Poceni pametni mobilnik je prispel s kitajske spletne trgovine. Registriral sem ga z izmišljenim google računom, ki sem ga ustvaril na odprtem internetnem omrežju v neki avstrijski pivnici. Odločil sem se postati Max, ker mi je zvenelo dovolj avstrijsko, malce posebno in hkrati domačno, da ni bil očiten psevdonim.
Max je bil – podobno kot jaz – v poznih tridesetih, saj se za ta poskus nisem potrudil ustvariti zahtevnejše nove identitete, ženske ali milenijca, upokojenca ali geja. Družil se je s fotografi in glasbeniki, poskušal doma varjena piva, meditiral in delal za avstrijsko računalniško podjetje, ki je razvijalo programsko opremo za smučišča po vsej državi in okolici. Zato se je večkrat pripeljal v Slovenijo in se čez konec tedna prijavil v tinder, zmenkarsko mobilno aplikacijo, da bi si poiskal družbo.
Manjkala mu je samo še fotografija.
Najprej sem za Maxa uporabil osamljeno in neprepoznavno figuro na obzorju črnobele fotografije. Potem sem ga zamenjal s karikaturo, kakršne ob morju rišejo sezonski umetniki. Toda takšne podobe na zmenkarskih straneh ne pritegnejo dosti pozornosti, saj se upravičeno zdijo sumljive, skrivaške, ali, še huje, radovedničarske – namenjene oprezanju za drugimi iskalci elektronskih zmenkov. Brskal sem med stotinami obrazov, ki jih je google našel na javnih spletnih profilih, blogih in fotografskih albumih. Po nekaj dneh sem ga našel. Ameriškega oblikovalca z nemškim priimkom, ki je posnel selfi na koncertu Red Hot Chilli Peppers.
Moj Max je dobil obraz, prispel v Ljubljano in kmalu prejel prvi dregljaj. Kaj počneš zvečer, je v angleščini natipkala Valerija z Domžal.
Slovenski kolegi me vabijo na Metelkovo, poznaš ta kraj?
Poznam seveda. Večkrat gremo tja.
Je okej?
Včasih je bila alternativna scena, zdaj je preveč turistov. Lokalci skoraj ne hodimo več. Ampak če želiš, lahko pridem.
Čakala je odgovor, a sem odlašal. Z vsako naslednjo vrstico bi se bolj zapletal in vse skupaj se mi je zdelo že po prvem dopisovanju zelo narobe. Pripravljal sem članek o mobilnih zmenkarijah, zato sem hotel vsaj malo spoznati njihova pravila, da bi se izognil predsodkom in poenostavitvam. Toda moj poskus poskusa z udeležbo je takoj posegel v resnično življenje Valerije – tudi če ni bila zares Valerija – in neznanega Američana, ki sem ga uporabil za Maxa. Kako bi se sam počutil, če bi nekdo uporabil mojo fotografijo za podoben namen? Kaj si bo mislila sogovornica, če jo bom še nekaj časa zavajal in potem izginil, kot da je ona naredila nekaj narobe? Kaj če bi potem vnesla ukradeno fotografijo v iskalnik in našla istega oblikovalca?
Odjavil sem se iz klepeta, izbrisal fotografijo Američana z Maxovega profila, se za nekaj časa deaktiviral in se pri »Valeriji« najbrž zapisal kot še en tinderjevski kreten.
Takšnega obnašanja si v poznejših preiskavah internetnih fenomenov z osebno udeležbo nisem več privoščil. Maxa sem ohranil kot radovednika in priložnostnega tajnega agenta, ki sem ga pošiljal na težje dostopna ali nevarnejša območja interneta. Fotografij si nisem več »izposojal« pri živečih posameznikih, ampak sem začel preizkušati posebne programe, ki so s pomočjo strojnega učenja in nevronskih mrež sestavljali zelo prepričljive obraze, kakršnih nima noben drug Zemljan. Moj izmišljeni profil je navidez postal bolj človeški, a hkrati ni ogrozil nobenega drugega živega posameznika.
Moji občutki ob ukradeni fotografiji namreč niso bili pretirani. Takšna dejanja imajo lahko hude posledice.
