-Bowmanova raziskava ne ugotavlja le trdoživosti starih kulturnih delitev, temveč trdi tudi to, da so se te delitve bistveno spremenile. Hunter, ki je leta 1991 napisal Culture Wars: The Struggle to Define America (Kulturni boji. Spopad za definicijo Amerike), prvo znanstveno raziskavo na to temo, piše: »Kulturni boji prejšnjih desetletij so se nanašala na spolnost, religijo in družino, medtem ko današnji kulturni boji ponujajo nov nabor kulturnih bitk, ki so povezane s spremenjenimi ekonomskimi okoliščinami, vključno z globalizacijo, priseljevanjem in spreminjajočimi se mejami legitimnega pluralizma«. Kulturni boj se je zlil z razrednim konfliktom in ustvaril nenavadno toksično politiko.
Spremenljivi značaj ameriške polarizacije se lahko vidi v neenakomerni porazdelitvi nezadovoljstva. Hunter-Bowmanova raziskava pravi, da so starejši pogosteje nezaupljivi do države kot mladi, beli bolj kot temnopolti, prebivalci podeželja bolj kot prebivalci mest, pobožni ljudje bolj kot sekularni. To razliko najbolje napoveduje izobrazba: tisti brez visokošolske izobrazbe so zelo nagnjeni k odtujenosti od oblastnih institucij, tisti z visokošolsko izobrazbo pa so, kot skupina, kar zadovoljni z vladnimi in drugimi elitnimi institucijami. To je točka, kjer sta kapitalizem in razred pomembna: izobrazba v naši neoliberalni, postindustrijski gospodarski ureditvi močno določa življenjske priložnosti. Dosežena izobrazba kaže, na primer, kako močno so ljudi prizadeli dolgotrajni učinki recesije leta 2008. Izobrazbena vrzel je, z vsemi svojimi razrednimi posledicami vred, vtisnila svoj pečat tudi na te vztrajne kulturne delitve. To pa pomaga razložiti, zakaj se kulturni boji zdijo še bolj urgentni in usodnejši kot kadarkoli prej.

