Nekoč zlato pravilo, da se definicija lepote skriva v opazovalcu, je z razcvetom tehnologije dobilo povsem nove dimenzije. Poplava najrazličnejših aplikacij, filtrov in računalniških programov, ki zožijo pas, povečajo usta, podaljšajo noge, posvetlijo odtenek kože in jo istočasno zgladijo, torej spremenijo vse, kar nam ni po godu, je usodno vplivala na idejo o lepoti. Ta vse bolj načrtno postaja laž in hlepenje po navidezni popolnosti, s katero si nabiramo všečke in sledilce na družabnih omrežjih z namenom, da bi napitali našo podhranjeno samozavest, skrhano zaradi nenehne potrebe po ugajanju. Občutek nesprejetosti v nas podžiga potrebo po pozornosti, kar je glavno poslanstvo družbenih medijev, ki vse hitreje zasužnjuje slehernike z nizko samopodobo. Pri pobesnelem spreminjanju zunanjosti z namenom ugajanja igra odločilno vlogo modno-lepotna industrija, vrhovna dobičkarica človeškega napuha, ki je v borbi za nadvlado pripravljena sprejeti marsikateri kompromis, da bi s figo v žepu pritegnila potrošnikovo pozornost.
Čeprav se je pojem lepote skozi zgodovino neprestano spreminjal, še nikoli doslej ni bil tako široko zastavljen kot v 21. stoletju, ko je postal nadvse vključujoč. Vsaj tako se zdi. V tem obsežnem, brezmejnem svetu smo nenadoma vsi lepi, koga imamo za lepega, pa je vse bolj odraz osebnih vrednot. Kako težko je v resnici določiti, kaj točno lepota pomeni, se razbere v nesoglasju med strokovnjaki različnih področij, ki so skušali izslediti vir našega dojemanja lepote. Vsak jo razlaga po svoje, edini so si le v prepričanju, da ta že dolgo ni zgolj v očeh opazovalca, pa tudi s privlačnostjo nima toliko skupnega, kot se nam zdi. Z malce bolj poenostavljeno razlago: lepoto se opazi, privlačnost pa začuti. Lahko si še tako lep in ustrezaš določenim klišejskim fizičnim zakonitostim, pa ti to ne nudi garancije, da boš v isti meri privlačen, saj gre to pripisati predvsem našim subjektivnim občutkom.
A pojdimo lepo po vrsti in se najprej ustavimo pri evoluciji. Ta ima po besedah znanstvenikov veliko opraviti z našim dojemanjem lepega. Evolucijski genetiki so z raziskavami dokazali, da pripadniki vseh civilizacij povezujemo videz z nekakšno osnovno genetsko kakovostjo, zato si izbiramo partnerje, ki so stereotipno privlačni. S tem gojimo predstavo, da to pomeni evolucijsko prednost za naše potomce. Vendar je to le eden od aspektov, saj že korak izven tega polja naletimo na popolnoma nasprotujoča si mnenja, kar pomeni, da je bistvo lepega nemogoče strniti pod skupni imenovalec. Do največjih razlik prihaja zlasti med kulturološkimi ozadji, kjer je vrednotenje pojma odvisno od časa, v katerem se nahajamo. Če so naši predniki slavili obilnost, polnost in debelost kot statusni simbol, jo danes enačimo z visokim krvnim tlakom, holesterolom in tveganjem za mnogotere bolezni; vitkost, nekdaj sinonim revščine, pa postavljamo za zgled lepega. Za vsem tem stoji pretkana ekonomska računica, ki nam zelo nazorno določa zahtevne in nerealistične lepotne ideale, ki nastopijo kot nova norma. Lepota je dobila status moralnega imperativa, nujnega zla na poti do uspeha in sreče. Snovalci tovrstnih idej se požvižgajo na kolateralno škodo najstniških zablod, kjer se rojevajo globoke frustracije, ker nekdo ne ustreza zapisanim kriterijem. Preveč ali premalo je narobe, ravno dovolj pa ne obstaja, zato se kolesje modno lepotne industrije vrti v nedogled.
