Ko je v predzadnji epizodi serije Igra prestolov Daenerys Targaryen s svojim zmajem začela uničevati Kraljevi Pristanek, smo bili priča eni najbolj nesmiselnih scenarističnih odločitev celotne serije, ki je za dramatični učinek in specialne efekte žrtvovala zgodbo. Iz serije je naredila hollywoodski spektakel, čeprav je bila serija popularna ravno zato, ker se je ogibala takšnih enostavnih potez. Vprašanj je veliko: le zakaj bi nekdo uničil mesto, ki se je že predalo in kateremu želi zavladati? Zakaj ni šla enostavno uničiti palače in ubiti kraljice Cersei? A to še sploh ni vse: Kraljevi Pristanek, ki ga Daenerys tako nesmiselno uniči, so snemali v Dubrovniku, ki je bil na začetku devetdesetih let dejanska tarča nesmiselnega uničevanja s strani srbske vojske.
Uničevanje zgradb kot uničevanje medosebnih razmerij
Mesto, ki igra Kraljevi Pristanek, je bilo v resničnem svetu obstreljevano zgolj zato, ker so napadalci vedeli, da je Dubrovnik hrvaški ponos in da bodo s tem prizadeli hrvaško dušo. Njihovo dejanje je bilo enostavno uničevanje zaradi uničevanja samega, saj ni mesto imelo nikakršne strateške pozicije ali vrednosti, napadli niso nobenih pomembnih objektov, industrije, prometnih povezav. Dubrovnik so uničevali, ker so vedeli, da ima pomembno simbolno in zgodovinsko vrednost. Te zgradbe niso bile na poti do nekega drugega vojaškega cilja. Niso bile collateral damage, ampak so bile ravno cilj na sebi. Strategija torej ni bila v tem, da bi nasprotnika oslabili neposredno na terenu bojevanja, ampak da bi pokazali svoje mnenje o njegovi kulturi, da bi ga emocionalno prizadeli in ga s tem posledično tudi demotivirali za bitko.
Arhitektura se nam zdi nekaj večnega, nekaj, kar nas presega; nekaj, kar je skorajda samoumevno del nas, obenem pa nas bo preživelo. Domotožje, ki ga mnogi občutijo ob daljšem odhodu v tujino, ni samo domotožje po ljudeh, ki jih zapuščamo, ampak tudi domotožje po fizičnih prostorih, v katerih se s svojimi bližnjimi družimo – domotožje po specifičnih barvah, vonjavah in zvokih grajene krajine okoli nas in njene širše okolice. Zato se nam zdi skorajda neverjetno, da bi se vse to lahko sprevrglo v ruševine. Uničenje zgradb z veliko simbolno in zgodovinsko vrednostjo je prikaz dejstva, da nismo smrtni samo ljudje, ampak tudi mesta in kultura nasploh. Uničenje naroda ni zgolj uničenje ljudi, ampak, oziroma še posebej, uničenje kulture tega naroda, uničenje fizičnih in oprijemljivih dokazov in prikazov obstoja neke skupnosti. Z uničenjem fizičnih prikazov skupnosti pa je posledično uničen tudi spomin nanjo. Uničen je spomin, da je neki prostor naseljevala neka kultura.
To je tudi celotna poanta kulturne dediščine oziroma ideje kulture nasploh. Kultura je namreč v osnovi kultiviranje, skrb za stvari in reči, ki so za neko skupnost pomembne. Te so lahko tako snovne kot nesnovne, premične in nepremične. Slednje so tudi viden dokaz, da neka skupnost nekje obstaja in so s tem tudi njen živ spomin. Fizično uničenje je zato tudi izbris dejstva samega obstoja te skupnosti oziroma specifičnih odnosov med ljudmi. Določena skupnost je namreč določena oblika medosebnih odnosov, mesta kot prostor heterogenosti pa so ravno prostor odnosov, ki presegajo osnovna in nujna družinska razmerja. Uničenje mesta je uničenje fizičnega prostora, kjer se ti odnosi dogajajo. Z uničevanjem zgradb se uničuje tudi prazni prostor med njimi, kjer se ljudje pojavljajo. In četudi pri tem ne bi ubili nobenega človeka, so s tem uničili ravno tisto bistveno človeško razsežnost druženja in stikov s sočlovekom. Uničenje našega lastnega prostora nas na nek način šele zares naredi za ljudi brez domovine.
