Marec 1968

Med oktobrom in marcem

V zgoraj omenjeni splet okoliščin lahko umestimo tri glavne zaplete: prvič, aktivnost mlade inteligence, ki se je borila s komunistično vlado Poljske združene delavske partije (PZDP), ki je stremela k okrepitvi svojega nadzora nad kar najširšim poljem javnega življenja; drugič, antisemitska kampanja, ki jo je navdihnila vlada, vendar je odmevala tudi pri določenem delu prebivalstva; in tretjič, frakcijski boji v samem jedru partije. Zaobjetje vseh treh procesov zahteva, da se prestavimo še do enega leta, ki je bilo ključno za poljsko zgodovino – leta 1956, ki je naši državi prineslo konec stalinizma.
To obdobje, ki se je najbolj globoko približalo podobnosti sovjetskemu modelu, na Poljskem ni trajalo dolgo. Začelo se je v letih 1948/49, toda že leta 1954 so bili očitni procesi otoplitve. PRL (Ljudska republika Poljska) je bila leta 1955 v več pogledih druga država kot je bila leta 1952, ko je bila uradno ustanovljena na podlagi ustave, opremljene z nekaj deset malenkostnimi popravki Josefa Stalina. Toda uveljavitev sprememb v smeri liberalizacije sistema je prišla oktobra leta 1956, ko se je na položaj prvega sekretarja CK PZDP vrnil Władysław Gomułka. Ta predvojni komunist in vodja partije v času nemške okupacije ter v prvih povojnih letih je bil posebna politična figura. Marksistični dogmatizem je povezoval z realističnim pogledom na resničnost, hkrati pa je imel distanco do ZSSR-ja. Sprejel je geopolitično stvarnost Vzhodne Evrope po letu 1945, bil je daleč od demokratičnih vrednot in je iskreno hrepenel po komunizmu s partijo na čelu, vendar je smatral, da to mora biti poljski komunizem¹. Leta 1948 je poskušal posredovati v konfliktu med Titom in Stalinom, kar je bil eden od razlogov za njegovo odstranitev z vlade nekaj mesecev pozneje. Tovariši, ki so bili precej bolj krotki v odnosu do Moskve, so ga razglasili za glavnega nosilca nevarnega »desničarsko-nacionalističnega odmika«, med letoma 1951 in 1954 pa je bil kot »notranji sovražnik« zaprt.
Leta 1956 se je Gomułka vrnil na oblast na valu tekmovanj med partijskimi grupacijami in velikega premika v družbi. Čeprav je bil odgovoren za množico represij proti nasprotnikom komunizma do leta 1948, je postal predmet splošnega upanja na liberalizacijo. To upanje je v določeni meri tudi izpolnil. Od tega trenutka naprej je govorjenje o Ljudski republiki Poljski kot o totalitarni državi zagotovo absurdno. Po njem ni bilo več vrnitve k množični represiji, končalo se je prikrojevanje različnih področij socialnega življenja po sovjetskem vzorcu. Kmete je zapustila prikazen kolektivizacije, umetniki in študenti so pridobili široko obrobje umetniške ter raziskovalne svobode – prelom 50. in 60. let je bil denimo zlata doba poljske kinematografije in sociologije. Vsi državljani so dobili svoje vrste zagotovilo, da politika ne bo premočno vdirala v njihova zasebna življenja.
Hkrati je Poljska ostala avtoritarna država in Gomułka ni imel namena odstopiti od besed, ki jih je izrekel leta 1945: »Ko bomo enkrat dobili oblast, je ne bomo nikoli predali.« Po nekaj letih je PZDP ponovno začela privijati vijake – toda nikoli tako močno in dosledno kot v obdobju stalinizma. Komunisti so se trudili, da bi znova pridobili »izgubljene« položaje, kar je budilo odpor pri družbeno angažirani inteligenci, za katero je leto 1956 obudilo veliko upanje na demokratizacijo, vendar so naslednja leta prinesla vedno večja razočaranja. Veliko njenih predstavnikov je bilo članov PZDP, včasih je šlo celo za osebe, ki so bile močno angažirane na strani komunistov v obdobju stalinizma. Izkušnje iz 50. let so povzročile, da so svoje poglede in držo prevrednotili – vendar so kljub temu do danes na primitivne načine napadani s strani radikalnih antikomunistov, ki ne želijo ozavestiti zapletenosti in spremenljivosti človeških drž. Med najpomembnejše predstavnike te formacije sta med drugim spadala tudi sociolog Zygmunt Bauman in filozof Leszek Kołakowski. Ti so želeli socializem izboljšati tako, da bi imel pravi človeški obraz. Navkljub vsemu se je veliko intelektualcev, ki se nikoli niso povezali s komunizmom, imelo za ljudi levice – dober primer sta denimo zakonca in sociologa Stanisław in Maria Ossowska, ki sta bila v stalinističnem obdobju odslovljena od poučevanja na univerzi.
