Ko je Donald Trump lanskega junija pred nekaj tisoč glavo množico častilcev v kolosalnem istoimenskem nebotičniku v središču Manhattna naznanil svojo kandidaturo, ga večina njegovih republikanskih in demokratskih kandidatov ni jemala resno. Se je pa v njegovi izključevalni, mnogokrat mizogini in rasistični dialektiki prepoznalo mnogo volivcev in volivk, Američank in Američanov povečini potomcev evropskih priseljencev iz srednjega razreda, lačnih sprememb v imperialistični zunanji politiki in nezadostno socialno usmerjeni notranji politiki dosedanjih predsednikov, predvsem pa naveličanih vladavine tehnokratskih elit na Wall Streetu, ki podpirajo demokratsko predstavnico Hillary Clinton.
Donald Trump je tako v svoji kampanji z odkritimi napadi na nedokumentirane migrante iz Mehike in Bližnjega vzhoda, raznospolne in raznoseksualne posameznice in posameznike, ženske in feministke, ter s svojo odkrito antiestablišmentsko držo identificiral problem ameriškega liberalizma, instrumenta represije nad delavnimi Američani, željnimi dobrega življenja, osebnega in finančnega uspeha, omejenimi s plačevanjem davkov in zveznimi regulatornimi sistemi, obsojenimi na vse večjo prekarizacijo in manjšanje življenjskih standardov. S svojo javno izključevalno in sovražno retoriko je uspešno legitimiral jezo in sovraštvo tistih posameznic in posameznikov, ki so se čutili zatirani s strani države in cenzurirani s strani ameriške levice, feministk, gibanj za človekove pravice in enakopravnost, z Obamovim predsednikovanjem in ne nazadnje predvsem njegovo tekmico, demokratsko predstavnico Hillary Clinton, zaradi afer na zunanjem ministrstvu in povezav z Wall Streetom široko prepoznavnim simbolom neuspeha ameriške demokracije v izteku starega in začetku novega tisočletja.
Predvolilna kampanja obeh kandidatov se je po neuspehu izzivalcev tako v demokratskem kot republikanskem taboru v prvi polovici letošnjega leta bolj kot k obravnavi perečih notranjepolitičnih problemov, s katerimi se sooča ameriška družba, in neuspehih zunanje politike usmerila v oseben in političen obračun, ki ni izbiral sredstev boja. Že tako polarizirani mediji so vsebini in programom obeh kandidatov namenili desetkrat manj časa kot najrazličnejšim aferam, medsebojnemu blatenju in provokativnim izjavam, ki so se nadaljevali ves čas kampanje. Kar se je zdelo v preteklih kampanjah nesprejemljivo, pogosto pa tudi neizrekljivo, je v izteku kampanje postalo nekaj povsem sprejemljivega. Predvolilna kampanja je bila tako zreducirana na Live Reality Show, v katerem smo o vsebinskih rešitvah slišali bore malo. Hillary Clinton se je ukvarjala s primernostjo svojega tekmeca in v ozadju prikrivala svoje klientelistične navezave s tehnokratsko elito, Trump pa je s svojimi preprostimi slogani skušal prikriti vsebinsko praznost svoje celotne kampanje, kar je precedens tudi v vsega vajeni Ameriki.
Tudi zato ne čudi, da se je v državi, kjer je predsedniška kampanja postala satira sami sebi, temu skoraj nemogoče (na)smejati, če pri tem nismo zmožni vsaj trohice samoironije in zraven potočimo še kakšno solzo oz. kot piše Marx v svojem osemnajstem brumairu: »Hegel pripominja nekje, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat. Pozabil je pristaviti: prvič kot tragedija, drugič kot farsa.« Poznovečerni šovi (Late Night Shows) z Jimmy Fallonom, Stephenom Colbertom in Trevorjem Noahom, pa tudi Jonom Oliverjem so postali žrtev lastne politične (ne)korektnosti in nikakor niso bili zmožni ustaviti debakla ameriškega vsakdana in letošnje predvolilne kampanje, ne da bi se ujeli v past lastnih redukcionističnih pogledov in instrumentalizacije »politične korektnosti« v odnosu do enega ali drugega kandidata.
