Če nas ob pogledu na pokrajino zmoti pojavnost določenega kraja, industrijske cone ali neke zgradbe, bo kritike verjetno deležen arhitekt ali urbanist. Načrtovalci prostora običajno niso predmet spotike. Za razliko od urbanizma, ki se tiče načrtovanja novih naselij in mest, se prostorsko planiranje ukvarja z načrtovanjem rabe prostora, razporeditvijo dejavnosti v njem ter z vprašanjem usmerjanja prostorskega razvoja. Smisel urejanja prostora je določati rabo površin. Zdi se precej logično in enostavno, a razlike in podobnosti niso enoznačne.
Urbanisti izdelajo urbanistične načrte, ki predvidijo konkretne posege v prostor, določijo volumne zgradb, potrebno infrastrukturo itd., karte prostorskega planiranja pa so pripravljene s shemami, ki določajo, kako šrafirati območja zemljevida in z legendo pojasnjujejo njihovo vsebino. Zgradbe pri tem niso bistvene, niti ni rezultat prostorskega načrtovanja kakšna konkretna hiša. In vendar pogojuje vsebino oziroma program vseh zgradb.
Urbanistični načrti in dokumenti so pripravljeni na podlagi prostorskih strategij občin. Ti dokumenti opredeljujejo načine, kako preobražamo okolje v grajeni prostor, pri čemer je prva faza načrtovanje prostora in druga urbanizem oziroma konkretne stavbe.
Pred drugo svetovno vojno je bila zakonodaja tega, kar danes razumemo kot prostorsko načrtovanje, omejena samo na rabo površin in regulacije v mestih, v krajinskem merilu pa je šlo zgolj za posamezne projekte ali za razlastitvene postopke pri gradnji infrastrukture. Regionalno prostorsko planiranje se je kot samostojna veda vzpostavilo šele po drugi svetovni vojni. V šestdesetih letih so ga uzakonile večinoma vse razvite države, tako na državni kot na lokalni ravni. Jugoslavija je regionalno prostorsko planiranje uzakonila leta 1967.
Za obstoj Jugoslavije je bil model razvoja ključnega pomena. Vprašanje je bilo povezano z investicijami in s paralelno »izgradnjo« socialistične družbe. V ZDA je bilo regionalno planiranje izjemnega pomena, saj so vlade z njim stimulirale socialne programe izenačevanja razlik. Velika javna dela (avtoceste, naravni parki … ) so navidez uspešno vplivala na razvoj. Zato bi se lahko zdelo, da je bilo jugoslovansko-ameriško sodelovanje v tem času samoumevno. Vendar so bila izhodišča diametralno nasprotna.
Jugoslovansko-ameriški projekt (JAP), o katerem govori članek, ni bil projekt za izgradnjo konkretne stavbe ali mesta. Šlo je za projekt sodelovanja, s katerim se je postopoma oblikoval in preoblikoval sistem načrtovanja, ki je bil sprejemljiv in razumljiv za obe strani. Z izdelano metodologijo planiranja se je (pre)oblikoval pogled na okolje in družbo ter tudi na sistem načrtovanja prostora, ki do danes določa pogoje urbanističnemu in arhitekturnemu načrtovanju. Na jugoslovanski strani je izhodišče za načrtovanje prostora predstavljal družbeni plan, za ameriško izhodišče načrtovanja pa je bilo ključno vprašanje dobička.
BLAGINJA
JAP je uradno potekal med leti 1966 in 1970, pod tem imenom zgolj zadnji dve leti. Nastajal je v sodelovanju med ljubljanskim Urbanističnim inštitutom (UI) in Wayne State University (WSU) iz Detroita. Podpirali sta ga obe vladi. Velik del proračuna za njegovo izvedbo je prispevala tudi Fundacija Ford (FF), ki sta jo leta 1936 ustanovila Edsel in Henry Ford kot zasebno fundacijo z namenom »spodbujanja človeške blaginje«.
Zgodovina FF je zapletena in odraža kompleksno razmerje med javnim in zasebnim v ameriškem kontekstu. Leta 2012 je obveljala odločitev, da FF ni »javna knjižnica«. Tako je FF predala svoje arhive Fundaciji Rockefelle, ki si s FF deli sorodno zgodovino. Zahvaljujoč javno odprtemu dostopu do velike količine dokumentov lahko od leta 2016 sledimo tudi zgodbi JAP.
