Nova zgoščenka skupine Laibach »Spectre«, ki je pred kratkim izšla pri londonski založbi Mute Records, je ambiciozen projekt, predvsem po zaslugi politično aktualnih tematik, katerih se Laibachi lotevajo v sklopu desetih pesmi. Tudi na glasbeni ravni gre za zanimiv in kar izviren dosežek, pa čeprav ob prvem poslušanju ne bi kazalo, da se Spectre lahko meri z navdihom nekaterih prejšnjih Laibachovih albumov (npr. WAT iz leta 2003).
Po nekajkratnem pozornem poslušanju lahko zapišemo, da je z albumom Spectre teatralna podoba zasedbe Laibach še toliko bolj prešla z odra neposredno na glasbo. Tematike, ki se jih lotevajo Trboveljčani na tej plošči, izvirajo iz močnega kontrasta v odnosu med utopijo in realnostjo. Med slednjimi velja omeniti: upor kot posledico nepravičnih družbenih odnosov in težave pri premoščanju družbenih problemov; nesposobnost vodilnih politikov, da bi bili državljanom zgled; problematičen odnos med tem, kar družba sprejema kot resnično, in prvobitno resnico. Ni naključje, da je založba Mute med promocijo ta album označila za »politični manifest s poetičnim navdihom«, v katerem se že sam naslov albuma sklicuje na Marxovo oznako za komunizem oziroma morebiten preporod evropske levičarske politike. Hkrati spominja na temačne sence desničarske diktature, ki spremlja krizo, kakršni smo priča, čeprav se množice tega najbrž ne zavedajo.
Laibach tudi v tej plošči spremlja sodobne problematike z distanco, a vendar z zelo ostrim pogledom, podobno kot orel, ki opazuje naravo pod sabo, v pričakovanju svojega plena. Spectre je pravzaprav izrazito dvoličen album. Na eni strani ga odlikujejo temačnejši ritmi in zvočne podlage pesmi, kot so Eat Liver, Eurovision in Resistance Is Futile, ki prav zaradi impozantne glasbene podlage delujejo zelo prepričljivo. Na drugi strani pa so zaobjete pesmi, ki bodo najbrž presenetile klasične oboževalce trboveljske zasedbe zaradi bolj sproščenega navdiha in glasbe, ki spominja prej na pop zvrst kot pa na klasične izdelke te skupine. Taka primera sta pesmi The Whistleblowers in We Are Millions and Millions Are One. Dvoličnost albuma pa deluje tudi na nivoju idej, ki so izražene v novih pesmih in delujejo v kontrastu z jasnim in nedvoumnim sporočilom ostalih skladb, v katerih se Laibachi, podobno kot na prejšnjih albumih (npr. Kapital iz leta 1992), lotevajo brezkompromisne kritike sodobnega družbeno-gospodarskega sistema, ki v zadnjih desetletjih nikakor ni upravičil pričakovanj in izpolnil obljub. Med najbolj »dvoumnimi« pesmimi je uvodna The Whistleblowers – prav tista, ki naj bi bila najbolj neposredna. V njej se Laibachi postavijo na stran bojevnikov za svobodo, kot so Julian Assange, Bradley Manning in Edward Snowden (med nekaterimi nastopi v sklopu nove turneje pa so podprli tudi rusko feministično pop-punk skupino Pussy Riots). Gre za intelektualce, aktiviste in glasbenike, ki so bili v zadnjih mesecih v središču medijske in politične pozornosti in so si pridobili tako številne kritike (predvsem na strani establishmenta) kot tudi marsikaterega privrženca (predvsem izven usklajenih političnih krogov in med družbeno ozaveščenimi posamezniki). Po drugi strani pa pesem opozarja na dejstvo, da se lahko tudi najbolj idealistična privrženost preoblikuje v enosmerni kult posameznikov, kar je zanikanje svobodnega razmišljanja oziroma proste in trasparentne komunikacije ter spominja prav na težnjo po diktaturi.
