Manjšina kot evropski problem

Zamejci ne obstajajo. Ne le zaradi otročje očitne optične relativnosti: kar je za vas (Slovence iz Slovenije) za-mejsko, je za nas (v mojem primeru Slovence iz Italije) pred-mejsko, kar je za Slovenijo zahodna meja, je za Italijo vzhodna. Pojem je obenem anahronističen in pokroviteljski, kdor ga uporablja – in to na obeh straneh »bivše« meje, v neznosnem krču domačijske ozkogledosti – ni ne državotvoren ne resnicoljuben.

Manjšina, evropska skupnost

Kategorija zamejskosti preprečuje kompleksno in globinsko, edino resnicoljubno spoznavanje obmejnega vprašanja, ki ga zgodovinska razsežnost naddoloča. »Mejo« namreč fiksira na status quo sedanjosti, medtem ko je bistvo obmejne skupnosti včeraj, pred (oziroma za) njo. Slovenstva na zahodu ne moremo razumeti, če ne upoštevamo procesualnosti zgodovinske perspektive – izkopavanje zgodovinskih vzrokov kajpak »ne pozna meja«. Zamejskost torej hkrati onemogoča historično razumevanje polpreteklega dogajanja na zahodni meji slovenstva in razdvaja tisto, kar je (bilo) v historičnem in geografskem smislu združeno – enotni slovenski kulturni prostor. Naj bo enkrat za vselej: primorsko slovenstvo – kakorkoli že to razumemo – se pri Fernetičih ali Rusi hiši ne konča. Od reke Mirne do Zadnje Trente so vmes še Trst, Gorica in Špeter.

Manjšina je zamišljena skupnost (Benedict Anderson) – kakopak? Na tako tavtološki in retorični, materialistično površni koncept nočemo odgovoriti drugače kot z »in kaj potem?« Vsaka skupnost je zamišljena, tudi evropska, zvezana z idejnim in duhovnim glutenom, ki ga ne moremo deklasirati kot votli »konstrukt«. Človek je simbolno bitje razuma – prezirati to značilnost je naivno in kontraproduktivno. Uvodna predigra nas je končno privedla k vexata quaestio: filozofska zgodovina Evrope se ne odvija v finančnih prestolnicah, temveč na obrobjih stare celine. Ne na Obrobju, na zunanjih mejah EU, temveč na njenih notranjih mejah, ki so redkokdaj državne. Evropske meje in meje evropskosti se nahajajo v samem središču stare celine, na primer na območju Zgornjega Jadrana, kjer tisočletni limes med slovanstvom in latinstvom stoji hkrati boleče in bodreče. Manjšine so evropska obrobja. Kot bomo skušali pokazati v naslednjem poglavju, je manjšina evropska skupnost, evropski problem. Tu bi se morala Evropa osmišljati in oživljati, dokazovati aktualnost in verodostojnost svojih ustanovnih načel á la»združeni v raznolikosti«. Da je Evropa domovanje enakopravne drugačnosti – malo morgen! Miroljubni smisel evropskega združevanja je gojenje in spodbujanje geopolitičnih in kulturnih obrobij – evropskih manjšinskih skupnosti. Manjšinskost je nujno potreben paradigmatski okvir, ker opozarja na asimetričnost bivanjske situacije, v kateri so se nekatere evropske skupnosti zaradi različnih politično-zgodovinskih razlogov »znašle« v večinsko drugem okolju (v jezikovnem, kulturnem, narodnostnem smislu), magari celo, ne da bi se kamorkoli kadarkoli premaknile. Slovenska manjšina v Italiji živi na območju, ki je njeno in sosedovo obenem. To ni migrantska skupnost, kakršna je na primer zdomska. Zgornjejadranski Slovenci se nis(m)o premaknili, za diplomatskimi omizji so se premikale meje in državne tvorbe. Ozemeljska kontinuiteta z »matično« domovino je ključ za razumevanje zgoraj omenjenih pluralnosti Primorja. Kje so časi, ko so te banalnosti učili v šoli, ko je Evrošola srečevala Ladince, Flamce, Lužiške Srbe med seboj in z večinskimi skupnostmi. Humanistične sanje programa Erasmus so se danes skrčile na subvencionirano počitnikovanje – kakšna vredno(s)tna izpraznitev, (ne)kulturno opustošenje!

