»Majdan ni bil le politična, bil je eksistencialna preobrazba«

Opustila sem jo zelo nerada. Mislim, da ima časovna distanca tri velikanske prednosti. Prva je očitna: veš, kako se bodo stvari iztekle. Imaš pregled nad izidi – tako želenimi kot neželenimi. Druga prednost je, da če trdo delaš in imaš srečo v arhivih, lahko kot zgodovinar zveš več, kot bi lahko vedela katerakoli oseba, ki je delovala v tistem času. Ugotoviš lahko, kaj je oseba A govorila osebi B, a tudi, kaj je B govoril osebi C, pa C osebi D in tako dalje. Pridobiš lahko veliko bogatejšo podobo realnosti od še tako dobro informiranega udeleženca v dogodkih. Povrh vsega imaš še čas za premislek. To je podobno razliki med tolmačenjem in prevajanjem. Občudujem vsakogar, ki zmore simultano prevajati, a ko se sama preizkusim v književnem prevajanju, imam čas za razmislek: lahko se poigram s stavkom, ga obračam v mislih, ga prespim in se zjutraj sveže vrnem k njemu. Pisanje o preteklosti nudi takšne priložnosti za previdno refleksijo, to, da se znova in znova lahko vračaš k istemu gradivu.

Vse odraslo življenje sem posvetila študiju srednje in vzhodne Evrope. Majdan je bil najbolj zredna stvar, ki se je zgodila v zadnjega četrt stoletja, odkar se potikam po teh krajih. V trenutku sem razumela, da sem priča nečemu izjemno redkemu – in spomnilo me je na vse razloge, ki so me privlekli v ta del sveta, ko sem bila stara sedemnajst let in zelo romantična. Majdan ni bil le politična preobrazba, bil je eksistencialna preobrazba: ljudje so se spremninjali vpričo mene.
Ne morem reči, da sem bila pretirano optimistična glede posledic. Nikoli nisem mislila, češ, zdaj bo postsovjetske more konec in vsi bodo živeli srečno do konca dni. Nekoč, leta 1989, sem to verjela in ne predstavljam si, da bi lahko še kdaj mislila kaj podobnega. Postati zgodovinar pomeni spoznati, da ne obstaja nič takšnega kot »srečno do konca dni«. »Konec zgodovine« ne obstaja. Nisem bila torej idealistična v tem pomenu. Razumela pa sem, da prisostvujem dragocenemu trenutku, kakršen se v zgodovini pripeti zelo redko in ga moramo užiti in ovrednotiti na sebi.
Bližino Majdana sem občutila predvsem zaradi svojih ukrajinskih prijateljev in kolegov. Jasno je, da se vsak dan na svetu dogajajo dramatične in grozljive stvari, na milijone ljudi sprejema odločitve na življenje in smrt. To vem. A vendar, ko ko gre za ljudi, ki jih poznaš osebno, občutiš težo takšnih dogajanj na drugačen način. Pogosto slišimo, da je svet razdeljen med pripadnike iste veroizpovedi ali narodnosti, in tiste, ki ne pripadajo tej skupini. Zdi se mi, da svet izkusimo na nek osnovnejši način: razdeljen je med ljudi, ki jih poznamo osebno, in tiste, ki jih ne. In ko se ljudje, ki jih poznaš, odločijo, da so pripravljeni umreti, to občutiš veliko intenzivneje. Imaš veliko bolj intimno razumevanje, kaj je na kocki. To je bil eden od pomembnejših razlogov, zakaj nisem mogla odvrniti pogleda od tega, kar se je dogajalo v Ukrajini.
Istočasno pa teh odločitev in tveganj nisem sprejemala sama. To ni bila moja revolucija. Na neki točki sem razumela, da če moram odigrati kakšno vlogo, je to vloga posrednika med kulturami. To je, na splošno, kar zgodovinarji sicer počnemo: posredujemo med preteklostjo in prihodnostjo. Ljudje, kot sem sama, ki pišem o krajih, od koder ne prihajam, posredujemo tudi prek prostora. V tem smislu se v vsem svojem pisanju trudim, da bi bralcem omogočila, da se vživijo v čas in kraj, kjer jih ni bilo. Knjiga, ki sem jo napisala, je bila neke vrste prevod.