Partija, ki je ljubosumno stražila svojo hegemonijo, je hitro začela z žigosanjem preveč drznih pisunov, ki so zahtevali takšna razkošja kakršna je svoboda govora. Ker to ni bilo stalinistično obdobje, so opozicionarji lahko objavljali in predavali na univerzah, ki so se začele spreminjati v svojevrstne enklave svoboščin in intelektualnega vrenja. Za slednje je bila odgovorna tudi skupnost mladih znanstvenikov, doktorandov in študentov, kot so bili na primer Jacek Kuroń, Adam Michnik in Karol Modzelewski. Na Varšavski univerzi je postala znana ekipa »komandosov«, ki je izvajala »desante« na različne javne dogodke in razprave in tam zastavljali neprijetna vprašanja. Med drugimi je bil njihova žrtev tudi Gomułkin sekretar. Nekateri od njih so bili otroci prominentnih komunistov (čeprav ni manjkalo niti prišlekov iz majhnih mest, stanovalcev študentskih domov), ki so bili že od mladih let prežeti s politiko, imeli so dostop do zahodne literature in podobne vzorce upora. Njihovi starši, člani predvojne poljske komunistične partije, so se upirali nepravičnosti kapitalizma, njihovi otroci – zatiranju, ki je vzniklo na njegovem mestu in za katerega so bili odgovorni ti prvi. Mlade upornike je fascinirala emancipatorna komponenta socializma, vendar so jih bolele laži v javnem življenju, vseprisotna cenzura in pomanjkljiv ekonomski sistem. Hkrati so Poljsko, ki je obstajala takrat, smatrali za svojo državo. Tako je razmišljal tudi velik del prebivalstva – in tega ne bodo spremenile izjave sodobnih politikov ali raziskovalcev z desničarsko/konservativno držo, po mnenju katerih je med leti 1944 in 1989 med Odro in Bugom zevala zgodovinska črna luknja, iztrgana iz »običajne« poljske zgodovine.
Šestdeseta leta so prinesla vrsto konfrontacij med vlado in inteligenco: protestno pismo 34 intelektualcev proti cenzuri; aretacija Kurońa in Modzelewskega za njuno odprto pismo naslovljeno na partijo, ki je zahtevalo resnično proletarsko demokracijo; nastop Kołakowskega na 10. obletnici Oktobra (oktobrske otoplitve, op. prev.), v katerem je ostro obsodil kulturno politiko Gomułkine vlade. V tem času so se pomembni procesi odvijali tudi v udobnih avlah Centralnega Komiteja PZDP ter Ministrstva za notranje zadeve.
Globoko zakoreninjene tradicije komunističnega gibanja so pomenile pritisk na enotnost. V resnici pa je, kot v vsaki politični organizaciji, tudi v PZDP kipelo od delitev in osebnih ideoloških konfliktov. Leta 1956 se je skupina, usmerjena k globlji liberalizaciji sistema, sprla z dogmatičnimi konservativci. Ko je Gomułka dobil vlado, je obnovil svoj položaj in spretno pomiril obe strani. Po manj kot desetletju mu je pred nosom zrastla nova grupacija. Njeni vodje so bili prav tako predvojni komunisti, vendar je bila za njih ključna izkušnja 2. sv. vojne in sodelovanje pri komunistični Ljudski gardi. Prav zato se je za njih prijelo poimenovanje »partizani«. Človek, okrog katerega so se zbirali, je bil Mieczysław Moczar, namestnik ministra in od leta 1964 minister za notranje zadeve, s tem pa – nadzornik varnostnih služb. Njihova ideologija, oziroma morda bolje rečeno vrsta miselnosti, je bila neokusna mešanica komunizma, nacionalizma in populizma, ter hkratnih zamer do odtujenih »elit«, ki so omalovaževale narodno svetost. Takšna mešanica je šla z roko v roki s poskusom igranja na patriotske in antisemitske strune – saj so bili po mnenju te skupine za kakršnekoli sistemske hibe odgovorni akterji judovskega porekla. Večji del poljskih komunistov so resda predstavljali Judje, vendar zgodbe o njihovem sovražnem vplivu, ki naj bi izhajal prav iz njihovega judovstva, predstavljajo srž antisemitskega mita o »židokomunizmu«, ki ne temelji na nikakršnih empiričnih osnovah, vendar ima na Poljskem na žalost še vedno svoje pristaše. »Partizani« so diskretno igrali tudi na protisovjetske note, toda ironično je, da je bil njihov vodja v času vojne agent sovjetske obveščevalne službe. V državi, ki ni imela popolne suverenosti, in v politični kulturi, kateri je neodvisnost vedno predstavljala osnovni element, je bila to karta, s katero se je dalo veliko priigrati. Z Moczarjem so se povezovali tudi mlajši člani PZDP-ja, ki so jih srbele pete v čakanju na prevzem boljših položajev, ki so jih že leta zavzemali »starejši komunisti«.

