Laboratoriji lepenovstva

Župan Béziersa, Robert Ménard, je jasen: begunci niso dobrodošli. To jim pove kar osebno. V spremstvu do zob oboroženih policistov in skupinice podpornikov se, odet v obredni županski trak s francosko trobojnico, odpravi od vrat do vrat po stanovanjih, v katera so se vselili. Potrka in begunce pozdravi z istimi besedami: »Ste Sirijec? Niste dobrodošli v našem kraju.« Obtoži jih, da se ne vedejo v skladu s francoskimi običaji. Akcijo je posnela sama Ménardova ekipa in posnetek objavila na spletni strani občine.

Ménard je iz boja proti beguncem naredil svojo izložbeno politično bitko. Oktobra 2016 je dal mesto polepiti s plakati, v katerih je protestiral proti temu, da so občini »vsilili« sprejem štiridesetih prosilcev za azil. Na njih je bila slika množice beguncev z napisom: »Država nam jih vsiljuje. Že prihajajo … Migranti v našem mestu!« V mestnem svetu je sprožil tudi postopek za sklic referenduma o sprejemu beguncev.

Sodobno zgodovino Béziersa so zaznamovali prav valovi beguncev: Belgijci med prvo svetovno vojno, španski in katalonski republikanci po koncu državljanske vojne, spet Belgijci in Lorenci med drugo svetovno vojno in nazadnje belopolti prebežniki po koncu alžirske vojne. Toda vse to je za župana irelevantno. Skupaj s štirimi drugimi novinarji iz vse Evrope nas sprejme v svoji pisarni. Za razliko od ostalih skrajno desničarskih županov, ki so zavrnili naše prošnje za intervju, Ménard z veseljem govori z novinarji. Tudi sam je novinar. Leta 1985 je ustanovil nevladno organizacijo Novinarji brez meja. Morda si zato dovoli tolikšno svobodo pri kritiziranju svojih nekdanjih poklicnih kolegov. Še preden izstopimo iz njegove pisarne, je na spletnih omrežjih že objavil našo fotografijo, pod katero je najavil srečanje s predstavniki evropskega tiska. Odgovori na vsa vprašanja, s komunikacijsko spretnostjo, kakršno lahko pričakujemo od soustanovitelja enega najvplivnejših novinarskih gremijev.

Na primer: »Ali ni tolikšen hrup zaradi 40. beguncev v mestu s 75.000 prebivalci in dvema sprejemnima centroma pretiran?« Sam vidi zadevo drugače: »To je bila kaplja čez rob. Hočete, da gremo obiskat nekatere mestne četrti? Hočete, da gremo po določenih mošejah? Hočete videti, kako so proslavljali večer z atentati ali kako na policiste kričijo “Allah Akbar“? Lahko so hvaležni, da jim niso razbili gobca … No, tega ni treba zapisati.«

Županov referendum je nazadnje ustavilo upravno sodišče v Montpellierju, češ da je protizakonit in izven občinskih pristojnosti. Ménard odgovarja s političnim argumentom, sklicujoč se na demokracijo: »Pravijo, da so demokrati in da jaz nisem, toda jaz hočem dati besedo ljudstvu in mi preprečijo.« In dodaja: »Kakšna demokracija je to?«

Ménard, ki zagovarja, da »biti Francoz pomeni biti Evropejec, belec in katoličan«, simpatizira s teorijo »velike zamenjave«: »francosko« prebivalstvo naj bi postopoma zamenjalo muslimansko. Zaradi tovrstnih izjav je bila proti njemu podana ovadba za razpihovanje sovraštva. Natančneje, zaradi tvita ob začetku šolskega leta: »#rentrée: najbolj očitni dokaz o #VelikiZamenjavi. Dovolj je, da primerjamo s starimi razrednimi fotografijami …« Na vprašanje o tej izjavi nam odgovori, da je dejstvo, da je v nekaterih šolah do dve tretjini otrok muslimanov, »katastrofa za njih same«, saj jih »obsoja na učni neuspeh«. Kako pa je prišel do tega odstotka, glede na to, da etnične statistike v Franciji niso dovoljene? V šolskih registrih je preštel njihova osebna imena.