Drži. »Na Majdan« sem prispela šele maja 2014, ko je bil fizično še vedno tam – še vedno so stali šotori, v katerih so živeli ljudje – toda streljanje se je končalo. Še zdaj mi je izjemno žal, da me ni bilo tam med novembrom in februarjem. Pa ne zato, ker ne bi razmišljala, da bi šla: obsedena sem bila s to idejo. Toda moj sin je bil star tri leta, hči pa sem še vedno dojila. Čutila sem, da ju ne morem vzeti s sabo v Kijev niti ju pustiti doma.

Ne, ravno obratno! Prav zato, ker me ni bilo tam, sem dolgo oklevala, ali naj jo napišem. Zdelo se mi je, da bi to knjigo moral napisati nekdo, ki je bil tam. Veliko časa sem posvetila razmišljanju o razlogih, zakaj naj je ne napišem. Nerada komentiram sočasno politiko, zlasti pa ne ukrajinske, za katero nisem strokovnjakinja. H komentiranju me je spodbudilo golo naključje. Moja druga knjiga, The Taste of Ashes (Okus pepela), je ravno med Majdanom izšla v nemškem prevodu. Moj nemški založnik je organiziral vrsto intervjujev z nemško pišočim tiskom. In novinarji te vedno želijo spraševati o aktualnih dogajanjih, četudi si napisal knjigo o preteklosti. Morala sem torej razmisliti, kako jim odgovoriti.
Vem, da nisem kompetentna, da bi podala politično analizo ali nasvete. Tako sem začela razmišljati, kaj bi pa lahko storila. Na misel mi je prišlo, da bi pomagala tako, da bi revoluciji dala človeški obraz. Začela sem razmišljati, da bi napisala portret posameznika v Ukrajini, v katerem bi se osredotočila na eksistenčne trenutke odločitve. Ta projekt se je iztekel v dolgi esej, ki sem ga objavila v Lettre International jeseni 2014 (»Entscheidung am Majdan: Eine Phänomenologie der Ukrainischen Revolution«, op. LLG): v nemščino ga je prevedel Bernhard Schmid, Martin Pollack pa je v nemščino v prevedel citate iz slovanskih izvirnikov. Z besedilom sem bila zadovoljna, a sem čutila frustracijo, ker nisem mogla najti založnika za angleški izvirnik: esej se jim je zdel predolg in premalo »politično relevanten«. Pokazala sem ga izkušenemu ameriškemu uredniku, Stevu Wassermanu, ki se že dolgo zanima za vzhodno Evropo. Upala sem, da bi mi lahko svetoval dobrega založnika. Ko ga je Steve prebral, me je povabil na kavo in mi rekel: »To bi morala biti knjiga«. Dotlej sploh nisem pomislila, da bi napisala knjigo o Majdanu.

Natanko za to gre! Hotela sem ujeti Erlebnis revolucije, bralcem dati visceralni občutek, zakaj je pomembna, zakaj ni trivialna, zakaj ta revolucija terja našo pozornost ne glede na njene posledice. Hkrati sem delala na mnogo obširnejšem projektu o fenomenologiji v srednji in vzhodni Evropi in vsa ta filozofija, ki je bila v moji glavi, ko se je dogajal Majdan, je vplivala na knjigo. Izvirni podnaslov je bil »Fenomenologija revolucije v Ukrajini«. Steve Wasserman mi je rekel, da ne bom nikoli objavila knjige z besedo »fenomenologija« v naslovu, ker Američani ne berejo knjig, kjer na naslovnici piše »fenomenologija«. Nerada sem se odpovedala začetni zamisli, a prepričana sem, da je imel Steve prav. A moj pristop h gradivu je ostal fenomenološki: poskušala sem ujeti in čimbolj natančno opisati izkustvo revolucije, kot je dana čisti subjektivnosti.

