Meso in mesenost v romanu Čarobna gora

»Telo, ljubezen, smrt, to troje je eno samo. Zakaj telo je bolezen in naslada, in telo je izvor smrti, da, oba sta mesena, ljubezen in smrt, in v tem je njuna grozotnost in njuna velika čarovnija!«

Hans Castorp, protagonist romana Čarobna gora

Osrednjo vlogo pri njegovem vedenju o človeku in svetu ima spoznavanje življenja in smrti, ki ju ves roman vztrajno povezuje s (človeškim) telesom. V nemškem jeziku je konfliktnost telesa med življenjem in smrtjo še posebej razvidna, saj ima beseda »telo« dve ustreznici: Leib in Körper. Prva je etimološko povezana z življenjem (Leben) in predstavlja živ pojav, ki čuti, medtem ko beseda Körper izvira iz latinske besede corpus, kar pomeni »telo, truplo«. V tovrstno razlikovanje se nadalje ne bom spuščal, tukaj zadošča ugotovitev, da ima nemški jezik svojo posebno razsežnost, ki kaže na to, da sta tako življenje kot smrt tesno povezana s telesom. Da bi pojasnili, kako in zakaj je Mannu uspelo tako odločno nagovoriti temo mesenosti, se najprej vrnimo v duh tistega časa, v čas razvoja psihoanalize in modernih naravoslovnih znanosti, še posebej medicine in biologije, ki imata v romanu najpomembnejšo vlogo.

Ozadje nastanka romana

Na prelomu stoletja so v nemški javnosti vse bolj zanimivi postajali tisti spregledani vidiki človekovega bistva, ki se skrivajo v njegovi telesnosti, mesenosti in seksualnosti. V vsakdanjem življenju ljudi – še posebej je bilo to vidno na Dunaju – se je globoko ukoreninila t. i. »dvojna morala«, ki je po eni strani meščanstvu strogo prepovedovala razpravljanje o temah, povezanih z mesenostjo, erotiko in smrtjo, po drugi strani pa so se te v družbenem življenju in umetnosti tako razmahnile, kot še nikoli prej. Zgledni primeri obravnavanja teh tem v umetnosti so slikarji dunajske moderne, posebej znana sta Gustav Klimt in Egon Schiele, in pisatelj Arthur Schnitzler. Zaradi potlačevanja določenih pomembnih vsebin v vsakdanjem življenju ljudi je trpela psiha posameznikov, kar je ustvarilo plodna tla za razcvet psihoanalize. Freudovo vzgojno oz. izobraževalno poslanstvo v službi mesenosti in seksualnosti se jasno pokaže v njegovem pozivu k »seksualnemu razsvetljevanju otrok«. Pri obravnavanju mesenosti in samega fenomena mesa v romanu Čarobna gora so poleg psihoanalize in umetnosti imele ključno vlogo takrat rastoče naravoslovne znanosti, še posebej medicina in biologija. Mann se je poglobil v takratna spoznanja s področja biologije in medicine in prav zato mu je uspelo tako odločno nagovoriti skrivnostnost človeškega telesa in njegove mesenosti. Povod za nastanek romana je bilo zdravljenje njegove žene v sanatoriju v švicarskih Alpah leta 1912, kjer jo je obiskal za tri tedne. Tam je tudi sam govoril s strokovnjaki, ki so zdravili pljučne bolnike. Ob obisku je ženin zdravnik Friedrich Jessen Manna menda želel za pol leta obdržati na zdravljenju zaradi vnetja sluznice. Kot je pisatelj kasneje priznal, je imel ta dogodek nanj velik vpliv, kar se da razbrati tudi iz romana. Dr. Jessen naj bi celo prepoznal določene svoje poteze v liku vodje klinike, dr. Behrensa. V primerjavi z Mannom, ki je kljub priporočilom zdravnika odpotoval, je protagonist Hans Castorp, ki je sprva načrtoval obisk svojega bratranca v sanatoriju prav tako za tri tedne, po priporočilu dr. Behrensa svoje bivanje podaljšal na dolgih sedem let. Tako je v določeni meri roman avtobiografski, saj se avtor nanaša na resničen dogodek, ki pa je imel drugačen razplet. Podrobne opise vsakdanjega življenja v sanatoriju mu je priskrbela njegova žena z rednim pošiljanjem pisem. Glede strokovno medicinskih nastavkov v romanu se je posvetoval s prijateljem Arthurjem Schnitzlerjem, zdravnikom z dolgoletno prakso.