Evrope ne morejo rešiti finančniki, ker določujoče jedro njene krize ni ekonomske, temveč duhovno-filozofske narave. Evropska kriza ni strankarska, je v antičnem smislu politična, kriza evropskega duha prej kot finančne hrematistike. Paul Valéry je v spisu L’Europeen  leta 1924 zapisal, da je Evropa tam, »kjer so imela imena Cezar, Gaj, Trajan in Vergilij, imeni Mojzes in sv. Pavel,  imena Aristotel, Platon in Evklid pomen in avtoriteto«. Kje je danes Evropa, če ni več Evropejcev, ki bi ta imena prepoznali? Atene, Jeruzalem in Rim so tri evropske prestolnice, piše Rémi Brague v delu Evropa, rimska pot. Mi pa dodajamo: Evropa je Trst od leta 1382 do 1918, bošnjaški vojak v avstrijski uniformi, Evropa je v jarku rojena (prosto po Rumizu), cerkev sv. Duha v Javorci in vojaška mošeja v Logu pod Mangartom. Evropa je (po tej poti) izgubljena.

Ekskalacija obmejnega izključevanja

Da je manjšina evropski problem, dokazujemo z začrtanjem krivulje manjšinskih dogodkov na zahodu slovenstva v zadnjem dvajsetletju. 2001 – odobri se zaščitni zakon št. 38 za slovensko manjšino v Italiji; 2004 – vstop Slovenije v EU; 2007 – »odprta meja« z vstopom v schengensko območje; julij 2010 – srečanje treh predsednikov ob 90. obletnici požiga Narodnega doma; 2020 – deklarirana spravna pomiritev s stiskom predsedniških rok ob 100. obletnici požiga v obeh Bazovicah, na gmajni in šohtu. Medsosedski odnosi so deklarirano na višku, a resnica je daleč od vzpenjajočega videza, daleč od katarzične pomiritve, ki bi se lahko razcvetla izključno iz zrelega in obojestransko zavestnega, zavednega in željenega soočenja, poznavanja in prepoznavanja, ne pa iz žolčnega spomina, kulturnega molka, zgodovinske pozabe. Priznajmo si, danes bi ne bili sposobni uresničiti Poročila mešane zgodovinsko-kulturne komisije o slovensko-italijanskih odnosih 1880–1956 – tako daleč smo od prave sprave! Deželna vlada FJK je že zdavnaj volila proti uvajanju tega skupnega zgodovinskega vira na gimnazijah – nepopolnega toliko, kolikor je parcialna zgodovina – češ da gre za pristranski dokument.

Da je medsosedska krivulja v kulturnem (če že ne politično-tržnem) smislu padajoča, dokazuje eskalacija izključevalnih pojavov v zadnjem desetletju. Mazaške akcije se na prometnih znakih, spomenikih ali pouličnih vogalih od Trsta do Kanalske doline (manj znani primer Šenkaterine) nikdar niso prekinile. Provokacije neofašistov Casa Pound postajajo stalnica. Ti najraje izbirajo Prešernov dan (npr. plakati leta 2019 pred slovenskim šolskim centrom v Gorici) in dan spomina na žrtve fojb in eksodusa (lani sočasno razobešeni transparenti na pročelju Prosvetnega doma na Opčinah in gledališča Franceta Prešerna v Boljuncu). Od lanskega leta je na Tržaškem na voljo še 12. junij kot dan »osvoboditve« izpod jugoslovanske zasedbe. V mestu v zalivu stojita po novem spomenik škofu Antoniu Santinu (Fogarju ali Karlinu, da ne bi!), ki je, resnici na ljubo, postal odkrito protislovanski šele po letu 1945 (za prelomen partizanski pljunek glej prvo poglavje Tomizzove mojstrovine Zlo pride s severa) ter spomenik Gabrielu D’Annunziu na Borznem trgu, ki tam od jeseni 2019 več kot očitno ne stoji – pravzaprav sedi – zaradi svoje sicer visokorasle pesniške vrednosti.