Protest, preganjanje, eksodus

Naraščajoča napetost je dosegla vrh leta 1967. Za katalizatorje so se izkazali dogodki na Bližnjem Vzhodu in izid šestdnevne vojne. Po tem, ko je Izrael s podporo ZDA premagal arabske vojske, ki jih je oskrbovala ZSSR, je Moskva s Tel Avivom prekinila diplomatske odnose. To so morale storiti tudi druge države bloka. Takrat je Gomułka imel slaven govor, v katerem je namignil, da so nekateri poljski Judje lojalni predvsem Izraelu. V prejšnjem poglavju opisane skupine pa so komaj čakale na to, da pod geslom premagovanja »sionizma« začnejo s čistkami v vojski in medijih. Ni treba dodajati, da kategorija »sionistov« ni označevala političnih povezav, temveč zgolj nepoljsko poreklo. V šali, ki je krožila v tistih časih, se en partijski član obrne na svojega kolega z vprašanjem: »Tovariš, kako se napiše ‘sionist’?«, čemur sledi odgovor: »Ne vem, ampak včasih se je to pisalo z ‘Ž-jem’«.
V ta kipeč kotel je takrat padla še ena sestavina: gledališka uprizoritev drame Praznik mrtvih Adama Mickiewicza, enega najbolj znamenitih avtorjev poljskega romantizma. Dramsko delo, ki v eni od svojih plasti naslavlja usodo in dileme zarotnikov iz devetnajstega stoletja, ki so se borili za neodvisnost od ruskega carstva, nedvomno prištevamo v kanon poljske kulture. Torej ni nič čudnega, da je bila njegova uprizoritev, ki naj bi, paradoksalno, proslavila 50-letnico oktobrske revolucije, pomemben dogodek, in to ne le zaradi izjemno visoke umetniške vrednosti. Vlada je hitro opazila, da se občinstvo nenavadno goreče odziva na vse citate, ki so na sceni neposredno prevpraševali rusko nadvlado nad Poljsko (kot npr.»Car je modrejši, Poljsko nam tepta vse huje, kar zrnje žitno ropa in ga uničuje, sam satan kaže mu način uničevanja.«²). Ti so seveda namigovali na poljsko odvisnost od ZSSR leta 1967.
Gomułkina vlada se je ustrašila možnih posledic v odnosih z Moskvo, zato so sprejeli odločitev, da predstavo umaknejo s programa. Pritisk se je stopnjeval – zadnja uprizoritev je bila že de facto politična demonstracija študentov s »komandosi« na čelu, ki so skandirali gesla kot na primer »Neodvisnost brez cenzure!«. Proti odločitvi vlade je protestiral tudi varšavski oddelek Združenja poljskih literatov, v katerem je prav tako rastlo opozicijsko razpoloženje. Čeprav se z današnje perspektive tržno usmerjene kulture to morda zdi abstraktno, je bila to takrat pomembna institucija javnega in celo političnega življenja, ki jo je vlada vsaj do določene mere morala upoštevati.
Kmalu po demonstraciji je minister za prosveto in višje šolstvo sklenil protipravno odločitev, da iz Varšavske univerze odstavi dva »komandosa«, Adama Michnika in Henryka Szlajferja. Osmega marca 1968 se je na univerzi kot protest proti tej odločitvi zbral shod, na katerega je prišlo približno tisoč ljudi. Udeležence shoda so milica in »aktivni kader« (evfemizem za mobilizirane delavce, op. prev.) – torej posebne enote v civilu – brutalno napadli. To