Most povezovanja – most delitve
Iz istega razloga so uničili tudi most, ki je dal ime mestu Mostar. Mesto na vrhu hriba, od koder so streljali na most, je danes označeno s križem, ki sveti tudi ponoči. Ob tem v bistvu sploh ni pomembno, ali se jim je zdel most lep ali ne, bil je fizični predstavnik nasprotnika. »Lepa sela lepo gore, a ružna su ružna i kada gore,« pravi vojak v istoimenskem filmu, ko gleda vasi, ki jih je njegova enota ravnokar zažgala.
Sicer pa je bil most skorajda zadnja stvar, ki je bila zrušena – uničili so namreč kar 70 odstotkov celotnega mesta. Mostar je mesto, ki je bilo od vseh mest v jugoslovanski vojni uničeno najbolj. Ta podatek je še posebej pomenljiv, če ga povežemo s podatkom, da je bil Mostar mesto z največjim številom porok med pripadniki različnih narodnosti in ver. Bil je dejanski simbol bratstva in enotnosti Jugoslavije, simbol uradne državne ideologije povezovanja različnosti, simbol tistega, kar bi na Zahodu označili kot multikulturnost. Z uničenjem Mostarja so uničili tudi te specifične medosebne odnose. Razpad Jugoslavije je bil tudi razpad sobivanja med narodi in religijami, posledice pa so se fizično pokazale tudi na sami strukturi, kjer se je to sobivanje dogajalo – v mestu. Najprej so spomladi 1992 srbske paravojaške enote in vojska Republike Srbske s pomočjo jugoslovanske vojske za tri mesece obkolile in obstreljevale mesto s težkim topništvom. Kmalu zatem, maja 1993, pa so mesto napadli pripadniki Hrvaškega obrambnega sveta (hrvaške oborožene sile iz Bosne, osnovane s strani HDZ-ja in financirane s strani Hrvaške) s pomočjo hrvaške vojske. Ti so se zadeve lotili veliko bolj sistematično: za začetek so etnično očistili zahodni del mesta, tako da se je večina muslimanov in še tistih nekaj preostalih Srbov zatekla na drugo stran reke Neretve. Po uničenju skoraj vseh mošej in cerkev, muzejev, hotelov, knjižnic in vseh mostov, je ostal samo še stari most, ki je kljub vsemu s svojo prisotnostjo ohranjal mesto na nek način živo. Ko je bilo uničeno že skoraj vse, je še vedno ohranjal videz, da mesto vendarle obstaja. Nato so ga porušili in s tem uničili samo bistvo mesta, ki je po mostu dobilo svoje ime. Z uničenjem mosta so najbolj neposredno poudarili novo razmejitev in najbolj grozljivo prikazali idejo nacionalne čistosti. Iz mesta sobivanja sta tako nastali dve mesti, hrvaško na zahodni strani Neretve in muslimansko na vzhodni. In ta delitev ostaja še danes: vsak del Mostarja ima tudi danes svoje šole, gasilce, bolnico, nogometni klub, avtobusno postajo in svojega mobilnega operaterja. A z mostom niso uničili zgolj spomina, temveč tudi javni prostor, prostor pojavnosti, fizični prostor, kjer se ljudje lahko družijo.