Zahojenci in kurbini sinovi

Rasne manjšine, predvsem temnopolti, so v Hunter-Bowmanovi raziskavi bile med najmanj odtujenimi skupinami v odnosu do oblasti. To se morda zdi čudno glede na to, da so temnopolti Američani izgubili daleč največji delež premoženja gospodinjstva v krizi leta 2008. Vseeno pa je smiselno, če se spomnimo, da je bila raziskava izvedena leta 2016, ko je predsednik ZDA še vedno bil Obama. Ni treba posebej poudarjati, da je bila enaka osnovna dinamika na delu tudi na drugi strani rasne delitve: tako kot je Obama predstavljal obliko politične pripadnosti temnopoltim Američanom, tako Trump pooseblja družbeno skupino, ki se je zbrala pod nesrečno Hillaryjino posmehljivko »vreče zahojencev« (basket of deplorables): starejši, podeželski, manj izobraženi in, da, belopolti.
Rasa je bila skoraj vedno v ospredju ameriškega političnega in kulturnega življenja. ZDA so bile, ne nazadnje, osnovane na razlastitvi domorodskih nebelcev in so obogatele z zasužnjenjem temnopoltih Afričanov. A po koncu gibanja za državljanske pravice, ki je premagalo zakonodajo Jim Crow, so eksplicitni in uradno sankcionirani izrazi rasizma usahnili. Celo tisti konzervativci, ki so včasih neskesano zagovarjali belsko premoč, so zamenjali ploščo in začeli zagovarjati »barvno slepoto«, včasih tudi zato, da bi rasne težave pometli pod preprogo. Kljub temu pa je formalna zavezanost ameriških institucij rasni enakosti občutno znamenje napredka. To, da je rasna neenakost kljub takšni zavezanosti ostala trdno nedotaknjena, bega mnoge Američane, vztrajnost ekonomskih in družbenih delitev na osnovi rase pa odpira vrata reakcionarnim razlagam, ki vzrok za revščino najdejo v kulturni patologiji.
Kljub temu pa danes ta zmeda, kot kaže, ni več problem. Rasne poteze kulturnih bojev so zdaj, v trumpistični kulturi ameriške desnice, znova lepo vidne. Na eni strani imamo Trumpa, ki je bil na čelu presenetljivo popularne »rojstvene« gonje, ki postavljala pod vprašaj državljanstvo prvega ameriškega temnopoltega predsednika (in posledično tudi njegove legitimnosti kot predsednika ZDA), Trumpa, ki je neregistrirane mehiške priseljence oklical za posiljevalce in morilce ter obljubil izgradnjo zidu na meji z Mehiko, velikemu številu muslimanov pa prepovedal vstop v ZDA. Na drugi strani imamo gibanje Black Lives Matter in vse tiste, ki terjajo odgovornost policistov za umore neoboroženih temnopoltih Američanov. Temnopolti igralci lige NFL, ki protestirajo proti rasnim krivicam s klečanjem med državno himno, so za Trumpa »kurbini sinovi«, medtem ko temnopolti športniki, kot sta LeBron James in Stephen Curry, odprto govorijo o Trumpovem šovinizmu. Vse to nakazuje neko spremembo.
Ronald Reagan je med predsedniško kampanjo leta 1980 imel govor v okraju Neshoba v državi Mississippi, kjer so v času kampanje Freedom Summer leta 1964 (kampanja, ki si je prizadevala za množično registracijo temnopoltih volivcev, op. prev.) bili umorjeni trije aktivisti za državljanske pravice: James Chaney, Andrew Goodman in Michael Schwerner. Ko je Reagan na tistem mestu oznanil, da verjame v »pravice držav«, je tako potihoma izkazal naklonjenost belim južnjakom, ki se jim je kolcalo po dobrih starih časih Jima Crowa. A ko je Trump nesramne bele supremaciste, ki so lani s tiki baklami paradirali po Charlottesvillu,  oklical za »čisto spodobne ljudi«, v njegovi podpori ni bilo nič tihega. Končni rezultat tega, da je Trump zavrgel normiran rasni govor, je, da je naš politični diskurz zdaj še bolj grob, istočasno pa tudi iskrenejši. Trump je potrgal kraste z ran, ki si jih je gibanje za državljanske pravice prizadevalo pozdraviti.