Obe fundaciji sta se ob ustanovitvi postavljali s plemenitimi poslanstvi, a na različnih področjih. Prva se je osredotočala na zdravstvo, druga na razvoj in načrtovanje, pri čemer nista bili zavezani »zgolj« altruističnim načelom. Z vlaganji v »javno dobro« so fundacije oproščene davka na dobiček, pri čemer naložbe zagotavljajo, da se bo poslovanje v prihodnje odvijalo v njihovo korist. Če se v Indiji zgradi bolnišnica, bo fundacija tudi dobavitelj zdravil.
KONFLIKTNI HORIZONTI
Za Fundacijo Ford je bila hladna vojna vprašanje konflikta ideologij in v njej so nameravali zmagati. V sredstva za doseganje tega cilja, kakor so ga razumeli, so intenzivno vlagali povsod. Na področju načrtovanja so izstopali trije mednarodni projekti: Kalkuta, JAP in Atene. V Grčiji so nam iz tega naslova znane raziskave Constantinosa A. Dioxiadisa o usmerjanju razvoja in rasti metropolitanskega območja Aten skozi regionalno planiranje in programske vsebine. Druga dva projekta sta povezana na poseben način, a k temu se vrnem na koncu.
Mednarodni projekti fundacije so se dotikali vprašanja urbanizma in regionalnega planiranja, ker je to neizogibno povezano z usmerjanem razvojnih paradigm, pri čemer so si intenzivno prizadevali, da te ne bi postale socialistične. Vprašanje mesta, konkretneje mesta Ljubljane kot vzorčnega primera, je bilo v tem kontekstu obravnavano kot poskusni zajček.
Protagonista JAP sta bila Vladimir Braco Mušič (UI) na jugoslovanski strani in Jack Fischer (WSU) na ameriški. Financiranje je bilo, kot rečeno, trojno: financer sta bili obeh vladi ter Fundacija Forda . V sredini 60-ih let je bil JAP kot takšen edinstvena priložnost za FF. Projekt je imel v prvi fazi (1966-1968) tri strateške cilje: predstaviti Jugoslaviji ameriški »know-how« na področju urbanističnega in regionalnega planiranja, razviti multidisciplinarno in regionalno načrtovalsko raziskovanje z izobraževalno institucijo v Ljubljani in pripraviti izčrpen razvojni načrt za mesto Ljubljana kot vzorčni primer (demonstration study). Mesto Ljubljana bi v drugi fazi projekta (1968-1970) služilo kot platforma za multidisciplinarno izobraževanje jugoslovanskih in drugih mednarodnih strokovnjakov (predvsem z vzhoda) na področju urbanističnega in regionalnega načrtovanja
JAP je za FF bil prvi projekt v takratni Vzhodni Evropi. Zakaj Jugoslavija? Po izključitvi iz Kominterne zaradi razkola Tito-Stalin leta 1948 je železna zavesa tekla vzdolž njene vzhodne meje. »Titova Jugoslavija« je postala znana kot socialistična država, ki sprejema investicije in modele razvoja z zahoda.
MISIJA NEMOGOČE
Seveda ni šlo brez težav. Te so se pokazale takoj na začetku JAP in so nakazovale razlike v pristopu do načrtovanja. Prihodnosti socialistične in kapitalistične družbe naj bi se v prostoru materializirali drugače. Pravzaprav je bila v prvih korakih tega projekta komunikacija z osnovnimi pojmi med strokovnjaki ene in druge strani praktično nemogoča. Za ameriške načrtovalce naj bi bile urbane površine dodeljene najbolj »produktivnim uporabnikom po principu najuglednejše in najboljše uporabe«, saj je v njihovih očeh nepremičnina pridobivala vrednost postopoma iz lokacije same. Za jugoslovanske načrtovalce je bilo to vprašanje popolnoma irelevantno, saj so bile površine v javni lasti in razdeljene administrativno. Vprašanje cene kot izhodišča načrtovalskih procesov je za skupni projekt pomenilo slepo ulico.
Za Američane so bila zemljišča brez cene popolna uganka in nemogoče izhodišče za razmišljanje o racionalnem prostorskem razporejanju ekonomskih dejavnosti. Podobno je veljalo za stanovanjsko gradnjo. V okolju tržne ekonomije so stanovanja dobrina, ki jo določata cena in najemnina, za socialistične planerje pa je stanovanjska gradnja pomenila javno dobro, zagotovljeno s simboličnimi cenami ali morda celo brezplačno dobrino v prihodnosti. Porabiti 25% letne plače za najemnino, kar je bilo za ameriške razmere običajno, se je jugoslovanskemu delu ekipe zdelo izkoriščevalsko. Istočasno so bila za Američane premajhna gospodinjstva treh generacij in desetletna čakalna vrsta za bivališče dokaz, da je investicij v stanovanjsko gradnjo v Jugoslaviji odločno premalo. Investicije bi lahko zaradi pomanjkanja kapitala, tako je ocenjevala ameriška stran, uravnali z višjimi potrošniškimi izdatki.
