Laboratorij lepenovstva, 2.del

Francoska Alžirija je prisotna tudi v Ménardovem upravljanju občine. Marca 2015 je njegova desničarska uprava ulico, poimenovano 19. marec 1962, po dnevu, ko se je končala alžirska vojna, preimenovala po komandantu Hélieju Denoixu de Saint Marcu, vojaškemu poveljniku, ki je sodeloval v spodletelem puču proti De Gaullu leta 1961, ki so ga zaradi predsednikove namere, da zapusti Alžirijo, sprožili generali. Župan Beaucaira, Julien Sanchez, je prav tako preimenoval ulico, poimenovano po 19. marcu 1962: po novem se imenuje po 5. juliju 1962, v spomin na pogrom v Oranu, v katerem je umrlo približno sto Evropejcev in profrancoskih muslimanov. Podobno kot Ménard je tudi Sanchez potomec alžirskih pieds-noir.
Če ostanemo na področju simbolnega imaginarija, se je Sanchez odločil, da bo pot, ki ni imela imena, krstil za Rue du Brexit. »Hoteli smo počastiti britansko ljudstvo, ki se je odločilo za izstop iz Evropske unije,« mi razlaga zagnani mladi up Nacionalne fronte. Opozicija je preimenovanje zavrnila kot »še eno provokacijo«. Gre za stezo v industrijski coni, precej oddaljeni od starega mestnega jedra: gre za krožno pot, ki se začne in konča na istem križišču. Ne vodi nikamor. Metafora ni bila načrtna.
Skoraj vse skrajno desne občinske uprave v Franciji dajejo velik poudarek simbolni politiki, pri čemer pogosto pridejo v protislovja, predvsem kar se tiče vprašanja laičnosti. Čeprav Nacionalna fronta laičnost pogosto uporablja kot retorično (in politično) orožje proti islamizmu in islamu na splošno, njeni župani pogosto kršijo uveljavljene ustavne interpretacije tega načela v prid krščanski identiteti. V Beaucairu je župan Julien Sanchez dal v vežo mestne hiše postaviti jasli, kar je Liga za človekove pravice skušala neuspešno spodbijati na sodišču. Robert Ménard je v Béziersu šel korak dlje od jasli na magistratu (ki jih je prav tako dal postaviti): odločil se je, da bodo znamenito fério, lokalno šagro, ki je eden najpomembnejših poletnih kulturnih dogodkov v regiji, otvorili s svečano mašo. Odločitev je vzbudila pomisleke celo pri Lucu Jourdanu, stolnemu kanoniku pri katedrali Svetega Nazarija in škofovskem vikarju Béziersa.

Težave s pravosodjem in notranji spori

Župan Beaucaira Julien Sanchez ima svoje težave s sodstvom. Poleg že omenjene ovadbe s strani muslimanskih trgovcev [dogodek je opisan v prvem delu reportaže, Razpotja, št. 30], ki se je iztekla v Sanchezov prid, mu je višje sodišče v Nîmesu prisodilo globo v višini 1500 evrov zaradi razžalitve predstavnikov sindikata CGT, sicer osnovnošolskih učiteljev v njegovi občini. Tožniki so županu odrekli pozdrav med njegovim obiskom šolskega centra. V odgovor je Sanchez na spletni strani občine objavil komunike, v katerem je napadel »nekatere neotesane sindikaliste, zagrenjene in sektaške priviligirance, ki se vedejo kot navadne smeti«. Njegov prvi odziv na razsodbo, ko je stopil iz sodne palače, je bil: »Lahko me obsodijo, postavijo giljotino pred sodno palačo, toda še vedno bom govoril, kar mislim.«
Philippe Vardon, deželni svetnik v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala in predsednik organizacije Nissa Rebela, skrajno desnega identitarnega gibanja, se je prav tako znašel pred sodiščem. Višje sodišče v Draguignanu ga je obsodilo na šest mesecev zapora zaradi pretepa na volilni večer 30. marca 2014 v Fréjusu, ob drugem krogu občinskih volitev. Vardon se je zapletel v pretep s tremi mladimi magrebskega izvora, ki jih je pred tem obsul z rasističnimi žaljivkami.
Najhujši primer na lokalni ravni pa se je zgodil na severu države, v lorenskem mestecu Hayange, tik ob meji z Luksemburgom. Župan Fabien Engelmann je bil decembra 2014 obsojen na leto dni prepovedi opravljanja javnih funkcij zaradi nepravilnosti pri financiranju volilne kampanje. Engelmann je trenutno spet pod lupo sodišča zaradi suma nepravilnosti pri javnem razpisu za nakup kopirnih strojev za osnovne šole v občini.
Obstajajo tudi interne težave. V Cogolinu se je moral župan Marc-Étienne Lansade zaradi svojega sloga vodenja in faraonskih projektov brez proračunskega kritja soočiti z odstopi svetnikov večine. Če bi prišlo do dveh dodatnih odstopov, bi se občinska uprava avtomatično razpustila in razpisane bi bile predčasne volitve. Župan sedmega sektorja v Marseillu, Stéphane Ravier, je prav tako izgubil sedem svetnikov, ki ga obtožujejo »avtokratskih praks«. Zapustil ga je tudi večji del tehničnega dela občinske uprave.
V Le Lucu so v štirih letih, ki so minila od zadnjih občinskih volitev, zamenjali kar tri župane Nacionalne fronte. Prvi, Philippe de La Grange, je odstopil leta 2015 zaradi zdravstvenih razlogov. Njegova naslednica, Patricia Zirilli, je odstopila marca 2016. Po uradni izjavi stranke prav tako zaradi zdravstvenih razlogov. Toda sama to zanika: »Odstopila sem zaradi pritiskov občinske ekipe, ki mi očita, da nisem dovolj ‘na liniji’ Nacionalne fronte.« Tretji župan, Pascal Verrelle, za zdaj ostaja na položaju.