Popizdevanje

Zaostrila pa se je tudi nacionalna razprava o strelnem orožju. Ta delitev se skoraj popolnoma ujema z nacionalno razpravo o rasi. To seveda ne pomeni, da je nadzor nad strelnim orožjem nek nov vidik kulturnega boja. Charlton Heston, tedanji podpredsednik NRA, je leta 1997 v svojem ironično zafrkljivem govoru, namenjenem »bednikom«, z naslovom Fighting the Culture War in America (Boriti se v kulturnem boju v Ameriki) povedal:
»Bogaboječi, spoštljivi do zakonov, belski, srednjerazredni protestanti ali, še huje, evangeličanski kristjani, s srednjega zahoda ali z juga ali, še huje, podeželski, navidezno ali, še huje, odprti heteroseksualci, imetniki ognjenega orožja ali, še huje, člani Nacionalnega orožarskega združenja, pridni delavci ali, še huje, moški pridni delavci; zdaj ne samo, da ne štejete več, zdaj ste celo ovira na poti do družbenega napredka. Vaš glas si zasluži manjši odmev, vaše mnenje je manj razsvetljeno, vaš dostop do medijev je nepomemben, in če sem iskren, gospod, morali se boste zbuditi, se spraviti k pameti in se naučiti nečesa novega od vaše nove Amerike; dokler tega ne storite, lahko že vendar utihnete?«
V osemdesetih in devetdesetih, na vrhuncu kulturnih bojev, je strelno orožje le redko prišlo na vrh seznama tem, okrog katerih so se vrteli ti boji. A potem se je zgodilo leto 1999 in pokol na šoli Columbine, ki mu je sledil val drugih množičnih streljanj. Skoraj dvajset let zatem je vprašanje strelnega orožja tema, ki povzroča verjetno največji razkol v ameriški politiki. Komentator revije National Review David French se pritožuje, da bi razprava o tem vprašanju utegnila »razbiti Ameriko«, saj je postala takšen Kulturkampf, da je vsakršna empatija do nasprotne strani popolnoma izginila. David Brooks jadikuje, da »sploh nimamo več razprav o politikah. Kar imamo, je velik plemenski konflikt, in spori glede politik so zgolj boji prek posrednikov, v katerih obe strani skušata vzpostaviti moralno premoč nad drugo stranjo.«
Trdoglavo petelinjenje onemogoča iskreno razpravo o posedovanju orožja in oba plemenska antagonista igrata svojo igro na ritualen način. Po vsakem grozljivem pokolu, ki ga skoraj vedno zagreši jezni beli moški z zakonitim dostopom do vojaškega arzenala, zagovorniki nadzora nad orožjem vedno znova zahtevajo zakonodajo, ki bi tem psihopatom otežila dostop do smrtonosnega orožja. Politiki, ki jih orožarski lobi drži v šahu, družinam žrtev ponujajo kvečjemu »misli in molitve«. Po nekaj dneh »razmišljanja in molitev« predstavniki za javnost Nacionalnega orožarskega združenja (NRA) napadejo nasprotnike, češ da politizirajo tragedijo. Novih zakonov se ne sprejme. Nato se vaja ponovi.
Nedavni pokol na srednji šoli Marjory Stoneman Douglas v Parklandu na Floridi, v katerem je mladi morilec umoril sedemnajst ljudi, je sprožil val aktivizma, ki ga vodijo dijaki, ki so preživeli napad. Ti artikulirani mladi, ki so preživeli masaker in so zdaj na čelu boja proti vsedržavnim orožnim fetišistom, otežujejo delo orožarskemu lobiju, čeprav njegov stroj za blatenje še vedno deluje. Wayne LaPierre, prvi mož NRA, je svoj prvi govor po pokolu v Parklandu posvetil pritoževanju nad »socialističnim valom«, ki naj bi okužil mlade ljudi. Po LaPierru bodo, če bo socialistična agenda uspešna, »ameriške svoboščine lahko izgubljene«, predvsem svoboda posedovanja jurišnih pušk in drugih strahotnih vojnih naprav. Predsednik Trump se je odzval na zasmehovanje, s katero se je del javnost odzval na LaPierrevi paranojo, in na twitterju razglasil, da potrjuje, da je »Wayne velik ameriški domoljub«, in zaključil z »NAREDITE TO DEŽELO SPET VELIKO!«

Kam je šlo vse ogorčenje?