Slavenka Drakulić je nekoč zapisala, da ji je bilo veliko huje gledati fotografijo porušenega mosta, kot pa fotografijo ženske z prerezanim vratom: »Zakaj čutimo večjo bolečino ob podobi porušenega mosta, kot pa ob podobi poklanih ljudi? Mogoče zato, ker vidimo našo lastno smrtnost v padcu mosta. Pričakujemo, da bodo ljudje umrli. Zavedamo se, da se bodo naša življenja končala. Uničenje spomenika civilizacije pa je nekaj drugega. Most je bil v vsej svoji lepoti in eleganci zgrajen zato, da nas bo preživel; bil je poskus doseči večnost. S tem je transcendiral našo individualno usodo. Mrtva ženska je ena izmed nas, most pa smo vsi mi za vedno.«
Most povezovanja je postal mesto razmejitve, tega pa ni spremenil niti leta 2004 rekonstruirani most, saj čezenj ne hodijo več lokalni prebivalci, temveč zgolj še turisti. Mesto je bilo sicer fizično znova zgrajeno, a to ni več isto mesto, kot je bilo nekoč, saj so bili popolnoma uničeni tudi posebni fizični odnosi, ki so se nekoč dogajali v njem. Enako se je zgodilo s Sarajevom, ki je bil priča najdaljšemu – skoraj štiri leta dolgemu – obleganju v zgodovini sodobnega vojskovanja. Pozicija Sarajeva je sicer naravnost idealna za obleganje, saj ga obkrožajo hribi, na katere so enostavno namestili topništvo in obstreljevali mesto v dolini. Tudi tu so bile tarče mošeje, cerkve, muzeji in drugi objekti kulturne zgodovine. Tako sta med drugim nekje na sredini doline, na tako imenovani »aleji snajperjev« stali tudi dve identični stolpnici, ena je imela srbsko, druga pa muslimansko ime. Ni težko uganiti, katera je bila na koncu bolj uničena.
Ravno zaradi takšnih dejanj iz jugoslovanskih vojn je uničevanje mesta dobilo svoje mesto v mednarodnem pravu, urbicid pa je postal del genocida, v smislu, da je uničenje prostora bivanja ljudi s tem tudi uničenje samih ljudi in njihove kulture.
Večni Rim in pozaba spomina
A seveda urbicid ni nekaj specifično balkanskega oziroma zaostalo vzhodnega. Je del vojne strategije že od davnih časov, mnoga najbolj markantna uničenja pa so ponosni del zgodovine Zahoda.
Eden najbolj znanih primerov uničenja mesta iz antike je rimsko uničenje Kartagine. Rimljani so namreč svoje največje nasprotnike Kartažane dokončno uničili prav z uničenjem njihovega mesta. Kartagino so zavestno uničili zato, da popolnoma zradirajo spomin na preveč uporne nasprotnike. Danes tako v zgodovini nastopa ravno kot primer mesta, ki je bilo izbrisano tudi v opozorilo vsem ostalim, ki bi si drznili upreti se. In zato so Rimljani tudi svoje novo mesto zgradili v bližini njenih ruševin. Tudi uporne Jude so umirili z uničenjem Jeruzalema, tako da je do danes od velikega templja ostal zgolj še zid, ki ga danes hodijo objokovat.
A tudi večni Rim je sčasoma propadel. Horde barbarov so pridrvele vanj in ga uničile, se polastile stvari, ki so jih lahko uporabile in se naselile na ozemlju, do katerega niso imele nobenega razmerja. Vse, kar je rimska organizacija ozemlja pustila, je postalo le stvar, ki jo lahko zasežemo, poberemo- in uporabimo za nam potrebne zadeve. Objekti, zgrajeni in oblikovani za izžarevanje večnosti imperija, so postali zgolj okraski za okoli vratu ali pa gradbeni material za nove zgradbe, za nova mesta. In čeprav so bila mnoga mesta zgrajena poleg ruševin rimskih mest, nikakor niso dosegala nekdanje komunalne opremljenosti. Fizični ostanki nekdanjega blišča niso zadostovali, da bi novoprišleki pridobili tudi vse potrebno znanje, kako so Rimljani živeli. Tudi tu se je z uničenjem mesta zgodilo tudi uničenje specifičnih medosebnih odnosov, novi naseljenci so vse skupaj videli zgolj kot nekaj materialnega, vsa človeška razsežnost, ki se je vzpostavljala med temi zgradbami, se je izgubila. In čeprav so bili v vsakodnevnem stiku z ostanki nekdanjih zgradb, jim niso pomenile ničesar.
