Sodobno pojmovanje kode kot programskega jezika, torej neke formalizacije, ki služi uporabni komputaciji, je plod bogate zgodovine razvoja tehnologije ter metafizike in njune kritike. Osnovni pojmi kritike techne, instrumentalizma, razpoložljivosti sveta, pozabe biti, logocentrizma, podrejanja narave ipd. so skozi nedavno zgodovino sami postali zakodirani v splošnem razumevanju, ki kot ostale zgodovinske pojmovne naplavine s seboj nosi drobce neke slike sveta. Ta slika sveta je slika reakcije, ki skozi posodobitve ostaja dominantna vse od moderne reakcije na racionalizem in zgodnjo znanost. Ko govorimo o kodi, se moramo najprej znebiti tega duha reakcije in jo obravnavati onkraj plitvih kritik instrumentalizma, torej onkraj kritik instrumentalizma nasploh.
Arkologije kode današnjega sveta so v tehnološkem smislu uresničitev Leibnizovih metafizičnih sanj o avtomatizaciji resnice, sanj o kodi, komputaciji in informacijah. Leibnizov projekt sestavljajo charachteristica universalis, univerzalen umetni jezik, koda, ki izenači slovnico z logiko; calculus ratiocinator, stroj komputacije in alphabetum cogitationum humanarum, nek končen nabor reprezentacij preprostih idej. Koda naj bi tako omogočala transformacijo končnega nabora preprostih idej po pravilih logike v kompleksne ideje, rezultat te komputacije pa je sveti gral epistemologije – enciklopedija celotne človeške vednosti.
Ne glede na svoj izvor v metafiziki je koda sama po sebi ločena od večine metafizičnih predpostavk že s samo formalizacijo. Formalizacija iz splošne, naravne človeške govorice proizvede umeten, zamejen in specifičen jezik, ki ga lahko zato interpretirajo stroji in druga koda. Koda v specifičnem tehničnem pomenu računalniške kode je sopostavitev reda človeških intenc, simbolnega reda, ter komputacije. Z razvojem tehnologije je bila koda osvobojena naloge svojega izvora, saj lahko transformira katere koli informacije v karkoli, kar se, še posebej v kombinaciji s komputacijo, izkaže za zelo uporabno.
V kontekstu računalniških programov lahko o prvi kodi govorimo z izumom statev, ki so za izdelavo tekstila uporabljale zakodirane informacije modnih vzorcev pletenja, ki jih je lahko stroj spremenil v tkanino. Danes je koda del vsake proizvodnje in mediira skoraj vso človeško interakcijo – koda je požrla svet in zagotovo predstavlja bistven korak v tehničnem napredovanju človeštva.
Koda je v splošnem razumevanju povezana z instrumentalnostjo in komputacijo – razumljena je kot računalniška koda. Takšno specifično razumevanje otežuje refleksijo o kodi kot splošnejšem pojavu, vseeno pa ponuja pojmovanju boljše izhodišče za takšno refleksijo, kot je bilo to možno pred razvojem formalizacije kode v jezike komputacije.
Koda kot instrumentalno določen jezik za kalkulacijo v kontekstu formalne komunikacije in računalniških sistemov je novejša in specifična, toda niti računalniški jeziki, izumljeni za pisanje navodil za stroje, niso neposredno povezani s komputacijo; to opravljajo logična vezja, ki logiko implementirajo v mediju stvari samih, medtem ko vsaka koda ostaja v svetu abstrakcije. Instrumentalnost kode glede komputacije je zahtevala razvoj komputacije in Shannonovo matematično teorijo komunikacije, ta pa nam omogoča tudi jasnejše izhodišče za refleksijo o kodi nasploh.
Koda v svojem izvornem sodobnem smislu je del Leibnizovega racionalističnega projekta, ki za svojo nalogo razume racionalistično utemeljitev spoznanja in njegovo avtomatizacijo. Leibniz izumi kodo kot characteristica universalis, univerzalni jezik, katerega slovnica je ekvivalentna logiki, zaradi česar omogoča calculus ratiocinator – uporabo kalkulacije za analizo in razvoj idej.