Literarni teoretiki so razbrali, iz katerih znanstvenih del je Mann črpal snov za pisanje svojega poglavja »Raziskovanja«, kjer se protagonist potopi v branje prav teh del. To so knjige Grundriss der Physiologie des Menschen (1875) fiziologa Ludimarja Hermanna, Theoretische Biologie (1920) biologa Jakoba von Uexkülla in najpomembnejša Allgemeine Biologie (1912), ki jo je napisal eden najbolj znanih biologov na prelomu stoletja Oscar Hertwig. Poglavje obravnava vprašanje »kaj je življenje?« in v njem je še posebej razvidno, da je Mann takrat nova biološka spoznanja povezoval s filozofijo življenja (Lebensphilosophie), ki prav tako obravnava življenje kot (biološki) pojav. Schopenhauer je eden izmed Mannovih najpomembnejših virov navdiha, zlasti njegov nauk, da človeka, kot tudi vsako živo bitje, določa »volja« oz. neutemeljeno stremljenje k samoohranitvi sebe in vrste, torej razmnoževalni nagon. Volja se skriva v samem telesu, v mesu, ki ga določata njegova prebujenost k nasladi in njegovo nenehno trohnenje, življenje in smrt.

Preden se bolj podrobno posvetim fenomenu mesa in mesenosti v romanu, naj najprej na kratko obnovim zgodbo. Začne se s potovanjem Hansa Castorpa iz Hamburga v sanatorij pri vasi Davos v švicarskih Alpah, kjer njegov bratranec Joachim Ziemssen boleha za tuberkulozo. Hans ga želi obiskati za tri tedne, toda njegovo bivanje se razvleče na sedem let. Za to je več razlogov. Prvič, dr. Behrens odkrije vlažno mesto na njegovih pljučih in tako predlaga dolgotrajno zdravljenje na kraju. Drugič, Hans se zaljubi v pacientko Clavdio Chauchat, ki prihaja iz Rusije. Z njo preživi noč, po kateri ona odpotuje, ampak obljubi, da se bo nekoč vrnila, zato Hans nanjo v sanatoriju čaka več let. Tretjič, Hans v svetu čarobne gore doživlja temeljito preobrazbo svoje osebnosti, kar mu v svetu ravnice ne bi nikoli uspelo. Poleg Joachima, Behrensa in Clavdie imata v njegovi zgodbi pomembno vlogo Settembrini in Naphta. Prvi se kot humanist in vzgojitelj zavzema za ideje razsvetljenstva, napredka, svobode in demokracije. Dunaj vidi kot glavno evropsko nevarnost, ki spodkopava te temelje. Drugi je jezuit, ki se zavzema za božjo državo in odrešenje zla, ki bi ju dosegel s terorjem in inkvizicijo. Od njiju se Hans v določenih trenutkih odločno distancira in v več primerih mu predstavljata nevarnost, da bi se poistovetil z njunimi ideologijami, ki so sovražne telesu.