Tako so ljudje stoletja živeli poleg ruševin, ruševin, ki v sebi niso imele več nobenega spomina. Šele novoveški pogled na svet je bil potreben, da so prišli do enostavne ideje, te ruševine izkopati in raziskovati, kakšno življenje se je dogajalo v njih. Neposredna prisotnost ruševin ni bila dovolj, da bi kdorkoli do njih lahko imel kakšno razmerje.
Uničenje zavoljo podjarmljenja nasprotnika
Prav tako je pomenljiv primer kolonizatorskega uničevanja, kjer so se uničevalci kdaj pa kdaj tudi sami zavedali, kako grozljivo je njihovo početje. Tako so bili Cortesovi konkvistadorji naravnost očarani nad azteškim glavnim mestom Tenochtitlánom, petkrat večjim od največjega evropskega mesta in neprimerljivim s čimerkoli, kar so videli do tedaj. A vseeno so mesto nato popolnoma uničili. Pogled na takšno dejanje je bil sicer »prav zares žalosten pogled; a to smo morali narediti, ker ni bilo drugega načina, kako uresničiti naš cilj.« Cilj pa je bil seveda podjarmiti ljudstvo.
Znani uničevalci mest so bili tudi Mongoli pod Džingiskanom in njegovimi nasledniki, ki so radirali vse, kar jim je bilo na poti, pri čemer je še posebej markanten primer popolnega uničenja Bagdada leta 1258, enega najbolj cvetočih mest muslimanskega sveta tistega časa.
Iz sodobnega časa so še posebej znani primeri ameriškega uničevanja mest v drugi svetovni vojni, še posebej Dresdna ter seveda Hirošime in Nagasakija, čeprav v teh primerih ni bila tarča specifičnost določenega mesta; uničenje mest je tu služilo zgolj kot prikaz sile, ki jo napadalci posedujejo in ki jo lahko obrnejo proti komurkoli.
Prav tako so Nemci zaradi velikega upora na koncu vojne načrtno uničili Varšavo, ki pa so jo kasneje Poljaki tako vestno obnovili, da res malokdo pomisli, da je mesto, po katerem se sprehaja, dejansko rekonstrukcija in ne original. V zadnjem času pa je še posebej v nebo vpijoče uničenje več tisoč let starega sirskega mesta Aleppo. Urbicid je torej nekaj, kar se je in se še vedno dogaja povsod po svetu.
Urbicid kot plansko uničenje mesta
Uničevanje simbolnih arhitekturnih stvaritev je torej uničevanje nasprotnika na še posebej perfiden način. A nasprotnik ni vedno zunanji, lahko je tudi del samega sistema. Sam pojem »urbicid« se je prvič pojavil v ZDA po drugi svetovni vojni, pri čemer pa ni bilo mišljeno uničenje mesta s strani tuje vojske, temveč uničevanje mesta s strani povojnega urbanega planiranja.
ZDA so iz vojne izšle kot veliki zmagovalec in se jim niti ni bilo potrebno ukvarjati z obnavljanjem porušenih mest, saj vojna do ameriškega kontinenta sploh ni prišla. (Napad na Pearl Harbour, ki je služil kot povod za vstop v vojno, je bil dejansko napad na njihovo kolonijo sredi Tihega oceana – Havaji namreč postanejo država šele leta 1959). A čeprav njihova infrastruktura ni bila porušena, so trenutek prosperitete izkoristili za pomembne spremembe v urbanem planiranju. Veteranom so tako namenili poceni kredite za nove hišice izven umazanih in hrupnih mestnih središč, celotno državo pa povezali z velikimi avtocestami. Osnovna enota novega urbanizma je postal avtomobil, dostopnost za avtomobile je postal najpomembnejši kriterij prostorskega planiranja, tudi za ceno uničenja celotnih mestnih četrti in s tem mestne strukture.
