Lost – produkt našega časa

Čeprav spadam med bolj zagrizene gledalce televizijskih serij, si vse do pred kakšnim letom dni nisem ogledal še nobene epizode serije Lost. Od ogleda so me odvračali komentarji prijateljev: »Pozabi … čista zguba časa!«, »Lost je sranje.«, »Videl boš, da imam prav: zadeva je slaba.« … Vendar pa sem si, čisto prevzet nad skoraj mistično avro, ki obkroža Lost, in ne upoštevaje opozoril tistih, ki me imajo radi, mislil takole: kako je lahko tako grozna serija, ki so si jo ogledali milijoni (v prvi sezoni v povprečju 14, v šesti in zadnji pa 11 milijonov gledalcev), ki je prejela vrsto nagrad (med njimi emmy in zlati globus) in je prvih deset let obstoja spletne strani IMDBpro zasedala prvo mesto na lestvici? Tako sem, z dobro mero poguma in neodgovornosti, na računalnik prenesel Lost in se odločil, da ga bom začel gledati.

Odiseja

Prvo epizodo sem si pogledal na dušek, takoj nato še drugo in tretjo. Lost sploh ni slab: odlična režija, hiter tempo, izvrstna glasbena podlaga, dobra igralska zasedba … Zgodba o preživelih z leta Oceanic Flight 815, namenjenega iz Sydneya v Los Angeles, in skrivnostni otok, na katerem se znajdejo, me dobesedno omreži. Glavni razlog, da na stolu obsedim kot prikovan, je pripovedna tehnika. Epizode sledijo dvema različnima narativnima linijama: ena sledi dogodkom na otoku, druga pa nam s pomočjo flashbackov v vsaki epizodi pripoveduje o preteklem dogodku enega izmed preživelih. Ko zaključim s prvo sezono, se mi po glavi podijo številna vprašanja: kje je ta otok? Kaj je ta otok? Je letalo res strmoglavilo po naključju? Kaj se je zgodilo s potniki na repu letala? Kaj je črni morilski dim? Kdo so Drugi? Kaj se je zgodilo z Waltom? Zakaj so na otoku tako merjasci kot polarni medvedi? In kdo je Rousseau, skrivnostna Francozinja, ki na otoku živi sama? Od kod, za vraga, se je vzel bunker, vkopan sredi gozda? Kaj je v njem? Kako je mogoče, da je Locke, ki je bil pred letalsko nesrečo na invalidskem vozičku, na otoku čudežno shodil?
Nekoliko zbegan, a vseeno poln vznemirjenja, se napotim k drugi sezoni. V kateri ugotovimo, da je bunker v resnici postaja enigmatičnega znanstvenega projekta Dharma Initiative. V bunkerju Swan Station je Desmond, nekdanji škotski vojak, čigar naloga je, da vsakih 108 minut v računalnik vnese serijo 4-8-15-16-23-42, da bi preprečil nekakšno erupcijo ogromnega magnetnega polja (kot izvemo, je prav umanjkanje vnosa teh cifer povzročilo letalsko nesrečo leta Oceanic). Vidimo Druge in spoznamo nekatere njihove člane, srečamo ostale preživele z leta … vendar pa se za vsako (vedno le napol) razrešeno skrivnostjo naberejo nove, še bolj skrivnostne skrivnosti. Ob koncu druge sezone se mi porodi vprašanje: a se jim sploh sanja, kako bodo zaključili? 
V tretji sezoni je vse več neskladnosti in izkrivljanja dejstev: Desmond lahko potuje v času in napoveduje prihodnost; dva lika, Nikki in Paulo, se iznenada pojavita (čeprav je implicirano, da sta bila od samega začetka med preživelimi), a iz zgodbe brez kakršnegakoli smisla ali razlage izgineta in se nikoli več ne vrneta; med preživelimi in Drugimi se vname vojna, ki na obeh straneh pušča žrtve, mučenja, nasilje, zapornike … vendar pa ni jasno, zakaj se je sploh začela; ne spremljamo več dogodkov iz preteklosti, nadomestijo jih utrinki iz nedoločene prihodnosti, v kateri so liki spet v civilizaciji. Vsaki skrivnosti se torej priključi nova. Počasi izgubljam čustveno navezanost na zaplet, like ali dogodke. Kaže, da so imeli moji prijatelji prav.
V četrti, peti in šesti sezoni scenaristi popolnoma izgubijo kompas, zgodba pa postane do kraja zmedena. Liki se pojavljajo in izginjajo brez kakršnekoli prave razlage, nakopičenim skrivnostim pa je že skoraj nemogoče slediti. Prav pride vsak, še tako banalen kliše t. i. paranormalnih zgodb: potovanja skozi čas, zlobne entitete, premikajoči se otoki, duhovi, vzporedni svetovi, magični templji … zdaj je Lost že nenamerno komična serija, edini razlog za ogled pa je ugibanje, kako nizko lahko še gredo, kot bi – no, spremljal letalo med strmoglavljenjem.
Agonija se nadaljuje vse do konca, ki ga mnogi (začuda so med njimi tudi duševno stabilne osebe) označujejo za enega najboljših v zgodovini televizije. Konec, v katerem ugotovimo, da otok obstaja od nekdaj, na njem pa živita brata, dobri (Jakob, ki ga najprej sploh ne vidimo v obraz, kasneje pa nam ga le pokažejo) in zlobni (ki se, glej no glej, spremeni v črn dim!) in da je naloga preživelih z Oceanic Flight 815 ohranjanje ravnovesja na otoku, da bi se zlo ne razširilo po svetu. Brez prevelikega oziranja na detajle se zadnja epizoda zaključi v cerkvi, kjer nekateri izmed likov korakajo proti svetlobi, morda so umrli, lahko pa tudi ne; morda so bili mrtvi že na otoku.

