Fernand Braudel je Mediteran opisal kot tisoč stvari hkrati. Mediteran je skupek, koalicija različnih stvari, ki jih odnosi in povezave povežejo v stabilno celoto; celoto z lastno identiteto. In kot vsak skupek je tudi Mediteran nastal, živel, propadel; se razkrajal in bo izginil.
Mediteran je kompleksen geo-historičen, naravno-kulturni pojav; je hibrid, ki presega dihotomijo med naravo in kulturo. Mediteran je več kot le skupina izoliranih naravnih in kulturnih entitet, ki so se znašle skupaj v prostoru in času. Skupek Mediterana retroaktivno deluje na svoje komponente, vseh tisoč stvari, ki ga sestavljajo; prav zato, ker sestavljajo Mediteran, niso več enake kot prej. Spreminja in oblikuje življenje ljudi, živali in rastlin, jih premika naokoli, ustvarja specifične ekosisteme; ustvarja nove entitete, kot so mesta, države, imperiji, kuhinje, religije, elite, knjige, ki pišejo o njem. V skupku, ki ga imenujemo Mediteran, vznikajo novi pojavi, ki izolirani ne bi nikoli obstajali: ljudje, črede ovac, hribi in nižine, vroča poletja ustvarjajotranshumanco, specifičen način poletne paše na gorskih pašnikih.
Mediteran je tako v vsakem trenutku nepregledna množica povezav med materialnimi stvarmi: ladjami, otoki, planjavami, gorami in griči, sorodniki, vasmi in mesti, med državami in imperiji. Te povezave se vzdržujejo skozi nebroj aktivnosti in praks; vzdržujejo jih plovbe, paša, kmetovanje, trgovanje, poroke in gostije, vojne in konflikti. Vsak posamični odnos in vsaka posamična praksa ni pomembna; ker če bi bile, bi vsakič znova na novo ustvarila drugačen Mediteran; z lastno novo identiteto. A Mediteran je stabilna, inertna, počasna stvar; okorna in velika entiteta, ki le počasi potuje skozi čas in je brbotanje aktivnosti dogodkov ne gane, ne spremeni njegovega toka, njegove identitete; večina njegove moči je v rezervi, obstaja zgolj kot potencial; omogoča množico aktivnosti in stvari, a je sam večji, počasnejši od njih; Mediteran transcedentira vse, kar je; Mediteran je umaknjen iz dogajanja, iz bezljanja in tokov vsakdana.
Mediteran je odporen na spremembe in novosti; večina sprememb le opraska lupino, se ne dotakne biti Mediterana, ki leze počasi, zelo počasi. A Mediteran nima nesmrtne, večne in nespremenljive identitete; tako kot ni zgolj kaotičen tok performativnih entitet. Mediteran je šel skozi točke preloma; fazne prehode; simbiotične trenutke; točke, ko nekaj novih relacij določi njegovo identiteto, ko se Mediteran zgosti v novo obliko. Te točke so pogostejše in bolj dramatične na začetku; ko je Mediteran prej potencial, možnost, kot izdelana oblika.
Prva simbioza
Rojstvo Mediterana lahko postavimo v konec ledene dobe. Seveda je Sredozemsko morje obstajalo že prej, vsaj zadnjih 6 milijonov let, od Mesinske krize slanosti, ko se je zadnjič posušilo; obstajali so otoki, planjave, griči in gore, a to še ni bil Mediteran. Sredozemlje je bilo bolj mokro, bolj zeleno in poraslo z gozdom. Na južnih obalah ni bilo puščav. Sredozemlje je bilo tisoč stvari, a tisoč drugih stvari, stvari, ki še niso postale eno.
Ključni simbiotični dogodek se je sprožil na skrajnem jugovzhodnem robu, v Levantu in Anatoliji. Tamkajšnji lovci in nabiralci so začeli kultivirati sestoje divjih žit; enozrnice, dvozrnice ali ječmen; zrna so trli v moko in pekli kruh. Tisočletje ukvarjanja z divjimi travami jih je spremenila; zrna so postala večja; klasi se niso osuli sami, treba jih je bilo mlatiti. Skrb za razmnoževanje so trave prepustile ljudem.