Če povprečnega Italijana vprašaš o Trstu, bo najprej premislil, če je v Italiji, takoj zatem pa se spomnil na fojbe. Filma Srce v breznu (Il cuore nel pozzo, 2005) in Rdeča Istra (Red Land: Rosso Istria, 2018) sta zorala ledino za imaginarij politizirane zgodovine, ki odgovornost za izključevalno nasilje in obmejno čiščenje – s projekcijo – prelaga izključno na slovanske bandite, ki smo novi negacionisti. Kar so do včeraj zagovarjali neofašisti, je zdaj institucional(izira)na zgodovinska naracija. Lapidarne besede predsednika republike Sergia Mattarelle ob lanskem 10. februarju na medsosedske odnose spuščajo mračne sence: »Italijani v Istri, Dalmaciji in Julijski krajini so pod jugoslovansko zasedbo trpeli muke komunizma, ki je preganjal Italijane in izvajal etnično čistko nad nebogljenim in nedolžnim ljudstvom«. Tako »visokega« polovičarstva – češ da smo Slovani od Bovca do Pivke, od Gorice do Reke okupatorski in etnocidarni barbari, Italijani pa brez razlikovanja nedolžni ljudje (brava gente), predsodek, v katerega se je zapletla sama Hannah Arendt v delu Eichmann v Jeruzalemu (1963) – še svet ni videl. Predsedniške besede določajo javno mnenje kot precedens, ki z enim zamahom pomete z desetletji mukotrpnega kulturniškega dela. Legitimirajo lažno logično verigo, po kateri antifašist = partizan = komunist = mangiabambini (otrokožer, op.ur.) = infojbator = Slovan. Oklepaj: za zrelo spravo, ki je natanko po osemdesetih letih (1941!) še vedno topos slovenske narodne enotnosti – ob njeni trideseti obletnici je največja grožnja za slovensko državnost ravno kulturni boj, zdrs v državljansko vojno – je potrebno iskanje zgodovinske resnice posoliti in popoprati z željo po iskanju drugega. Dialog ni sredstvo, je smoter državljanskega sobivanja. Zaklepaj. Če se pripoved o »temni strani« fašizma začne z razglasitvijo rasnih zakonov 18. septembra 1938, nenaključno pred nabito polnim trgom Zedinjenja v Trstu, kajpak celota uhaja izpred oči. Kakor pri nas uhaja takrat, ko se razprava o antifašizmu začne z razkosanjem Dravske banovine aprila 1941.

Vrnimo se k sosedom. Tovrstna naracija fašistične preteklosti je premetena domislica, kot bi Mussolini tik pred podpisom Münchenskega sporazuma pač zdrsnil na vlažnih tleh zavezništva s Hitlerjem in v Italijo uvozil tevtonski princip, ki je fašistični doktrini tuj, in s politično zmoto zamazal sicer »zdravo jedro« zgodnjega fašizma, denimo iz Manifesta Zveze bojevnikov leta 1919 ali eseja Fašistična doktrina izpod peres Gentileja in Mussolinija, ki je leta 1932 izšel kot geslo enciklopedije Treccani. Spletkarsko koristoljubje je lažje opravičiti kot zlo. O protislovanskem preganjanju v Julijski krajini (in protiavstrijskem, tukaj in na Tirolskem, če hočete) v javnosti skoraj ni slišati besede. Rab, Visco, Gonars in Monigo, posebno sodišče za zaščito države, dva tržaška procesa, Lojzeta Bratuža in slovanske žrtve taborišča Rižarna poznajo le redki specialisti. Zaman boste te vsebine iskali v večini šolskih učbenikov in poljudnoznanstvenih virov. Naj povemo z besedami tržaškega profesorja Mirana Košute: »Naj Italija najprej odpre svoje omare sramote!«

Dvojezičnost slovenske manjšine v Italiji ostaja večidel nevidna. Božična voščila na pročeljih tržaških javnih ustanov beremo v vseh mogočih jezikih razen slovenščini, nad mestno hišo občine Devin – Nabrežina ne vihra slovenska zastava, ker je večina svetnikov vnovič volila proti njenemu razobešenju. Tam, kakor drugje, vedno težje prideš do slovensko govorečega uradnika. Med zadnjimi premierskimi ukrepi Mattea Salvinija je uredba, po kateri morajo vsi prebivalci na ozemlju Republike Italije voziti avtomobil z italijansko registrsko tablico. Da ima voznik dvojno državljanstvo, začasno bivališče v Sloveniji, slovensko vozniško dovoljenje, da smo evropski državljani, manjšinci, je irelevantno.