Leibnizov metafizični projekt najprej delno udejanji Babbage, z izumom analitičnega stroja, prvega mehaničnega stroja za splošno kalkulacijo, torej prvega pravega računalnika. Calculus ratiocinator, ki ustreza strojnemu delu Leibnizovega projekta, je praktično zahtevnejši, a ne vsebuje metafizičnih problemov, ki postanejo del programskega dela in padejo v problematiko charachteristica universalis – problematiko kode. Na problematiko kode tako gledamo kot na problematiko metafizike nasploh, transformirano skozi prizmo Leibnizovega racionalističnega projekta, pri čemer si lahko za reševanje metafizičnih problemov pomagamo z vso sodobno teoretsko obravnavo kode in komputacije. Sama po sebi koda nima neposrednega instrumentalnega odnosa s komputacijo in jo moramo najprej razumeti v odnosu s komunikacijo in pojmom informacije, ki je osnova matematične teorije komunikacije.
Vprašanje informacije
Najprej torej: kaj je informacija? Informacija je nek odgovor na neko vprašanje, torej nekaj povsem naravnega v človeški komunikaciji. Toda vprašanje je naravno zgolj za človeško komunikacijo, zmožnost zastavljanja vprašanj je unikatno človeška in zahteva specifiko človeške govorice. Živali lahko komunicirajo in izražajo svoja notranja stanja, ti izrazi lahko v ustaljeni rabi reprezentirajo stanja sveta (npr. bližino plenilca), lahko kombinirajo foneme, da proizvedejo raznolik nabor izrazov, toda kljub temu, da se lahko zavedajo drugih umov, kot recimo višji primati, ne morejo tvoriti vprašanj. Zavedanje drugih umov omogoča razumevanje, da je lahko drugi vir informacij, ta vir je razumljen v kontekstu s svojo perspektivo, toda ta drugost ne more biti vpeta v komunikacijo kot drugost. V živalski komunikaciji je lahko drugi vir informacij zgolj slučajno, ne more biti uporabljen kot vir, zato vsebina komunikacije ostane preprosta in zamejena na neposredno okolje oz. izraze nekega mentalnega stanja.
Zmožnost zastavljanja vprašanj je specifična značilnost človeške govorice in bistvena poteza umnega bitja. Zmožnost vprašanj tvori osnova zmožnosti spoznanja, toda v govorici vprašanja ostajajo potopljena v svoj medij, odprta do vseh smislov svojega konteksta, konotacij, splošnega razumevanja, razmerij moči itd. Problemom govorice se praktično ognemo s formalizacijo, tako logika kot matematika sta neka načina formalizacije, toda gre zgolj za rigorozno rabo pomenov, ki reducira možne smisle na minimum.
Koda je sistem pravil transformacije informacij. Tako matematizacija kot navezava na komputacijo sta posledica naknadne formalizacije in specifične rabe, za resnico kode nasploh pa se moramo bistveno posvetiti njenim neformalnim oblikam.
Forma kode
Ekvivalenca kode in logike, ki jo dosežejo formalni sistemi, je neproblematična in dokazana z delovanjem vsakega računalnika, toda pogoj Leibnizovega projekta characteristica universalis je ekvivalenca logike in biti, da so torej kategorije biti in logike iste. Zgolj tako lahko namreč izenačenje slovnice z logiko formalno onemogoči neresnico znotraj sistema vednosti. Tako ima koda kot characteristica universalis logične kategorije zakodirane kot slovnico in za funkcioniranje zahteva identiteto biti in logike. Ta identiteta biti in logike je tehnološko zagotovljena z analitičnim strojem, torej računalniki, a ne velja ontološko, kar pa bistveno oteži Leibnizov projekt.
Razliko med logiko in bitjo najlažje osvetlimo tako, da se obrnemo v izvor te razlike, torej v govorico. Za obravnavo kode onkraj matematične formalizacije se moramo torej obrniti v njen odnos formalizacije do govorice.
Formalizacija informacij je minimaliziranje smislov in načinov vprašanj, tako da je lahko odgovor zgolj »resnično« ali »neresnično«, 1 ali 0. Ta redukcija je primerna tako za eksperimente, kjer raziskovalci vprašanje zastavijo v mediju stvari samih, kot za matematizacijo v binarnem sistemu, ki omogoča komputacijo, kjer lahko informacije zakodiramo v binarni sistem in kombiniramo po pravilih logike in matematike. Matematizacija ne omogoča zgolj bolj rigoroznega načina komunikacije, primernega za podajanje navodil strojem, pač pa teoriji odpre okno v svet pred tem nevidnih ekvivalenc formalnih sistemov matematike, logike in komputacije. Ti odnosi so filozofsko zanimivi, saj prestavijo fokus iz površine problema človeških intenc v strukture, ki jo določajo.
