Avtor monografije o delovanju nacistične komisije za evidentiranje nemške kulturne dediščine med drugo svetovno je upokojeni profesor oddelka za nemščino Državne univerze v Iowi. V svoji dolgi karieri – diplomiral je v petdesetih, upokojil pa se je leta 2005 – se je v glavnem posvečal germanistiki, nemški in avstrijski folklori ter nacistični psevdoznanosti, tj. zlorabi znanosti pod nacizmom. Tej temi je posvečena tudi knjiga z naslovom Kulturna komisija Heinricha Himmlerja: programsko ropanje v Italiji in Jugoslaviji.
Delo se osredotoča na delo nemške »kulturne komisije«, ki je spadala pod okrilje raziskovalne in učne skupine »Dediščina« (Das Ahnenerbe), ustanovljene leta 1935 pod predsedstvom Heinricha Himmlerja. Komisija je bila interdisciplinarna, v njej so bili folkloristi, antropologi, jezikoslovci, zgodovinarji itd., ki so imeli za nalogo popisati ljudske zgodbe, pesmi, pripovedke in legende, običaje, šege, nošnje, arhitekturo itd. nemškega živeža na Južnem Tirolskem in Kočevskem, pred preselitvijo teh etničnih skupin v Rajh. Na Južnem Tirolskem je komisija pričela z delom spomladi 1940. Kot uvod v dogajanje Dow oriše zgodovinski lok dogodkov na južnotirolskem ozemlju vse od antike dalje in poda oris nacistične psevdoznanosti. Vsaj polovica »strokovnjakov«, ki so pod okriljem omenjene komisije delovali na Južnem Tirolskem, namreč ni imela visokošolske izobrazbe. Ideja za delovanje komisije je bila na nek način konzervatorsko usmerjena – ujeti pristen nemški način življenja, vključno z materialnimi dobrinami (umetnine, pohištvo, arhitekturne posebnosti itd.), ki bi jih nato prenesli na ozemlja, kamor bi na novo naselili priseljence.
Leta 1939 je bil podpisan sporazum med Kraljevino Italijo in Nemškim rajhom, ki je predvideval prostovoljno preselitev nemško govorečih Južnih Tirolcev v Nemčijo, vendar v njem ni bila omenjena komisija, ki je nastala šele kasneje. Nacisti so bili namreč mnenja, da je Južna Tirolska unikatna manifestacija nemške folklore, z neverjetnim bogastvom šeg in običajev, ki bodo odgovorila na vrsto akademskih vprašanj (str. 13). Področja, ki naj bi jih pokrivalo delovanje komisije, so bila: narodopisje, popis šeg in običajev, način življenja (gospodinjstva), ljudske zgodbe, miti in legende, popis simbolov (hišni in rodovniški), popis ljudskih pesmi ter plesov, analiza in kopiranje arhitekturnih posebnosti, kultura naselbin, fotografiranje arhivskega in muzejskega gradiva ter arhivskih matičnih knjig in snemanje dokumentarca. Nacisti so namreč bili mnenja, da so na Tirolskem našli ostanke starodavne nemške folklore in dialekta staronemškega jezika.
V drugem poglavju Dow pokaže, kako je kulturna komisija sledila nacistični psevdoznanosti, ki se je ukvarjala s teorijami svetovnega ledu (Welteislehre), mitologijo Lune, iskanjem Atlantide itd., v naslednjem poglavju pa obdela njene posamezne akterje: »kdo je kdo« in njihova področja raziskav. Četrto poglavje je posvečeno dejanskemu delovanju komisije na Južnem Tirolskem in težavam, s katerimi so se srečevali njeni člani. Italijanske oblasti se namreč niso strinjale s predpostavko, da je ves material (arhivi, kulturna dediščina itd.), ki je nastal pred letom 1918, preprosto nemški in zato predmet delovanja komisije, še zlasti pa so zavračale možnost preselitve tega materiala. Zanimivo, da so kot protiargument nemški strani fašistične oblasti želele dokazati multikulturnost tega prostora, hkrati pa so na različne načine ovirale raziskovalno delo komisije, npr. z domnevnim zapiranjem arhivov: komisijo je na vratih arhivov pogosto pričakalo obvestilo, da so zaprti, medtem ko je bilo za zaprtimi vrati bilo slišati nemoteno delo arhivarjev in uradnikov.