Skrajna predanost fenomenu mesa

Protagonist doživlja vzgojno-izobraževalni proces na podlagi raziskovanja skrivnostnosti človeškega telesa. Svet čarobne gore je poseben svet, saj gre za svet bolnikov, kjer telo v njihovem vsakdanjem življenju prevzame toliko bolj pomembno vlogo. Bolezen iz človeka lahko naredi telo sámo, ugotavlja Hans. Njegov najpomembnejši mentor je dvorni svetnik dr. Behrens, v katerem vidi očetovsko figuro in ki mu predstavlja najpomembnejšo avtoriteto. A ta avtoriteta je tudi vprašljiva, saj je Behrens s svojimi melanholičnimi potezami tudi sam bolan in bolan zdravnik je »problematična pojava«. Biologija, medicina in fiziologija so njegove stroke, je tako rekoč »knez telesa«, ki mu je skrajno predan. Poimenovan je tudi »Radamant«, ki v mitologiji predstavlja sodnika v podzemlju, kar nam da vedeti, da je njegovo področje poznavanja tudi smrt. V poglavju »Moj bog, vidim!« Hansu v svojem laboratoriju ponudi, da se s pomočjo fizikalne znanosti, optike, skozi objektiv zazre v notranjost svojega bratranca. Hans z grozo zre naravnost v njegovo srce in mrtvaško okostje. Skozi svetlobni zaslon si ogleda še svojo roko in vidi, »kako je sila luči že zdaj opravila poznejšo nalogo trohnjenja«, vidi »meso, v katerem je živel, razkrojeno, použito, razpuščeno v ničevo meglo«. Na svojem prstancu vidi prstan, ki je potemnjen in bo enkrat zapustil njegovo meso in šel k drugemu mesu. Hans se prvič v življenju zave, da bo umrl. S pomočjo medicinske naprave za opazovanje notranjosti človeškega telesa protagonist zre smrti naravnost v oči.

Poleg preučevanja človeškega telesa v okviru naravoslovnih znanosti se Behrens telesu posveča tudi v umetnosti, v prostem času namreč slika portrete. Hans si jih želi videti, predvsem zato, ker je Behrens naslikal tudi njegovo ljubezen Clavdio Chauchat. Z namenom, da bi si ogledal njen portret, gresta z bratrancem na obisk k svetniku. Clavdia se mu na portretu zdi kakor živa; pove, da še nikoli ni videl tako dobro naslikane kože, dozdeva se mu celo, da vidi njene pore. Pri ogledovanju portreta si domišlja, da ob njegovi neposredni bližini ne bi vonjal barve, ampak vonj človeškega telesa. Behrensu je to uspelo kot dobremu poznavalcu telesa, ugotavlja Hans. Od Behrensa si želi izvedeti, kaj je meso, kaj je človeško telo in, ne nazadnje, iz česa je sestavljeno. Izve, da človeško telo ni trajno, da sestoji iz vode in beljakovin, ki morajo na koncu spet razpasti na kemijske sestavine. »Življenje je umiranje,« pravi Behrens in tako pove, da sta smrt in življenje eno. Behrens Hansa s svojo skrajno predanostjo preučevanju fenomena mesa pouči o človeškem telesu, ki ga obravnava kot objekt, ne v navdušenju, ampak prej v mračnem razpoloženju. Spoznanja o življenju, smrti, človeku in njegovem mesu mu podaja kot naravoslovec onkraj metafizike, torej fizično in empirično. Kdor želi razumeti človeka, mora razumeti njegove fiziološke in organske lastnosti, meni Hans. S svojim navdušenjem nad fenomenom človeškega telesa se po eni strani oddalji od Behrensove melanholije, po drugi strani pa mu zdravnikova znanja prikažejo njegovo veličastnost. Človeško telo in življenje se Hans nauči častiti predvsem zaradi Behrensa.

Netelesnost v skrajni pobožnosti

Kot Behrensovo nasprotje lahko razumemo jezuita in asketa Naphto. Njegova pojava je še bolj nenavadna, je skrajno pobožen človek, ki si prizadeva za netelesno ljubezen. Bolje ga lahko razumemo z vpogledom v njegovo otroštvo. Njegov oče je bil klavec in v primerjavi s krščanskimi mesarji, ki so žival pred usmrtitvijo omotili, da so se ognili njenemu mučenju, je klavno živino ubijal po Mojzesovi postavi, po določilih talmuda, kar pomeni, da je živali zadal klavski rez in jo pustil krvaveti, dokler se ni zgrudila. Tako je Naphta že v ranem otroštvu predstavo pobožnosti povezal s predstavo grozovitosti, v domišljiji sta se mu »videz in vonj brizgajoče krvi povezala z idejo svetega in duhovnega«. Zato resnično dostojanstvo človeka vidi v duhu in ne v mesu. Po mnenju Naphte človeška duša preveč stremi k temu, da vse veselje do življenja črpa iz telesa, zaradi česar je prizadevanje bolečin telesu »priporočljivo sredstvo, da ji pokvarimo veselje nad čutnostjo in jo tako rekoč poženemo iz mesa nazaj v duha, da lahko ta spet zagospoduje«. Na kratko, njegov opis problema lahko prepoznamo v frazi: Duh je voljan, a meso slabo.