Težavni državljanski nadzor

»Na splošno je opozicija zelo šibka,« zagotavlja Olivier Faye. Novinar Le Monda pojasni: »Nacionalna fronta zmaguje po zaslugi razklane in fragmentirane opozicije. Opozicijske skupine na občinski ravni so doslej imele velike težave pri iskanju skupnih strategij in uspešnega boja proti Nacionalni fronti.« To velja za politične stranke. Kar se tiče civilne družbe, je slika drugačna.
Medtem ko je 4. oktobra 2016 Marine Le Pen v Lyonu uradno predstavljala svojo kampanjo »v imenu ljudstva«, je na drugem koncu mesta potekala kampanja »Nacionalna fronta proti ljudstvu«. Združenje francoskih judovskih študentov (UEJF), SOS Racisme in Coordination nationale des collectifs citoyens (Nacionalna koordinacija občanskih kolektivov, CNCC) so hoteli »razkrinkati pravi obraz« Nacionalne fronte. CNCC je krovna organizacija vseh občanskih združenj, ki izvajajo državljanski nadzor nad občinskimi upravami Nacionalne fronte. Nimajo lahkega dela.
»Zavedamo se, da lahko v vsakem trenutku postanemo tarča osebnih napadov s pomočjo javnih sredstev,« priznava Cyril Hennon iz Občanskega humanističnega združenja Jeana Moulina v Béziersu. In dodaja: »V lokalnem časopisu Journal de Béziers, ki ga izdaja občina, so že večkrat objavili surove osebne napade na aktiviste združenj, kot je SOS Racisme.« Francis José-Maria iz Place Publique, občanskega združenja v Cogolinu, izpostavlja taktike, ki jih proti njim uporablja župan: »Ovaja nas sodiščem in nas tako sili, da porabljamo denar za odvetnike in tako ovira našo nalogo državljanskega nadzora.«
Elsa di Meo, predsednica Republikanskega foruma v Fréjusu, nam pripoveduje o govoricah, ki so jih občinske oblasti širile o njej in njeni družini: »Med drugim so razširili lažno novico, češ da bom otroke vzela iz javne šole, če bo zmagala Nacionalna fronta. Otroci so nekega dne prišli jokaje domov, češ da jih hočem ločiti od prijateljev. Takšne malenkostne podlosti so zelo pogoste in zaradi njih veliko ljudi dvakrat premisli, preden se zoperstavi lokalni oblasti.« Laure Cordelet iz Občanske skupnosti v Beaucairu je bila klicana na sodišče zaradi razžalitve, ker je kritizirala delovanje lokalne policije.
Tisku ne gre nič bolje. Nacionalni mediji so pogosto bojkotirani: niso vabljeni na tiskovne konference in občinski uradniki imajo prepoved komunikacije z njimi (izjema je Béziers, saj je Ménard nekdanji novinar, ki uživa v pozornosti medijev in se ne izogiba polemičnim izmenjavam z nekdanjimi stanovskimi kolegi). Poleg tega je zanimanje velikih pariških medijev majhno: pozornost vzbudijo le občasni škandali, ki praviloma koristijo le promoviranju lokalnih politikov Nacionalne fronte. Regionalni tisk, ki je v devetdesetih letih imel pomembno nadzorno funkcijo v prvih občinah Nacionalne fronte, ima prav tako težave pri opravljanju svoje vloge.
Novinarka Marine Turchi – ki je bila žrtev smrtnih groženj s strani sodelavca Marine Le Pen – dela za razskovalni portal Mediapart: »Čeprav so se razmere v številnih mestih sčasoma umirile, je v občinah, ki jim vladajo najbolj vidni predstavniki stranke, delovanje medijev in civilne družbe težavno, zelo napeti pa so tudi odnosi med občani.« In dodaja: »Odnosi so se skrhali po prvih težavah, s katerimi so se soočili novi župani. Prišlo je do bojkota določenih medijev, osebnih napadov na novinarje in pogosto do ovadb in spopadov na sodiščih. Nekateri župani so se odločili za ‘neposredno komunikacijo’ prek lastnih medijev. Tak primer je Journal de Béziers.«