Za konec navajamo idealno-tipski primer neenakopravnih odnosov med sosedama, to so anagrafske podatkovne baze italijanskih državnih ustanov in organov, od železnic (Trenitalia) do pošt (Poste Italiane), javnih uradov, ministrstva za šolstvo (MIUR), finančne uprave (Agenzia delle Entrate) in pokojninskega zavoda (INPS), vključno z italijansko različico Google Zemljevidov. Ko ob tej ali oni prijavi klikneš na zavihek Tržaške ali Goriške pokrajine, se odpre Pandorina skrinjica: italijanske upravne enote v Julijski krajini do rapalske meje, danes, dva tisoč enaindvajsetega. Če naj naštejemo le nekaj zvočno in pomensko najzanimivejših, vedite, da še danes v Tržaški pokrajini ležijo Albaro Vescovà (Škofije), Cave Auremiane (Vremski Britof), Corgnale (Lokev), Nacla San Maurizio (Naklo pri Divači), cel kup svetniških naselij, kot so San Giacomo in Colle (Štjak), San Michele di Postumia (Šmihel) in San Pietro del Carso (Pivka), pa še Villa Caccia (Kačja vas pri Postojni) in Villa Slavina (ne Slovanka, temveč snežni plaz, Slavina pri Postojni), v Goriški pokrajini pa Anicova Corada (Anhovo), Battaglia della Bainsizza (tudi Santo Spirito, Sv. Duh na Banjšici), Bretto (Log pod Mangartom), Pocrai (Selva) del Pero (Podkraj), Vertoiba in Campi (Vrtojba) in Ville Montevecchio (Vogrsko). Vsi ti kraji še vedno nosijo italijansko poštno številko (CAP). Kako predvidljiva je sorodnost s šolskimi primeri iz referenčnega dela Lava Čermelja Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama (Slovenska matica 1965), ki so toliko slikoviti kolikor so paradigmatski. Fašisti so za časa Ventennia Rakitovec v Istri preimenovali v Acquaviva di Vena, misleč, da je tam doma rakija. Žabče pri Tolminu so postale Villa Grotta Dante, ker naj bi po tamkajšnji jami rovaril veliki poet. O organiziranem kaosu še profesor Čermelj: »Tako je npr. postal Sirk v Trstu Sirca, njegov brat v Gorici Sirtori, drugi brat v Istri pa Serchi. Antić je postal v Trstu Antoni, njegov soimenjak v Pulju pa se je odslej pisal Anti; priimek Gerbac so v Trstu spremenili v Gerbassi, v Pulju v Gerba; Ivetiča so v eni pokrajini preimenovali v Gianettija, njegovega sorodnika v drugi pokrajini pa Vettija. Požar v Trstu je bil odslej Pozzari, v Pulju Pozza. In tako bi lahko nadaljevali v nedogled (…).«

Na piščevo začudenje je padla grenka kaplja pelina. Skrinjica sramote ni ena od mnogih pravnih ostalin fašizma – v rimskem pravu vsak zakon velja, dokler ni preklican – temveč je »dosežek« levice (!) 90. let. Z njim se človeku, ki se je, na primer, leta 1930 rodil v Bovcu, priznava pravica, da mu na osebni izkaznici piše: kraj rojstva Plezzo. V kolikor to potrebo razumemo, celo zagovarjamo za neposredno vpletene, ki imajo svoje spominske in ideološke potrebe, le stežka sprejmemo, da bi na slovenskih tleh svetniška pravica veljala ad infinitum, na italijanskih pa se je treba za vsako drobtinico pravičnosti boriti ab ovo. Običajni argument, po katerem nič hudega sluteči rimski funkcionarji ne vedo in ne morejo vedeti, kje se nahajajo Auremo di Sopra (Gornje Vreme), Paniqua (Ponikve), Ronzina (Ročinj) ali Senosecchia (Senožeče), ne pije vode. Nevednost je strast (Renata Salecl) in želja (Tomaž Grušovnik) našega protirazsvetljenskega časa. Za nevednost v dobi guglanja ni več izgovora. Kdo torej nadzoruje nadzornike? Načela recipročnosti se ne udejanja, to je problem, ergo: manjšinskost je vprašanje mednarodne politike, zunanjepolitični problem. Nevidna roka diplomatsko spretne in daljnovidne sosede, ki kot tiha voda globoko dere, stoji na okopih, se ne umika, nasprotno, čez mejo »skače«, v večni pripravljenosti, če in ko bo šlo zares, ali pač za vsak slučaj. Slovenska diplomacija medtem »spi in igra bilijard« (Kosovel docet).