V ameriškem podkastu Invisibilia so letos jeseni opisali izkušnjo njihove producentke Yowei Shaw. Njena samska prijateljica se je prijavila na mobilno zmenkarsko platformo Hinge in algoritmi so ji med drugimi profili kmalu predlagali moškega, ki je ustrezal njenemu okusu. Rdečelasec primerne starosti, ki se je zanimal za umetnost (je glasbenik in glasbeni producent) in živel razmeroma blizu nje. Toda ko si je podrobneje ogledala njegovo fotografijo, se ji je zazdela znana – kot bi jo nekje že videla. Nato jo je prešinilo, da je tudi Yoweijin dolgoletni fant Brad rdečelasec, da igra v bendu in živi v istem okrožju kot predlagani zmenek. Preklikala je Bradov javni profil na facebooku in našla enako fotografijo, kot jo je pokazal hinge. Brad vara njeno prijateljico, je pomislila. In sklenila, da ga bo soočila z odkritjem.
Osumljeni je prepričljivo zanikal obtožbe in sprva sta mu dekleti verjeli. Zdel se je iskreno presenečen, hingea ni poznal in nikoli ni nikjer odprl zmenkarskega profila. Vendar je bila Shaw vse bolj nemirna in med njegovo naslednjo turnejo mu je poskusila – kljub pomislekom, sramu ni slabi vesti – vdreti v elektronsko pošto, da bi našla morebitne dokaze o nezvestobi. Brad je zaradi dvojne zaščite elektronskega predala opazil njen poskus, sprejel opravičilo ter ji ponudil, da skupaj pregledata njegove elektronske arhive in družabne profile. Tudi tam ni bilo ničesar spornega, nobenega dokaza o zmenkarskih profilih ali dopisovanju z drugimi ženskami. To jo je pomirilo, a samo za nekaj časa. Brad je navsezadnje zelo napreden uporabnik računalnikov in bi lahko temeljito pobrisal vse dokumente, preden ji je pokazal svojo pošto. Kaj če je vendarle iskal druge priložnosti? Ampak po drugi strani … Bi tako spreten manipulator uporabil kar svojo najbolj znano fotografijo s facebooka? Tako nepreviden vendarle ne more biti, ali pač?
Svojo negotovost je uporabila za novinarsko zgodbo in ugotovila, da ni edina s takšnimi problemi. Oglasili so se ji tako poslušalci, ki so sumili svojega partnerja, kot tudi osumljenci, ki niso mogli nikakor dokazati nedolžnosti. Nekateri so doživeli elektronsko družbeno izobčenost, več razmerij je razpadlo in tudi tista, ki so se ohranila, niso bila več enaka kot prej. Dvomi so ostali, saj si uporabniki družabnega interneta vse bolje predstavljajo, kaj vse je mogoče početi na spletu in kaj se lahko skriva na partnerjevem mobilniku. To je med drugim pokazala tudi odmevna afera zmenkarske storitve Ashley Madison, ko so elektronski vlomilci pred štirimi leti ukradli celotno uporabniško bazo in jo – z imeni, priimki in elektronskimi naslovi – objavili na spletu, da so jo lahko preiskovali vsi.
Yowei je sprevidela, da Bradu ne more zares verjeti, on pa je ne bo mogel z ničemer zares prepričati, da ga niso zamikale elektronske prevare. Pomirilo bi jo šele, če bi našla neznanca, ki je ukradel Bradovo fotografijo in se z njo predstavlja na hingeu.
Toda lov na kradljivce identitet je zelo zahteven, je letos pozimi v Guardianu opisal tehnološki preiskovalni novinar Max Benwell.
Marca 2018 je začel Benwell prejemati nenavadna sporočila. Več žensk se je pritožilo, da jih je besedno napadel na zmenkarskih profilih. Druge so ga opozorile, da mu je nekdo najverjetneje ukradel identiteto in priložile več žaljivih izjav, ki jih je zapisal uporabnik z njegovo fotografijo. Svojo ukradeno podobo je našel na več forumih, v katerih so uporabnice družabnih omrežij opozarjale pred spletnimi nadlegovalci. Neznanec Benwellu ni ukradel samo ene fotografije, ampak je uporabljal več deset njegovih selfijev, formalnih in družinskih fotografij, fotografij iz njegove mladosti in skupne portrete z bivšimi partnerkami. Z njimi se je lahko na različne načine približal ženskam na zmenkarskih straneh, dokler ni pridobil njihovega zaupanja in ga začel zlorabljati.
