Merkel

Z njimi pa še vse tiste demokratske in navidez demokratske politike, meščanske konzervativce, pa tudi dozdevne socialdemokrate, ki so sprva iz praktičnih, ekonomskih in političnih razlogov pristajali na logiko, ki poganja vzpon in vladavino Orbána, Trumpa in Bolsonara, takoj zatem pa so tudi sami postali izmišljevalci velike laži, promotorji velikih strahov in kandidati za velike oblastnike. Prav to je, na primer, storil socialistični predsednik Francije François Hollande, ko je po nizu terorističnih napadov v državi uvedel izredne razmere, zaprl meje in v imenu nacionalnega strahu suspendiral svoboščine ter začel vladati preko dekretov. Hollandu, pred tem najmanj priljubljenemu francoskemu predsedniku po drugi svetovni vojni, so takšne poteze dvignile popularnost, podobno kot sta Zoranu Milanoviću pomagala organizacija veličastne vojaške parade v centru prestolnice in hermetično zapiranje meja s Srbijo, pri čemer je bil njenim državljanom vstop na Hrvaško povsem prepovedan – kot da so psi, Judje ali ravno Srbi – kar je Milanoviću zagotovo dvignilo popularnost, ni pa mu pomagalo, ker je bil, prav tako kot Hollande, zgolj drugorazredni promotor velike laži. Srca tistih, ki jim je bila njegova paradna hunta všeč in ki so so uživali v njegovem čezmernem ustaštvu, je medtem osvojil že neki drugi veliki vodja.
V času, ko tabloidi in spletni toaletoidi prevladujejo nad razumom, v državah, kjer ima klikabilnost prednost pred kakršno koli resnico ali informacijo javnega značaja, torej v državah, neodpornih na novodobni fašizem, so slabe novice tiste, ki prodajajo »vsebino«. Pri tem je vsebina lahko medijska in se nanaša na naklado, klikabilnost ali gledanost, lahko pa je tudi politična in se nanaša na osvajanje oblasti. Slabe novice morajo biti lažne, da bi bile učinkovite. Zakaj? Zato, ker v resničnosti nič ni zares dovolj slabo. In tisto, kar je dejansko precej slabo, se lahko uporabi proti medijem in proti politikam, ki živijo od izmišljenih slabih novic, saj so ravno oni, ti mediji in te politike, neposredno odgovorni za tisto, kar je slabo.
Leta 2015, ko je evropska begunska kriza dosegla svoj vrhunec in ko je že nastajal kontingent laži, ki je kasneje porajal velike strahove, iz katerih se je ustvarjalo veliko hrepenenje po velikih oblastnikih, je Angela Merkel sprejela zavestno odločitev, da Nemčijo pod svojo vladavino postavi na stran resnice. V tem istem trenutku je vsaki pismeni osebi, pa tudi komurkoli, ki dejansko živi v tem času in pozna logiko obdobja, ki jo je Roger Cohen tako domiselno povzel, moralo postati jasno ne samo to, da bo dotlej nedotakljiva kanclerka začela izgubljati na priljubljenosti, ampak tudi to, da bo na koncu koncev izgubila oblast prav zaradi nepristajanja na laž o beguncih.