Šele septembrska premiera nove, že dvajsete sezone prostaške, nespodobne in briljantno pronicljive risanke South Park je napovedala novo raven humorja, ki se je s svojo domiselnostjo povzpel visoko nad medle poskuse profesionalnih komikov, da relativizirajo farso ameriškega političnega vsakdana. Njena ustvarjalca, ameriška komika in animatorja Matt Stone in Trey Parker sta se tokrat odločila, da v desetih epizodah kontinuirano in z dobršno mero pretiravanja enkrat za vselej opravita z norostjo ameriške predvolilne kampanje.
Malo mestece South Park v Koloradu se ne razlikuje veliko od primerljivega naselja v katerikoli ameriški zvezni državi, volilno telo je zlovoljno in naveličano zatohlega predvolilnega obdobja in se kaj kmalu začne utapljati v nostalgiji ob pomoči dokaj zasvojljivega prigrizka, imenovanega Member Berries, zabavnega govorečega grozdja, ki svojim uživalcem šepeče všečne, pogosto idealizirane spomine na pretekle »zlate čase«. Metaforično orodje, ki satirizira vsesplošni trend popkulture, ki nas dnevno oskrbuje z recikliranimi glasbenimi in predvsem filmskimi uspešnicami, je krasna alegorija vsakdana, ki ga živimo v zahodnem svetu. Nostalgija ni več prijeten spomin na pretekle čase, nerodne in okorne filmske zlohotneže ter krhke vesoljske princese, temveč le še orodje za večanje profita industrije zabave. Če k temu pridodamo še neprestano namerno objavljanje provokativnih in nadležnih komentarjev na spletu, vse bolj popularno in pogosto trolanje, v katerega se tokrat v anonimnosti spleta zapletajo odrasli, starši večno mladih četrtošolcev in nekdanje/ga učiteljice/a Mr/s. Garrisona, ki svoje odkrito nasprotovanje (kanadskim) priseljencem maskira v precej uspešno predsedniško kampanjo, nam kmalu postane jasno, da prepuščanje nostalgičnim spominom ob uživanju govorečih vijoličnih jagod ni le sredstvo za pobeg od ponorelega konzumerizma in medijske obsesije sodobne ameriške družbe, temveč tudi spomin na »varne čase« pred razmahom svetovnega terorizma, obsesivnimi imperialističnimi intervencijami na Bližnjem vzhodu in predvsem večjo medsebojno povezanostjo brez družbenih medijev na majhnih in malo večjih napravicah v naših žepih in domovih.
Letošnja sezona South Parka kontinuirano sledi zgodbi lanskega leta, ki je z dobršno mero samoironije obračunavala z naklonjenostjo drugemu amandmaju ameriške ustave (Pravica nošenja orožja za lastno zaščito) in z njo povezanega večanja neenakosti med večinskim belskim prebivalstvom ter diskriminiranimi in marginaliziranimi rasnimi, verskimi, seksualnimi in drugimi manjšinami. Prihod novega ravnatelja v hram učenosti, (anti)mačističnega in (anti)šovinističnega predstojnika večinsko moške univerzitetne bratovščine PC bros, borcev za družbeno pravičnost in politično korektnost, je le eden od sladkorčkov za gledalce. Aluzija na nov val družbeno progresivnih trolov iz tako levega (Randi Harper) kot desnega (Milo Yiannopoulos) političnega spektra, ki s svojimi milijoni sledilcev na Twitterju sprožajo razgrete debate o »politični korektnosti«, je vse prej kot smešna in sproža številna vprašanja o polarizaciji in radikalizaciji vsakdanjega diskurza. Do katere mere se (še) lahko svobodno izražamo, ne da bi bili pri tem s svojim mnenjem nasilni ali kratili pravice drugih, kaj kmalu spoznajo tudi Stan, Kyle, Kenny in Cartman, ki postanejo žrtve verbalnega in fizičnega nasilja borcev za družbeno pravičnost in kaj kmalu spoznajo, da je črta med svobodo in kratenjem pravic Drugega izredno tanka in arbitrarno določljiva. Vsekakor šov ravno z neprikrito glorifikacijo nasilja sproži vprašanje o legitimnosti militantnega targetiranja tistega dela liberalne populacije, ki v svojih političnih nazorih ni tako radikalen in nenakosti ne naslavlja v enakem jeziku.