Ključna težava, ki jo je bilo potrebno razrešiti, je bila namreč prenatrpanost industrijskih mest, rešitev pa so našli v novi bivalni obliki: predmestju oz. suburbiji. Suburbija ni ne vas ne mesto, dosegljiva je samo z avtomobilom in je s tem energetsko najbolj potratna oblika bivanja. Nima pravega jedra, kot ga ima vas, ni vezana na zemljo okoli sebe, vsa narava je obdelana popolnoma sterilno. Celotna oblika teži k popolni konformnosti, saj so vse hiše v vrstah enake, njihovi vrtovi pa morajo biti enako pokošeni. Suburbija je torej popolno antimesto, saj ne vsebuje nikakršne raznolikosti in nikakršnega javnega prostora. To je bilo največje protimestno gibanje sodobnega časa. Ko so v Evropi poskušali znova sestaviti uničene predele in so načrtovali že tudi prve cone za pešce, odmaknjene od motornega prometa, so v ZDA priredili sàmo mesto.
Mesto je tako sedaj služilo zgolj kot mesto delovnih mest. Še celo nakupovanje so množično izselili ven v velika nakupovalna središča. Grajena struktura mest je bila zgolj ovira pri gradnji hitrih večpasovnic, ki so jih potegnili kar preko mestnih središč. Vse so podredili avtomobilu in se ne ozirali za posledice. Celoten fenomen je sicer znan tudi kot »white flight«, saj je celotna urbana sprememba imela v sebi zapisano rasistično komponento: v predmestja so se lahko preselili zgolj belci, ostali niso dobili poceni kreditov za gradnjo hiš. Najbolj izstopajoč primer uničenja velikanskega mestnega predela je gradnja ceste Cross Bronx Expressway, ki je razdelila Bronx na pol ter s tem osamila in posledično skoraj popolnoma uničila spodnji del (posledično se je tam rodil hip hop, a to je že neka druga zgodba). Velikopotezni načrti dolgoletnega glavnega newyorškega mestnega planerja Roberta Mosesa so predvidevali tudi gradnjo ceste preko Washington Square Parka, torej preko Greenwich Village in mimo New York University. A načrti se na koncu k sreči niso uresničili zaradi civilne iniciative, ki je s težavo obranila park in celoten predel. Iniciativo je vodila Jane Jacobs, avtorica znamenite knjige o težavah modernega planiranja mest Življenje in smrt velikih ameriških mest, ki se ukvarja ravno z uničevanjem mestne strukture zaradi avtomobilov in podaja primere ukrepov za revitalizacijo skozi upoštevanje prebivalca kot osnovne enote nekega mesta.
A takšnih primerov obrambe pred nezadržno modernizacijo ni bilo veliko. Središča ameriških mest so tako bolj ali manj propadala, saj se je ves kapital premaknil drugam. Šele v zadnjih dvajsetih letih se dogaja vnovična revitalizacija, ko so se začeli vanje množično priseljevati ravno otroci suburbije v iskanju medosebnih stikov in raznolikosti, ki jih v suburbiji niso mogli imeti. S prihodom belcev pa je prišel zopet nazaj tudi kapital, tako da gre današnje ponovno odkritje mest z roko v roki s pojmoma hispterizacija in gentrifikacija. In tu je ponovno ključen primer New York: mesto, ki je bilo konec sedemdesetih in v osemdesetih skorajda na robu propada, je s finančno industrijo nezaslišano obogatelo, doživelo popolno preobrazbo in danes zopet narekuje trende ostalim. V dobrem in slabem. In tu se kaže propad neke kulture – medtem ko so protiteroristične enote varovale cerkev pred potencialnimi teroristi, je kot kaže primanjkovalo nadzora nad samo obnovo. Leta in leta so izdatno vlagali v vojno proti terorizmu, hkrati pa varčevali pri sredstvih za kulturno dediščino, čeprav so že dalj časa mnogi opozarjali na slabo stanje tega pariškega simbola. Vlagali so torej v obrambo lastne kulture, ne pa v ohranjanje fizične pojavnosti taiste kulture. Pomembnejša je bila sama obramba kot tovsebina, ki jo je , kar je sploh potrebno braniti. Kdo je torej tu pravi terorist?