S spominom proti travmam

Tistega leta 2015, ki se danes po mnogočem zdi že dolgo nazaj, se je z velikim plamenom razplamtela Sirija, nekdaj napredna, bogata, multikulturna, izrazito prozahodna in sekularna osebna diktatura Asadovih, ki so jo vneli Američani Baracka Obame s pomočjo piromanskih uslug svojih vojaških in političnih satelitov, Savdske Arabije in Turčije, na koncu pa se jim je priključila še Putinova Rusija. Sirci, vzgojeni po evropskih idealih in navajeni na evropsko življenjsko udobje, so se odpravili proti Evropi. Ta njihova izbira je bila naravna in edina možna. Kot pa se rado zgodi, so se sirskim beguncem na tej poti pridružili še drugi, ki so tej večji in dobičkonosnejši tragediji pridodali še svoje lastne ekonomske in življenjske nadloge. Po drugi strani, prek Sredozemskega morja, so se v orehovih lupinicah in napihljivih čolnih odpravljali reveži iz Afrike.
Angela Merkel se je znašla pred izbiro, ki je določila usodo Evrope, pa tudi usodo Nemčije. Namesto da bi zavarovala državne meje, namesto da bi jih blindirala in metaforično ter retorično zaščitila, braneč samo bistvo razlogov, zaradi katerih danes na svetu obstaja država z imenom Nemčija, namesto da bi torej postopala, kot so postopali skoraj vsi vladarji našega sveta, vključno s tistimi, ki so konec tridesetih in začetek štiridesetih let s svojih obal na drugi strani oceana nazaj v Evropo pošiljali ladje, polne judovskih beguncev, je Angela Merkel odprla meje in nesrečnike povabila v državo. To je trenutek, ki bo zagotovo močno odmeval v zgodovini. Z njim se bo, pa četudi v neki zelo daljni prihodnosti, Merklova znašla v družbi vladarjev, cesarjev, kraljev in knezov, ki so bili boljši od svojega časa in ki so reševali svet. V istem tednu, ko je kanclerka oznanila, da ne bo več kandidirala za predsednico svoje stranke, s čimer je napovedala tudi konec svoje politične kariere, se je čedni kanadski premier Justin Trudeau opravičil tistim ilegalnim prebežnikom, Judom, ki so jih pred sedemdeset in nekaj leti vrnili tja, od koder so prišli. Razlika med Merklovo 2015 in Trudeaujem 2018 je duhovna. Prvo je naslavljanje živih, drugo mrtvih.
Merklove tistega leta 2015 niso prisilile nemška zgodovinska izkušnja ali nemški krivda in odgovornost dvajsetega stoletja, temveč je postopala ob polni zavesti o značaju cesarstva, na čelu katerega se je znašla, in o spominu, ki je zapisan v ta značaj. Po uglašenosti spomina in značaja se zreli ljudje razlikujejo od otrok in nezrelih, veliki imperiji pa od majhnih, enkratnih in minljivih državic. Ona je seveda vedela, da ti ljudje, sirski begunci in vsi, ki so se pridružili njihovi usodi v iskanju rešitev za svoje težave, Nemčiji ne morejo škodovati. Lahko ji samo koristijo. Vedela je tudi, kar so vedeli turški sultani, ko so v šestnajstem stoletju sprejemali judovske begunce, prebežnike iz Španije in Portugalske, ne da bi jih pri tem skrbelo, da bodo ti ljudje v pokrajinah, kjer se bodo naselili, načeli občutljivo versko-etnično ravnotežje in strukturo. Vendar je prav tako vedela, ali pa je vsaj morala vedeti, da bodo ti ljudje iz Sirije že s svojo prisotnostjo na nemških tleh prebudili neke mračne demone v domačem človeku in v celotni skupnosti ter da bo tako oživela tista preteklost, katere vsebine niso bile nikoli skomunicirane in izgovorjene. Nemčija je, poleg vsega ostalega, tudi dežela neizgovorjenih travm. Tèma, ki lahko prileze iz tega, je nepredvidljiva. Merklova je z odločitvijo o množičnem sprejetju beguncev postavila to nemško tèmo pred izziv.