Kljub temu, da je iz razpihovanja ksenofobije naredil svoj politični prapor, trdi, da ni rasist. Ko mu predstavimo kritike pripadnikov muslimanskih skupnosti, vzroji: »Kdo si dovoli trditi kaj takega? Saj volijo zame! Če ne, ne bi zmagal. Ne smete zamešati predstavnikov mošej in muslimanskih združenj s stališčem celotne skupnosti.«

Odkar je prišel na oblast, je za mlajše od 13 let razglasil policijsko uro od enajste zvečer. Prepovedal je tudi sušenje perila na oknih (»saj nismo v Neaplju«), postavljanje satelitskih anten na fasade in pljuvanje po ulicah. Ustanovil je garde biterroise (po imenu zemljepisnega območja okoli Béziersa), ki jo je mestna opozicija obsodila, češ da gre za nekakšno milico. Dokler je sodišče ni razpustilo, je patruljirala po mestnih ulicah, češ da država ne stori dovolj za zaščito Francozov.

Ménard ne poroča istospolnih parov. »Nisem homofob,« pravi, »a zagovarjam antropološko zaščito družine.« V svoji zadnji polemični potezi je staršem v občini podaril test proti drogam za njihove najstniške otroke. Na podlagi svojih bogatih novinarskih izkušenj je občinsko glasilo, Journal de Béziers, spremenil v organ politične propagande.

Južne trdnjave »drugačne desnice«

Béziers leži v Languedocu in je največja občina v rokah Nacionalne fronte. Šteje 75.000 prebivalcev in je peto najrevnejše mesto v Franciji. Ménard ni član Nacionalne fronte, ki pa je podprla njegovo kandidaturo in je ključni podporni steber vladajoče koalicije v mestnem svetu. Je ena od enajstih občin, v katerih je na lokalnih volitvah marca 2014 zavladala Nacionalna fronta. Od tega jih je sedem na sredozemskem jugovzhodu države: Béziers in Beaucaire (15.000 prebivalcev) v Okcitaniji ter Fréjus (52.000), Lo Pontet (17.000), Cogolin (11.000), Lo Luc (8.500) in sedmi sektor Marseilla (150.000) v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Poleg tega so v provansalskem departmaju Valcluse (s sedežem v Avignonu) še tri, v katerih ima oblast Južna liga (po zgledu italijanske Severne lige). Gre za nekdanjo lokalno frakcijo Nacionalne fronte, ki se je pod vodstvom Jacquesa Bomparda, župana mesta Orange (30.000 prebivalcev), osamosvojila od Le Penove. Južna liga vlada še v Bollènu (13.000), kjer župansko mesto zaseda Marie-Claude Bompard, Jacquesova žena, in v Piolencu (5.000). Južna liga zagovarja enake ideje kot Nacionalna fronta, a s kančkom regionalizma.

Ni naključje, da se večina občin, v katerih vlada skrajna desnica, nahaja na sredozemskem jugu, predvsem v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. To je glavna volilna trdnjava Nacionalne fronte. Po mnenju Gillesa Ivaldija, profesorja na Univerzi Sophie Antipolis v Nici, ima Provansa-Alpe-Azurna obala celo vrsto značilnosti, ki pomagajo razumeti, zakaj je postala ena od glavnih trdnjav Nacionalne fronte. Gre za eno od regij z najvišjo brezposelnostjo in stopnjo revščine v Franciji, a tudi z nadpovprečno visokim deležem priseljencev, predvsem v večjih mestih, kot je Marseille. Kombinacija prispeva k visokim stopnjam kriminala. Po drugi strani pa je to tudi regija, ki jo je zaznamovala prisotnost pied-noirs, francosko govorečih belopoltih prebivalcev Alžirije, ki so se bili po koncu osamosvojitvene vojne primorani izseliti v Francijo. Njihovo politično kulturo je zaznamoval šovinistični nacionalizem in sovraštvo do gaulizma, zato so kmalu postali najbolj zvesti volivci skrajne desnice; še več, povojna skrajna desnica se je pravzaprav oblikovala na podlagi politične kulture pied-noirs. »Ekonomsko, sociološko in kulturno je Provansa regija, ki ima vse značilnosti za uspeh stranke, kot je Nacionalna fronta,« povzame moj sogovornik. V zadnjega pol stoletja je vedno glasovala bolj desno od državnega povprečja.