Benwell je upal, da bodo upravljavci družabnih platform upoštevali pritožbe nadlegovanih uporabnic in zaprli lažni račun. A se je neznanec takoj preselil na druga omrežja in ustvaril nove profile, vsakič z istimi Benwellovimi fotografijami. Podobno kot Shaw je sklenil, da mora storilca ujeti in ustaviti.
Vedel je, da takšen lov ne bo lahak, saj je neznanec dobro skrival pravo identiteto. Edini uporaben podatek je bil, da najverjetneje živi v zvezni državi Oklahoma. Benwell je začel preiskovati profile na instagramu in drugih omrežjih, ki so mu jih poslale nadlegovane uporabnice. Vsi so bili zasebni in dostopni samo tistim, ki jih je lastnik potrdil za prijatelje ali sledilce. Če bi mu poslal prošnjo pod svojim imenom, bi neznanec takoj ugotovil, da mu sledi. Zato je tudi sam odprl nekaj izmišljenih profilov, spremenil spol in poskusil premamiti neznanca, da ga spusti v zasebni krog. Za vabo je ustvaril poseben profil z »lepoticami iz Oklahome«, kjer je uporabil vse ključne besede, ki so zanimale njegovega kradljivca fotografij, če bi se slučajno ujel. Da bi bila past še bolj prepričljiva, je nakupil spletne sledilce in plačal promocijo strani med izbranimi demografskimi skupinami v Oklahomi (mlajšimi moškimi med 18-35 letom). Nato se je povezal še s specializirano agencijo za preganjanje spletnih prevar, da bi mu pomagali pri preiskavi.
Po nekaj mesecih je Benwell odkril storilca, pridobil dovolj dokazov in se z njim soočil v telefonskem pogovoru. Kljub zbranemu gradivu je neznanec zanikal krajo identitete in novinar ni imel na koncu nikakršnega moralnega zadoščenja – nobenega priznanja, motiva ali kesanja.
Kesanja ni slišala niti Gougou, ko ji je mama ponosno povedala, da je več mesecev skrivoma upravljala njen zmenkarski profil in v njenem imenu spoznala nekaj morebitnih ženinov.
Svojo zgodbo je zaupala kitajskemu podkastu Gushi FM, ki objavlja izpovedi mladih Kitajcev in mora pred vsako epizodo vrvohoditi med cenzorji, ki skrbijo za idealizirano podobno velike države. V skupino, ki kazi takšno podobo, sodi tudi Gougou. Stara je 24 let, izobražena in neporočena, zato velja za nekakšen nekoristen družbeni ostanek. Takšne posameznice veljajo za razvajene in preveč izbirčne, saj nočejo prevzeti predpisane družbene vloge, se poročiti in imeti otroke. Podpore nimajo niti v svojih družinah, čeprav so jim prav starši omogočili izobrazbo in jih spodbujali, naj se odločilo za študij. Neodvisnost se konča takoj po diplomi, je dejala. Potem šteje samo še poroka.
Družben pritisk je lahko tak velik, da se začnejo z iskanjem primernega ženina dejavno ukvarjati tudi starši. Mama je brala, da se mladi danes srečujejo predvsem na internetu, zato je v mojem imenu odprla nekaj zmenkarskih profilov in mi začela iskati partnerje, je opisala novinarjem. To mi je povedala šele takrat, ko je imela že nekaj dogovorjenih zmenkov. Grozljivo, koga vse mi je zbrala, kako me je predstavljala in kaj je zaupala tem neznanim moškim, je bila razburjena Gougou. Njena mama ni vedela ničesar o spletnih prevarah, izmišljenih identitetah in komuniciranju po spletu. V želji, da bi bila njena hčerka srečna, bi jo bila pripravljena izpostaviti tudi spletnemu nadlegovalcu ali kriminalcu, ki preži na osamljene ženske.
Prav osamljenost je tisto, na kar ponavadi prežijo kradljivci fotografij. Ko je novinarja Maxa Benwella zanimalo, zakaj je storilec izbral prav njegovo fotografijo, ga je odgovor svetovalke za spletno varnost presenetil: ker ste privlačni. Predstavnica kalifornijskega podjetja Social Catfish mu je pojasnila, da je v lanskem letu samo ona preiskovala več kot 1300 primerov kraje identitete, od katerih je bilo 95 odstotkov primerov povezanih s finančnimi goljufijami. Storilci so večinoma prihajali iz Nigerije in so nagovarjali ženske, stare od 50-75 let. Od njih so hoteli izvabiti denar, za vabo pa so najpogosteje iskali »inteligentne moške z očali« ali »bele moške v poslovni obleki«. Kar delno ustreza tudi Maxovemu opisu.