Na nek način, da. Hotela sem detajlen opis. Hotela sem ujeti zgodovinsko izkustvo kot nekaj intimnega in neprepustljivo osebnega – tako kot nas Heidegger uči, da je smrt nekaj intimnega, trenutek absolutne Jemeinkeit. Fasicniralo me je, denimo, kako so ljudje na Majdanu izkusili časovnost: čas se je raztegnil, ljudje so izgubili občutek, koliko časa je preteklo, meja med nočjo in dnevom se je razblinila. Zanimalo me je ujeti najbolj osebne izkušnje, hkrati pa me je zanimalo, ali lahko izluščim elemente univerzalnega iz natančnega opisa partikularnega – tudi to prihaja iz fenomenologije, od Husserlove ideje eidetske redukcije.

Sprva sem nameravala napisati portret ene same osebe – to zamisel mi je predlagal Ivan Krastev, ki dobro pozna mojo delo. Številni moji kolegi intelektualni zgodovinarji pišejo na ravni idej: ideje v interakciji z drugimi idejami. Večina mojega akademskega dela pa se osredotoča na ljudi – na ideje, poosebljene v življenju posameznikov. Zamisel, da bi napisala portret intelektualca, se mi je zato zdela zelo prikladna. Poleg tega sem verjela, da bom s pisanjem o eni osebi ali zelo majhnem številu oseb lahko posegla v javno zavest izven Ukrajine. Gre za tisti prosluli, kruti paradoks, po katerem je »smrt ene osebe tragedija, smrt milijonov pa statistika«; smrt posameznika je nekaj konkretnega, smrt milijonov je abstrakcija. Pisatelji, kot je Slavenka Drakulić, se tega zelo dobro zavedajo: lahko pišeš o tragediji, v katero se je pogreznila celotna družba, a bralcu je ne moreš približati, dokler ne poveš zgodbe ene osebe.
Intelektualca pa nisem izbrala, ker bi mislila, da so intelektualci pomembnejši ali zanimivejši od ostalih ljudi. Tako sem se odločila, ker je to po eni strani tisto, kar znam najbolje početi, še bolj pa zaradi dejstva, da intelektualci nudijo velikansko metodološko prednost, saj proizvajajo lastne pisane vire. Vedela sem, da ne bom mogla dolgo ostati v Ukrajini – pred tem nikoli nisem obeh otrok pustila več dni brez mame – in se tedne posvečati intervjujem. A hotela sem napisati portret z diahronično globino, v ta namen pa sem potrebovala vire, ki gredo dlje v preteklost. In, kot rečeno, zelo priročna stvar pri intelektualcih je, da ustvarjajo lastna besedila.

Jurka Prohaska sem izbrala iz več razlogov. Poznala sem ga bežno – dve leti pred tem sva se srečala v Lvivu. Imela pa sva – in še vedno imava – veliko skupnih prijateljev. Poznala sem njegova besedila, zelo mi je všeč njegov literarni glas. Spomnila sem se tudi, da govori prelepo poljščino, skoraj kot bi bila njegova materinščina. Sama ne govorim ukrajinsko, čeprav jo razumem, moja ruščina pa je precej zarjavela, saj je že več let nisem aktivno uporabljala. Poljščino pa veliko uporabljam, je tuji jezik, s katerim sem si najbolj domača. Poleg tega je Jurko redek primerek literata, ki dejansko nerad piše. Raje prevaja in govori, jaz pa na splošno raje pišem kot govorim. Ustvaril mi je vtis, da z veseljem pripoveduje svojo zgodbo – da ima na nek način to raje, kot da bi jo sam napisal. Je tudi krasen sogovornik, spontano govori v odstavkih. Podkovan je v psihoanalizi in izjemno samorefleksiven ter občutljiv na razpoloženja in emocije.
Odrasel je v grškokatoliški družini v sovjetski Ukrajini, jaz pa sem odraščala v judovski družini v predmestni Pensilvaniji, tako da se je zdelo, da nimava ničesar skupnega. Toda vso najino odraslo življenje sva se gibala v podobnih krogih in sodelovala v podobnih pogovorih. Deliva številne kulturne reference – z drugimi besedami, v veliki meri sva prebrala iste knjige. Družili so naju skupni prijatelji, skupne ideje in književnost. Veste, obstaja nek svet ljudi, ki so prebrali iste knjige. Ko skušate osmisliti svet okoli sebe, je pomembno, da lahko najdete skupne načine razmišljanja.
Jurko je govoril tako tekoče in elegantno, da je bil moj prvi impulz, da bi transkripcijo najinega pogovora zgolj prevedla in objavila kot intervju. Ko pa sem začela delati na angleškem prevodu, sem ugotovila, da mi iste reference, ki so nama omogočile, da sva se ujela, onemogočajo, da bi besedilo objavila v angleščini brez številnih pripomb in razlag – fluidnost teksta bi se s tem izgubila.