INFRASTRUKTURA
Čeprav se je zdelo, da skupne poti pri vprašanju planiranja ne bo mogoče najti, se je pojavil skupni imenovalec – infrastruktura. To, na prvi pogled očitno, a pri načrtovanju stanovanjske gradnje pomembno vprašanje, v planerskih postopkih ni imelo enoznačnega odgovora. V ameriških poročilih lahko beremo, da naj bi bila za jugoslovanski način načrtovanja značilna obravnava transporta kot ločenega problema, ki ni bil vezan na ekonomski status prebivalstva. Na takšen način je bilo nemogoče predvideti, kako bi se potencialne investicije vlagateljem z zahoda povrnile, če bi do njih prišlo.
Ker ekonomski kriteriji niso mogli biti izhodišče, je bil proces prilagojen socialističnemu kontekstu. Država je za industrializacijo potrebovala infrastrukturo in z njenim načrtovanjem je bilo mogoče predvideti prostorske vzorce poselitve ter posledično prilagoditi ameriško metodologijo investiranja. Če je bila v ZDA regulacija profita upravljana z davčno politiko, je v Jugoslaviji način povrnitve naložbe deloval na ravni države, ki je upravljala procese načrtovanja preko institucij, prihodke pa je uporabljala za centralizirano družbeno planiranje.
JAP ni bil projekt regije ali mesta, soseske ali krajine. Bil je študijski projekt, ki se je ukvarjal z vprašanjem, kako razviti določen način načrtovanja. Namen je bil razviti proces, znotraj katerega so bili fizični, socialni in ekonomski faktorji predstavljeni kot karte, sheme in načrti. Statistike so bile uporabljene grafično, ljubljanska regija pa je bila vzorčni primer, na podlagi katerega so bile prediskutirane procedure in postopki. Vse to so bili temelji za ustvarjanje naložbenih priložnosti skozi domeno regionalnega planiranja, ki bi omogočalo mednarodno sodelovanje in povezovanje urbanistov z ameriškimi kolegi.
NE(S)KONČNOST KONCA
Leta 1970 se je zapletlo. Na naslov Fundacije Ford je prispel predlog za tretjo fazo projekta, ki je predvideval tudi izobraževanje jugoslovanskih arhitektov v Detroitu, kjer je bila WSU. Fundacija je naročila revizijo projekta in na podlagi evalvacijskega poročila je bilo financiranje zavrnjeno. Poročilo sta leta 1970 za FF pripravila strokovnjaka s Harvard Business School: Raymon Vernon, ki je bil sicer tudi del skupine za pripravo Marshallovega načrta, in David L.Brich. V njem je bilo med drugim zapisano, da je izobraževanje jugoslovanskih arhitektov v »ghettu Detroita« neprimerna ideja in da bi bilo bolj smotrno sredstva nameniti za njihovo izobraževanje na različnih planerskih šolah. Če je bil namen FF naučiti specialiste, kako načrtovati na »ameriški način«, je bilo treba za to zagotoviti ustrezne pogoje v problematičnem okolju mesta Detroit, kar se poročevalcem ni zdelo primerno.
Poleg tega je bilo treba metodologijo planiranja dovolj dobro znanstveno utemeljiti, da bi prepričala tudi vladne uradnike v Jugoslaviji. V kontekstu JAP je bilo razvitih kar nekaj zapletenih tehnik načrtovanja, med katerimi se je kot najbolj učinkovit izkazal t. i. Lowryjev model. Šlo je za kvantitativno metodo, kako predvideti spremembe namembnosti površin, socio-ekonomskih in demografskih podatkov upoštevajoč ekonomske teorije in socialno vedenje. Poročilo je metodo označilo s tehničnega vidika kot »dovolj kompleksno, da bo impresionirala tiste bolj nesofisticirane Jugoslovane«.