Razumljivo je, da junaki South Parka v hitro spreminjajoči se tkanini mikrosveta svojega mesteca tudi v letošnjem nadaljevanju ne ostanejo ravnodušni. Če je v začetku tega tisočletja veljalo, da brez mobilnega telefona ne moreš biti povezan s svojimi bližnjimi, lahko enako samozavestno trdimo, da to velja danes za Facebook in Twitter. Ironično je, da v svoji maniji po deljenju vsakodnevnih trenutkov morebitna izguba dostopa ali izbris računa posameznike vodi v osamo, kjer lahko nepovezani in nenamreženi preprosto obsedimo doma in zlovoljno poslušamo fifijevska moraliziranja na Radiu Študent. Risanka v tem primeru odlično izpelje transcendenco Cartmana, najbolj vulgarnega, politično nekorektnega, rasističnega in seksističnega četrtošolca v zglednega borca za družbeno pravičnost, ki s svojim dekletom »terorizira« ostale sošolce, kadar skupaj ne posedata med drugimi izobčenci v mestnem parku. Na drugi strani Kyle, večni glas razuma, dokaj hitro podleže vzvodom vrstniškega pritiska; fantje smo navsezadnje le drugačni od deklet in razumemo, kaj je zares smešno. Tako kot to različnost med nami in njimi, moškimi in ženskami, Evropejci in priseljenkami, razumejo v Skandinaviji, predvsem v tistih državah, ki so nekdaj veljale za vzor ekonomskega in družbenega napredka, tolerance in politične korektnosti in se danes na belo penečem se čelu cunamija domoljubnih in nacionalističnih gibanj zapirajo v trdnjave, za zidove in bodeče žice.
Ravno ti slonokoščeni stolpi, postavljeni širom zahodnega sveta, in njihova spiralno zavita stopnišča, po katerih gomaze mase žužkov, za seboj puščajoč majhne drekce neresnic in zavajanj, nelagodja in prestrašenosti, ki se jih divje otepamo, so znak, da je z nami nekaj narobe. Majhni so in skoraj neopazni, a ko stopnice preskakujemo samopravičniški liberalci, se nam zdijo ogromni črni ščurki, semena sovraštva, ki jih namesto, da bi si jih pogledali od bliže, pometli na smetišnico in spustili v naravo, želimo zatreti v kali, zdrobiti njihove hitinaste oklepe in jih razmazati po tlaku.
Pogledati od bliže bi pomenilo odtrgati se od ekranov, na katerih risani junaki udobno zleknjeni na kavčih zobajo vijolične jagode in si v brk mrmrajo Membe’ Membe’, ter se namesto v ogledalo, ki nam ga postavlja še en produkt glomazne ameriške industrije zabave, zazreti ven, zlesti iz svojih lastnih hitinastih oklepov in stopiti na cesto. Če se na sosedovi terasi otroci namesto z devetmilimetrskimi pokalicami radoživo igrajo z lego kockami in če čez cesto bela soseda pomaga črni pri urejanju gredic, pomeni, da moramo stopiti še korak dlje, za vogal, v drugo četrt, v sosednje mesto. In pri tem glasno kričati, o orožarskih lobijih, političnih učinkih spreminjajoče se sodobne družbe, nekorektnosti in družbeni pravičnosti, populizmih in nacionalizmih, vse bolj prisotni gentrifikaciji, odvisnosti od družbenih medijev, identifikacijskih politik, leporečja, prijateljskega govora in enakopravnosti. Tako glasno, da premotimo tisočletnike, njihove starše, svoje vrstnike, vzorne, delavne in prizadevne državljane, delavce in študente, prekerce in brezposelne, lezbe in trensače, pedre in strejte, svetohlinske borce za enakopravnost, konformne anarhiste, egocentrične avtonomiste, pokroviteljske odločevalce in vse druge, ki smo v vsakem trenutku prostega časa pritisnjeni ob ekrane svojih napravic. Tako glasno, da niti čivkniti ne bomo mogli. Bomo pa vsaj slišali. In tam se začne.