V veliki meri, da. Ko sem začela delati na Jurkovem portretu, me je ukrajinski zgodovinar Jaroslav Hricak spomnil, da so to revolucijo začeli študenti. Jurkov nečan Markijan Prohasko, ki je študiral na Ukrajinski katoliški univerzi v Lvivu, je bil od prvega dne zelo dejaven na protestih. Ko sem torej opravila pogovor z njim, me je zamikalo, da bi govorila še z njegovim očetom Tarasom, ki je zelo znan romanopisec. Vse se je začelo s temi pogovori z družino Prohasko.
Ko sem že zapuščala Lviv, sem naletela na kolego zgodovinarja Ostapa Seredo, ki mi je dejal, da bi mi rad predstavil žensko, ki je organizirala avtobuse, ki so med Majdanom vozili protestnike iz Lviva v Kijev. Tik preden sem se odpravila na letališče, me je Ostap peljal do njene pisarne. Ni bila intelektualka, temveč nepremičninska agentka, ki je poosebljala samoorganizacijske veščine, ki so bile ključne za uspeh Majdana. Knjiga je začela nastajati iz teh povsem nesistematskih pogovorov.

Generacijska vprašanja me fascinirajo že dlje. Zelo pogosto v zgodovini so revolucije revolt proti staršem – ojdipski upor je klasični trop revolucij. To pa sploh ni veljalo za Majdan – ravno nasprotno. Tridesetega novembra 2013, ko je Janukovič nad mlade protestnike poslal protiizgredniške enote policije, Berkut, da so jih surovo pretepli, je računal, da bodo starši svoje otroke potegnili z ulic. Prav to pa se ni zgodilo. Namesto, da bi starši otroke potegnili z ulic, so se jim pridružili. Hotela sem povedati te zgodbe: kaj pomeni, da greš v revolucijo skupaj s svojim sinom ali hčerjo, z materjo ali očetom. Pripovedujem o primeru, ko je mlada študentka šla na trg skupaj z očetom in babico, ostarelo Judinjo, ki je v sovjetskih časih poučevala rusko književnost.
Opazila sem tudi, da so ljudje, ki so se pogovarjali z mano, pogosto začeli z besedami: »To je bila moja prva revolucija« ali »To je bila moja druga revolucija, bil sem na ulicah leta 2004« ali »To je bila moja tretja …« Vprašanje, koliko si bil star leta 2004, med oranžno revolucijo, se je zdelo še zlasti pomembno: si bil dovolj star, da si se čutil odgovornega – ali krivega – da je nazadnje spodletela? Da je bil Juščenko razočaranje? Da se je vrnil Janukovič?
Kaj pomeni, da tvegaš kožo skupaj s svojimi otroci ali s starši? Prepričana sem, da me je dejstvo, da imam sama majhne otroke, posebej vleklo k tem vprašanjem, vendar moje zanimanje za generacijska vprašanja izvira iz študentskih let. Ko sem študirala zgodovino v devetdesetih, smo bili domači v literaturi o narodih in izgradnji nacij. Med študenti je vladal občutek, da je ta literatura dosegla vrhunec: takrat smo vsi vedeli, da je vse diskurzivno konstruirano, iznajdeno, zamišljeno. Mnogi smo začeli iskati drugačne leče, skozi katere opazovati vzhodno Evropo, morda iz ojdipskega upora ali občutka prenasičenosti s to literaturo o nacionalizmih. Generacije so bile takšna alternativna perspektiva, ki ni bila osredotočena na narodnost ali etničnost.

