Hitri vlak je z veliko hitrostjo drvel po Vipavski dolini. Izletniki so dremali na udobnih sedežih ali poslušali razlago, ki je prihajala iz slušalk. Peljali so se mimo Vipave, Ajdovščine, Branika, Prvačine …, v daljavi pa se je razprostiral čudovit in s pomladnim soncem obsijan pogled na hribe nad Solkanom.
Mojca, animatorka v turizmu z dolgoletnimi izkušnjami, je nekoliko živčno gledala na uro. Po glavi ji je rojilo tipično cehovsko vprašanje, ali bodo uspeli obdelati ves program, ki ga je obljubljal enodnevni izlet z vlakom iz Ljubljane na Goriško. Pisana druščina gostov je za sabo že imela več takih izletov iz nekdanje slovenske prestolnice. Tako so obiskali Štajersko, Prekmurje, Gorenjsko, Dolenjsko in Belo krajino. Povsod so jih gostoljubno sprejeli, kajti od turizma se očitno da tudi živeti.
Mojca je gostom povedala ustrezno kodo, da so se tisti, ki so to želeli, lahko že med vožnjo preko tablic seznanili z različnimi podatki o deželi, v katero so ravnokar vstopili. Mario jih je bral v italijanščini, Francois v francoščini, Jürgen v nemščini, Stella v angleščini, Joao v portugalščini, Ming v kitajščini, le Nabir je imel nekoliko težav pri nameščanju besedila v arabščini. A z nekaj potrpljenja so tudi to uredili.
Mojca je poznala vse podrobnosti programa, ki je gostom obljubljal pestro enodnevno turistično izkušnjo na Goriškem. Izhajala je iz družine goriških emigrantov, ko so se vsi njeni stari starši v začetku 21. stoletja, v času velike centralizacije in zapostavljanja slovenske periferije, preselili v Ljubljano. Toda kraje svojih prednikov je nosila v svojem srcu, saj je veliko vikendov in počitnic preživela pri sorodnikih na goriškem podeželju. Bila je pravi produkt svoje generacije: izobražena, s končano t. i. srednjo šolo, z znanjem tujih jezikov in tehnološko ozaveščena. Ni želela izgubljati časa s študijem na univerzah, kot so to počeli njeni stari starši.
Tudi tokratni izlet bodo začeli na Kostanjevici, ki so jo ljudje nekoč imenovali kar Kapela, nad Veliko Gorico. Tega se ni bala, saj je vedela, da tamkajšnji samostan in grobnica Burbonov premoreta odlične rešitve za še tako kulturno razvajene goste. Čakali jih bodo interaktivno opremljeni prostori, kjer bodo gostje s pritiskom na gumb izbrali svoj jezik, in ogled se bo začel. Vanj je vključen tudi obisk izjemno zanimive stare samostanske knjižnice z najrazličnejšimi knjigami, tudi tistimi v slovenščini, ki je skorajda nihče več ne uporablja. Ob koncu se bodo obiskovalci lahko ustavili v sicer manjši prodajalnici ob vhodu, ki pa ponuja odlično kavo Bourbon in razne domače izdelke, tisti z bolj pretanjenim okusom pa bodo lahko poskusili burbonsko vino ali se posladkali ob burbonskih piškotih. Bogato založena prodajalnica bo ponujala tudi izvrstno literaturo o Burbonih in zgodovini Kostanjevice v vseh mogočih jezikih. Misel na to je Mojco pomirjala.
Dan bodo nadaljevali s samovozečim električnim avtobusom, ki jih bo popeljal v središče mesta Velika Gorica. To urbano somestje je nastalo z združitvijo nekdaj ločenih Gorice in Nove Gorice, ki je svoj upravno-politični sedež ohranilo v starem mestnem središču, medtem ko so se gospodarske, šolske in kulturne ustanove ustalile v nekdanjem novem mestu ob nekdanji državni meji. Še pred nekaj desetletji ju je ponekod ločevala železna ograja, ki pa jo je dal porušiti sedanji župan Avni Sahxiri. Zeleno mesto je vabilo popotnike, poslovneže in turiste od blizu in daleč. Ugodna prometna lega, tehnološka razvitost in odprtost krajevnega prebivalstva so Veliki Gorici prinašali nesluten razvojni potencial. Videz nekdaj precej zapuščenega mesta je skoraj povsem izginil. Na ulici je človek lahko slišal vse mogoče jezike, od angleščine, albanščine, arabščine in farsija do svahilija. Sem in tja so se mešali tudi zvoki goriške italijanščine in celo slovenščine, tako značilne za pretekla desetletja.
Po prihodu na Grand plac ali Travnik, kot so ga v preteklih stoletjih imenovali prebivalci nekdanje Gorice, se bodo gostje brž razkropili po bližnjih prodajalnicah in barih. Srebali bodo omamno kavo, se fotografirali ali po videopovezavi pogovarjali s svojci na drugih koncih sveta.