Prvo eksplikacijo kode kot kode lahko najdemo že v primerih tolmačenja iz enega jezika v drugega, a očitneje koda nastopi v zgodovini z izumom pisave, ki zares odpre možnosti formalizacije abstrakcije in kreacije umetnih jezikov. Razvoju splošne pisave, ki lahko izrazi celotno govorico, predhodi specifična in zamejena pisava, namenjena shranjevanju ekonomskih informacij, kot pripomoček štetja. To kaže na izvornost kode napram pisavi, saj transformacija idej v druge sisteme poteka že brez nje, hkrati pa vsaj začetne oblike še ne zmorejo takšne splošne transformacije in jo uporabljajo zgolj zamejeno na en tip transformacije informacij. Eksplikacija kode v pisavi je naknadna in sledi formalizaciji idej.
Formalizacija lahko torej obstaja že v mediju govorice, kot neka strožja raba govorice, kjer razumevanje prevzame nalogo ohranjanja identitete smisla skozi rabo in ponavljanje, najprej skozi ritem in rimo. Kulture ustnega izročila poznajo takšno formalizacijo kot pesništvo, zakodiranje besedil v strožjo formo rime in metrike, ki skozi ponavljanje rabe pomaga ohranjati nespremenljivost vsebine. Ker je formalizacija rezultat rabe, ne obstaja popolna razlika med formo in vsebino, govorico nasploh moramo tako obravnavati kot medsebojno sodoločanje forme in vsebine.
Matematizacija najprej obstaja kot raba jezikovne kategorije kvantitete – štetje. Razumevanje kvantitete samo po sebi ni jezikovno, saj iz empirije vemo, da so štetja zmožni vsaj že višji primati, morda pa tudi vrane. Živalsko štetje brez govorice je oropano svojega tipa – ne more biti posplošeno, zato je vsebinsko zamejeno z omejitvami uma subjekta, ki šteje, ki tako lahko šteje zgolj do nekega končnega števila. Ta odnos med govorico in razumevanjem je ključen za pojem kode.
Dekodiranje kode
Ost klasične kritike metafizike poteka skozi argumentacijo manjka abstrakcije. Osnova problema je torej, da abstrakcija po svoji naravi nujno zgreši nek del realnosti, in ta presežek biti nad spoznanjem končnih spoznavnih subjektov ostaja onkraj možnega spoznanja.
Naše spoznanje in mišljenje je za skeptike omejeno z vsebinskimi predpostavkami vednosti našega časa, a tudi s trajnejšimi omejitvami spoznavnega aparata samega, tako njegovih materialnih kot idealnih struktur. Problemi biološke določenosti spoznavnih zmožnosti so tradicionalno zvedljivi na probleme percepcije, medtem ko za mišljenje in spoznanje samo postanejo najbolj bistvena določila govorice.
V mišljenju smo vsaj delno ujeti v omejitve medija, v katerem to mišljenje izražamo, saj govorica oblikuje kategorije, ki jih uporabljamo za razvoj misli, zato se moramo vprašati, kakšne sistemske vplive imajo lahko omejitve govorice na mišljenje in spoznanje.
Naša analiza zahteva, da razločimo med kodo kot sistemom pravil transformacij, notranjih govorici, in določili, ki izvirajo iz globlje kognicije, občutij, percepcije in sveta. Pri tem si lahko pomagamo z miselnim eksperimentom prajezika.
Prajezik je primer univerzalnega naravnega jezika. Če predpostavljamo, da ima človeška vrsta enoten izvor ter da je človeška govorica kot tip starejša od naše vrste, postane prajezik nujna hipoteza. Toda univerzalnost takšnega jezika, kot je nekoč resnično obstajal, ni stroga univerzalnost, je zgolj splošnost, zamejena na nek kraj in čas. Naravni prajezik je bil splošen zgolj slučajno, ne zaradi univerzalnosti svoje slovnice ali semantike.