Kako oceniti serijo?

Jasno je, da je glavni problem v osnovi en sam: prijatelji me niso dovolj opozorili na nevarnosti, ki sem jim šel naproti. Poskušajmo se torej, kot izraz dobre volje do bralca, bolje poglobiti v detajle, da bi razumeli, kaj je šlo narobe, da je Lost taka katastrofa.
Da bi lahko umetniški izdelek ocenili bolj artikulirano in poglobljeno kot le z osebno sodbo, moramo nujno vzpostaviti primerne parametre ocenjevanja. Pri žanru televizijskih serij, ki je v zadnjih dvajsetih letih postopoma postajal vse bolj priljubljen in razširjen, da danes zaseda osrednje mesto v popularni kulturi, sta osnovna parametra dva: raba serialnosti in stopnja načrtovanja.
Serialnost je najbolj očitna značilnost, po kateri serijo ločimo od filma, čeprav si oba medija delita enako izrazno tehniko. Medtem ko se v filmu nadaljevanja pojavijo le redko (na primer v t. i. sagah, od Star Wars preko Back to the Future do Matrix, ali z zunanjimi referencami, kot je značilno za filme Quentina Tarantina ali Wesa Andersona), je serialnost osnovna značilnost serij, ki jih potemtakem lahko ocenjujemo na podlagi njene uporabe v narativne namene.  
Načrtovanje pa je tista značilnost, ki serijo loči od ostalih televizijskih izdelkov: razvedrilnih oddaj, kvizov, resničnostnih šovov in celo tv dnevnika, ki so zasnovani iz epizode v epizodo na neorganski način. To je bilo značilno tudi za prve narativne televizijske izdelke: pri komičnih nanizankah, ki so jih snemali na odru pred občinstvom (npr. Happy Days ali Mork & Mindy) ali nadaljevankah (kot sta bili Dallas ali Days of our Lives) si lahko posamezno epizodo ogledamo neodvisno od zaporedja snemanja, narativne linije pa le redko zaobjamejo več kot eno epizodo. Od devetdesetih let dalje so se tendence spreminjale, vse do danes, ko so serije zasnovane kot organski izdelek – namesto posamezne epizode je lahko naenkrat predvajana celotna sezona (kot vidimo na primeru House of Cards ali Orange Is the New Black). Na višji ravni kot je načrtovanje, bolj organska bo serija, posledično pa bo tudi zgodba, ki jo pripoveduje, boljša.