Izbiro primernih fotografij za internetne prevare je uspelo ujeti režiserju dokumentarnega filma Sakawa Benu Asamoahu. Mladi ganski režiser je več mesecev spremljal svoje vrstnike, kako s starimi računalniki in počasnimi internetnimi povezavami »ribarijo« po svetovnem spletu ter iščejo zahodne osamljence, tako moške kot ženske. Pri tem je izbira primerne fotografije zelo pomembna, naj je ukradena ali posneta v improviziranem fotografskem studiu, kjer pozirajo mlada lokalna dekleta – prihodnje vabe za evropske in ameriške bele moške. Vsak ganski internetni »ribič« upravlja z desetinami umetnih identitet in se predstavlja s stotinami fotografij, ki jih je nabral na družabnih omrežjih, v javnih fotografskih albumih ali na predstavitvenih straneh različnih ustanov. Maxi, Bradi, moji ameriški oblikovalci in drugi neznanci zato nevede osvajajo neznane ženske, jih prosijo za denar ali jih zmerjajo, odpirajo in ukinjajo zmenkarske profile, si dopisujejo z obupanimi materami kitajskih emancipirank in soustvarjajo elektronsko družbo, ki se zdi vse bolj navidezna.
Moja izmišljena spletna identiteta nosi obraz, ki ne obstaja. Tako sem morda obvaroval resnične ljudi pred nehotenimi posledicami moje kraje, saj bi lahko tudi mojega oblikovalca na tinderju našla ženina prijateljica. Toda tehnologije za ustvarjanje neobstoječih obrazov utegnejo še bolj zabrisati mejo med resničnostjo in umetno stvarnostjo. Ukradena identiteta še vedno pušča sledi, saj so prav ukradene fotografije razkrile marsikatero spletno prevaro ali manipulacijo (iskanje fotografije v googlu je prvi korak za preverjanje verodostojnosti osebe, s katero se pogovarjam na spletu). Če obraz ne obstaja – in če bo dovolj uporabnikov začelo uporabljati takšne obraze –, postane preverjanje identitete še bistveno težje.
Druga možnost, ki jo ponujajo takšna orodja, je še bolj nevarna. Nevronske mreže ne omogočajo samo izdelave še neobstoječih obrazov. Z njimi je mogoče poustvariti katerega koli posameznika, tudi znanega aktivista ali politika, spremeniti vsebino njegovega govora in ga poslati po spletu. Za delno animacijo obraza (uskladitev premikanja ustnic in obrazne mimike) ter sintetiziranje glasu je dovolj že nekaj deset ur glasovnih in videoposnetkov. Ne le, da bo lahko vsakdo, običajen posameznik ali znana oseba, postal žrtev takšne manipulacije. Vsi obtoženi se bodo imeli možnost izgovarjati, da so njihovi sporni posnetki, izjave ali dejanja samo elektronska čarovnija, zarota njihovih nasprotnikov ali zlohotnih neznancev. Orodja, ki so bila še pred nekaj leti na voljo samo največjim studiem za izdelavo posebnih učinkov, pa je mogoče danes poiskati na spletu in so večinoma brezplačna.
Porušeno zaupanje po vdoru v intimo lahko povrne samo resnični storilec – z razkritjem, priznanjem in opravičilom, sta upala Yowei Shaw in Max Benwell. Toda takšnega zadoščenja ne dočaka skoraj nobena žrtev ukradene identitete, tudi če skoraj čudežno izsledi storilca in se z njim sooči. Zato posameznikov in državljanov v digitalni družabni dobi ne čaka samo nova preobrazba intimnosti, ampak tudi preobrazba zaupanja. Oziroma upanja, da nekoga poznamo bolje kot ga opisuje njegov elektronski dosje. Kar je v popolnem nasprotju z obljubo večje gotovosti, zaradi katere za-upamo upravljavcem digitalnih podob in se prilagajamo njihovi podobi sveta.