Za univerzalnost naravnega jezika, kakršna nas tu zanima kot ena ključnih lastnosti kode kot characteristica universalis, si moramo zamisliti nek faktično nemožen prajezik, govorico, kot bi ta bila v nekem čistem začetku pred vsakim razvojem jezika, a hkrati tudi pred vključitvijo zunanjih momentov. Takšen prajezik je določen zgolj s kodo, torej tako, da ga na noben način ne določa karkoli zunanje govorici; takšen zaprt sistem je seveda daleč od katerega koli, tudi prvega, naravnega jezika, a nam lahko pomaga bolje zamejiti pojem kode.
Tak jezik je zamisljiv le brez slovnice in kakršnih koli kategorij, in torej pomeni jezik, ki ne določa vsebine na noben način, razen kot tip, torej univerzalno. Univerzalni prajezik je torej zamisljiv kot jezik, kjer informacije niso vnaprej zakodirane, ampak zgolj predstavljene v isti površini abstrakcije. Na ta način je univerzalni jezik povsem ekvivalenten preprostemu binarnemu zapisu informacij 0101010 …, torej binarni kodi, za njegovo implementacijo pa zadostuje en sam fonem oz. katera koli preprosta razlika.
Vsa določila mišljenja in spoznanja, razen simbolne prezentacije informacij, v takšnem jeziku postanejo naloga interpretacije, takšna minimizacija govorice torej zahteva maksimizacijo razumevanja, zato pa tudi vnaprejšnjo harmonijo vseh razumevajočih, da bi bilo lahko takšno podajanje informacij sploh rabljeno kot komunikacija.
Takšen prajezik je seveda praktično nemožen kot prajezik, saj je lahko harmonija razumevajočih govorcev le posledica jezika, ne more pa biti vnaprejšnja in tako začeten zunanji pogoj jezika. Kljub temu pa nam lahko ponudi izhodišče refleksije razmerja med kodo in razumevanjem. Binarni zapis informacij sicer prav tako izumi Leibniz in poudari njegovo koristnost za charachteristica universalis, toda glede na to, da je mogoč minimalen jezik, ki ne zakodira vnaprej, je jasno, da logične kategorije niso nujno del govorice in ne morejo biti neproblematično zakodirane v charachteristica universalis, če naj ta obdrži svoj univerzalni značaj.
Inverzno si lahko zamislimo postjezik, kjer maksimiramo določila govorice in minimaliziramo vlogo razumevanja, torej jezik, kjer so vse možne kategorije že zakodirane v slovnico jezika. Takšen jezik bi razrešil razumevanje vse kategorizacije, toda razumevanju bi še vedno ostalo neko delo, saj mora razumevanje vsako enoto jezika posebej oceniti v relaciji do prejšnjih in potencialnih smislov. Mišljenja torej ne moremo reducirati na kategorije jezika, niti če bi jezik vseboval že vse možne kategorije.
Lingvistični skepticizem, ki skuša svojo negacijo spoznanja in mišljenja nasploh utemeljiti z redukcijo na kategorije govorice, se ne zdi verjeten prav toliko, kolikor se osredotočimo na kodo kot notranjo govorici in njeno genezo. Kategorije govorice niso večne in nespremenljive strukture, ampak zakodirane skozi tisočletja medsebojnega določanja rabe jezika in razumevanja, binarna koda pa se ogne problemu govorice. Problem tako ni, ali je mišljenje omejeno s kategorijami govorice, pač pa, ali je omejeno s kategorijami sveta – glede na to, da je svet edini objekt mišljenja, pa je taka zamejitev trivialna.
Empirično razumevanje samo je del kavzalnosti sveta in je kot del sveta odprto določilom sveta; abstrakcija nasploh zato ne more izgubiti ničesar bistvenega, ne obstaja namreč ločeno od stvari same. Nasprotno, osnovni problem abstrakcije je v teoriji njen eksces nad stvarjo samo, praktično pa eksces obstoja nad abstrakcijo, ki kot kontingenca šuma izkrivlja perspektive, mutira pomene, pojme in smisle.
Koda je eksces abstrakcije nad golo informacijo in je torej sama zgolj ta rekurzivno zakodiran odnos med informacijami in njihovimi interpretacijami.