Tudi producenti so lost

Leta 2003 je bil Lloyd Braun, tedanji predsednik mreže ABC, na počitnicah na Havajih, ko je dobil idejo o šovu, ki bi združil film Cast Awayin resničnostni šov Survivor. Prvi scenarij, naslovljen Nowhere, ki so ga naročili scenaristu Jeffreyu Lieberju, Brauna ni prepričal, zato je kontaktiral J. J. Abramsa, tedanjega showrunnerja serije Alias, ki so jo prav tako predvajali na ABC. Po Braunovih natančnih navodilih so šov preimenovali v Lost, medtem ko je Abrams, ob pomoči Damona Lindelofa (ki je bil na koncu poleg Abramsa in Lieberja podpisan kot idejni vodja Losta ter kot showrunner z avtorjem Carltonom Cuseom), postavil pogoj, da mora imeti scenarij nadnaravne in paranormalne prvine.
Glavni lik (in vodja preživelih) bi morala biti Kate, poslovna ženska srednjih let, ki jo je na letalu spremljal mož, ki se je nato izgubil na otoku; medtem ko naj bi lik Jacka, ki naj bi ga po prvotni zamisli igral Michael Keaton, umrl že v prvi epizodi. Vendar je po vztrajanju mreže ABC Jack ostal in postal pravi protagonist serije (vlogo so zaupali Matthewu Foxu), vloga Kate se je posledično spremenila, zaupali so jo igralki Evangeline Lilly (ki ni ravno ženska v srednjih letih …), začetni osnutek za lik Kate pa se je preoblikoval v stranski lik Rose (ženska, ki na letalu sedi poleg Jacka). Sun, Jin, Hurley, Charlie in Sayid so bili liki, ki jih začetni scenarij ni predvidel, dodali so jih naknadno, da bi nekateri od igralcev, ki na avdiciji niso dobili nobene izmed vlog, a so bili všeč producentom, dobili prostor v zgodbi. Na podoben način sta bila lika Sawyerja in Clair spremenjena do te mere, da sta ustrezala izbranima igralcema.
Kot lahko vidimo iz te kratke rekonstrukcije geneze Losta, imamo pred seboj serijo s popolnoma zgrešenim načrtovanjem. To postane še toliko bolj očitno, če pitch Losta primerjamo z osnovno idejo drugih uspešnih serij: Breaking Bad se rodi iz želje avtorja Vincea Gilligana, da bi ustvaril zgodbo, v kateri protagonist postane antagonist; The Wire je David Simon že od samega začetka zasnoval kot hiperrealistični portret mesta Baltimore; The Walking Dead se razvije iz stripa, ki že ima dobro razvito zgodbo; s serijo Sopranos je David Chase poskušal prenesti biografske elemente v zgodbo o mafijski družini … V vsakem od teh primerov je začetna ideja mnogo bolj organska, spodbude zanjo pa prej avtorske kot produkcijske narave.
Sicer je umanjkanje načrtovanja pri seriji Lost vidno ne samo pri njeni genezi, temveč tudi v nadaljnjem razvoju zgodbe. Na desetine je primerov, ko so narativni elementi spremenjeni (pogosto zelo nasilno), in sicer ne zaradi zgodbe same, temveč zaradi vzrokov, povezanih s produkcijo ali celo z ekonomskimi faktorji. Eklatanten primer likov Nikki in Paula smo že omenili, a naj dodamo še, da sta bila lika v začetku tretje sezone predstavljena kot del stalne zasedbe, že po nekaj epizodah pa so ju »izrezali«, predvsem zaradi nenaklonjenosti publike. Tudi lik Mr. Eka (enega izmed preživelih z repa letala) so ubili po le nekaj epizodah na izrecno prošnjo igralca Adewaleja Akinnuoye-Agbajeja (ali Triple-A, ki se je proslavil z likom Adebisija v seriji Oz), ki ni bil zadovoljen z razvojem lika, kot so si ga zamislili avtorji, kar znova potrjuje (kot da bi potrebovali dodatne dokaze), da je razvoj scenarija potekal na povsem neorganski način. Medtem so lik Walta odrezali zato, ker je igralec Malcolm David Kelly, ki je bil ob začetku snemanja star le 12 let, rasel prehitro glede na pripovedni tempo serije (kot da se otrokove rasti ne da predvideti …). 
Umanjkanje načrtovanja vidimo tudi v pomanjkljivi pozornosti do detajlov (v nasprotju z vsemi uspešnejšimi serijami). Izpostavimo le dva primera: v nekaj epizodah se ptič oglaša s krikom, ki zveni kot »Hurley!« (nadimek enega izmed protagonistov, Huga Reyesa), in čeprav se o tem prav Hurley pogovarja s Sawyerjem, s čimer ustvari še eno izmed številnih skrivnosti, ki naseljujejo serijo, je epizoda kasneje pozabljena in je v pripovedi ne zasledimo več (epizoda dobesedno izgine iz DVD verzije!); v eni izmed finalnih sezon pa nas kot strela z jasnega zadene spoznanje, da se Drugi med seboj pogovarjajo v latinščini, pa čeprav le eni epizodi, glede na to, da to ni omenjeno ne prej ne potem.
Da ne bo pomote, Lost ni prva serija, ki jo pesti pomanjkanje načrtovanja (tudi v seriji Twin Peaks se osrednji lik, Bob, rodi nekoliko po naključju, medtem ko snemanje serije že poteka, in ga ne najdemo v Lynchevih predprodukcijskih planih; pa tudi v X-Files so nekateri zapleti pogosto privlečeni za lase), vendar pa se Lost od omenjenih del razlikuje po tem, da je (kronološko gledano) del »modernega obdobja« televizijskih serij: Twin Peaks je nastal leta 1990, X-Files pa 1993, medtem ko je bila prva epizoda serije Lost predvajana leta 2004!
Pogosto lahko pomanjkljivosti v načrtovanju opravičimo s pomanjkanjem sredstev: v primeru Lostane gre za to, saj je bilo samo za pilotno epizodo porabljeni 14 milijonov dolarjev (kar je približno dolar na gledalca), kar je bil tudi razlog, da so Lloyda Brauna odpustili z mesta predsednika ABC.