Medtem ko sprti strani v kulturnem boju kopljeta globoke okope na določenih frontah, ki skoraj povsem preprečujejo napredek v katerokoli smer, se na nekaterih drugih frontah dogajajo premiki. Religiozna desnica je v zadnjih letih izgubila kulturne boje glede spolnosti, vere in družine. A ta delna liberalna zmaga ni prinesla miru in spokojnosti – ravno obratno.
Stališča Američanov glede homoseksualnosti so postala veliko strpnejša in so kodificirana v prelomni odločitvi vrhovnega sodišča iz leta 2015 v primeru Obergefell v. Hodges, ki je homoseksualnim parom zagotovila osnovno pravico do poroke. Čeprav je odločitev med mnogimi konservativnimi voditelji sprožila vrsto žolčnih jeremijad, so njihovi izbruhi naleteli na pretežno gluha ušesa: zdaj celo večina republikancev, mlajših od petdeset let, podpira istospolne poroke. Ta korenita sprememba je voditelje organizacij Focus on the Family in Južne baptistične konvencije prisilila, da so priznali poraz v razpravi glede porok za istospolne partnerje.
Tudi ko imajo verski konzervativci dovolj političnih vzvodov, da vsilijo lokalne zakone, ki ustrezajo njihovemu tradicionalističnemu pogledu na spolnost, na širši nacionalni ravni izgubljajo tla pod nogami. Kot odziv na zakon o obnovi verske svobode v Indiani, ki ga je leta 2015 podpisal tedanji guverner Mike Pence in je homofobnim pekom iz Indiane priznal pravico, da ne prodajajo tort homoseksualnim parom, je več korporacij začelo bojkotirati zvezno državo, kar ji je prineslo približno 60 milijonov dolarjev izgube prihodkov. Ko je Severna Karolina leta 2016 določila, da smejo posamezniki uporabljati le tista javna stranišča, ki ustrezajo spolu, ki je naveden na njihovih rojstnih listih – očiten napad na pravice transspolnih oseb – je košarkarska liga NBA leta 2017 prestavila svojo All-Star tekmo iz mesta Charlotte v New Orleans.
Drugo znamenje evangelijskega zatona je polno sprejetje osornega ženskarja v Belo hišo. Religiozna desnica je, soočena s spolno revolucijo, dolgo promovirala ideale čistosti in pobožnosti političnih veljakov, znanih tudi kot »dobri družinski možje«. Dvoličnost je bila v te ideale vpisana že od samega začetka, saj so bile poglavitni razlog, ki so religiozno desnico pritegnili k tem politikom, ravno njihove politike. Če bi čistost in pobožnost res bili predpogoji za njihovo podporo, bi evangeličani komajda prebavili Reagana. Oziroma, kot je zagrenjeno poudaril eden od podpornikov Jimmyja Carterja: »Reagan je bil hollywoodski svobodnjak, imel je zunajzakonskega otroka, še preden sta se z Nancy poročila, priznal je, da je v hollywoodskih časih užival droge, in bil je, kot trdi zgodovinar Henry Steele Commager, eden izmed najmanj pobožnih predsednikov v ameriški zgodovini«. Kljub temu je Reagan leta 1980 premagal »znova rojenega kristjana« Carterja in osvojil skoraj 61 odstotkov glasov belih evangeličanov. Kar je zares štelo, je bilo to, da se je Reagan nedvoumno uskladil s konservativnimi evangeličani, ki jih je manj zanimala njegova osebna zgodovina kot njegova politika.
Isto lahko rečemo tudi za Trumpa, ki je, ne glede na vse svoje spodrsljaje in priznano zgodovino spolnih napadov, religiozni desnici že uspel podariti najboljše darilo: sodnika na Vrhovnem sodišču – kar je trenutno najbolj zaželen politični plen tega gibanja – in nekaj drugih, manj pomembnih daril, kot je priznanje Jeruzalema kot izraelske prestolnice. Da bi se znašli v tej begajoči zmešnjavi, se je zelo važno zavedati, da so za evangeličane, kot za večino ostalih političnih igralcev, razmerja pomembna. Trumpovih nečednosti je malo morje. Za evangeličanskega voditelja Franklina Grahama, ki je Trumpovo zmago leta 2016 označil za »Božji poseg, verjamem v delo Njegove roke«, na tej točki ni več vrnitve k pobožnim idealom. To se je zgodilo le nekaj tednov zatem, ko so v javnost pricurljali neslavni »posnetki z mucami«, na katerih se Trump pred televizijskim voditeljem Billyjem Bushem hvali glede svojih spolnih dosežkov.