Koda kot koda
Umetni formalni jeziki minimalizirajo predpostavke govorice in omogočijo novo razsežnost svobode razumevanja, ki lahko poljubno kategorizira in misli s poljubnimi kategorijami. Ne obstaja nobena kategorična prepreka mišljenju in spoznanju, saj noben princip skepticizma ne more biti legitimno univerzaliziran.
Univerzalnost jezika je sorazmerna z njegovo informacijsko praznostjo, kar predstavlja problem za Leibnizov projekt, problem, ki ga sam že vnaprej nelegitimno razreši z racionalistično ontologijo, ki izenači logiko in bit. Če kodi, ki je ekvivalenca slovnice in logike umanjka ontologija identitete logike in biti, se to zdi kot fundamentalna prepreka, ki vnaprej prepreči celoten projekt, skozi analizo kode pa lahko ugotovimo, ali ta ostane možen.
Koda je oder, kjer se v istosti in neistosti prepletata mišljenje in bivanje. Vsakokratna evaluacija smisla v govorici dela mišljenje za odprto in navezano na konotacije ter kontekst, toda formalizacija se lahko tej odprtosti ogne prav toliko, kolikor na drug način organizira to evaluacijo smisla.
Sistem je način, kako naenkrat evalviramo mnoštvo smislov. Za sistem je tako ta evalvacija smisla razrešena že vnaprej z redukcijo možnih smislov; tako je razumevanje prosto nebistvene naloge mišljenja. Sistem je zamejen in abstrahiran od neformalne govorice, toda noben formalni sistem ni zaprt, kot pokaže Gödel; ta relacija do govorice nasploh ostaja bistvena, kljub temu da je v rabi minimalizirana.
Uporabnost formalne redukcije smisla je jasna v komputaciji, kjer je človeško razumevanje nadomeščeno z evalvacijo kode – šele ko kodo poženemo, je ta interpretirana, in šele dejanskost te strojne interpretacije lahko odloči, ali gre za smiselno ali nesmiselno kodo.
Nasprotno pa v govorici smisel evalviramo sočasno in singularno. Ker je pomen v naravni govorici delno odvisen od konteksta, konotacij in smisla, vsaka transformacija pomeni neko izgubo. Tako na primer popoln prevod ni mogoč, saj si pomeni v različnih jezikih ne delijo konotacij; tako tudi ko gre za dobesedne prevode, prevod spremeni smisel. Stroge sopomenke v govorici niso možne in so možne zgolj v formalnih sistemih.
V formalnem sistemu torej koda olajša statično transformacijo, medtem ko v govorici to zahteva delo razumevanja, s tem ko omogočijo rigorozno rabo identitete, pa se transformiranje pomenov ogne izgubi informacij, šumu obstoja in posledični kreaciji novih tipov smislov. Sama formalizacija pomeni minimizacijo smislov in izguba mnoštva smislov te redukcije odpre prostor sodobnega misticizma.
Formalni sistemi uspešno rešujejo metafizične probleme kode, toda svet ni koda. Ker je koda prisotna že v govorici, mora zato metafizične probleme kode neformalno reševati že govorica sama.
Bistven problem formalizira Gödel s tem, ko vzpostavi tezo, da dovolj kompleksni formalni sistemi ne morejo biti hkrati zaprti in konsistentni, saj možnost samonanašanja odpre možnost za russelovske paradokse, rešitev pred njimi pa je preprosta vzpostavitev formalnih tipov. Ker je to edina rešitev pred zagatami samonanašanja in ker so problemi samonanšanja bistveni metafizični problemi govorice, mišljenja in spoznanja, lahko torej najdemo neformalne tipe v govorici.
Univerzalnost kode
Abstrakcija govorice predstavlja nek eksces nad golo informacijo, ker pa mora ta eksces reševati problem samonanašanja, ga lahko podrobneje opredelimo. Abstrakcija govorice je kreacija tipov, je generativna univerzalna tipizacija, ki lahko iz katerega koli smisla in katere koli vsebine ustvari statične tipe – pojme. Tip je neka identiteta raznolike vsebine, torej izraz, ki lahko vključuje druge izraze, ki spadajo pod ta tip kot primeri. Pojem ni gola informacija, ni le odgovor na vprašanje, kaj je X, ampak je X kot X, je forma, ki vsebino vpne v relacijo do nje same in je tako neka vsebina v formi samonanašanja. S tem samonanašanje ni problem, ampak rešitev: prav preko samonanašanja, ki je singularno in arbitrarno, lahko namreč govorica govori o čemer koli in lahko nasploh omogoča zmožnost zastavljanja vprašanj.
