Pred kratkim smo doživeli bližnje srečanje z zgodovino 21. stoletja, ko je kot argument proti kandidatu za ustavnega sodnika priromal vidoespot neke etnopop glasbene skupine iz leta 2004, v katerem omenjeni kandidat na manifestno sarkastičen način v prvi osebi poje o rasistu, ki sovraži vse nacionalne in spolne manjšine. Mnogi, dnevno soočeni z današnjim diskurzom vidnejših politikov na družabnih omrežjih, niso razbrali sarkazma, drugi so menili, da je takšen način hecanja že vpisan v aktualno strategijo skrajne desnice, ki z domnevno ironičnimi napadi na politično korektnost rahlja konsenz glede zaščite manjšin. Mene pa je celotna zgodba – kot magdalenica – ponesla nazaj v čas, ko takšne provokativne pesmice niso bile stvar dnevne politike. Še več, niti zares sporne niso bile, saj je ploščo tistega 2004 izdala sama založba Goga.
Čeprav se ne zdi tako, je 2004 že dolgo za nami. Sedemnajst let ni kratka doba. To je toliko, kot je minilo med Hitlerjevim samomorom in Dylanovim komadom Blowin’ in the Wind. To je toliko časa, kot je minilo od sprejetja ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije do njenega razpada. Leta 2004 smo v nekem pogledu živeli v čisto drugačnem času kot danes.
Tistega leta je Slovenija letela na krilih uspeha, ko je kot prva članica razpadle federacije in kot najbogatejša izmed nekdanjih socialističnih držav postala članica Evropske unije. Z vstopom v EU in NATO – velikim projektom osamosvojitve – je že, kot pridni učenec, ki je ravnokar opravil maturo z odliko, pa že razmišlja o podiplomskem študiju, delala na prevzemu evra. To je čas pred ekonomsko ali t. i. »migrantsko« krizo. To so bila leta, ko sta ti koleričnost in odljudnost preprečili, da bi se obdržal na oblasti, za zmago na volitvah pa si potreboval speglan nasmeh in premišljene, dodelane izjave – tako je trenutni premjé prvič zasedel to mesto.
Predvsem je to (še vedno) bil čas, ko se politika ni dogajala zgolj na strankarski ravni. Iz tistega časa se lahko spomnimo boja med mladoekonomisti, tj. libertarci, ki so zagovarjali privatizacijo in enotno davčno stopnjo, ter staroekonomisti, ki so prisegali na različico gradualizma. Rojevali so se zbori in forumi, ki naj bi na širši ravni združevali ugledne in inteligentne ljudi ter v odprti razpravi oblikovali mnenja o prihodnosti države. Seveda preteklosti ne gre idealizirati. Če bi ti forumi resnično delovali kot neodvisne in nadstrankarske organizacije, bi morda še vedno obstajali; kar je zgrajeno na zdravih temeljih, ne propade čez noč. To je bil tudi čas tajkunizacije, tako gospodarstvo kot javni zavodi so bili še prenapolnjeni s starimi partijskimi kadri, ki jim novosti in spremembe niso preveč dišale. Stvari mogoče niso bile boljše, kot so danes, vendar so obstajali vsaj nekakšni obrisi bodoče, razvitejše države. Slovenija morda objektivno ni bila boljši prostor za življenje, kot je danes, a je imela nekaj, česar danes nima. Imela je potencial. Imela je nek, sicer nejasen občutek, da stvari bodo nekoč drugačne.
Občutek, da se med 2004 in 2021 spet ni toliko spremenilo, je morda predvsem posledica dejstva, da je politični zemljevid, v veliki meri pa tudi njegovi glavni akterji, danes zelo podoben tistemu pred sedemnajstimi leti. Tu se zdi, da tečemo v začaranem krogu. A bistvena razlika med tedaj in danes je, da smo takrat mislili, da je naša politika takšna, kot je, ker smo v tranziciji, torej v času, ki bo minil, za njim pa bodo prišli drugačni časi. Zdaj smo se zbudili in ugotovili, da je to pač naša realnost.
Problem s potencialom je namreč ta, da se okno realizacije v nekem trenutku začne zapirati. Nekaj lahko dolga leta nosi v sebi potencial, vendar se bo ta v nekem trenutku izpel. Če se potencial realizira, postane zgodovina. Če pa se ne uspe udejanjiti, njegovo neizživetost nadomesti panika. Panika – kot je nekoč dejal Sloterdijk – nastopi iz minljivosti časa, ki ne more postati zgodovina. Panika je odgovor na nezmožnost prihodnosti. Natančneje, panika je nezmožnost sedanjosti, da bi sebe videla kot zmožno tvoriti zgodovino. Da bi bili zmožni zgodovine, potrebujemo namreč prihodnost, ki bo nekoč zrla v preteklost.
Odzgodovinjenje časa, v katerem živimo in delujemo, nas pahne v večno sedanjost. To ni sladki večni »zdaj« mističnega izkustva, temveč neskončna izpraznjena začasnost čakalnice. Zato je postalo povsem nemogoče karkoli dolgoročno načrtovati, saj so odločevalci izgubili občutek za obstoj časa. Ne zmorejo več pripravljati dolgoročnih politik, ker so v veliki meri izgubili zavest, da so tudi sami del zgodovine. Ko se izgubi ta vzvratni pogled iz bodočnosti, vsa politika postane zgolj aktualna politika. Vse je zgolj sočasno merjenje moči in panika, da v tej igri ničelne vsote ostanemo brez vsega. Vse je povzeto v aktualnem sporu – še takšne stvari, kot so nekoliko neokusne pesmi mladih provokatorjev.