Lovci in nabiralci v Iranskem višavju in jugovzhodni Anatoliji začnejo upravljati črede divjih ovac, koz, prašičev ali goveda. Črede se razširijo iz gorovij po vsem Levantu in Anatoliji; živali postanejo manjše, z manjšimi rogovi; postanejo udomačene, postanejo del hišnih gospodarstev, ki temeljijo na kmetovanju, stalnem življenju v vaseh in intenzivnem družbenem in religioznem življenju.
Več valov kolonistov je na čolnih začelo delati kratke žabje skoke, ob obalah, kot se pluje v Mediteranu. Na čolnih so ob družinah potovale tudi črede drobnice, vreče zrnja in lončenina; kjer so se ustavili, so ustanavljali poljedelske vasi. Valovi kolonistov so najprej dosegli Ciper, že okoli 7500 pr. n. š., tisoč let kasneje so dosegli Egejo, in nato v nekaj sto letih ob severnih in južnih obalah Sredozemlja pripluli do Portugalske. Vasi niso stale same; povezane so bile v omrežja menjave partnerjev in daril, kot je obsidian z Liparov in Melosa. Staroselski lovci in nabiralci se integrirajo v nove skupnosti ali ostanejo v goratem zaledju, kjer bodisi ohranjajo star način življenja, ali postanejo nomadski pastirji.
Ti dogodki so preoblikovali sredozemske krajine. Povzročili so izumrtje avtohtonih živali. V Sredozemlju je živelo skoraj 12 vrst pritlikavih slonov (najmanjši, le meter visok, je živel na Siciliji), pritlikavih vodnih konjev, jelenov, orjaških želv, cibetovk, orjaški glodalcev in sov, ki niso letele.
Ves ta bestiarij endemičnih živali je zamenjalo le okoli 20 vrst sesalcev, divjih ali domačih, ki so prostovoljno ali ne prišli z ljudmi. Jelene in lisice so na otoke pripeljali kolonisti kot lovne živali; miši in podgane so prišle v žitu, merjasci so podivjani udomačeni prašiči, korziški muflon je potomec udomačenih ovc, ki so prišle s prvimi neolitskimi pastirji.
Ljudje so posekali in požgali gozdove. Na severnih obalah avtohtoni listopadi puhasti hrast zamenjata zimzeleni črni hrast in makija. Sahara postaja čedalje bolj suha; požigi grmovja in črede ovac, koz in goveda so pojedli biomaso, zmanjšali delež vlage v ozračju; Sahara je postala občutljiva na klimatska nihanja; med 8000 in 4500 pr. n. š. južni rob Mediterana postane puščava.
Ta prvi simbiotični dogodek je prinesel tisoč novih stvari; ta prvi simbiotični dogodek je poenotil Mediteran; prinesel je nov način življenja, nove rastline, živali, nove ekosistem, nove prakse in omrežje povezav med skupnostmi; tisoč stvari Mediterana se začne povezovati v skupek.
Druga simbioza
Drugi simbiotični dogodek se prav tako sproži na vzhodu. Neolitske skupnosti so začele sistematično kultivirati trajnice in drevesne vrste, kot so vinska trta, oljke, fige in datljeve palme. Ovce v Anatoliji dobijo runo; postanejo vir vlaken. Kmalu zamenjajo starejše, muflonu podobne ovce, po vsem Mediteranu.
Iz hrastovih gozdov zahodne Azije, od koder je prišla udomačena vinska trta, je doma tudi kvasovka Saccharomyces cervisiae, ki omogoča fermentacijo vina. Prav ta kvasovka je prednik pivskega kvasa. Kvašen, vzhajan kruh in pivo sta prenos tehnologije fermentiranja vina; biokemične transformacije hrane so omogočile popolno izrabo potenciala kmetovanja; prinesle nove jedi, nove načine shranjevanja in nove kuhinje.
