Meso in moč

Tako kot vsako jutro so se paragvajski delavci tudi tistega oktobrskega zbrali v pristanišču, da bi pričakali kontejnerje za razkladanje, nič sluteč o tem, kaj jih bo čakalo v enem izmed njih. Začetni tragični stavek zaznamuje tudi tragični dogodek, ki so mu bili delavci priča, ko so odprli vrata novo prispelega rdečega kontejnerja. Česar migranti ob vkrcavanju v Šidu niso vedeli, je, da so bili namesto do Italije odposlani na dolgo pot čez Reko, Egipt in Španijo – v Paragvaj. Ti kontejnerji so prevažali humus, in prav gnojilo je ustvarilo pogoje, da so po smrti zaradi zadušitve njihova trupla pospešeno strohnela.  

Ne tako daleč nazaj sem ravno za to revijo opisala, kako hitro lahko iz ljudi nastane superkompost, kot mi je ležerno reklamiral nek francoski podjetnik. Spomnimo se, rekel je: »/V/ treh mesecih se ti razpadejo kosti, v devetih si humus, eno leto pa je potrebno za superkompost v količini 1.5 kubičnih metrov. Za ves ta proces potrebujemo šest kvadratnih metrov površine. Del komposta lahko damo tudi tvoji družini, da posadijo drevo, če želijo.« In medtem ko je Francoz humusiranje ljudi izvajal uradno prek firme, trdnjava oz. tvrdka EU to uradno omogoča in sproža s svojo mejno politiko. Poleg zgornjega primera obstaja še več načinov, kako se meje EU, tudi slovenske, hrvaške, a s pomočjo evropskega Frontexa tudi makedonske in druge, lotevajo človeškega mesa: z žicami, ogradami, termokamerami, pretepanjem, policijski psi. Migranti zaradi vseh teh mejnih obeskov prehajanju teh mej rečejo »The Game«.

A to ni edina takšna meja niti edina igra s človeškimi življenji. Puščava v Arizoni je v 90. letih prejšnjega stoletja naštela po pet, šest trupel na leto, ko pa so se strateško vmešali ameriški politikanti, je na stotine ljudi vsakoletno preprosto razpadlo na žgočem soncu, če jim ni kakšen kojot, ki je zavohal meso, odtrgal glave in z njo igral fuzbal. Ko nas pot čez vse ovire in vse meje pripelje globoko v notranjost centra, pa ugotovimo, da se z nekaterimi ljudmi ravna prav enako kot z mesom – mišična masa, roba, mišica, ki se troši med delom.

Svež primer: v tovarni za predelavo mesa Tönnies, kjer zakoljejo več kot 30.000 prašičev na dan, je zbolelo več kot 2000 ljudi. V Nemčiji so ravno tovarne za proizvodnjo mesa eden najpogostejših virov izbruhov koronavirusa po vsej državi. A kdo drug se okuži v tovarnah, če ne delavci – priseljenci iz Bolgarije, Poljske, Romunije. Tako kot Ex-Yu delavci živijo skupaj kot sardine v bivališčih za delavce, delajo skupaj v obratu, tudi zbolijo skupaj in skupaj so v karanteni. Pogoji življenja in dela so enako slabi za vse (migrantske delavce). Drugi znani primer je klavnica v Vestfaliji, kjer so nizke temperature in nezadosten sistem filtracije zraka omogočili hitro širjenje virusa. Ljudje so padali kot zrele hruške. Odnos vodilnih kadrov pa je kot opica, ki si zakrije oči, usta in ušesa ter upa, da bo problem izginil sam od sebe. Lep primer je perutninska tovarna Tyson Foods v jugozahodni Gruziji, kjer so managerji pred drugimi delavci skrivali prvo smrt zaradi covida. Dva tedna sta bila potrebna, da so priznali, da je umrl človek, ki je v tovarni, kjer je na izmeno zaklanih 100.000 piščancev, preživel 35 let, po pet dni na teden in deset ur na dan. Ne nazadnje tudi Nizozemska – največji izvoznik mesa v EU, že to je problematično – zaposluje delavce začasno, prek agencij, in kot marsikatera druga institucija ali podjetje drži svoje pogodbene delavce v tovrstnih napornih, nevarnih razmerah in strahu – neredko namenoma, da bi bili hvaležni in ostali tiho.