Prvi večji marketinški triki so se začeli v petdesetih, ko so za reklamne kampanje izbirali izključno svetlopolte hollywoodske dive, s čimer so želeli ustvariti enotnost na lepotnem trgu, da bi lahko iste izdelke prodajali povsod. Brezsramno so prepletli razmerje med kapitalizmom, imperializmom, rasizmom in seksizmom, najbolj perečimi problemi v globalizaciji lepote. Šele čez pol stoletja, ko se je Naomi Campbell leta 1988 kot prva temnopolta manekenka pojavila na naslovnici francoske revije Vogue, takratne ultimativne ustvarjalke kriterijev v modnem svetu, so se na obzorju zalesketali obrisi današnje inkluzivnosti. Do tega sploh ne bi prišlo, če slavni Yves Saint Laurent, s katerim je imela »britanska gazela« pogodbeno razmerje, ne bi zagrozil urednikom, da bo prekinil plačevanje dragih oglasnih objav, v kolikor njegove varovanke ne bodo ovekovečili na platnicah te modne biblije. Kmalu zatem je sledila še kultna ameriška izdaja iste revije, ki jo je prav tako krasila Campbell. Šlo je za prelomnico, saj velja septembrska izdaja za najpomembnejšo v letu, in če gre verjeti večni urednici Anni Wintour, se je morala za svojo odločitev krčevito boriti z lastniki revije. Tako je vsaj trdila v enem od zadnjih pogovorov s temperamentno gazelo, s čimer se je želela kvečjemu pokazati v luči požrtvovalne upornice sistemu, čeprav je vse prej kot to. Z drznimi potezami bi lahko vseskozi spreminjala družbene norme, saj velja za eno od najvplivnejših oseb na tem področju in je imela zadostno pozicijo moči za premikanje mej. A navidez veliki so v resnici miniaturno majhni, skriti v svojih oblazinjenih pisarniških naslonjačih, čakajoč na raznorazna gibanja in organizacije za boj proti vsesplošnim medčloveškim krivicam, ki so dejanski trendsetterji oziroma mnenjski voditelji. Takšnih »Ann Wintour«, ki ne ustvarjajo lepotnih trendov, pač pa se zgodovinskim pojavom zgolj prilagajajo in jih interpretirajo po marketinških predlogih, je v modnem svetu nešteto. Še več: podpihujejo predsodke in se šele, ko stvar postane skrajno resna, preoblečejo v rešitelje in razumske razsodnike.
Odličen primer je izum takoimenovane »size zero«. Gre za najmanjšo konfekcijsko številko, ideja zanjo pa je nastala v Parizu in nasula pesek v motor definicijam lepega. Pred leti je stvar eskalirala in šele potem, ko so se oglasile najvišje zdravstvene instance v državi, so v modnem cehu privolili k sprejetju amandmaja, ki prepoveduje angažiranje manekenk z indeksom telesne mase, ki je nižji od predpisane meje. Torej, najprej so dekleta silili v podobe shiranih obešalnikov, nato pa z vso zaskrbljenostjo bdeli nad njihovim zdravjem. Absurd vsega je, da se je do zdravniških potrdil moč dokopati s pičlimi štiridesetimi evri in brez vsakršnega poglobljenega pregleda.
Kot modni agent slovenskega Immortal Model Managementa se nikoli nisem posluževal skrajnih prijemov, sodelovanja s tovrstnimi tujimi agencijami pa še vedno kategorično zavračam. Naše manekenke morajo v prvi vrsti imeti stabilno samopodobo in se zavedati, da gre predvsem za posel, ki zahteva določen videz, pogojen z genetiko, uravnoteženo prehrano in primerno fizično aktivnostjo, ki mora biti podkrepljen s samozavestjo. Ravno v slednji značajski oznaki se skriva ključ do lepote, saj ne pravijo zaman, da ta prihaja od znotraj. Da bi jo opazili, ne potrebujemo rentgena, ampak jo na valovih nevidnih silnic občutimo kot neko dodano vrednost. Če odmislimo osebni okus in spolno privlačnost kot dva povsem individualna aspekta lepega in privlačnega, smo se zagotovo že soočili s primerom lepotice in zveri ter bogokletnega vprašanja, kaj za vraga vidi na njem oziroma njej. Odgovor je na dlani. Ne vidi, temveč občuti tisto, kar jo oziroma ga privlači ali dela lepo, lepega. Šele globlja izkušnja, da je videz zgolj fasada hiše, za katero se lahko skriva podrtija ali kraljestvo, nas obogati s spoznanjem, da je lepota en sam balast, marketinška zvijača za potrošniško površnost, ki se jo zlahka manipulira. Ni skrivnost, da igrajo mediji pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja, tudi tistega o lepotnih idealih. Nenazadnje so lastniško naravnani in zagovarjajo, izpostavljajo, ignorirajo ali problematizirajo tisto, kar je v interesu kapitala in trženja, in pri tem ni lepotna industrija nikakršna izjema. Če vam neprestano servirajo samo eno in isto podobo, jo bo večina sprejela kot ultimativen zgled in zavračala vsakršen odmik od te umišljene realnosti. Zato bi morali z veliko mero skepticizma sprejemati vse, s čimer nas neprestano bombardirajo. Če sebi podobnih ne videvate na televiziji, oglasnih panojih ali v revijah, postane jasno, da vaša lepota ni takšna, ki bi se jo častilo, kar vzbuja občutek izključenosti. Že misel na to, da niste pomembni ali celo, da ne obstajate, je zastrašujoča. Zato se koncept lepote v zadnjem obdobju silovito spreminja. Bolj ko uveljavljamo raznolikosti v obliki telesa, odtenkih kože, obraznih posebnosti, kot so štrleča ušesa, krivi nosovi, razmaki med zobmi, bolj stavimo na to, da nam je ideja o tempraznujemo individualnost glede te mitske ideje, kaj je lepa ženska in kaj lep moški, lastna.