Kvalitativni element zajamčenega zastopstva

Manjšina je na zadnji porotniški stopnji zaščitena vrednota, v 6. členu ustave, na samem vrhu državljanskih temeljnih načel. Problem ni več in morda v povojnem času nikdar ni bil pomanjkanje zakonske zaščite,[1] temveč njeno izvajanje de facto, na državni, deželni in lokalni ravni. In je svetovnonazorski problem, vrednostno vprašanje – a o tem kasneje. Če govorimo o politično-pravnih garancijah, ne moremo onkraj vozlišča zajamčenega zastopstva v senatu italijanske republike, zgornjem domu parlamenta, ki je zadnja rešilna bilka političnega preživetja manjšine. Vse dosedanje slovenske parlamentarce v Rimu, če se omejimo na republikansko dobo, so skozi strankarsko igro – bolj ali manj neposredne volitve – nastavljale leve in levosredinske stranke, nedvomno občutljive do manjšinskega vprašanja. Toda pojavlja se problem: italijanska levica ni imuna na izključevanje po narodnostnem kopitu. Dokazov za to razorožujočo ugotovitev je toliko, da si upamo tvegati trditev, ki je sicer na tem mestu ne moremo podrobno razčleniti: migrant je za italijansko levico manj problematičen od Slovenca v Italiji, ki je za državotvorno naracijo kot sol na odprti rani. Kakor se je pred stotimi leti na avstrijski strani bojeval proti savojskemu kralju, tako še danes ni vreden slepega zaupanja. Na deklarativni ravni že, a kaj, ko bi šlo »zares«? Zli duh nezaupanja v protiitalijanskega primorskega Slovenca bdi nad njegovo usodo. Po principu nadzorovanja, ki je Primorce vključeval v »posebne bataljone« italijanske vojske v letih 1940–1943, smo pred državo še danes Italiani di origine slovena. Nismo Slovenci, ki živimo v Italiji, temveč Italijani slovenskega rodu. Kdor živi v Italiji, je najprej Italijan, šele potem vse ostalo. Če in ko gre »zares«, kriterij italijanstva tudi v levici prevlada nad ustavnimi načeli in politično vrednostjo. Ločnice narodnost-državljanstvo, ki je bila nam podana v zibko, državljanska etika še ni prebavila.

Na septembrskem referendumu je 70 % udeležencev volilo za krčenje števila parlamentarcev, z 945 na 600. Tako plebiscitarne volilne odločitve nismo doživeli od časov prve republike. Izničenje možnosti izvolitve slovenskega predstavnika je neizbežen scenarij. Tudi vsi, ki so pregovorno nasprotovali principu zajamčenega zastopstva, so zdaj prisiljeni popuščati očitnemu: potrebujemo manjšinskega predstavnika, ki bi se ukvarjal izključno z manjšinskim vprašanjem zato, ker v Rimu šteje samo kvantiteta, manjšina pa je kvantitativno irelevantna. Edini ključ političnega zastopstva je kvalitativen. V Rimu naj, kakor v RS, parlamentarec manjšine sedi zato, ker je manjšina vrednota na sebi. To bo vendar levica, ki je historično proti »segregativnemu« principu zajamčenega zastopstva in za nujnost vključevanja v veliko državno stranko, zmogla prebaviti.