Napaka, ki bo rešila Evropo

Wolf Biermann, nemški kantavtor in verjetno najbolj znan politični odpadnik iz NDR, je pred nekaj meseci na to temo napisal pomemben tekst za New York Times. Človek z izkušnjo obeh diktatur, tako nacistične – njegov oče je končal v Auschwitzu – kot tudi komunistične, v katero je kot komunistični idealist z Zahoda rinil na vrat na nos, nato pa reševal živo glavo in lastna prepričanja bežeč nazaj, je napisal, da se današnja Evropa nahaja na zgodovinskem razpotju: ena pot, morda bolj negotova, vodi v liberalno in kozmopolitsko Evropo prihodnosti, medtem ko se druga pot, znana in preverjena, z repom med nogami vrača v Evropo nacionalnih držav devetnajstega stoletja. Angela Merkel je, kot piše Biermann, izbrala pravo pot in leta 2015 naredila »pravilno napako«. In to je dejansko bistvo velikega finala: z izbiro prave poti je naredila napako, ta njena napaka pa bo rešila Evropo. Če je Evropo sploh še mogoče rešiti.
Zelo nenavadno je, da se nihče ni zares ukvarjal s tem, kaj bi se zgodilo, če bi se ta ženska leta 2015 odločila drugače. Morje človeške nesreče, po katerem se prelivajo milijoni posameznih usod, imen in priimkov, je že pljuskalo po Grčiji in njenih otokih, a nezaustavljiva glavnina beguncev je šele prihajala. Grčija, kakor tudi druge države, na katere so naleteli na svoji poti, ni imela načina, kako jih zaustaviti, in kaže, da ga niti ne bi mogla imeti, vse dokler ti ljudje ne bi dospeli do Dunaja. Njihov obup bi po Grčiji preplavil še Makedonijo, Srbijo, Madžarsko in Hrvaško. V teh državah bi po sili razmer in mimo volje njihovih oblasti nastajala ogromna begunska taborišča, podobna tistim, ki so pred kakimi petdesetimi leti nastajala v Bangladešu, in ki bi v najhujšem primeru vnaprej določila usode ne samo ljudi v taboriščih, ampak tudi usode tistih izven njih. Še huje: nobena od teh držav nima ne kapacitet, da bi prenesla takšno morje človeške nesreče, ne minimalnih možnosti za socializacijo prišlekov. Begunci bi obtičali v taboriščih, ta taborišča pa bi iz držav, v katerih so zrasla, naredila nova taborišča. Tako bi to postala taborišča znotraj taborišč, kjer bi se umiralo od lakote in kdove kolikič že vadilo in treniralo humanitarne talente mednarodne skupnosti. Šele nemška kanclerka je te robne evropske države in njihova ljudstva rešila pred to usodo, čeprav one tega ne vedo ali zgolj nočejo priznati ali pa o tem nočejo ali ne morejo razmišljati.
Tretje možnosti v resnici ni bilo. Nemčija je te begunce vzela nase in s tem je ostala pri življenju tudi vizija liberalne in kozmopolitske Evrope, tiste Evrope, v katero so prav ti begunci polagali največje upe.

Ledena Lady

Legenda pravi, da se je Angela Merkel po vzponu na čelo CDU odrekla svojemu dotedanjemu velikemu pokrovitelju Helmutu Kohlu. Ko je leta 1999 izbruhnil škandal glede financiranja stranke in dotlej nepremagani strankarski patriarh ni hotel razkriti imen skrivnih darovalcev, je Merklova ta imena hladno objavila in celo pozvala stranko, naj se od predsednika distancira. Ni se ji maščeval, pokončno je prenesel to ne zgolj sodelavsko, temveč tudi zasebno izdajo, sama pa se mu bo odrekala še naprej, do groba in še čez. V tej aferi jo je grdo skupil tudi Wolfgang Schäuble, Kohlov naslednik na čelu CDU, ki so ga cele mesece vlačili po časopisih, dokler ni bilo razkrito, da je na svoje ime prejel donacijo sto tisoč evrov, kar ga je takrat stalo položaja, ki ga je takoj zatem zasedla Merklova. In tako se je 10. aprila leta 2000 začelo njeno obdobje. Takrat se je zdelo, da gre za hladno, brezčutno in neskrupulozno žensko, ki je v politiki pripravljena stopati preko trupel. Takšen je bil njen prihod na čelo stranke in Nemčije.
Enako hladnost – morda upravičeno – je pokazala v času grške dolžniške krize: nepopustljiva in popolnoma neprizadeta je bila ob prizorih siromašenja skupnosti, ki so jih Grki pošiljali v svet, da bi na nek način ganili svoje dolžnike. Nemčija se je domnevno bogatila z obrestmi grških kreditov, ali pa je bila to le propaganda Sirize, vendar v tistem času ni bilo mogoče niti slutiti nič od tistega, kar se je z Angelo Merkel zgodilo leta 2015. Ali pa smo, za razliko od nje, bili navdušeni nad nečim, kar se je v Sirizinem primeru kmalu razkrilo kot kvazilevičarska, nato pa nacionalistična demagogija. Medtem je Grčija pokleknila pred svojimi upniki, v Makedoniji pa je znova našla idealen objekt, s katerim si bo popravila načeto samopodobo.
In po tem se je zgodil nepričakovan dramski preobrat: ženska, ki ni imela srca za Kohla in Schäubla, ki sta obračala denarce, in za Grke, ki so prav tako obračali denarce, je imela dovolj srca za sirske begunce. Ali pa morda to niti ni bilo vprašanje srca temveč pameti, neke komaj kaj bolj kompleksne računice od tiste, po kateri se ravnajo evropski in ameriški nacional-populisti. Ti strateški lažnivci, ki čarajo in coprajo po Evropi, samo da bi prestrašili najširše ljudske množice s svojimi sladkimi lažmi, namišljenimi grožnjami in teorijami zarote s tisoč nadaljevanji, s katerimi so nadomestili modo latinskoameriških in turških žajfnic, računajo na kratkoročni dobiček, na pozitivne učinke, ki bi jih njihov način vladanja lahko imel na njih same in na njihovo ideologijo v naslednjih desetih ali petnajstih letih. Če se medtem, seveda, ne zgodi splošni kolaps, ki nas nujno čaka v velikem finalu, ki sicer morda ne bo videti kot tisti iz 1945, bo pa vsekakor privedel do enako revolucionarne spremembe civilizacijskih paradigem. Kakorkoli, kdor danes ni pripravljen biti del moštva, ki bo problem azijskih in afriških prebežnikov – se pravi že danes ilegalnih ljudi! – reševalo s pomočjo koncentracijskih taborišč, plinskih celic in krematorijev, ta se ne bi smel še naprej igračkati z rasističnimi in nacionalističnimi stereotipi o teh ljudeh z namenom, da bi jih razčlovečil. Ne glede na to, ali za njo stojijo vojaško-politični ali ekonomski razlogi, begunsko krizo lahko rešimo le na dva načina: s solidarnostjo ali z lagerjem. Tako prvo kot drugo sta preverjena evropska izuma.