Ni pa to edini trg za takšno ali drugačno meso, ali mesna industrija, ki je vreden omembe. Tu je še en trg – zloglasni trg človeškega mesa. Je eden izmed najbolj dobičkonosnih na svetu in baje prekaša tudi trgovino z orožjem. Trg človeškega mesa ali trgovina z ljudmi oz. »human trafficking« obstaja že od kolonizacije Amerike, žrtve trgovanja pa so ženske in otroci, a tudi (pretežno mladi) moški. Ženska je sicer že zdavnaj problematizirala svoj popkulturni status kot kos mesa, a ne pozabimo, da je tu še industrija, ki se ji reče prostitucija, prodajanje (pogosto kriminalno) »mesenih užitkov«. Tudi prostitucija seveda temelji večinoma na uvoženih ljudeh. Migranti so zaradi svojega izjemno ranljivega položaja precej pogosto žrtve trgovine z ljudmi. Mnogokrat so zaprti v improviziranih skladiščih, kjer so dnevno zlorabljani, brez premora. In edino, kar malo prebudi njihove steklene oči, je vmesno »čiščenje mesa«, ko čez njih zlijejo vedro vode, kot priprava za naslednjo rundo. In potem tako mokri, na že večkrat premočenem jogiju, skoraj ne da bi se premaknili – nadaljujejo. Ampak o vsem tem smo že slišali – eksploatirana in kolonizirana razredno, spolno in drugače obarvana telesa so že dolgo tema debate o dehumanizaciji, in to ne ta fini igračkasti, ki ji rečemo BDSM, daleč od tega. Konvencionalno pravijo, da dehumanizacija človekovemu telesu odvzame višje vrednote, ki ga delajo človeka, in iz njega naredi to, kar je najlažje in včasih nekaterim pravi gušt zgaziti – meso.

Ampak dehumanizacij je več vrst. Ljudi in človeška telesa se lahko dojemajo kot objekt, in če si kardiokirurg, ti to olajša delo. Lahko jih jemljemo kot stroj, kot to počnejo nekateri bionični ljudje, umetniki, ki si vgrajujejo tehnologijo, ali pa tudi kiborgi in v bodoče morda še androidi. Lahko pa se seveda vidijo tudi kot lastnina, kot sužnji v antiki, sužnji danes, ali ženske. Še najbolj znano pa je poživaljenje, ko rečemo človeku »govedo« ali »podgana« in ga obravnavamo kot takega. Na neki makroravni zaznamo še t. i. kataklizmične hiperscenarije »val, reka ljudi« ali ljudje-paraziti, kar je aktualna zapuščina holokavsta, nazadnje pa imamo tudi letošnji koronatrend: »človek je največji virus«. Ta sicer pri argumentaciji ne razlikuje med ljudmi, ki dejansko niso prispevali k onesnaževanju in podivjanemu izrabljanju vseh možnih virov, in tistimi, ki to logiko nekritično štancajo zavoljo razvojne (vojne) logike v slogu »uh, če pa se je povečala potreba/poraba«. Ta pomanjkljiva logika je poškodovala veliko regij po svetu, predvsem tistih, iz katerih prihajajo begunci, ki pa so potem obravnavani kot vse zgoraj našteto, od objekta do kuge. Lahko torej vsaj sklepamo, da posploševanje tipa človek = virus, parazit ni izpeljano najbolje. 