Nevidna dvojezičnost in poklicni Slovenci

Kako ovrednotiti dvojezičnost na območju, kjer živijo manjšine? Tako, da dvojezičnost prakticiramo in živimo, da vanjo verjamemo in jo uporabljamo v javnem in zasebnem življenju. Pogoj za izvajanje pa je zavedanje problema. Ali smo prepričani, da nevidno dvojezičnost, ki zaznamuje javno podobo slovenske skupnosti v Italiji, večina manjšincev – kaj šele večincev – čuti kot pereči, preživetveni, eksistencialni problem? Da gre za demokratično življenje ali smrt? Da je odsotnost slovenščine v javnosti občutena kot pomanjkanje, kot potreba, ki čaka potešitve? Konsistentnejših dokazov, da bi lahko temu pritrdili, nimamo. Domačijskost in kampanilizem, neangažiranost, intelektualna lenoba in duhovna plitvina, globalni kolektivizem so mnogo večji in težje rešljivi problemi od črnega Laha.

A bodimo iskreni: preživetje manjšincev je neizpolnjeno in neizpolnljivo. Od njenih članov zahteva jezikovno, kulturno in zavedno neoporečnost, ki ji trenutno nismo (in mar res ne moremo biti?) kos. Slovenska skupnost v Italiji trga popkovino z matico, ki nas osmišlja, in si s tem žaga vejo, na kateri stoji. Brez določene slovenskosti – karkoli že to pomeni, vsekakor ne-le-jezikovni kod – slovenska skupnost v Italiji nima smisla. Povejmo brez ovinkarjenja: zasebne izbire (manjšinca na manjšini) puščajo javne posledice. Izbira lastnega imena za sina, pogovorni jezik na poštnem uradu, nalepka na vinski steklenici: kar je v večinsko matičnem okolju domena zasebnosti, pri nas vdira v javnost. Zato se poraja vprašanje: komu lahko javni intelektualci trkamo na vest? Če zasebnikom ne smemo, pa moramo tistim, ki živijo na račun manjšine – poklicnim Slovencem (Beruf Slovenien). Z narodno zavestjo je kakor z duhovnimi sestavinami, kakor z vero – nikogar ni mogoče »od zunaj« prepričati, da bi »iskreno« veroval, saj je vera vselej sad »notranje« odločitve, osebne izbire, vezi neposredne iskrenosti verujočega z objektom verovanja. Pa vendar je deontologija po Kantu primer privatne rabe uma – stotine zaposlenih v FJK prejema mesečno plačo zato, ker obstaja nekaj, čemur lahko rečemo slovenska skupnost v Italiji. Edino, kar mnoge zaposlene na slovenskih ustanovah v Italiji veže s slovenstvom, je delovno mesto. Po tej poti umetno pospešujemo naravni proces asimilacije: naša globalistična demokracija izpolnjuje etnocidarno delo, ki ga niti Duceju ni uspelo izvršiti. Naši predniki se obračajo v grobu, piscu se trga srce.

Trije obrazi raznarodovanja

Raznarodovanje (asimilacija) ni domena totalitarnih režimov niti (nujno) posledica zavestnih izbir posameznika. Je samooplajajoči in ireverzibilni proces drsenja manjšinskih skupnosti v večinske. Če so evropske manjšine izum 19. stoletja, jim je polpreteklost zadala tri smrtne udarce. Tvegali bomo delovno trditev, ki je na tem mestu ne moremo poglobiti. Izključevalni nacionalizem (fašizem) in internacionalizem (komunizem) sta po definiciji totalitarno raznarodovalna. Izključevalni nacionalizem raznaroduje nekatere, internacionalizem raznaroduje vse. Prvi je zmaga ene identitete, drugi je poraz vseh. Identitetni izbris, ki ga jima v 20. stoletju vendarle ni uspelo uresničiti, danes izpolnjuje globalizem (neokapitalistični liberizem), ki je takisto etnociden. To razpravo bomo v slovenski javnosti prej ali slej morali načeti. Na zahodu bo vsak zrel levičar priznal trajno škodo vidalijevstva za slovensko skupnost v Italiji. Množični osip iz slovenske skupnosti se je leta 1945 neovirano nadaljeval, ne več pod pritiskom nacifašističnega nasilja, ne nujno zaradi strahov ali koristi, temveč zdaj tudi samovoljno – v vseh primerih raznarodovalno. Po dveh desetletjih fašističnega razdvajanja, smo se naenkrat razdvajali sami. Kar ni uspelo fašistom, smo udejanjili sami. Titovci proti stalinistom: kdo so pravi idealisti, kdo so manj fašisti, kdo so bolj lev(j)i od levega? Internacionalizem ni svetovljanstvo: brez nosilca odgovorne vesti (osebe), brez nekega občutja pripadnosti in določene, pa čeprav zamišljene identitetne zavesti (skupnosti), je pripadnost svetovni družini človeštva nemogoča. Vsak ima svoje fašiste: za prej omenjene vidalijevce je bil sam Tito narodnjak, nacionalist, populist in desničarski fašist. Spis Karla Šiškoviča Borba proti titofašizmu (Trst 1951) aktualno opozarja, da je vedno kdo bolj levo od tebe: iskanje notranjega sovražnika je igra izčrpavanja.