Tudi gledalci so lost

V luči vsega, kar smo opisali, je na mestu vprašanje, kako je mogoče, da je Lost pridobil tolikšno naklonjenost publike in kritikov.
Zmešnjava, o kateri smo govorili, vpliva, jasno, tudi na posamezne epizode: vsaka epizoda, neodvisno od zapleta in koherentnosti, je narejena z enim samim ciljem: gledalca pripeljati pred televizijski ekran tudi naslednji teden.
Lostje uspel pritegniti pozornost in pričakovanja ogromnega števila gledalcev in s tem postal ena izmed najbolj gledanih serij vseh časov (kot bi nebo uslišalo blagajno mreže ABC, ki je doživela preporod prav zaradi Losta, in kasneje Desperate Housewives ter Grey’s Anatomy). 
Vendar to ne zadostuje za popolno razlago Lost-manije. Opozoriti moramo na dialektiko, ki je v ameriški kulturi, predvsem pa v ameriški naraciji, prisotna od nekdaj: nasprotje med vernikom in neverujočim. Ta spopad, ki ga srečamo v številnih serijah, od dvojca Mulder/Scully iz X-Files do obujanja Sherlocka Holmesa/Watsona v najrazličnejših oblikah (na primer House vs. Wilson), je, vsaj na začetku, osrednjega pomena tudi v Lost, predvsem prek lika Jacka in njegovega nasprotja, Locka. Zelo hitro pa Lost popolnoma opusti racionalni del in se (tudi z vidika bolj splošnega zapleta) prevesi na stran vere, k vernikom. Ni naključje, torej, da je odnos med ljubitelji in serijo veliko bolj mističen kot racionalen, kar nam dokazujejo številne ljubiteljske recenzije na spletu, ki praviloma ne govorijo o zgodbi ali tehniki, temveč se skoraj izključno ustavijo pri zahvalah avtorjem (ki jih imajo za prave guruje) in opisih intenzivnih čustvenih odzivov (značilni parameter pri mističnih izkušnjah), ki jih je sprožil ogled serije.
Lost je tako tipičen industrijski proizvod današnjega časa: rodil se je iz ekonomskih razlogov, odgovarja na dinamike trga, okoli sebe pa je ustvaril velikanski krog potrošnikov/privržencev, ki serijo in igralce v njej obožujejo na celosten in nekritičen način. V tem članku smo se pozabavali z obravnavanjem serije Lost kot umetniškega izdelka; a podobno kot je stališče Katoliške cerkve, da se znanost ne bi smela vtikati v vprašanja vere, tako ni naloga kritike, da bi analizirala serijo, ki v sebi nima čisto nič umetniškega, že od osnovne ideje naprej ne, kaj šele v rezultatu.