Vzpon teh županov na oblast je bil sorazmerno preprost. Skoraj vedno je rezultat istih dejavnikov: močnega odpora proti prejšnjemu županu, ki je bil na oblasti veliko let in je zapustil vprašljivo dediščino, poslabšanja gospodarskih razmer, varnostnih problemov. »Ko se javne institucije niso sposobne učinkovito zoperstaviti negativnim ekonomskim in socialnim posledicam krize, vzpostavijo teren, na katerem lahko uspeva skrajna desnica,« opozarja Cyril Hennion, predsednik Državljanske humanistične zveze Jean Moulin v Béziersu.

Še eden ključnih dejavnikov je petletno predsednikovanje Françoisa Hollanda, ki ni zadostil pričakovanjem mnogih. Na to opozarja nekdanji socialistični župan petega sektorja v Marseillu, Garo Hovsepian, ki mu je položaj iztrgala Nacionalna fronta: »Tudi na občinski ravni smo drago plačali posledice Hollandovega mandata. Obstaja zelo razširjeno nezadovoljstvo. To so mi povedali ljudje, ki so vse življenje glasovali za socialiste in so v zadnjih letih odvrnili od stranke.« V takšnih okoliščinah zadostuje že, da se aktivisti Nacionalne fronte lotijo sistematične terenske kampanje, od vrat do vrat, ki je značilna zanje. Ponavadi sploh ne škodi, če jo izvajajo ljudje, poslani v lokalna okolja iz Pariza.

Ni treba, da ta kliše uporabimo novinarji: sam Ménard govori o svojem mestu, Béziersu, kot laboratoriju. Natančneje, kot o laboratoriju »drugačne desnice«. »Laboratorij pomeni posvetiti pozornost revščini kot nihče drug,« pojasni. »Pomeni vrnitev k ljudstvu, ki ga je zapustila levica, in vrnitev k ideji nacije, ki jo je zapustila desnica.« Toda če odmislimo retoriko: kaj dejansko počne francoska skrajna desnica v svojih laboratorijih? »Primer Roberta Ménarda v Béziersu je res poseben fenomen, kjer imamo opraviti z izjemno močno ideološko politiko in zelo učinkovito komunikacijsko strategijo,« priznava Olivier Faye, novinar Le Monde, specializiran za skrajno desnico. »Le Penova je svojim županom naročila, naj ne povzročajo preveč hrupa, naj iz svojih občin naredijo izložbena okna, ki naj ji pomagajo pri zmagi na predsedniških volitvah 2017, naj se izogibajo spolzkim temam, naj se izogibajo konfliktom in tveganjem.« Mnogi so nasvete preslišali.

Fantazmi priseljevanja in negotovosti

Skupna značilnost vseh teh občinskih oblasti je ksenofobno hujskanje. V slogu Roberta Ménarda je župan Cogolina, Marc-Étienne Lansade, na facebooku objavil posnetek s pripisom: »Dobra novica za Cogolin in zaliv Saint-Tropez: Romi izgnani iz našega mesta.« Na posnetku vidimo župana, kako obišče porušeno romsko naselje. »Še dobro, da smo se znebili njihovega smradu,« se priduša. Isti župan je prepovedal plesni dogodek v mestnem kulturnem centru, češ da »smo v Franciji, ne na Orientu«. Francis José-Maria, predsednik društva Javni trg (Place Publique) v Cogolinu nas opomni, da je Lansade obljubil, da bo za devet novih socialnih stanovanj uvedel politiko »nacionalne prioritete«, ki naj bi Francozom omogočila prednost pred tujci. Tega francoska ustava ne dovoljuje (zato zahteva Marine Le Pen njeno spremembo). Lokalni aktivist z lakonično ironijo dodaja, da se je župan očitno izognil problemu tako, da obljubljenih novih socialnih stanovanj ni zgradil.

Župan mesteca Beaucaire, Julien Sanchez, se je znašel na sodišču, ker ga je šest muslimanskih podjetnikov ovadilo zaradi diskriminacije. Razlog: Sanchez je 16. in 17. julija 2015, ob začetku ramadana, sprejel uredbo, ki je prepovedala odprtje trgovin in lokalov v določenih ulicah (ki seveda pripadajo čisto določenim ljudem) po 23. uri. Bil je oproščen. »Župan je glasno slavil zmago, toda pritožbeno sodišče je razsodilo, da so bile uredbe nezakonite, čeprav v njih ni videlo znakov diskriminacije,« pravi Laure Cordolet, predsednica občinske pobude za državljansko sožitje.