Raziskujem filozofijo disidentstva v vzhodni Evropi, zato je bilo nemogoče, da ne bi opazila, da se je na Majdanu nenadoma znova pojavil disidentski jezik iz sedemdesetih in osemdesetih let, ki je govoril o subjektivnosti in življenju v resnici in prevzemu odgovornosti in izgradnji »vzporednega polisa«. Moja izkušnja Majdana ni bila posredovana le prek mojih ukrajinskih prijateljev, ki so na njem neposredno sodelovali, temveč tudi prek mojih starejših poljskih prijateljev, veteranov Solidarnosti. Videla sem, kako so ljudje kot Adam Michnik v tistih mesecih oživeli. To so ljudje, ki na nek način niso primerni za banalnost vsakdana. V najboljši formi so le tedaj, ko gre zares. Na Majdan niso gledali niti naivno niti idealistično – znali pa so prodorno ovrednotiti dragocenost trenutka. Nisem bila z njimi med Majdanom, opazila pa sem, da se je v njihovih tekstih znova pojavilo znano besedišče. Specifični pojmi, kot je »subjektivnost«, denimo.
V poljščini obstajata dve besedi za subjektivnost. Subiektywność označuje nekaj, kar je stvar mnenja: partikularno, subjektivno perspektivo. Obstaja pa tudi podmiotowość, ki označuje bivanje subjekta kot nasprotje predmeta. Mislim, da je bil Adam Michnik tisti, ki je vpeljal pojem podmiotowość v politični diskurz v času KOR-a (Odbor za zaščito delavcev, op. LLG) in Solidarnosti: v pomenu zatrditi lastno subjektivnost in prevzeti odgovornost. Obstaja znamenit trenutek v avgustu 1980, ko je Lech Wałęsa v govoru v ladjedelnici v Gdansku rekel: »My wszyscy bierzemy odpowiedzialność.« – »Mi vsi prevzemamo odgovornost.« Izven zgodovinskega konteksta to utegne zveneti banalno. A je bilo utemeljeno v Michnikovi ideji normativnega »kot da«: živeti kot da bi bi bili svobodni ljudje, ki prevzemamo odgovornost za svoje odločitve in dejanja, ne oziraje se na kakršnekoli »objektivne« omejitve.

Tako je. Termin proizvol je zelo težko prevesti, vendar je imel pomembno vlogo na Majdanu. Gre za rusko besedo, ki pomeni nekaj takega kot arbitrarnost z odtenki tiranskosti. Posreduje občutek, da je človek nemočna igrača v rokah močnih sil, da s tabo ravnajo kot s stvarjo in ne kot človeškim bitjem – da si predmet, ne subjekt.
Ta jezik prevzemanja odgovornosti in življenja v resnici, biti subjekt in ne predmet, je po leti 1989 izginil, nihče ga ni jemal resno. In nenadoma je bil znova tu! Številni Poljaki so to opazili, odsotno pa je bilo v nemških in ameriškah diskusijah. Obstajale so pametne analize, ki so razpravljale o geopolitiki, plinovodih, off-shore računih, sankcijah. Nihče pa ni govoril o vrnitvi jezika metafizike.