V kodi lahko torej prepoznamo univerzalni aspekt uma, vsebovanega v človeški govorici, na način, da je ta združljiv z naravoslovno razlago subjektivnosti. Ker je zmožnost pojmovanja v človeški govorici arbitrarna, je vsaka človeška govorica univerzalna, nauči se jo lahko katero koli empirično bitje z zmožnostjo generativnosti tipov.
O generativnosti tipov kot osnovni značilnosti človeške govorice priča tudi empirija, višji primati lahko v svoji komunikaciji uporabljajo primere in zelo redek končen nabor tipov, medtem ko človeški otroci v neki točki dosežejo ekvivalenco primerov in tipov in lahko generirajo tipe poljubno. Ta ekvivalenca generativnosti primerov in tipov je koda kot koda, zmožnost samonanašanja abstrakcije kot dejanska.
Razlika med logiko in bitjo je vzpostavljena s preprosto zmožnostjo arbitrarne generacije tipov: ko je nekaj pojem, je njegova vsebina postavljena v relaciji do samega sebe in tako povsem razločena od vsega drugega. Forma pojma tako zadostuje, da lahko ohranimo del Leibnizovega projekta in ne zapademo v modernistične misticizme reakcije in relativizma.
Koda se lahko nanaša sama nase in že z golo kombinatoriko proizvaja odprt sistem vednosti, saj kategorije niso deducirane iz logičnih principov, pač pa abstrahirane iz sveta. Zaradi razlike med logiko in bitjo zagotovilo kode ekvivalence med slovnico in logiko vzpostavi golo ogrodje racionalistične epistemologije, ne more pa proizvesti celote človeškega spoznanja iz preprostih idej, saj zato potrebuje kategorije empiričnega razumevanja.
Delo razumevanja je vzpostavljanje smisla, kot ekvivalence spoznanja in biti, in kot tako ne more biti reducirano na dedukcijo, kjer iz enega smisla sledi drugi po večnih pravilih in kategorijah, saj so pravila sama odvisna od vsebine in enako velja za kategorije. Koda obsega več, kot ji je v svojem sistemu namenil Leibniz, tako pa večina spoznanja postane empiričnega in odvisnega od vsebine.
Leibnizove sanje avtomatizacije spoznanja pa ostajajo žive, njihova uresničitev zahteva upoštevanje razlike med čistimi in empiričnimi smisli. Dedukcijo, ki bi kategorizirala in klasificirala avtomatično, mora v svetu kontingence zamenjati asociacija, ta pa ni možna zgolj kot konsekvenca forme, lahko pa je prav tako ustvarjena s komputacijo preteklih asociacij informacij – s strojnim učenjem, ki proizvede ne zgolj umeten jezik, ampak umetno inteligenco.
Empirično spoznanje je lahko vključeno v komputacijo s tem, da koda vključi svojo zunanjost, s čimer ji torej razumevanje v funkciji vsakokratne evaluacije smislov postane notranje. Empirično spoznanje je avtomatizirano toliko, kolikor je avtomatizirano empirično razumevanje samo, saj lahko avtomatično empirične kategorije proizvaja le strojno empirično razumevanje, ki iz informacij samih ustvarja nove.
Naša doba je na začetku tega procesa, ki bo nedvomno spremenil svet tako, kot ga je že uresničitev prvih aspektov Leibnizovega projekta, delo filozofije pa se lahko usmeri v čiste kategorije mišljenja in jih razvije tako, kot si je to zamislil Leibniz, iz preprostih idej s pomočjo klasifikacije in kombinacije, zato takšen projekt analize – teorijo abstrakcije in njenih tipov – razumemo kot glavno nalogo sodobne epistemologije.
Literatura
Gottfried Wilhelm Leibniz: Explanation of binary artihmetic. Dostopno na: http://www.leibniz-translations.com/leibnizonbinary.htm
Federica Fabretti: Software theory. Media Philosophy, 2020.