je privedlo do uličnih demonstracij, ki so se v naslednjih dneh v valovih razširile po vsej državi. Na nekaterih univerzah so se začele študentske protestne zasedbe. Vsepovsod so se vrstile zahteve po svobodi govora, manifestacij pa se niso udeleževali le študenti, temveč tudi srednješolski dijaki in delavci. V Varšavi so sprejeli Deklaracijo študentskega gibanja, s katero so zahtevali tudi neodvisnost pravosodja in gospodarske reforme. Vendar pa je to gibanje hitro zamrlo. V obdobju enega meseca je bilo aretiranih skoraj tri tisoč ljudi, v večini delavcev. Nedolgo zatem so se odvili procesi proti najpomembnejšim predstavnikom opozicije. Izrekli so jim kazni od 1,5 do 3,5 let v zaporu. Na univerzah so množično odpuščali opozicijsko usmerjene predavatelje, zaprli so celotne oddelke.
Zatiranju leta 1968 je sledila množična propaganda, ki do danes ostaja predmet analiz kot skorajda klinični primer manipulacij. Že tri dni po shodu na univerzi so mediji, podrejeni PZDP-ju, opozorili na »inspiratorje« dogodkov. Izbrali so jih tako, da bi kar najbolj poudarili vlogo oseb judovskega porekla oziroma otrok neustrežljivih prominentov, »partizanov«. Prikazovali so jih kot odtujeno »zlato mladino«, ki ima destruktiven vpliv na svojo okolico. Toda napad na v resnici majhno skupino mladih je bil le en element bistveno širše antisemitsko-populistične kampanje, usmerjene proti »sionistom«, »liberalcem«, »hujskačem« ipd. Na shodih, ki jih je organizirala partija, da bi izrazila podporo sama sebi, so nosili transparente kot »Sionisti v Izrael« in slaven »Študenti k učenju, literati k peresu«, ki je inteligenci jasno sporočal, kakšno mesto v javnem življenju jim želi odmeriti PZDP. Uslužni publicisti so s prstom kazali na sovražnika: groznega, privilegiranega in odtujenega, objavljali so sezname sionistov in stalinistov, ki so izkoristili mladino. In kar je še hujše, antisemitizem ni bil omejen le na sfero jezika. V raznih ustanovah se je začelo odpuščanje oseb judovskega porekla, ki so jih obtoževali cele vrste grehov. Četudi so bile nekatere od teh obtožb (funkcionarstvo, zlorabe itd.) v tem primeru resnične, so v glavnem služile le kot kamuflaža za to, da bi se znebili tistih, ki so jih samovoljno določili za »sioniste« ali njihove privržence. Čistke so dosegle tudi politično elito: iz danes na jutri so odpuščali podsekretarje in direktorje.
Srečanja področnih partijskih organizacij so se spremenila v ponižujoče seanse. Nekateri so bili na teh seansah iz PZDP-ja izključeni, spet drugi, ki takšnega vzdušja niso mogli prenašati, so sami predali izkaznice in odstopili s položajev, saj se niso mogli sprijazniti s takšno usmeritvijo partije in niso želeli odpuščati oseb z judovskim poreklom.