Mošeje so klasika v priročniku lokalnega ksenofobnega politika. Odkar je postal župan Frejúsa, ima senator David Rachline, ki je bil tudi vodja predsedniške kampanje Marine Le Pen, eno obsesijo: zapreti mošejo. Najprej je poskusil z občinsko odločbo, toda po dolgem pravdanju so ga sodišča prisilila, da je znova dovolil njeno odprtje. Na odločitev se je nemudoma odzval prek družabnih omrežij: »Ne odprtju mošeji, ki jo je odobrila UMP [Union pour un mouvement populaire oz. Zveza za ljudsko gibanje, op. ur.] ob podpori levice in dovoljenju brezhrbteničnega sodstva.« Obljubil je referendum. Zadeva se še naprej vleče po sodiščih, saj je občina vložila vrsto ovadb zaradi domnevnih nepravilnosti pri gradnji. Rachline jo hoče podreti.

Stéphane Ravier, župan sedmega sektorja Marseilla (z manjšimi pristojnostmi kot župan mesta), je občinskim redarjem prepovedal, da se »poslužujejo kateregakoli drugega jezika, razen francoščine«. Prepoved je utemeljil na drugem členu ustave, ki pravi, da je uradni jezik republike francoščina.

Rasizem se je zakoreninil tudi v družbi. »Bil sem v prodajalni sadja v eni od skromnejših četrti v Béziersu, ko je vanjo vstopil moški in migrantom, ki so bili v trgovini, zabrusil, da lahko zdaj, ko je zmagal Ménard, spokajo kovčke in odidejo,« pripoveduje Cyril Hennion, aktivist društva SOS Rasizem. »Rasistični diskurz se nekaznovano širi,« obžaluje.

Fatima (ime je izmišljeno) je mlada muslimanka iz Cogolina. Nosi naglavno ruto. Pravi, da jo nosi po lastni volji, a resno razmišlja, da bi si jo snela, kot so storile nekatere njene prijateljice po džihadističnih terorističnih napadih. »Prišlo smo do točke, ko me zaradi nošnje rute skoraj vsi gledajo postrani,« pravi. In dodaja: »Odkar je na oblast prišla Nacionalna fronta, se je stanje še poslabšalo. Čutim stigmatizacijo.«

Marc-Étienne Lansade je prišel na oblast v Cogolinu z instrumentalizacijo varnostnega vprašanja, povezanega z imigracijo. »Izvoljen je bil, ker je znal spretno izrabiti fantazme: strah in negotovost zaradi prisotnosti tujcev, predvsem Severnoafričanov,« opozarja Francis José-Maria, predstavnik cogolinskega društva Place Publique. »Ko je prišel k nam, sploh ni poznal našega mesta: poslali so ga naravnost iz Pariza. Trdil je, da so priseljenci v mestu ustvarili takšno negotovost, da se domačini ponoči ne upajo več na ulice,« dodaja. »Pa drži?« ga vprašam. »Ne, ampak veliko ljudi je bilo razdraženih zaradi prisotnosti tujcev, širile so se mnoge napihnjene lažne novice; odkar se ljudje, ki so šele nedavno odkrili internet, informirajo predvsem prek družabnih omrežij, se takšne lažne novice širijo enostavno, zlasti, če jih nihče ne preverja redno. Potem pride nekdo, ki javno pove, kar velja za nekakšno javno skrivnost, in v ozračju sumničenja in splošnega nelagodja je zlahka pridobiti glasove iz tega naslova, zlasti, če je zaupanje v etablirane politične stranke nizko.«

Na karto varnosti je igral tudi Robert Ménard v Béziersu. Poleg občinske samozaščite se je proslavil še z akcijo, v kateri je mesto polepil s plakati, na katerih je bila narisana pištola z francoskim emblemom. »Od zdaj naprej ima občinska policija novo prijateljico,« je pisalo na njih. Število mestnih redarjev je povečal za 50 odstotkov. Trgovci pravijo, da se počutijo bolj varni kot prej. Župana smo vprašali, ali obstajajo statistični podatki, ki potrjujejo, da je mesto zdaj varnejše. Kljub svoji običajni zgovornosti se je odgovoru izognil.