Za nas pa je še posebej pomemben preostali del Dowove knjige. Z napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 in okupacijo se je del komisije pod vodstvom dr. Hansa Schwalma namreč preselil na slovensko ozemlje. O njihovem delovanju na Kočevskem je pisal že dr. Mitja Ferenc v Prispevkih za novejšo zgodovino (leto 2002, št. 1), in to veliko temeljiteje kot Dow, ki Ferenčevega prispevka očitno ne pozna, kakor tudi ne nobene druge slovenske literature na temo Kočevarjev. Delovanje komisije na Kočevskem je bilo podobno tistemu na Južnem Tirolskem: fotografiranje oz. kopiranje matičnih knjig, popisovanje običajev in verovanj, arhitekturne posebnosti itd. Enak je bil tudi namen. Ko so npr. identificirali dve staronemški kmečki hiši, menda iz poznega srednjega veka, ki jih do tedaj niso našli še nikjer, je bil njihov namen ti hiši razstaviti in izmeriti dimenzije posameznih delov, da bi lahko identične replike naredili v muzeju na prostem v spodnjem Posavju, kamor so Kočevarje preselili, kot spomin na njihovo izvorno domovino. Na Kočevskem je komisija fotografirala oz. kopirala matične knjige po župnijah, za kar so naredili okoli 106.000 posnetkov. Komisija si je tudi prizadevala, da bi spravila na varno matične knjige, saj naj bi za njih slabo skrbeli, čemur pa se je odločno zoperstavil ljubljanski škof Gregorij Rožman.
Če je slovenska zgodovinska stroka vedela za delovanje komisije na Kočevskem, pa je bilo o njenem delovanju v Ljubljani doslej znanega le malo. Ferenc sicer omenja, da so v Ljubljani kopirali oz. fotografirali gradivo v Narodnem muzeju, da bi pridobili gradivo o nemštvu na Kranjskem. Gradivo bi naj bilo dostopno v nemškem Zveznem arhivu v Koblenzu. Iz Dowove knjige pa se pokažejo precej bolj obširne razsežnosti njenega delovanja v Ljubljani. Člani komisije so namreč fotografirali gradove na Kranjskem in pomembne stavbe v Ljubljani, domnevno pomembne za nemško arhitekturno dediščino. Za lastno varnost jim je baron Ludwig Lazarini priskrbel nekaj orožja, saj so se italijanskega spremstva otepali. Tako so namreč bili manj izpostavljeni partizanskim in četniškim napadom.
V arhivu Narodnega muzeja so uspeli narediti 135.000 fotografij oz. fotokopij arhivskega gradiva: posneli so matične knjige, heraldične knjige z grbi plemiških družin, statute cehov itd. Precej gradiva, ki ga niso uspeli fotografirati, pa so za evidenco popisali. Delo je potekalo kar štiri mesece. Pomožno osebje je komisiji zagotovil dr. Josip Mal, takratni direktor muzeja. Med njenimi glavnimi sodelavci pa se je znašel dr. Stanko Jug, ki je med drugo svetovno vojno doktoriral na temo turških vpadov, leta 1944 pa ga je kot pristaša OF aretiral Gestapo in je naslednje leto umrl v Dachau. Prav zaradi sodelovanja dr. Juga ne gre dvomiti, da se je v krogih OF o delovanju komisije moralo vedeti.
Komisija je bila aktivna tudi na gradu Turjak pri grofu Herwardu Auerspergu, kjer so med 21. in 24. aprilom 1942 dan in noč fotografirali zasebno arhivsko gradivo ter uspeli posneti 6.000 fotografij. Nato so v današnji Narodni in univerzitetni knjižnici posneli dodatnih 1.200 fotografij štirih srednjeveških rokopisov: dva iz samostana Jurklošter in dva iz Gornjega Grada. O rokopisih je komisijo obvestil prof. Balduin Saria, klasični zgodovinar in arheolog, ki je do leta 1942 predaval na ljubljanski univerzi, nato pa v Gradcu. Slednji je komisiji tudi pomagal pri lociranju in identificiranju najpomembnejših umetnostno-zgodovinskih del v ljubljanskih muzejih in galerijah, ki bi naj bile do potankosti popisane. Zbrano gradivo je bilo nato pripeljano v Brežice, od tam v Tržič, od koder pa se je za njim izbrisala sled. V tem poglavju lahko še bralec izve, da je bilo z odlokom komisije pohištvo družine Lazarini pripeljano v Gradec in shranjeno v klet tamkajšnje univerzitetne knjižnice. Razen seznama posnetih fotografij gradov in pomembnih stavb (samo seznam, brez fotografij) avtor knjige ni uspel locirati nobenega od naštetih gradiv. Na tem mestu je potrebno poudariti, da v nasprotju z Južno Tirolsko avtor v Sloveniji ni opravljal raziskovalnega dela, upošteval pa ni, kot že rečeno, nobene slovenske literature na to temo. Še več, celotno poglavje, ki govori o aktivnosti komisije na Kočevskem in v Ljubljani, temelji zgolj na dolgem poročilu, ki ga je spisal njen predsednik. Dow svoje pisanje utemeljuje na nekajtedenskem raziskovanju arhivov v Berlinu. Kljub naporom avtor nobenega od omenjenih fotografiranih oz. kopiranih gradiv ni uspel locirati, domneval pa je, da nekje so.