Za veliko ljudi je bilo vzdušje preganjanja neznosno in jih je privedlo do odločitve za emigracijo. V obdobju naslednjih nekaj let se je s Poljske za stalno odselilo nekje deset tisoč ljudi, v večini je šlo za osebe z judovskimi koreninami. Med njimi je bilo tudi več deset znanstvenikov, novinarjev in umetnikov, večinoma pa je šlo za običajne ljudi, ki niso imeli nikakršne povezave s politiko. Navkljub mitom radikalne desnice, ki v tem želijo videti zgodovinsko pravico, naloženo funkcionarjem iz varnostnih služb in partije (torej: judovskim funkcionarjem) in se vsake toliko znova pojavljajo, so ti predstavljali le majhen del pomarčevske emigracije. Čeprav nihče ni bil »deportiran« na neposreden način, je vlada ustvarjala pritisk, da bi ljudi, ki ji niso ustrezali, ne le vrgla iz Poljske, temveč tudi ponižala. Ljudem, ki so odhajali, niso izdali potnih listov PRL-a, temveč enkratne dokumente za potovanje – samo v eno smer. Ljudem, ki so se v celoti imeli za Poljake, so tako odrekli poljskost – še ena šala tistega časa je bila, da bi se, če bi meje PRL odprli, v beg na Zahod podali vsi, razen nekaj tisoč Judov, ki mesta zase ne bi videli prav nikjer drugod. Za številne med njimi je postal Marec ogromna travma, zaradi katere so trpeli več deset let. Dodati je treba, da so odhajali tudi ljudje, ki niso imeli judovskih korenin, vendar niso mogli prenesti tega vzdušja, ali pa tisti, ki jim je bilo jasno dano vedeti – z odpuščanji, blatenjem v časopisih itd. – da v Ljudski republiki Poljski niso več zaželeni.
Zagnana kampanja pa vseeno ni mogla trajati večno, še posebej, ko je v določenem trenutku kontrola nad dogodki začela uhajati iz rok partijskega vodstva. Na zborovanjih so podrejeni napadali nadrejene brez ukazov ali pobude s strani tistih na višjih položajih. Napadali so celo najbližje Gomułkine sodelavce. Nekateri med njimi so se začeli zavedati, da so sprožili – oziroma si dovolili sprožiti – sile, ki so neposredno nevarne njim samim. Zato je Władysław Gomułka že 19. marca spregovoril partijskemu članstvu. Ko je napadel opozicijske intelektualce ni izbiral besed, a je obenem dal signal za zaustavitev čistk. Govoril je tudi o tem, da veliko Judov izkazuje lojalnost PRL-u. Dvorana, priučena discipline in poslušnosti vodstvu, je na tem mestu odprto izražala nezadovoljstvo in je med drugim vzklikala celo »Wiesław, bolj drzno!³«. Po preteku nekaj mesecev se je dinamika dogodkov postopoma zaustavila. Gomułka je znova prevzel kontrolo nad partijo, najostrejšim propagandistom pa je zamašil usta. Moczar je napredoval v najvišje partijsko vodstvo, toda moral je oditi z ministrstva za notranje zadeve, ki je predstavljalo njegov osnovni politični kapital – torej mu je bil pravi politični vpliv v veliki meri odvzet.
Toda družbeno-politične posledice so bile precej resnejše in širše. Nastopil je zadnji razhod partijskega establišmenta in angažirane inteligence: šok od zatiranj je povzročil, da slednja večinoma ni več želela popravljati sistema, temveč zanj zgraditi alternativo.⁴ Veliko ljudi, ki so preživeli Marec, je bilo kasneje aktivnih pri Komitetu za obrambo delavcev (1976), leta 1980 pa so se aktivno vključili v oblikovanje gibanja »Solidarnost«.