O Naphti veliko pove tudi oprema v njegovem stanovanju, kjer ga nekega dne obiščeta Hans in bratranec Joachim. V njegovi delovni sobi izstopa gotska umetnina iz srednjega veka, »velik poslikan kip, vzdignjen na rdeče preoblečen podstavek«, z motivom pietà: Mati božja, ki v naročju drži trpečega Kristusa, iz čigar glave je »štrlelo trnje, obraz in udje so bili omadeževani in namočeni s krvjo /…/ in ob znamenjih žebljev v dlaneh in stopalih so viseli debeli grozdi strnjene krvi«. Naphta v njej ne vidi lepote mesa, ki je »popolnoma neumna«, temveč duhovno lepoto, kjer ni »nič več prizanašanja in olepševanja /…/ vse radikalno oznanja trpljenje in slabost mesa«. »Signum mortificationis«, na kratko utemelji Naphta. Gre za simbol ponižanja, pokorjenja telesa in hkrati prenehanje življenjskih procesov v mesu, odmiranje. Naphta poveličuje nekrozo, trohnenje mesa in njegov dokončni razkroj. Hans se postopoma oddalji od Naphtovih asketskih naukov in od tistih o slabosti mesa, ker ugotavlja, da »ljubezen ne more biti netelesna v skrajni pobožnosti«.

Meso kot substanca življenja

Protagonist zadeve vzame v svoje roke, dobesedno, saj si priskrbi (že zgoraj omenjene) knjige s področja biologije in fiziologije, ki jih ob večerih bere na svoji balkonski loži. Tako se poda globlje v bistvo fenomena mesa. Kot že omenjeno, se v poglavju »Raziskovanja« osredotoči na vprašanje »kaj je življenje?«. Ugotavlja, da je to toplota oz. »vročica materije, ki spremlja proces nenehnega razkrajanja in obnavljanja nevzdržno zapletenih, nevzdržno umetelno sezidanih beljakovinskih molekul«. Je »skrivno čuteče premikanje v neomadeževanem hladu vesolja, nasladno prikrita nečednost vsrkavanja hrane in izločanja«, »samooblikovanje /…/ nečesa napihnjenega, sestavljenega iz vode, beljakovin, soli in maščob, čemur pravimo meso in kar je postalo oblika, zgledna podoba, lepota, ob tem pa je vrhunec čutnosti in poželenja«. To obliko pa nosi »substanca, na neznan način prebujena k nasladi, organsko, gnijoče bivajoča materija sama, dišeče meso«. Čez čas Hans med branjem zapre oči, takrat vidi »podobo življenja, njene cvetoče ude, lepoto, ki jo nosi meso«. Podoba se skloni k njemu, tako da čuti njen organski vonj in rahlo bitje njenega srca. Obideta ga slast in groza in na svojih ustnicah začuti njen »vlažno prižeti poljub«. Mann fenomen življenja in njegovo temeljno substanco, meso, pripelje k mesenosti in z njo povezani erotiki. Hans se torej najprej pouči o življenjskem soku, ki ga predstavlja meso, o njegovi organskosti in dišečnosti, o njegovem bivanju, trohnenju in gnitju, nato se osredotoči na čutno, seksualno poželenje, saj je meso »na neznan način prebujeno k nasladi«. Gre za ljubezen in z njo povezano erotiko.