Bronasta doba je čas populacijske rasti, nastanka mest, novih načinov sobivanja, novih oblik politične organizacije. Gručasta naselja se povečajo; pojavi se monumentalna arhitektura: palače v južni Grčiji razkazujejo moč elit, da lahko organizirajo delo (pašo ogromnih čred koštrunov za volno; pranje, vlečenje, česanje, predenje in tkanje volnenih tkanin), razdeljujejo presežke in sodelujejo v omrežjih izmenjave prestižnih daril (bronastih trinožnikov, orožja, dišav, dragocenih tkanin). Presežki omogočajo nove oblike socialnosti, ki se oblikujejo okoli uživanja vina in olja, kot so velike tekmovalne gostije in simpoziji.
Nove vrste in prakse se povežejo v celoto Mediterana. Podnebje v nižinah, kjer je zgoščenih največ ljudi in naselij, zaznamujejo mile in mokre zime in žgoča poletja. Enoletne vrste, žita in stročnice, izkoriščajo mile zime, večino rasti opravijo v zgodnjem poletju; trajnice, kot so olive, fige in trta, pa so odporne na poletne suše. Oljke, fige in trta so kolonizirale nove kulturne krajine. Gričevja, prej porasla z gozdom, postanejo oljčniki in vinogradi.
Mediteranska krajina je razgibana, nižine in gričevja so le nekaj dni (ali celo ur) hoda stran od gora, ki jih pozimi prekrije sneg, poleti pa ostajajo sveže. Črede drobnice lahko ubežijo poletni suši s pomočjo transhumantnega premikanja med nižinami in hribi.
A transhumanca ima smisel le pri dovolj velikih čredah; zanjo je treba najprej izkrčiti gorske pašnike. Gorjani lahko postanejo specializirani pastirji, a ne izolirani; vključeni so v trge, kjer živalske produkte menjajo za moko in olje; kjer lahko delajo kot trgovci, vozarji, brusači. Če ne gre, se lahko spustijo v nižine kot dninarji, veslači, vojaki ali razbojniki.
Ves nabor teh praks zaznamuje presenetljiva odpornost in prilagodljivost. Mediteransko kmetijstvo je drag in potraten plug vedno dopolnjevalo ali zamenjalo z motikami in kopačami. Včasih je ceneje zaposliti številno družino kot rediti par volov. Prodaja olja in vina na trgu je gospodinjstvom prinašala dodaten zaslužek. Kmetijstvo se je hitro odzivalo na razvoj novih trgov, novih komunikacij (pomislimo na radikalno spremembo Krasa, ko je Trst postal svobodno pristanišče), a se je lahko vedno vrnilo na stare prakse, recimo ko je phylloxera uničila vinograde; ko so vojne presekale trgovske poti, so kmetje posekali trte in oljke in se vrnili k žitaricam.
Tudi transhumanca je lahko obsegala skupne črede ene same vasi ali pa celotne države; tako kot španska Mesta in Italijanska Dogana, državno organizirana transhumančna sistema, ki sta zalagala trge z volno.
Alternativni antropocen
Mediteran ni narava, tu ni nobene »narave«, ni stabilnega, inertnega ozadja, ki bi ga ljudje onesnažili ali uničili. Mediteran je artefakt, a ljudje niso edini, ki so ga kreirali. Mikrobi, kvasovke, ose, deževniki, ovce, koze, črni hrast, fige, dež, sestava tal, vzorci vetra, geološko ozadje, vsi, prav vsi so igrali vlogo pri njegovem nastanku. Mediteran je rezultat kolektivnega delovanja koalicije tisočih entitet. Mediteran ni izgubljeni raj, ki bi ga ljudje s sekanjem gozdov, oranjem in pašo degradirali. Prakse rabe tal delujejo kot surogati naravnih motenj, zato je biotska pisanost mediteranskih kulturnih krajin večja kot v nedotaknjenih izvornih sredozemskih ekosistemih.