Težke lekcije

Poljsko leto 1968 ni bila množična izkušnja. Čeprav so se teh dogodkov udeleževali tudi delavci, je bilo takratno protestno gibanje v glavnem omejeno na milje inteligence ter bi zanj lahko rekli, da je bilo do neke mere elitarno. Tudi dandanes se gibanja spominjajo predvsem v teh krogih – in to predvsem starejša generacija levoliberalnih pogledov. Raziskave kažejo, da je splošna stopnja družbene zavesti o tej temi izjemno nizka – kar je sicer značilno tudi za veliko drugih dogodkov 20. stoletja.
Nad tem lahko dvignemo roke, vendar je ob tej priložnosti vseeno vredno poskusiti odgovoriti na vprašanje, zakaj bi moralo biti drugače, zakaj bi se moralo na Poljskem o Marcu vedeti več in zakaj bi ta moral biti bolj trajen element naše družbene zavesti. Iz perspektive predstavnika druge generacije, ki nima osebne zgodovinske travme zatiranja in preganjanja, se tri razlogi zdijo še posebej pomembni.
Prvič, družbeni angažma in nekonformizem, ki sta zaznamovala takratno uporniško gibanje, nam lahko še vedno predstavljata navdih. Navdih – toda ne priročnik. Ne gre torej za kult »davnih junakov« – Marca, »Solidarnosti«, ali prelomnega leta 1989. Slednji je še posebej težak, saj se prav oni sami, ker so še vedno prisotni v javnem življenju, neprestano sklicujejo na svoje pretekle zasluge, iz sebe ustvarjajo avtokarikature in ne želijo razumeti izzivov, pred katerimi stojijo mlajše generacije. Toda vseeno ne bi bilo dobro, če bi njihova pogosta nerodna odtujenost »od življenja« leta 2018 povsem zasenčila njihov pogum in pripravljenost jasno reči »ne« petdeset let nazaj.
Drugič, spomin na izkušnje, kakršna je poljsko leto 1968, nam dovoljuje, da se pobliže in bolj kritično posvetimo vlogi jezika v javnem življenju. Mehanizmi takratne propagande so privedli do ščuvanja enih skupin proti drugim, vzbujanja negativnih kolektivnih sentimentov in do tega, da so se pomeni različnih konceptov zabrisali; ponujali so zarotniško podobo sveta, ki ga naseljujejo sovražniki. Ni potrebno preveč razlag, da vemo, da so to problemi, s katerimi se je treba boriti tako danes kot tudi v prihodnosti. Paradoksalno lahko takšen sklep še dodatno podkrepimo z dejstvom, da se v poljski javni sferi še vedno reproducirajo antisemitski stereotipi, ki so bili med drugim osnovani v času Marca.
Tretji in zadnji element se tiče sposobnosti niansiranega in poglobljenega gledanja na zgodovino skupnosti – denimo narodne – v katero Marec sodi. Kot sem že omenil zgoraj, obstaja v poljskem diskurzu določena groteskna težnja, skupna pomembnim akterjem poljskega javnega življenja, da se čas komunizma smatra za obdobje, ko Poljske ni bilo, in je obstajal zgolj nekakšen fantom, ki so ga ugrabili komunisti, povsem odvisni od Moskve. PRL je bila seveda država z izjemno omejeno suverenostjo in vpliv ZSSR na njeno politično življenje je nesporno dejstvo. Vseeno pa ta poenostavljena zgodba prehaja na dnevni red pred samim dejstvom, da so milijoni Poljakov takrat živeli v lastni državi, čeprav morda ne takšni, o kakršni so sanjali. Poleg tega razpihovanja antisemitske kampanje, vodenja umazane propagande in posrednega izgona več deset tisoč ljudi v emigracijo, oziroma preprosteje rečeno, opravljanja vloge miličnikovega pendreka – ni zaukazala Moskva. Verjetno bi kdo rekel – tako je, za to so odgovorni »oni«, komunisti. Toda prav ti »oni« so predstavljali več kot dva milijona članov PZDP – Poljakov, poljskih državljanov. Poljaki so bili tisti, ki so iz države izgnali več deset tisoč drugih Poljakov, bili so partijski aktivisti, uradniki in običajni delavci, marksisti in konformisti brez idealov, ki so na srečanjih izvajali lov na čarovnice in ovajali, povprečni ljudje, ki so vstopali v partijo na položaje oseb, ki so jih iz nje izločili, in ki so na koncu rade volje kupili antisemitsko in populistično zgodbo. Na drugi strani so bili tisti, ki so se upirali, in niso želeli biti del tega, ohranili so kritičnost in so odklanjali prestop k izganjalcem. Tretja in zelo velika skupina ljudi pa je bila do vsega skupaj ravnodušna.
Vse to pomeni, da bi na Marec in na spomin nanj lahko danes gledali kot na lepo ohranjen primer za učno uro državljanske vzgoje ali pa poznavanja družbe. Seveda ne gre za vzpostavljanje enostavnih analogij, za maskiranje današnjih konfliktov v ponošene kostume, ali pa za to, da bi si tvezili, da gre pri konfliktu z Jarosławom Kaczyńskim ali Viktorjem Orbánom za isti boj kot ga je bila »marčevska generacija«. Toda lahko se izkaže, da s proučevanjem dogodkov izpred petdesetih let lahko naletimo na sumljivo živo in poznano tkivo. Takšna lekcija zagotovo ne bo udobna – vendar bo brez dvoma uporabna.