Nacionalna perspektiva

Marine Le Pen se lahko kljub temu zanese na svoje župane. Po anketi inštituta Ifop je eno leto po lokalnih volitvah kar 73 % občanov v krajih, ki jim vlada Nacionalna fronta, »zadovoljnih« s svojimi župani, čeprav jih 58 % občanov označuje za »sektaške«.
Župani Nacionalne fronte so edini funkcionarji stranke, ki so se dotaknili oblasti. Zato so ključni adut skrajne desnice, kar se kaže tudi v njihovem vplivu v stranki. Senator in župan Fréjusa, osemindvajsetletni David Rachline, je bil septembra 2016 imenovan za vodjo kampanje Marine Le Pen. Župan sedmega sektorja Marseillesa, Stéphane Ravier, je prav tako senator in se redno pojavlja na mitingih Marine Le Pen po celem jugu. Leta 2014 in 2016 je Nacionalna fronta organizirala svoj poletni izobraževalni tabor v Fréjusu; leta 2013 in 2015 pa v Marseillesu.
»Zavedati se moramo, da se v mestih, ki jim vlada Nacionalna fronta, izvaja politika, katere prvi namen je služiti strategiji Marine Le Pen,« zatrjuje Elsa di Meo, nekdanja predstavnica za stike z javnostjo socialističnega premierja Manuela Vallsa. »Naj dam primer: David Rachline je začel svojo lokalno kampanjo proti mošejam natanko tedaj, ko je Marine Le Pen poostrila svoj diskurz proti islamu.« Projekt sobivanja v lokalnih skupnostih je tako podrejen zahtevam propagande na nacionalni ravni in lokalni problemi so zvedeni na medijske izdelke za izložbeno okno politične konfrontacije.
Robert Ménard v Béziersu je tudi tu posebna zgodba. Njegova osebna misija je, po njegovih besedah, ustanoviti novo francosko desnico – alternativno desnico, alt-right. V svojem mestu je v ta namen organiziral kongres, namenjen poskusu obnove desnice. Njegova prognoza je, da je levica zapustila ljudstvo, desnica pa nacijo. »Danes hočem premagati levico, ampak moj naslednji nasprotnik je desnica; ta moderna desnica, ki sploh ni več desnica, temveč nekaj drugega,« nam zatrjuje Ménard. Njegove sanje so ustanovitev »velike konservativne stranke, ki bi obsegala desno krilo Les Républicains in večji del Nacionalne fronte.«
Ta nekdanji tockist, ki ne skriva svojega navdušenja nad Donaldom Trumpom, govori v revolucionarnih pojmih: »To ni retorika, mislim zares: Béziers in Francija potrebujeta revolucijo, v dobrem pomenu besede.«. Ménard je glede tega precej optimističen: »Nihče v Franciji več ne dvomi, da ima Marine Le Pen resnične možnosti, da postane predsednica. Do najpomembnejše spremembe je že prišlo: danes ničesar več ne moremo izključiti. Revolucija je na pohodu. Stari svet izgublja, uničili ga bomo.«

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Prvi del reportaže lahko preberete v 30. številki revije Razpotja. Prispevka sta bila prvotno objavljena v valencijskem dnevniku El Temps.