Šest od enajstih občin, v katerih vlada Nacionalna fronta, je povečalo število mestnih redarjev. V Fréjusu so vzpostavili enoto za hitro posredovanje, ki deluje predvsem ponoči. Kot pravi Julien Sanchez, župan Beaucaira, »delajo ponoči, tako kot nepridipravi«. Tudi on nam ni znal podati statističnih podatkov. Ali so ukrepi dejansko uspešni, tako ni jasno, vendar vse kaže, da imajo nezanemarljiv psihološki učinek.

Razlike v upravljanju in vprašljive prakse

Olivier Faye, novinar Le Monde, omenja Cogolin kot enega od najbolj zaskrbljujočih primerov, kar se tiče upravljanja občinskih financ. Lani sta dva mestna svetnika Nacionalne fronte prestopila v opozicijske vrste in javno obsodila »finančne norije« župana Lansada. Svetnika opozarjata, da se je občina, ki šteje 13.000 prebivalcev, v treh letih zadolžila za enajst milijonov evrov, ki pa niso bili investirani v »prepotrebno infrastrukturo«, temveč porabljeni za zasledovanje »zasebnih koristi«. Lansade, ki je dolgo deloval v nepremičninskih poslih, denarno stisko rešuje s prodajo stavb in zemljišč v občinski lasti.

Ekonomske in proračunske politike občin, ki jim vlada Nacionalna fronta, so v resnici izjemno raznolike. Ena od glavnih predvolilnih obljub vseh strankinih kandidatov je bilo znižanje občinskih taks. Ponekod, kot v Béziersu, so to storili. Drugod, kot v Fréjusu, ne. Na to rada opozarja Elsa di Meo, visoka funkcionarka Socialistične stranke in vodja občinske opozicije: »Obljubil je, da bo znižal prispevke in jih ni, čeprav medijem še vedno zatrjuje obratno. Prav tako trdi, da je občino razbremenil finančnih bremen, a je v resnici le odložil odplačilo dolgov in prodal mestno premoženje.«

Kritika, ki se ponavlja v vseh teh občinah, je, da je Nacionalna fronta z argumentom nižanja stroškov usodno posegla v društveno in kulturno življenje. Mnogi župani so radikalno znižali subvencije; v Fréjusu se je v prvem letu postavka znižala za 25 odstotkov. Drugod skušajo, kakor opozarjajo nekatere državljanske pobude, subvencije uporabljati za pridobitev nadzora nad društvi. »David Rachine je vsa društva, vključno s športnimi in kulturnimi, podredil svojim potrebam,« je kritična Elsa di Meo.

Čeprav Nacionalna fronta pogosto očita neetično ravnanje drugim strankam, si je marsikateri od njenih županov povišal plačo. V občini Lo Ponent je nova oblast županu takoj po volitvah plačo dvignila iz 2.470 na 3.557 evrov, tj. za 44 odstotkov. V občini Lo Luc se je plača občinski upravi zvišala za 15 odstotkov. V Cogolinu si je župan prištel dodatke za reprezentanco, zaradi katerih ima na koncu meseca za 14 odstotkov višjo plačo od predhodnika. Edini, ki si je plačo znižal, je Robert Ménard v Béziersu, ki pa še vedno zasluži nad 5.000 evrov.

Nepotizem Stéphana Ravierja v marsejskem sedmem sektorju, ki je zaposlil lastnega sina, prav tako spominja na prakse, zaradi katerih Nacionalna fronta napada tradicionalne stranke. Kot je razkril francoski tisk, se je cela vrsta podjetij, povezanih s skrajno desnico, okoristila prek pogodb z javnimi podjetji v občinski lasti. Za ta podjetja so lokalne oblasti v rokah Nacionalne fronte dobičkonosen posel, pri čemer pa ne počnejo drugega, kot da posnemajo najslabše prakse francoske etablirane politike. Le da si pogosto privoščijo večjo brezsramnost, saj je medijska pozornost usmerjena v njihove eklatantne simbolne in ideološke poteze. Strategija odprte konfrontacije z mediji se iz tega zornega kota kaže kot zelo pretkana. Če so mediji sovražnik, je verjetnost, da se bodo odkritja preiskovalnih novinarjev odbila od skrajnih politikov, veliko večja. Mediji so namreč politični nasprotnik, mar ne?

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Nicolas Tomás je novinar katalonskega portala El Nacional. Za valencijski dnevnik El Temps je poročal o francoskih predsedniških in parlamentarnih volitvah. To je prva v seriji reportaž iz terena, ki jih je objavil pomladi 2017. Avtorju se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.