Mediteran je prvi antropocen; je globok čas, ko so ljudje preoblikovali središče sveta. V Mediteranu smo ljudje geološki dejavniki že deset tisoč let. Mediteran je oblikovan, urejen, grajen; sestavljajo ga obsežni pašniki, osušena močvirja, izkopani izsuševalni kanali, terasirana pobočja, žitna polja, regulirani hudourniki, omrežja suhih zidov.
Kljub intenzivni in dolgotrajni poselitvi in rabi tal je Mediteran presenetljivo stabilen. Podnebna nihanja, ujme in viharji ne povzročajo katastrofalnih plazov; useki in erozija sta redka; če že, ju povzroča vračanje nazaj k naravi, opuščanje krajine, prenehanje skrbi za terase in obdelovanja zemlje.
Braudel je prav v Mediteranu opozoril na geološki, naravni čas dolgega trajanja; na dolga tisočletja, ko se ne zgodi nič, ko ni niti možnosti, da se kaj zgodi. Druga dva, hitrejša ritma, čas družbenih in ekonomskih trendov in hitro zaporedje dogodkov, sta kontaminirana s počasnim geološkim časom, z njegovo inercijo in počasnostjo. Braudel je pokazal na naturalizacijo zgodovine, na to, kako geologija, slepa, neosebna, počasna sila, modulira ritme zgodovine.
A morda je Braudel pozabil na zgodovinskost geološkega, naravnega, počasnega časa dolgega trajanja. Da je inercija in stabilnost Mediterana artefakt, ki ima svojo globoko zgodovino.
Leta 1610 se začne antropocen. 1610 je leto, ko v atmosferi upade delež ogljikovega dioksida. Ta udrtina v geološkemu zapisu je posledica globalnega zmanjšanja populacije; okoli 50 milijonov ljudi je takrat umrlo le v obeh Amerikah; zaradi bolezni, lakote, vojn in garanja v rudnikih srebra in zlata; njihove polja in pašnike je preraslo grmovje in gozd. Antropocen je geološko obdobje, ko ljudje, historična bitja, subjekti s spominom, refleksijo in odgovornostjo postanemo globalna geološka sila. Za antropocen ni odgovorno človeštvo kot neizdiferencirana masa posameznikov vrste Homo sapiens, odgovornost zanj nosi historično specifičen odnos do okolja, do virov in do drugih ljudi. Antropocen je predvsem kapitalocen, je posledica kapitalističnega načina proizvodnje, kjer majhna skupina ljudi izkorišča ljudi in vire za poganjanje ciklov produkcije in akumulacije kapitala.
Leto 1610 je leto, ko smrt milijonov domačinov v Amerikah postane vidna v geološkem zapisu. Je trenutek brisanja zgodovine teh ljudi; njihova zgodovina postane narava, poceni narava, vir. Leto 1610 je začetek primarne akumulacije globalnega kapitalizma. Zemlja postane majhna, geologija začne drveti in prehitevati ritme ekonomskih in družbenih konjunktur in zgodovinskih dogodkov. Od tu naprej je zgodovina predvsem geologija; ljudje smo postali brezosebna globalna geološka sila, kot so vulkani, tektonika ali bakterije.
Leto 1610 je tudi točka preloma za Mediteran. Mediteran, kjer vse poteka strašno počasi; kjer ima geologija svojo globoko zgodovino, strašno inercijo, kjer se spremembe dogajajo počasi, s kumulativnim delovanjem generacij, na mnoge, pogosto ne intuitivne načine; kjer so individualna dejanja le praske na površju, od leta 1610 ni več središče sveta; drvenje globalne geologije ga prehitelo. Mediterana ni več, to kar danes prepoznamo kot Mediteran, je le še stvar inercije. Mediteran je le še preteklost, ki traja.
A če antropocen negira osnovno predpostavko zgodovine, da je zgodovina stvar ljudi, aktivnih in svobodnih subjektov, narava pa zgolj stabilno ozadje, oder, na katerem se odvijajo drame človeštva, potem nam Mediteran kaže na alternativen antropocen, kjer se zgodovina začne s trenutkom, ko postanemo geološka sila, antropocen, antropocen kot je nekoč bil, kot bi lahko bil.