Če je bilo Laibache z glasbenega vidika že v preteklosti zelo težko opredeliti – njihova glasba po oznaki Slovenskega glasbenoinformacijskega centra spada v širšo domeno elektronske, pop in rock glasbe – postane ta naloga ob poslušanju albuma Spectre še toliko bolj zahtevna. Uvodna pesem The Whistleblowers je verjetno najbolj popularna pesem od celotenga glasbenega repertoarja zasedbe. Čeprav se v svoji simfonični in militantni verziji posveča nadvse aktualni tematiki – boju za mesto resnice v sodobni družbi prostega komuniciranja (kjer fikcija pogosto nadvlada resnico-realnost), lahko razlog za njeno sproščeno glasbeno podlago razumemo predvsem kot kontrast precej bolj mračni pesmi No History. Glasbena podlaga slednje je odločnejša in zato tudi bolj prepričljiva od uvodne skladbe. V skladbi prihaja do zanimivega vokalnega kontrasta med obema pevcema – to je med klasičnim, temačnim glasom Milana Frasa in ženskim glasom Mine Špiler (sicer pevka skupine Melodrom, ki pa je tudi nenadomestljiv element nove zasedbe Laibach). Sledi odlična pesem Eat Liver: to je klasična laibachovska pesem, ki bi lahko spadala na albume, kakršen je Nato, saj po slogu spominja na skladbo Alle Gegen Alle z omenjenega albuma iz leta 1994. Skladba Americana je zelo vživeta, a hkrati prepušča prostor za glasbeno eksperimentiranje. We Are Millions and Millions Are One je najbrž edino razočaranje na novem Laibachovem albumu, kajti pesem je bila še pred izidom označena za ljubezensko skladbo in morda prav zato ne dosega naših pričakovanj. Morda pa je zasedba namenoma ustvarila tak horizont pričakovanj. Podobno bi skladba Walk With Me prej spadala v repertoar skupine Melodrom kot pa na politično angažiran, brezkompromisen album Laibachov. Več ali manj podobna ocena velja za pesem Bossanova, ki bi bila najbrž prej primerna za nekakšno glasbeno kuliso kot za vsebino resno zastavljenega političnega manifesta. K sreči se novi Laibachov slog prekine z veliko bolj zanimivimi pesmimi, kot sta distopična Eurovision in provokativna Resistance Is Futile, ki v marsičem spominjajo na glasbeno izročilo legendarne zasedbe Kraftwerk. Zadnja skladba Koran pa je razred zase in je gotovo vredna globljega poslušanja. Da se nanjo privadimo in dojamemo njeno globino, jo je namreč treba poslušati vsaj nekajkrat.
Najboljše pesmi na albumu Spectre so tiste, ki so najbolj »brezkompromisne«, oziroma tiste, ki so že bile prisotne na ep-ju »S«: Eurovision, No History in pa Resistance Is Futule. Na tej plošči masivna prisotnost glasu pevke Mine Špiler ne jamči izrazite dodane vrednosti in najbrž niti ne žanje vseh zaželenih sadov. Ni pa izključeno, da je »ženska teatralnost« ključni element na nastopih v živo. Na koncu velja izpostaviti še dejstvo, da so številne tematike na albumu Spectre že prisotne na nekaterih prejšnjih Laibachovih zgoščenkah, a je tokrat nov, ključni element Laibachov nekakšen humanizem, ki izpodriva ciničnost in temačnost v boju za boljšo prihodnost. Najbrž bodo – kot to poznamo že iz preteklosti – poslušalci tudi tokrat razdeljeni med te, ki se z Laibachovo impozantnostjo nikakor ne želijo poistovetiti, in tiste, ki zasedbo dojemajo kot nadpovprečni dosežek sodobne pop kulture, ki presega meje med visoko in ljudsko kulturo in ki prav zaradi tega nosi v sebi dragocen element skromnosti, ki ga ali imamo v sebi ali pa se moramo zelo potruditi, da ga pravilno dojamemo.