Desničarka, ki si je drznila biti leva

Način, kako se je Angela Merkel odzvala na begunce in njeni vztrajnost ter trma po tem, ko se je izkazalo, da politika »pravilne napake« škoduje tako njej kot njeni koaliciji, niso zgolj značilni za nekoga, ki se orientira znotraj zgodovinskih namesto dnevnih in tabloidnih okvirov in je pripravljen tudi izgubiti tako, kot je izgubil na primer general De Gaullež. Vse to je mogoče pojasniti s pomočjo njenega življenjepisa in načina, kako je vstopila v Krščansko-demokratsko stranko in na stran tradicionalne nemške desnice, prav tiste, ki je svoj začetni moralni kapital utemeljila na temeljni osebni neoporečnosti in antifašizmu enega človeka: Konrada Adenauerja.
Doktorica fizike iz NDR, hči luteranskega duhovnika in učiteljice angleščine, se je začela ukvarjati s političnim aktivizmom tik pred koncem Honeckerjeve vladavine, v času enostrankarskega komunističnega režima, ko je bila družba še pod strogim nadzorom tajne policije in ko je praktično vsakdo vsakomur sledil in ga nadziral. Oče je bil do komunističnega režima pozitivno nastrojen, kljub temu pa se je pridružil Državljanskemu gibanju, pristni vzhodnonemški opozicijski sili, ki je junaško sprejemala udarce razpadajočega sistema, a se je potem na prvih in edinih večstrankarskih volitvah v zgodovini NDR katastrofalno slabo odrezala. Mati se je spogledovala z nastajajočo SPD, hči pa se je raje pridružila CDU. Angelina mati je tako pojasnila hčerino izbiro in parafrazirala njene besede: »V SPD-ju so prepevali komične pesmi o soncu in svobodi, v CDU-ju pa je vladal kaos, zato sem šla tja.«
To je vredno omeniti prav zaradi komičnih pesmi o soncu in svobodi. V dolgih letih vzhodnonemškega komunizma sta bili prav sonce in svoboda priljubljeni temi slavnostnih pesmi, ki so se prepevale na velikih dogodkih. Ta metaforični in simbolični sklop iz časa socializma se ni kaj preveč razlikoval od tistega, ki ga je napovedovala nova, demokratična in zahodnonemška levica. In ne glede na to, kako neustrezno je vleči resne sklepe iz šal in anekdot, kakor tudi iz tistih zgodbic, s katerimi nas starši hvalijo pred neznanci, ter ne glede na nespametnost prepričanja, da je Angela Merkel pristala pri krščanskih demokratih zato, ker so ji bile socialdemokratske pesmi smešne, v tej izbiri vendarle tiči nekakšna estetska logika in pravilnost. Ljudi v vzhodni Evropi je od levice, ki je v tistem času še bila nekakšna levica, odvračalo nejasno razlikovanje med tistim, v čemer so predhodno živeli, in tistim, v čemer bi pravzaprav morali biti soudeleženi. Tako se tudi na Poljskem, z izjemo kilavo reformiranih komunistov, konec osemdesetih let ni pojavila niti ena resna deklarativno leva politična sila. Vsi so bili, spet deklarativno, desni, vendar je bila njihova desnica pogosto praktično leva.