Po ogledu Velike Gorice bo sledila ponovna vožnja z električnim avtobusom do vznožja bližnjega hriba Sabotin. Tam se bodo vkrcali na drone za dve osebi in se z njimi popeljali nad nekdanjimi jarki in kavernami, izvrtanimi v hrib med davno prvo svetovno vojno. Vse je bilo na novo urejeno in označeno, kot se to spodobi za veliki dogodek bližajoče se 130. obletnice začetka spopadov na soški fronti. Gostje se bodo na vrhu Sabotina, kjer jih bo čakal sodobno urejen gostinsko-informacijsko-turistični center, približno tam, kjer je nekdaj stala skromna okrepčevalnica in nekdanja mejna stražnica, prepustili sodobnim turističnim užitkom. Najprej bodo obiskali sodoben muzejski kompleks, primeren tudi za najzahtevnejše poznavalce vojaške zgodovine, ki se bodo po želji do zadnje podrobnosti seznanili s krvavo preteklostjo teh krajev pred davnimi časi. Tisti manj zahtevni se bodo brž podali na pot kulinaričnih užitkov. Za vse okuse bo odlično poskrbljeno, morda bo k temu prispevala tudi vrhunsko urejena turistična ponudba prijaznih domačinov, ki lahko sedaj uživajo v sadovih svojega dela. Nobenih vmesnih členov med njimi in obiskovalci, nobenih zajedavcev, ki so si v preteklosti sami rezali svoj kos turistične pogače ter skrbeli predvsem za lastno samopodobo in udobno življenje odsluženih političnih kadrov na račun t. i. lokalnega turizma.
Po ogledih in okrepčilu se bodo lahko gostje po želji spustili s toboganom v dolino. Ta turistična poživitev je na Goriško letno privabila še nekaj dodatnih gostov, ki so sicer pokrajino radi obiskovali v vseh letnih časih. To jim je omogočalo tudi ugodno sredozemsko podnebje, prav tista klima, ki so jo poznali že v časih nekdanje avstrijske uprave in zaradi katere so mesto Gorica nekoliko romantično poimenovali kar »avstrijska Nica«.
Ob prihodu v dolino, tam pri Solkanu, pa dneva še ne bo konec. Obiskovalci z vseh vetrov bodo s slušalkami na ušesih sledili ogledu vinske kleti na širšem območju Velike Gorice. Prijazno osebje, ki se zaveda pomena turističnega gospodarstva pri promociji in prodaji vina, jim bo pripravilo nepozaben popoldan. Šlo bo za pravo zmes krajevne kulinarike, prikaza starih šeg in navad ter pokušine starih vinski sort.
Vendar si ne bodo vsi enodnevni obiskovalci izbrali ogleda vinske kleti in pokušine lokalnih vin. Nekateri bodo raje peš, s slušalkami na ušesih, zavili po promenadi v senco košatih dreves do krajevnega muzeja sredi mesta, središča nekdanje Nove Gorice. Tam jim bodo lokalni muzejski delavci predstavili različna zgodovinska obdobja na Goriškem in s potrpežljivostjo odgovarjali na številna vprašanja gostov. Slednje bo zanimalo tako življenje na tem prostoru v preteklosti, kot tudi, kako so ti kraji preživeli veliko svetovno krizo, krizo industrije in razpad EU pred nekaj leti. Zvedeli bodo, da je Goriška relativno dobro izšla iz evropskih turbulentnih časov, tudi zaradi pravočasnega odziva na krizo in povezovanja vseh ključnih dejavnikov na tem prostoru. Po letih stagnacije so se namreč v vodstvu nekdaj ločenih mest, Gorici in Novi Gorici, odločili, da bodo zakopali medsebojne zamere iz preteklosti, opustili nezaupanje in iskreno stopili na pot sodelovanja.
To se bo odražalo tudi med obiskom mestnega muzeja, ponosa Velike Gorice. Kaj si obiskovalec lahko bolj želi, kot ogledati si muzejsko postavitev, pripravljeno z vsemi sodobnimi sredstvi in umeščeno v nekdanjo realsocialistično upravno-politično stavbo sredi nekdanje Nove Gorice. Zgodovinska učna ura v živo, vključno z ogledom različnih kipov in spominskih znamenj iz nekih drugih časov, ki so svoje mesto namesto na odpadu dobili v muzeju. V spomin in opomin! Ob združitvi obeh mest so se namreč zavestno odrekli vsej navlaki, ki je namesto da bi s spominjanjem združevala, prebivalce ob nekdanji meji le razdvajala; tiste na zahodu predvsem s prikrojenimi spomini na prvo svetovno vojno, tiste na vzhodu pa s spomini, prežetimi z drugo svetovno vojno (in revolucijo).
Po drugi strani med obiskom nihče izmed kustosov ne bo gledal na uro, saj se bodo dobro zavedali, da je njihov zaslužek odvisen tudi od števila obiskovalcev. V pomoč obiskovalcem bodo številne stare fotografije, grafi in interaktivna pričevanja, ki bodo še dodatno popestrila še tako zahtevne tuje obiskovalce.
Pred slovesom od Goriške se bodo vsi gostje zbrali sredi Velike Gorice. Poslovili se bodo od predstavnikov lokalnih turističnih delavcev, ki se dobro zavedajo pomena turizma za krajevni proračun. Goste bodo prepustili v varne roke Mojce, tiste z začetka naše pripovedi, ki jih bo pospremila na hitri vlak. Prav zanimivo jih bo opazovati, ko se bodo ob vračanju proti Ljubljani zatopili v pogovore, izmenjavo enodnevne izkušnje ali pa bodo utonili v krepčilni dremež na udobnem vlaku.
Vse to je rojilo Mojci po glavi med kratko vožnjo s hitrim vlakom iz Ljubljane proti Veliki Gorici. Škoda, da je tako hitro minilo in so se kar naenkrat znašli na pokritem sodobnem potniškem terminalu, približno tam, kjer je nekdaj stalo goriško mestno pokopališče še iz časa prve svetovne vojne. Mojca se je predramila iz dremeža, začelo se je resno delo …
… Uf, škoda, da sem se zbudil, pomencal oči, pogledal skozi okno in videl, da živim ob koncu leta 2017, sredi Nove Gorice.