Istočasno je poročevalca begalo, da so Jugoslovani na vplivnih pozicijah, ki niso bili del projekta, izražali dvom v rezultate metodologije in se niso čutili suverene, da bi na njihovi podlagi sprejemali odločitve. Skrbelo ju je, da bi jugoslovanska stran posledično »odkrila slabosti modela in začela o njem dvomiti, kar bi izničilo prizadevanja projekta«. Tveganje se je tako pokazalo za inherenten del oblikovanja in implementacije JAP. Na podlagi poročila je obveljala končna odločitev, da FF tretje faze projekta ne podpre. Andrzej Korbonski je v svoji zavrnitvi, napisani na podlagi poročila, med drugim zapisal: »Implicitna ideja za JAP – da ga bodo ameriški udeleženci uporabljati kot laboratorij, da bodo preskušali svoje ideje in jih aplicirali v prakso – se ni uresničila.«
Kljub temu so sodelovanja v drugačnih oblikah obstala. Med drugim je FF financirala tudi Univerzo v Ljubljani, učinke pa je bilo čutiti posredno. Leta 1969 se je, na primer, razvilo sodelovanje med Urbanističnim inštitutom in Ljubljanskim urbanističnim zavodom (LUZ), v okviru katerega so bili vzpostavljeni sistemi deljenja podatkov in izmenjave osebja. O tem lahko beremo v arhivih Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer tudi sicer hranijo gradivo o JAP kot delu Mušičeve zapuščine. »Zapisnik osebja vzorčne študije (demonstration study)«, govori o sestanku, ki se je odvil na UI. LUZ je bil takrat vključen v program razširitve načrta za mesto Ljubljana. Ker so interesi UI in LUZ sovpadali, je bila oblikovana skupina strokovnjakov iz obeh institucij za revizijo načrta. Načrtovalske metode JAP so bile v določeni meri implementirane v planerske strategije mesta Ljubljane.
DRUŽBENI PLAN
Podrobnosti načrtovalskih metod se kažejo v poročilu iz leta 1967, v katerem so opredeljeni načini izdelave, koordinacije in implementacije regionalnega razvoja, skupnega jezika in načrtovalskih postopkov, ki jih je bilo potrebno doreči za samo izvedbo projekta. V okviru socialistične ureditve je bilo potrebno omogočiti prilagoditev družbenega plana na način, da planiranje ni bilo zgolj državno planiranje od zgoraj navzdol.
Z razpadom Jugoslavije leta 1991, je bil v Sloveniji način načrtovanja prilagojen novim razmeram. Inštitucije, ki so se ukvarjale z urbanističnim planiranjem in planiranjem prostora so ostale v domeni državnih mehanizmov a brez družbenega plana. Zavod SRS za družbeno planiranje se je preimenoval v Zavod RS za makroekonomske analize in razvoj (ZMAR), leta 1994 pa v Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Del zavoda, ki se je ukvarjal s prostorskim razvojem, je bil združen z Ministrstvom za okolje in prostor.
Louis Winnick, strokovnjak iz Fundacije Ford, ekonomist, ki je več desetletij vodil investicije na področju razvoja sosesk, sicer v 60-ih zadolžen za notranje zadeve, je v svoji neobjavljeni zgodovini fundacije pisal tudi o JAP. Bil je namreč osrednja oseba, zadolžena za program. Pomenljivo je, da JAP pravzaprav ni bil obravnavan kot mednarodni projekt, temveč je bil vezan na njihove notranje zadeve. Zgovoren je Winnickov komentar, ki ga je v zvezi z JAP zapisal v svoji nikoli objavljeni zgodovini in ki je shranjen v sklopu dokumentacije FF: »Če gledamo nazaj, lahko prepoznamo določeno mero ironije v tem, da je komunistična oblast, pri kateri je sistemsko planiranje mejilo domala na sekularno religijo, bila pripravljena priznati deficit v ključni dimenziji: prostorskem urejanju na regionalni ravni. Ironijo je poudarjalo dejstvo, da je Jugoslavija iskala pomoč ne pri socialističnih ali laburističnih strankah režimov zahodne Evrope, Skandinavije, Velike Britanije ali celo Francije, temveč pri najbolj nepredpisani in najmanj načrtovani družbi.«
NOVI SVET
Zapisano se lahko zdi kot izjemno komplicirana analiza administrativnih postopkov in oddaljenih ideoloških zapletov, ki z mestom nimajo opraviti dosti, a premislimo posledice. Teme, ki so bile za časa Jugoslavije obravnavane na področju načrtovanja prostora , so se dotikale vprašanja lastništva prostora, narave v prostoru, okolja stanovanjske politike, odnosa samoupravljanja do načrtovanja in gradnje itd. Rešitve niso bile idealne, a bile so, vsaj teoretično, predmet debate. V času konfliktnih ideologij so bila vprašanja vidna in so lahko našla mesto v političnem prostoru ne glede na izid. Danes se zdijo že same dileme domala nepotrebne in odvečne.