90-60-90
Pokukajmo še v umetnost, v ta kalejdoskop najbolj nekonvencionalnega dojemanja lepote. Če se osredotočimo na Willendorfsko Venero iz 28. stoletja pred našim štetjem, bi jo danes umestili med »plus size« modele oziroma manekenke s prekomernimi oblinami. Simbol boginje, Matere Zemlje, je prikazan v pretirano težki podobi, pravem nasprotju antične Miloške Venere, razkošju lepote popolnih proporcev. Renesančna junakinja Mona Lisa je demonstrirala, da je lepota refleksija naše notranjosti. Z barokom naposled le dobimo bolj realističen pogled na ženske; takšnega, kot se ga trudimo uveljavljati zadnjih petdeset let, a ga je modni ceh na prelomu 21. stoletja oklestil. Že več generacij se zahteva vitko postavo z velikodušnimi nedrji, ozkim pasom in ne preveč zaobljenimi boki. Govora je o famoznih merah oz. obsegih teh delov telesa, ki se štejejo v centimetrih in v številčnem zapisu 90-60-90 odražajo sinonim popolnosti. K temu so dodali še obvezne obrazne karakteristike, kot so izrazita linija čeljusti, visoke in ostre ličnice, nos pod kotom 30 stopinj, polne, a ne moteče ustnice, velike in svetle modre ali zelene oči, pri vsem se upošteva simetrija, celota pa je okrašena z dolgimi, gostimi, padajočimi in po možnosti pšeničnimi lasmi. Skratka, podoba supermodela, pri katerem je mladost samoumevna. S to komercializacijo lepote se še danes spopadamo, po drugi strani pa se zdi, da se norme zabrisujejo in da postajamo bolj sprejemljivi do raznolikosti glede videza. Ljudje so si z vztrajnimi družbenimi nepokorščinami izborili pravico, da se lahko tudi njihova podoba prepozna kot lepa. Izpostavljajo se trije vidiki: že omenjeni kulturološki, kjer se neka skupina ljudi navdušuje nad njihovim pojmovanjem krasnega, spet druga pa se na to razlago odziva hladno in odbijajoče. Izrazito se uveljavljata tudi osebni aspekt lepote in lepota kot nekaj univerzalnega, klasičnega, kar se uporablja zlasti v modnem svetu.
Slikovite revije predstavljajo neko aspiracijo, ki ženskam vsiljuje lepotne standarde, in jih skozi oglase nagovarjajo, da morajo posegati po teh idealih ter polniti njihovo malho. Sicer smo na dobri poti do širše, bolj vključujoče definicije lepega, a še vedno moramo poskrbeti za najbolj izobčene skupine, kot so obilne ženske, invalidi in starostniki. Nekatere modne znamke si prizadevajo, da bi jih vključile v svoje kolekcije, vendar se zdi, da to počnejo z namenom pritegniti pozornost, utišati kritike z digitalnih platform in ustvariti občutek, kako napredni so v svoji viziji. Večina njih se z naslednjo sezono poslovi od kontroverznih prijemov, saj so svoje dosegli; poželi so zadostno publiciteto, sedaj pa že stremijo k novim cirkuškim atrakcijam, da bodo z njimi zameglili kratkotrajni potrošniški spomin svoje klientele. Redki so tisti, ki ustvarjalno sodelujejo pri oblikovanju novih izhodišč lepega in z vztrajnim angažiranjem različnih ženskih podob spodbujajo dojemanje lepega kot nečesa osebnega. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali si vsak od nas zasluži lepotno krono in je potrebno definicijo lepote razvleči do te mere, da izgubi svoj že tako abstraktni pomen. Morda bi bilo bolj smiselno, če se ne bi oklepali zgolj estetskega vidika te neizpete teme. Postali smo že tako obsedeni s pojmom lepote, da gorje tistemu, ki nekoga označi za manj privlačnega, saj mu s tem praktično prepove, da živi. Obenem pa je lepota sinonim za glavno nagrado genetske loterije in marsikomu predstavlja velikansko breme, ker je nehote postavljen na piedestal.