Vzvratno grabljenje

Enaindvajsetega januarja 2017, le dan po Trumpovi inavguraciji, je na stotine tisoče žensk v rožnatih »muca« kapicah odkorakalo v Washington. Skupno se je ženskih pohodov po celem svetu udeležilo kar pet milijonov žensk. To množično gibanje je oznanilo, da se bo »mucograbni« predsednik, ki je zahvaljujoč anahronističnemu elektorskemu kolegiju zmagal na volitvah, srečal z odporom na vsakem koraku. Videti je bilo, da je Trumpova izvolitev dala zagona obnovljenemu feminizmu, ki se je oklical preprosto za Odpor. Prav tako se je zdelo, da je konvencionalna kulturnobojna delitev – feminizem proti patriarhalni reakciji nanj – znova aktualna. A to feministično prebujenje je imelo nepredvidene posledice, ki so mestoma razbile stabilna politična zavezništva.
Leta 2017 se je nekaj ducatov žensk odločilo, da se izpostavi in hollywoodskega mogula Harveya Weinsteina obtoži spolnih zlorab. Weinsteina je podjetje, ki ga je sam pomagal ustanoviti, nato odpustilo, izključen pa je bil tudi iz Akademije filmskih umetnosti in znanosti. Njegove zlorabe so bile po Hollywoodu dolgo časa znane, a nikoli ni odgovarjal zanje, iz preprostega razloga, ker so njegove žrtve, vse po vrsti zaposlene ali igralke, pravilno sklepale, da se jim bodo Weinstein in njegovi vplivni kolegi hudo maščevali, če bodo spregovorile o tem. A v podnebju, ki ga je preobrazil ženski odpor – podnebju, v katerem je naenkrat postalo varno oznaniti, da sta spolno nadlegovanje in zloraba prizadela tudi mene (#MeToo) – so se pravila igre obrnila tudi proti plenilcem, kot je Weinstein.
Kmalu zatem so mnogi drugi znani moški, na primer Louis C. K., Kevin Spacey in Al Franken, padli v nemilost javnega mnenja. Glede tega pojava je zanimivo, da politična zavezništva tem moškim niso več pomagala. Medtem ko je slavna feministka Gloria Steinem branila Billa Clintona, ki je bil obtožen spolnega nadlegovanja in zlorabe moči, ker je menila, da je predsednik, ki nasprotuje agendi krščanske desnice, pomembnejši od sesuvanja enega samega spolnega prestopnika, je le malo zaveznikov priskočilo na pomoč Franknu, ki je kljub svoji profeministični preteklosti izgubil sedež v senatu. Feminizem prerašča stare kulturne boje – kar je morda znak, da končno vendarle prevladuje.
Kljub temu je treba opozoriti, da če #MeToo pomeni velik feministični uspeh, zmaga ne bo tako lahka. Zmage v kulturnih bojih nikoli niso preproste. Na obzorju so že znamenja obdobja burnih prilagoditev, ko se pravica sprevrača v paniko. Zgolj en primer: neka ženska je nedavno, na osnovi logike #MeToo, sprožila peticijo, da bi iz Metropolitanskega muzeja v New Yorku odstranili Balthusovo sliko iz 1938, ker po njenem mnenju prikazuje najstniško dekle kot spolni objekt. Na kulturni desnici se zagotovo prišlo so še bolj zloveščih primerov podobnih reakcij. Med belimi supremacisti z baklami v Charlottesvillu – da niti ne omenjam oboroženih množičnih morilcev, ki strašijo po naših šolah, kinodvoranah, nočnih klubih in koncertnih dvoranah – je namreč veliko mladih moških, ki se spopadajo z izzivom, kako najti smiseln, tradicionalno moški način bivanja v Ameriki, za katero so prepričani, da jo dušijo feministični privilegiji in sovraštvo do moških.