Ljubezen in mesenost

V svetu čarobne gore Hansovo srce neprenehoma vsiljivo udarja in dolgo ne ugotovi vzroka, ki bi upravičevalo njegovo bitje. Gre za njegovo ljubezen do Clavdie, ki se mu že od njunega prvega srečanja zdi skrivnostna. Spominja ga na sošolca Přibislava Hippeja, ki je kakor Clavdia imel poševne in modro-sivozelene oči ter podobna usta in glas. V enih izmed dnevnih sanj se Hans spominja dogodka iz mladosti, ko je gojil homoerotično ljubezen do Přibislava. Takrat si je od njega želel sposoditi svinčnik »z obročkom, ki ga je bilo treba potisniti navzgor, da se je rdeče pisalo pokazalo iz kovinskega tulca«. Gre za seksualni, falični simbol, ki ponovno pridobi pomen v poglavju »Valpurgina noč«, ko Hans prvič pristopi do Clavdie, in to z namenom, da bi si izposodil njen svinčnik. Ker je bila v tistem času erotika in še posebej homoseksualnost tabu tema, Hans na podlagi faličnega simbola (svinčnika) prepozna svoje poželenje do obeh in njuno podobnost. Nečesa, kar je tako temeljno kot spolno poželenje, ni bilo mogoče zatreti in se v sili kaže prek simbolov.

V Valpurgini noči, ki je namenjena plesu v maskah, si Settembrini z navajanjem verzov iz Goethejevega Fausta prizadeva odvrniti Hansovo poželenje do Clavdie. Toda učinek je nasproten, ta jo opazuje in prebledeva, ker je prišla v novi obleki iz lahke črne svile, tako urezane obleke ni videl še nikoli, njene roke so »gole prav do ramen«. Kot takrat, ko je zrl bratrancu naravnost v srce, spet zašepeta vase: »Moj bog!« Povsem ga premami »/p/opolna, močno poudarjena in bleščeča se nagota teh sijajnih udov od strupov bolnega organizma«. Na tem mestu lahko prepoznamo simbolno prevlado čutnega in spolnega poželenja nad lepimi besedami. Na plesu v maskah in kostumih je komunikacija telesna. Hans Clavdii izpove svojo ljubezen, pri čemer je govora o telesu. Z njo deli spoznanje, da je bila ljubezen tista sila, zaradi katere je njegovo srce vznemirjeno udarjalo in so njegovi udi drgetali. Srce in udi, torej meso, so nagovarjali čutno poželenje, in mišljenje tega ni želelo prepoznati, potlačilo ga je. Afektivno stanje, ki se kaže v mesu, v telesnem odzivu, je uvidelo pred razumom. Za Hansa je organizem veličastna sila in Clavdii zaupa, da je videl njen zunanji portret, še rajši pa bi videl njen notranji portret, fotografski negativ, kjer se vidi njeno okostje v meglenastem ovoju mesa. Hans ve, da ljubezen in telo ne moreta biti ločena. Če ne bi bilo mesa, ne bi bilo ljubezni, še več – ne bi bilo niti smrti. Telo, ljubezen in smrt je eno sámo. Na podlagi svoje ontološke pozicije, ki je osredinjena v telesu, spozna, da sta ljubezen in smrt s telesom nujno povezani. Njun izvor je v telesu, meseni sta. Ljubezen človeško telo navdane z voljo do življenja in razmnoževanja, smrt predstavlja njegovo stalno trohnenje. V mesu je čarovnija in grozotnost. Grozotnost je, da telo razpada in da se človek zaveda svojega konca – smrti, a proti njej obstaja urok, torej skrivnostna moč, magija: ljubezen, ki nima konca in meja. Vodilno misel Čarobne gore predstavlja klic k ljubezni do človeškega telesa, ki je lahko mogočnejša od smrti: »Kakšna neizmerna slast, če lahko božaš ta čudovita mesta na človeškem telesu! Slast, po kateri bi človek brez tožbe umrl /…/ daj mi, da propadem s svojimi ustnicami na tvojih!«