Članek je predelana verzija besedila, ki je bilo objavljeno na strani spletnega tednika »Kultura Liberalna« št. 478, 6. marca 2018 [https://kulturaliberalna.pl/2018/03/06/bertram-marzec-1968-przewodnik-historyczny/].

Łukasz Bertram je član redakcije internetnega tednika »Kultura Liberalna«. Zaposlen je na Inštitutu za sociologijo na Varšavski univerzi. Pripravlja doktorat na temo politične elite poljskega stalinizma. Je avtor knjige »Wyrodne dzieci nowoczesności. Indultowi tradycjonaliści katoliccy w Warszawie« (2016) ter člankov »PPN. 1976–1981. Język niepodległości« (2012) in »Obieg NOW-ej (2013)«; urednik spominov Stanisławe Sowińske »Gorzkie lata. Z wyżyn władzy do stalinowskiego więzienia (2017)«. Je sodelavec ustanove KARTA v Varšavi.

Prevod: Petra Meterc

1 Njegovega političnega programa ni mogoče istovetiti s konfiguracijo komunizma in nacionalizma, kakršna je bila značilna za Romunijo v času vlade Nicolaeja Ceauşescuja.

2 Prevod Rozke Štefan iz zbirke Pesmi in pesnitve Adama Mickiewicza (Mladinska knjiga, 1967) (op. prev.).

3 »Wiesław« je bil Gomułkin odporniški prevdonim, s katerim so ga nazivali tako v povojnih letih kot tudi ob uradnih priložnostih, kar je bila pogosta praksa v komunističnem gibanju.

4 Podoben učinek je imelo sodelovanje poljske vojske v zatiranju »praške pomladi«.