Lepota za vsakogar
Z razcvetom lepotne kirurgije, prehrambenih navad in fitnes-ponudbe je izboljšanje videza na dosegu roke skoraj vsakomur, ki bi si želel pretentati naravo. K temu prispevajo tudi raznorazni influenserji, blogerji, stilisti, samooklicani poznavalci ličenja, stilisti in terapevti s povzdigovanjem mantre o pozitivnem odnosu do telesa. Razvrednotili so iskreno in konstruktivno mnenje o videnem ter ustvarili vzdušje, da je vsak lahko lep, četudi se skriva za tono pudra, polnili, botoksom in telefonskimi aplikacijami. Lepota ni postala zgolj statusni simbol, temveč trend, ki se je v zadnjih desetih letih spreminjal s svetlobno hitrostjo. Če smo jo nekoč merili v centimetrih, je sedaj vrednotena z maso sledilcev, kar nakazuje, da je tam zunaj, v globalnem svetu, dovolj občudovalcev za vsakogar. Ti se medsebojno spodbujajo, tolažijo in gradijo mikrokozmose enoumij, kjer so vsi popolni, idealni, občudovani. Vzporedno s tem so modne brvi preplavile manekenke širokega nabora vseh starostnih skupin in telesnih posebnosti kot na primer vitiligo, albinizem in Downov sindrom. Vse več je takšnih s protezami rok in nog, prekritih s tetovažami; gorje tistemu, ki bi se zgrozil nad Almodovarjevo muzo Rossy de Palma. S kljukastim nosom, okroglimi očmi in zobovjem, nad katerim bi se zamislil sleherni ortodont, je obnorela modni svet in postala glavna zvezda kampanj francoskega oblikovalskega maga Jeana Paula Gaultierja. Igralkina groteskna podoba je najboljši dokaz, da je lepota konstrukt.
Zabrisale so se tudi meje med spoloma. In če se je nekoč opevalo fatalne ženske, je z nastopom širšega konteksta spola nastala nova dimenzija estetike: androgenost. Nenadoma je lepota izgubila svojo specifično obliko in formo. Nastala je prava zmešnjava, ko več ne vemo, ali smo lepi zgolj zato, ker smo posebni ali pa si prizadevamo biti edinstveni, da bi nas drugi opazili kot lepe. Sozvočje zunanjosti z notranjim mirom je v razumevanju novodobne definicije lepote za modno industrijo nepomembno kljub temu, da navidezno deluje kot nadvse vključujoča in nas nagovarja, naj se posvečamo sebi. Vse to se dogaja v viharju tehnologije, ekonomije in generacije potrošnikov z izostreno estetsko pismenostjo ter večnim hlepenjem po ugajanju. Uresničiti željo, da privabimo in zadržimo partnerja, uveljavimo socialni status, bogastvo in zdravje, se skriva v tem preprostem občutku lepote, ki je postala sinonim politične korektnosti, kulturnega razsvetljenja in socialne pravičnosti. V obšankarskem žargonu privlačnost pogosto povezujejo s stopnjo opitosti, ko v šali pravijo, da subjekt poželenja nikoli ni premalo privlačen, lahko si zgolj kot občudovalec premalo okajen. Alkohol vsekakor zamegli razum, poveča toleranco in daje prednost strasti – ta pa se na lepoto požvižga. Toda ne potrebujemo družbe alkoholikov, da bi pri drugih vzbujali vznemirjenje. Še vedno je najbolj seksi intelekt, ki v kombinaciji z zdravo mero samozavesti dela čudeže.
Človeško bitje je prvenstveno precej površinsko, zato se najprej zagozdimo pri videzu. Če ta zadovolji naša pričakovanja, se bomo spustili v raziskovanje njegove ali njene osebnosti. Biti dovolj feminilen oziroma možat, simetričen, mladosten, postaven, skratka »po Jusu«, še ne zagotavlja nepozabnih užitkov. Marsikdo se je že znašel v intimnem odnosu z nekom, ki je daleč od naših standardov, vendar so bile posteljne radosti bistveno bolj zapomnljive kot z osebo iz najglobljih fantazem. Dokaz je na dlani, da se vse začne in konča pri energiji, tej opevani karizmi, s katero zlahka zasenčite sleherni lepotni ideal. Lahko se še tako ženemo in se trudimo poiskati vrelec večne lepote, a zgodovina in vsakodnevne izkušnje nas učijo, da je njen učinek minljiv in razvrednoten, medtem ko so napuh, naivnost in neumnost za zmeraj. In samo od nas je odvisno, čemu bomo posvetili več časa, ki se z neustavljivo amplitudo izteka v peščeni uri življenja.