Znova razdeli in vladaj

Ta sprehod po bojišču nedavnih kulturnih bojev razgalja dva poglavitna trenda. Prvič, gospodarska zaskrbljenost in razredni resentiment sta se umestila v kulturne delitve in le še zaostrila kulturne boje, jih naredila bolj jezne, bolj plemenske in bolj temeljne kot kadarkoli prej. Drugič, nekateri starejši kulturni boji pojemajo po zaslugi uspehov na levici.
H kartiranju možnih smeri odpora, ki naj preseže kulturni boj, bi dodal opazko za protiutež: kulturni boj ni edina možna oblika delitve, kljub temu da v Trumpovi Ameriki vse kaže nasprotno. V globinah neoliberalne ureditve se lahko zgodi, da razredni boj prehiti kulturni konflikt kot poglavitno obliko antagonizma v ameriškem življenju. Razvoj dogodkov v visokem šolstvu kaže, da se ti premiki verjetno že dogajajo.
V času kulturnih bojev v osemdesetih in devetdesetih letih sta tako levica kot desnica delili skupno zavezo do humanistike kot ključnega vidika ameriškega visokega izobraževanja. To, o čemer se nasprotniki niso strinjali, je bila definicija humanistike. Konzervativci so vztrajali, da bi vsi ameriški študenti morali brati zahodni kanon, kot so ga definirali sami, tj. omejenega na jedro tekstov, ki so jih povečini napisali mrtvi beli moški. Za razliko od njih so si levičarji prizadevali za bolj vključujoč in multikulturen humanistični kurikulum.
Toda danes humanistična izobrazba – zasnovana tako, da spodbuja intelektualno radovednost in humanistično empatijo – ne služi nobenemu namenu, še zlasti ob boku enostavno bolje plačanim in kulturno bolj cenjenim dejavnostim v realnem svetu, kot so recimo poklicno in menedžersko usposabljanje. Oziroma z drugimi besedami: današnje neoliberalne ureditve ne motijo revidirani kanoni ter bolj inkluzivno in multikulturno razumevanje sveta – moti jo javni denar, namenjen nečemu tako očitno neuporabnemu, kot so humanistične vede. Konzervativci so v dobi neoliberalizma naglo opustili svojo tradicionalistično obrambo zahodnega kanona v zameno za odsotnost slehernega kanona. Dogodki so prehiteli kulturne bojevnike na obeh straneh. Danes tempo narekuje nadstrankarski neoliberalni konsenz, ki poudarja pomen poklicnega usposabljanja kot izobrazbenega sine qua non.
Ko so mladi ljudje množično podpirali kampanjo Bernieja Sandersa, so se navdušeno odzivali na njegovo predlog, da naj brezplačno visoko izobraževanje postane politična prioriteta. A razlog za to zagretost ni bil le uničujoči učinek rastočega študentskega dolga, ki bo vplival na njihove življenjske možnosti: hrepenijo tudi po bolj humani eksistenci, ki presega duhamorno neoliberalno ureditev. Ta nova delitev na tehnokratske vladarje globoko neenake družbe in idealistične mlade Američane, ki si želijo nečesa boljšega, komajda spominja na pretekle kulturne boje. Bolj se zdi, da gre za novo obliko razrednega boja – ta močno odmeva tudi med preživelimi pokola v Parklandu in njihovi neomajni predanosti novim pristopom do politik posedovanja orožja, v brk zagrenjenemu fatalizmu premnogih izmed njihovih starejših somišljenikov. Čeprav so učinki teh amorfnih prizadevanj vse prej kot predvidljivi, pa prinašajo več kot le ščepec upanja izčrpanim abstinentom dosedanjih kulturnih bojev, ki iščejo načine, kako se izmuzniti iz ozkih okopov pozicijske vojne ameriškega Kulturkampfa.

Prevod: Bojan Albahari

Andrew Hartman je profesor zgodovine na Univerzi Illinois in avtor knjige A War for the Soul of America: A History of the Culture Wars (Spopad za dušo Amerike: Zgodovina kulturnih bojev, 2015). Članek je bil izvorno objavljen maja letos v reviji Baffler. Avtorju in publikaciji se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.