Nekaj podobnega se bo, ko bo dejansko zaključila svojo kariero, morda reklo tudi o Angeli Merkel. Ta je v času svoje vladavine, ki je daljša od Adenauerjeve, vladala in bo še nekaj časa vladala z držo in idejami, ki so v veliki meri bližje predstavam o levičarski poziciji kot pozicije, ki jih je zavzemal Gerhard Schröder. Tako je, na primer, poleti leta 2011, komaj tri mesece po nesreči v Fukušimi, kar počez sprejela odločitev o zaprtju osmih jedrskih elektrarn v Nemčiji in o postopnem opuščanju jedrskih virov energije do 2022. Ta odločitev, ki si je ne bi drznil sprejeti noben levi voditelj novega kova, močno nasprotuje interesom velikega kapitala, in prav nihče ni pričakoval, da bo tako odločna in dokončna. A ta odločitev je ni stala popularnosti. Strah pred temnopoltimi ljudmi je vendarle večji od strahu, da bo zaprtje nukleark povzročilo pomanjkanje elektrike po nemških domovih. Ta strah je večji tudi od strahu pred jedrsko eksplozijo.
Obstaja pa še en bolj redko omenjen razlog, zakaj je tako. Že Bertolt Brecht je za begunce rekel, da so »prinašalci slabih novic«. To je razlog, zakaj jih nihče noče videti, zakaj jih noče sprejeti v svoje, pogosto redko poseljene države (tako kot je pusta in prazna Kanada zavrnila evropske Jude). Begunci so, kot piše Zygmunt Bauman v za tukajšno temo izjemno pomembni knjigi z naslovom Tujci pred našimi vrati, »poosebljenje propada sistema«. Oni nam pred vrata prinašajo poslednjo in končno resnico o svetu, oni so napovedovalci konca sveta. A begunci, za razliko od pridigarjev in čudakov, katerih smešne besede ne bodo vznemirile nobenega razumnega človeka, nič ne govorijo, še več, oni nimajo pravice do svobode govora. Namesto z besedami pričajo z lastno usodo. Prav zato je njihova vest o koncu sveta na takšen način neznosna in nesprejemljiva, da jo leta 2018 pričakujemo na isti način, kot smo jo pričakovali leta 1939. Angela Merkel se je zoperstavila temu. Nemčija, ki je bila leta 1939 vir vsega zla na svetu, je leta 2015 s polno zavestjo sprejela begunce, jih naredila vidne in preusmerila njihove usode, s tem pa tudi usodo sveta.
Ni lahko predvideti, kako se bo Angela Merkel na koncu poslovila. Zamisel, da bi se umaknila s čela stranke, obenem pa do konca mandata ostala na čelu vlade, ni preprosto izvedljiva. Navsezadnje, mar ni ravno Merklova očitala svojemu predhodniku Gerhardu Schröderju, ko je po odstopu z mesta predsednika SPD nameraval še naprej ostati kancler? A kakršenkoli že bo ta odhod in četudi se bo poslovila ob zasramovanju, ki spremlja odhod vladarjev, ki so načrtovali svoj lastni poraz, bo zgodovina na njeni strani. Nemogoče bi bilo namreč verjeti, da bodo na koncu vseh koncev zmagali tisti, ki so si izmišljali laži o beguncih, in ki so zato, da bi vladali Evropi in Ameriki, na tej laži gradili strahi; da bodo zmagali tisti, ki so iluzijo o krščanskih ali – še bolj cinično – judovsko-krščanskih koreninah evropske civilizacije pripravljeni braniti s pomočjo koncentracijskih taborišč in krematorijev, tako kot so svojo prejšnjo iluzijo o združeni Evropi brez Judov že branili s pomočjo koncentracijskih taborišč, in si zdaj, ko so pomorili Jude, želijo judovsko-krščanske civilizacije, da bi jo usmerili proti muslimanom. Tako mi kot naši daljni potomci se zdaj lahko vračamo k Angeli Merkel kot svetli točki v mraku novega srednjega veka, tisti, po kateri so se orientirali brodolomci evropske civilizacije.