Po prebrani knjigi sem nemudoma kontaktiral nekaj kolegov in kolegic iz zgodovinskih krogov ter izvedel, da o delovanju komisije v Ljubljani ni vedel nihče povedati nič otipljivega. Kako to? Je res verjeti, da ob tako dolgi aktivnosti komisije nihče ne bi o njej vedel? Po eni od teorij zarote, bi (namerno) pozabo na delovanje komisije lahko pripisali popisu umetnin iz galerij in muzejev, za katere se do neke mere ve, da so dobile noge po letu 1945. S pridobitvijo tega popisa bi npr. bilo bolj jasno, kaj je v teh institucijah bilo shranjeno še leta 1942 in kaj je izginilo. Ali drugače, kaj je bilo na Turjaku še leta 1942, potem pa je skrivnostno izginilo ali pa bilo uničeno leta 1943. Možno je sicer, da je bil del gradiva uničen jeseni 1943, ko je grad postal prizorišče krvavega spopada med partizani in vaškimi stražami: tudi zato so kopije, ki jih je naredila komisija, še toliko bolj dragocene.
Preden bi se lotil iskanja izgubljenega gradiva, sem želel potrditi pristnost navedb v knjigi oz. poročilu. S pomočjo knjige dr. Milka Kosa iz 1931 (Srednjeveški rokopisi v Sloveniji) sem ugotovil, da so omenjeni štirje rokopisi res bili shranjeni v današnjem NUK-u in so tudi v poročilu oštevilčeni tako, kot jih je evidentiral dr. Kos. Iz tega sem torej sklepal, da je vsebina poročila pristna. James R. Dow ni uspel locirati gradiva, kljub temu, da je v raziskovanje vložil ogromno dela. Toda brskanje po arhivih ni tako preprosta naloga, kakor si nekdo, ki ni iz zgodovinske branže, pogosto napačno predstavlja. Na podlagi zapisanega v knjigi sem po mesecu dni brskanja naposled ugotovil, kaj se je z zbranim gradivom zgodilo. Vse kaže, da je gradivo prispelo v Berlin in je bilo del rajhove agencije za rodoslovje (Reichsstelle für Sippenforschung). Gradivo je bilo tik pred koncem vojne skrito v rudnike soli blizu Marburga in je nato v povojnih letih migriralo med današnjo nemško nacionalno knjižnico in posebnim arhivom za nemško rodoslovje v Potsdamu, ustanovljenim leta 1952. Od tam je bilo gradivo leta 1965 preseljeno v Državni arhiv v Leipzigu, kjer se nahaja še danes pod: Bestand 21962, Familiengeschichtliche Sammlungen des Reichssippenamtes, Kirchenbücher, 13 Slowenien, (13.01 Kreis Gottschee, 13.02 Kreis Laibach, 13.03 Kreis Radmannsdorf). Poleg že omenjenega gradiva je komisija očitno fotografirala tudi matične knjige evangeličanske župnije v Ljubljani. Dalje, obstaja tudi gradivo iz okrožja Radovljice, toda v obsegu veliko manjše. Iz večjih »nemških« naselij na Gorenjskem so namreč uspeli v glavnem fotografirati zgolj po eno matično knjigo, pa še to praviloma ne najstarejšo, kar kaže na odpor duhovščine. Od zgoraj naštetega ljubljanskega gradiva je skoraj zagotovo ohranjeno fotografirano oz. kopirano gradivo s Turjaka, arhiva Narodnega muzeja ter rokopisi iz današnjega NUK-a. Popis je dostopen tudi na spletu.1 Odprto ostaja vprašanje fotografij, za katere pa popis ni dostopen na spletu, ter seznam umetnostno-zgodovinskih del ter artefaktov iz ljubljanskih muzejev in Narodne galerije. V Leipzigu naj bi se torej nahajalo približno 250.000 fotografij oz. kopij arhivskega gradiva. Upam, da bo Arhiv Republike Slovenije v okviru evidentiranja arhivskega gradiva v tujini, ki se nanaša na Slovenijo in Slovence, v bližnji prihodnosti vključilo tudi Leipzig, da bi dobili popolno evidenco, kaj se tam nahaja, in ali je vso originalno gradivo še vedno v Sloveniji. Po pregledu historiata Zbirke urbarjev (leta 2003 uredila Lilijana Žnidaršič Golec) v čitalnici ARS je namreč jasno, da so nekateri urbarji turjaškega gospostva leta 1942 bili na gradu Turjak, nato so bili deloma (ne ve se, na kakšen način) leta 1945 vključeni v novonastali državni arhiv, nekaj so jih odkupili od posameznikov, zadnjega celo še leta 2003 (sic!). Ravno za slednjega obstaja kopija v Leipzigu, kar pomeni, da je še leta 1942 bil na Turjaku.
Knjiga Jamesa R. Dowa ima na koncu še bogat prevod nekaterih ključnih dokumentov, na katere se avtor nanaša v knjigi. Težko je podati končno sodbo o knjigi, saj po eni strani manjka v njej precej literature, po drugi strani pa je z odstiranjem delovanja kulturne komisije v Ljubljani knjiga pripomogla k lociranju pozabljenih kopij arhivskega gradiva, za kar smo lahko hvaležni.
1 http://www.archiv.sachsen.de/archiv/bestand.jsp?oid=13.01&bestandid=21962&syg_id=251077#gliederung