Filozofske posledice mitizacije fašizma so nevarne. Če namreč pripisujemo fašizmu vzročnost vsega, kar se sklicuje na tradicijo, metafiziko, avtoriteto, identiteto, celo etiko, humanistiko, religioznost in duhovnost, se ujamemo v logično zanko, po kateri ni mogoče zagovarjati tradicije, ne da bi hkrati bili represivni, izključevalni, nazadnjaški, mračnjaški fašisti. Danes je o identitetah na Slovenskem v najboljšem primeru legitimno spregovoriti kot o kulturnem oziroma kontrakulturnem ali subkulturnem pojavu. Sociološke in antropološke raziskave o rejverjih, skejterjih, reperjih ter drugih identitetnih vzorcih, ki vznikajo iz potrošniškega kapitalizma – kupi identiteto in jo čimprej odvrzi – so za manjšinca kajpak zanimive, toda – vse lepo in prav – ne moremo se otresti občutka, da načenjajo v bistvu vikendaško vprašanje, za odraščajočega nadvse pomembno, pa vendar za odraslega le povrhnjica identitetnega problema. Manjšinska zavest brez vsakodnevnega preizpraševanja lastne identitetne pripadnosti in ugotovitve, da identiteta je nekaj, da ni nič, ne moremo preživeti. Tukaj gre »zares« in čisto zares se moramo nenehno zagovarjati, da je atavistično razumevanje manjšinske identitetnosti (lahko) simbol neizključevalne pripadnosti.

Medsosedski odnosi kot sol in poper zrele državnosti

Manjšinsko vprašanje je kajpak v tesnem razmerju z narodnim in nacionalnim vprašanjem. In vendar če je res, da narodne manjšine obstajajo, če in samo če obstaja neka narodnost in država, ki naj bi jo predstavljala (nacija), pa naj bo tista, ki jo večinsko obdaja, ali pač »matica«, h kateri vse manjšine idejno, nekatere (kakor naša) celo ozemeljsko težijo, to še ne pomeni, da slovenske skupnosti na Zgornjem Jadranu pred »izumom« narodov in nacionalnih držav ni bilo. Kako da ne, le da smo jih drugače imenovali! Evropske manjšine, tudi tista na zahodu slovenstva, po piščevem mnenju še danes plačujejo povratne udarce kratkega stoletja. Če se nekateri ob tem kamnu spotike še vedno nasla(n)jajo na identitarnih mitih, se drugi iz paranoje pred zdrsom v izključevalni nacionalizem otepajo, prezirajo in zavračajo sleherne etnične in narodne determinacije, kot bi ta po nujnosti prenašala izključevalno vsebino in sporočilnost. Ne, obmejna identiteta je vselej heterotopična, simbolni kraj z mnogimi pomeni, pretočišče in presečišče mitov, ideologij in identitet, ki se tu gradijo predvsem per negationem. Kakor je Robert Musil bil avstroogrski človek brez ogrskega, tako je na primer težko opredeliti, kdo in kaj Tržačan je, veliko lažje pa, kdo in kaj ni. Tržačan, ta nevrotični in obsedeni, po nujnosti nostalgični, robato nepremakljivi značaj, ta protiliterarni junak, je najprej in predvsem človek obmejnosti, koristen in sistematično spregledan »seizmograf duhovnih potresov« 20. stoletja (Ara in Magris). V tem smislu smo prepričani, da je manjšinsko vprašanje vozlišče (med)narodnih odnosov, preizkuševališče zrele državljanske zavesti in evropske državnosti.