Uvajanje mehanizmov tržne ekonomije v načrtovalske postopke samo po sebi ni problematično, če obstaja možnost, da so lahko ti premišljeni v razmerju do javnega prostora. Če ti niso, in če se procesi izkažejo kot škodljivi, imamo težavo. Brez možnosti za politično reševanje težav smo lahko zgolj nemočni opazovalci nasilja, bodisi nad okoljem bodisi nad ljudmi. Alternativa so zgolj civilne iniciative.
POTEM
O tem, kaj se je zgodilo potem in kje so načrtovalske strategije, povezane z JAP, našle svoje mesto, govori vzporedna zgodba. Nanaša se na Organizacijo združenih narodov (OZN). Winnick je Jugoslavijo obiskal na priporočilo Ernesta Weissmanna, zagrebškega arhitekta judovskega rodu, sicer aktivnega člana Congrès Internationaux d’Architecture Moderne (CIAM) in tudi družinskega prijatelja Mušiča.
Weissmann je že v 50-ih sodeloval na konferencah, ki jih je organizirala FF, na OZN pa se je ukvarjal predvsem z vprašanjem razvoja držav v procesu dekolonizacije. Ko se je JAP zaključil, lahko v arhivih OZN beremo Weissmannovo sporočilo: »Jugoslovanska vlada se je odločila ustanoviti Regionalni razvojni center RESI086, ki povezuje akademsko raziskovanje in načrtovalske institucije večinoma v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu, z razširjenim terenskim delom v drugih republikah, in ki služi predvsem Afriki in Bližnjem vzhodu.« Institucija je pomenila sodelovanje Urbanističnega inštituta z beograjskim Ekonomskim inštitutom, iniciativa pa se je razvila neposredno iz JAP. Na kakšen način so se odvijali mednarodni razvojni projekti, je stvar prihodnjega raziskovanja, in organizacija OZN ima pri tem veliko vlogo.
URBANO VPRAŠANJE
Kaj imajo skupnega Ljubljana in Amerika, Jugoslavija in Indija in kaj ima regionalno planiranje opraviti z mestom? Jugoslavija in Indija sta bili leta 1956 skupaj z Egiptom ustanovni članici gibanja neuvrščenih. Imeli sta sorodne razvojne dileme, četudi v povsem različnih okoliščinah. Ljubljana je bila za Jacka Fischerja po raziskovanju na Poljskem in v Indiji poligon za raziskovanje načrtovalskih pristopov, priložnost za oblikovanje načrtovalskih strategij prilagojenih za kontekste, kjer kapitalistični načini urejanja prostora niso bili zaželeni.
V nasprotju z regijami, suburbijami, degradiranimi območji, conami in podobnimi strokovnimi opredelitvami, so mesta torej kraji, kjer se ustvarja urbano življenje. Za tem stoji ideja. Ko so strokovnjaki LUZa in UI leta 1969 sodelovali, predmet raziskovanja ni bilo središče mesta Ljubljana, temveč lokacije na robu, kjer so se zgradbe razraščale in kjer se je ob gradnji sosek novo-zasnovano pričelo stikati z vaškimi strukturami. Raziskovali so novo obliko življenja. A samoupravljanje sosesk se je konec koncev materializiralo v tiste prazne sobe blokovskih naselij namenjene hišnim svetom oz. hišnemu samoupravljanju.
Kot kaže JAP, se je v naših krajih že zdavnaj naselil ameriški sen. Mesto Ljubljana se v zadnjih dvajsetih letih postopoma, a vztrajno, spreminja v hotel. Zato nas ne more presenetiti, da so dokumenti, kot je na primer »Oblikovanje mesta v pogojih tržne ekonomije« (K. Dimitrovska Andrews, izdal UI) tisti, okrog katerega se vršijo osrednji načrtovalski postopki.
David Harvey nas opominja, da sta produkcija in reprodukcija urbanega življenja vrsta gledišča, ki naredi sodobne družbene odnose vidne na drugačen način. Mesta zaradi heterogenosti in specifik povezanosti svojih prebivalcev, ki so pravzaprav odraz istih paradigem kot načrtovalski postopki, lahko spremenijo smer razvoja. Nenazadnje – v zgodovini je proletariat zaznamoval urbano življenje in to ne le s tem, ko je prispeval k produkciji reči. Bil je bistven za revolucionarno gibanje v Francoski revoluciji, leta 1848, za Pariško in Šanghajsko komuno, Petrograjski sovjet itd. Mesta so lahko, če tako razumemo njihovo dediščino, antipod regionalnim paradigmam.
Deli članka so povzeti po Nika Grabar, »Planning and Ideology: American-Yugoslav Project« dostopnem na spletu.