Oboje. Pomislimo na Solidarnost, tisti čudežni trenutek, ko so bile raznorazne delitve – med desnico in levico, med Poljaki in Judi, med marksisti oziroma nekdanjimi marksisti in katoličani, med intelektualci in delavci – presežene: vemo, da je takšno preseganje delitev preživelo padec komunizma za vsega dvajset sekund. Vendar pa so te izkušnje oblikovale ljudi, ki so jih doživeli.
Ena izmed stvari, ki me ganijo pri današnji Poljski, je ta: pomislite na pripadnike Michnikove generacije, študente, ki so vodili proteste v Varšavi leta 1968 – ljudje, kot Adam in Basia Toruńczyk, Irena Grudzińska in Seweryn Blumsztajn – ljudje, ki so leta 1968 končali v zaporu. Minilo je petdeset let, zdaj imajo vnuke in so znova na ulicah. Ne da se jih zlomiti. Lahko napačno ocenijo situacijo, lahko se motijo, lahko izberejo napačno strategijo, a ne bodo se prodali. Videli so vse in borili se bodo do konca. To seveda ne pomeni, da bodo zmagali. Vendar me zelo tolaži že sam obstoj takšne osnovne integritete.

Ne vem, če bi vam znala odgovoriti na to vprašanje. V določenem pogledu je v zadnjih petih letih prišlo do globokih sprememb. Po drugi strani pa ostajajo zakoreninjeni problemi, za katere nihče nima čarobne rešitve. Korupcija, denimo. Imela sem ameriškega podiplomskega študenta, slavista, ki je bil v Ukrajini med Majdanom. Ko je bil Vitalij Kličko leta 2014 izvoljen za kijevskega župana, je našega študenta povabil, da dela v protikorupcijskem programu – imel ni nobene politične izkušnje, je pa pameten, zna jezike, nima nobene osebne povezave z Ukrajino in ima popolnoma čiste roke. Noro veliko časa je posvetil poskusom, da bi izkoreninil korupcijo okoli parkomatov v eni sami četrti v Kijevu. Je kot čebula: ko odstraniš eno plast, je naslednja; nato olupiš naslednjo in spodaj je nova …

Absolutno! Nedavno sem napisala esej za Foreign Policy, kjer obravnavam ravno to temo: kako sta termina proizvol in prodažnost – pripravljenost, da se prodaš – slovanski besedi, ki ju v angleščini nimamo. To se pravi, nimamo besed, imamo pa zadevo samo. Terminologija, ki sem se je naučila v vzhodni Evropi, je nenadoma postala nepogrešljiva pri razumevanju stvari, ki se dogajajo v moji domovini. Če sem hitreje od številnih ameriških prijateljev in kolegov razumela, kaj se dogaja v ZDA, to ni zato, ker bi bila pametnejša, temveč, ker sem te stvari poznala iz Ukrajine in Rusije.
Dan po naših katastrofalnih volitvah novembra 2016 sem ležala na tleh v svoji pisarni v Yalu in bruhala v plastično vrečko. Prva oseba, ki me je poklicala, je bil Slava Vakarčuk, ukrajinski rokerski zvezdnik, ki mi je telefoniral iz Kijeva, da bi mi nudil moralno podporo. Rekel mi je: »Marci, vem, kako se počutiš. Tako sem se jaz počutil februarja 2010, ko sem ugotovil, da je Ukrajina dejansko izvolila Janukoviča.« Imel je prav: Urajina je leta 2010 dejansko izvolila Janukoviča. In Združene države Amerike so leta 2016 dejansko izvolile Trumpa. Mimogrede, gotovo ni naključje, da je v obeh primerih ključno vlogo odigral Paul Manafort, s svojo butično industrijo piar uslug za gangsterske tipe s predsedniškimi ambicijami. Šest let po začetku Majdana Ukrajina ni liberalna demokracija, so pa Združene države Amerike postale kleptokratska oligarhija.

Upam. Nihče od nas nikoli ne more povsem razumeti izkustva nekoga drugega, toda verjeti v vrednost humanistike je verjeti, da je takšno razumevanje izkustva drugih mogoče. To pa pomeni verjeti, da je v vsakem osebnem izkustvu, ne glede na to, kako ireduktibilno partikularno je, element univerzalnega.