            Namesto zaključka nekaj miselnih izzivov.

            a) Manjšina je most, toda po mostu se hodi, z obeh bregov. Koliko je upravičen sum, da se je tudi ob 100. obletnici požiga Narodnega doma ter bazovskim srečanjem dveh predsednikov spregovorilo s političnimi, v tem primeru protivladnimi nameni? Da je manjšina priročno politično orodje in ne državotvorni cilj? In da se nekaj podobnega dogaja z nikdar poletelim načrtom enotnega slovenskega kulturnega prostora?

            b) Protikoronski ukrepi so na državnih mejnih prehodih prebudili hladnovojne prizore, med nevidnima zidovoma vzpostavili nikogaršnjo zemljo, v našo bližino dvignili nove razdalje. Prometni znak na krvavi podlagi »Stop« obmejci spregamo osebneje v graničarski »Stoj ili pucam!« Kako trajne bodo posledice normalizacije zaprtih meja, v samem središču Evrope?

            c) Kakor pharmakon na papir zapišemo tako banalnost, da bi že lahko bila resnična. Niso vsi Italijani fašisti, kakor nismo vsi Slovenci komunisti. Z vdiranjem tega banalnega votlega predsodka v realnost obmejnega vprašanja smo se prisiljeni resno soočati še danes.

            č) Manjšinci bi morali zaveznikovati z manjšinci, Slovenci v Italiji z Italijani v Sloveniji.

            d) Za Italijo je confine orientale eno od tolikih odprtih in perečih vprašanj, za slovensko politično zgodovino pa konstitutivno in državotvorno poglavje. Kako (površno) upravljamo s svojo preteklostjo?

            e) Čivka se, da je v času Salvinijeve vlade po hodnikih slovenskega parlamenta letalo navodilo, ki ga takole parafraziramo: »Delajte, kar hočete, a ne jezite ga!« Da slovenska diplomacija precej naivno dojema medsosedske odnose ter da italijansko mednarodno politiko vodi pradavno agonističen značaj, po katerem bi nas sosedi bolj cenili in resneje upoštevali, če bi namesto stiskov rok načeli kako politično debato, ni boljših besed kakor odlomek iz Rebulovega romana Zeleno izgnanstvo (Slovenska matica 1981), v katerem duhovnik Tilen Kontovelski sredi 15. stoletja izjavlja: »Slovenovi sinovi so medlo in mehko, ritkasto ljudstvo. (…) Iz plemena ga je treba vzgajati v narod. Vzgajati ga je treba k možatosti in pokončnosti. Vzgajati ga je treba k smislu za politiko in za Evropo. Nad to izmedlelo ljudstvece je treba iti s Staro zavezo. S konji Juda Makabejca!« Tedaj ga Enej Silvij Piccolomini, tržaški škof in kasnejši papež Pij II., iz nekakšne hudomušne razdalje vpraša: »Proti čemu oziroma za kaj si pravzaprav ti?« Kontovelčan odgovarja lakonsko: »Proti čemu? Proti samoti. Proti ritkavosti. Proti brezspolnosti. Za prijateljstvo. Za ideje. Za nočne diskusije. Za da-da in ne-ne ob dobrem vinu! Pa tudi za sonce. Za Kontovel. Za vstajenje!«

---

Opomba:

[1] Sredi 80. let prejšnjega stoletja je izšla majhna, nevidna knjižica Naša pravica = Il nostro diritto (Koordinacijsko združenje kraških vasi Bazovica, Gropada, Padriče, Trebče, Bani in Ferlugi. Trst 1984), ki zbira temeljne stebre zakonske zaščite manjšine, vključno z določujočimi sodnimi zmagami prof. Sama Pahorja. Zaščitnemu zakonu 38/2001 navkljub, lahko po slabih štirih desetletjih ugotovimo, da javne normalizacije manjšine nismo dosegli.