Obstaja pa neka drugačna vez, ki nas veže v širši kompleks vrst. Trg mesa je tudi trg hrane. Morda manj kot v preteklosti, ampak še vedno velja: človeško meso, kot vsaka druga razširjena vrsta, za nekatere plenilce predstavlja hrano. Številke so še posebej depresivne, če to dejstvo postavimo ob bok zgoraj omenjenemu tovarniško pridelanemu mesu: večinski del biomase kopenskih sesalcev sestavljajo kakopak – domači sesalci. Divja telesa biodiverzitete so se tako ali drugače povozila in razmesarila. Uničeno je veliko življenjskega okolja raznovrstnih rastlin in živalic zaradi njiv, farm, pašnikov in tovarn za predelavo vsega, kar je bilo vzgajano z namenom, da se ga pokolje.

In te krave, piščanci in pujsi so, tako kot ljudje, najbolj razširjene, uspešne vrste na svetu in kot take so odličen vir hrane. Plenilci, ki to obilno tržno ponudbo lahko izkoristijo, pa so mikroskopski. Pred njimi se zavarujemo s cepljenjem in vbrizgavanjem antibiotikov v piščance, pujse in krave, kar je neskončno kriminalno do živali in kar mnogi aktivisti po celem svetu problematizirajo – spomnimo se, kako so bolgarski vegani, pobarvani z rdečo barvo in oviti v plastično folijo, ponujali svoja telesa kot človeško meso, opozarjajoč na dejstvo, da premalo ljudi naredi miselno povezavo med mesom in umorom. Ubijajo pa se ne samo živali, temveč tudi habitat oz. živali prek umora habitata. Do zadev, kot je covid-19, pride zaradi porušenega ekosistema. Živalske vrste, ki bi lahko prispevale k raznolikosti in kompleksnosti življenja, so izbrisane. Naj (nejevoljno) spet postavim človeka v center zgoraj povedanega: če nas je naravni spekter prej varoval, nas zdaj ne več.

Ko pa smo pri varovanju, smo hkrati tudi pri strahu. Lahko sklepamo, da govorimo prvenstveno o nekem strahu pred izgubo življenja, potem pa še lastne človeškosti, ki pa jo napačno iščemo v esencialnem konstruktu sebstva, ne pa v odnosu do vsakokratnega drugega in kot nekaj, kar se vedno znova in z vsako interakcijo vzpostavlja. Tovrstno perpetualno vzpostavljanje v neskončnost je zahtevno dejanje in lenobne ustraši. Če pa kopljemo globlje, bomo ugotovili, da je v svojem bistvu ta »strah pred izgubo sebstva« zares strah pred izgubo nadzora, tovrsten strah pa v veliki meri izhaja iz neke zelo specifične socioekonomske pozicije v igri moči, kar pomeni, da gre nazadnje za politični boj.

Te političnosti mesa, telesa, in kar je še (ne)človeškega, se je na še najbolj domiselne načine lotevala znanstvena fantastika. Modeli prihodnosti, alternativnih preteklosti, post- in transhumanizma so že dodobra razdelali zgornja vprašanja. Cyberpunk na primer zavrača razsvetljensko logiko, da je telo nekaj že biološko fiksiranega, in predstavlja telo, kot da ga že od začetka, v mesu samem sooblikuje tehnologija. Ni nam treba preveč komplicirati, lahko se spomnimo že na stvaritev dr. Frankensteina – ta ni toliko zombi pošast, ampak enostavno po principu kiborga ustvarjen človek. Ni več razlike med mesom in telesom, saj je Človek ustvarjen kos za kosom, njegovo telo je kompozicija, in duh kot del kompozicije ni nasprotje mesa. Ne bi bilo prvič, da nam literarni primer modro ponazarja, kar sami velikokrat spregledamo: da v človeškosti ni esencializma in gre zgolj za kompozicijski relacionizem.

Za trenutek se bom ustavila pri komponiranju: res je, da transhumanizem, genetski inženiring in tehnološke izboljšave poskušajo človeka rešiti minljivosti in ustvariti nove možnosti, toda morda jim kot žalostno posledico uspe ustvariti zgolj bolj vzdržljive delavce. Vsekakor pa so nekateri eksperimenti mnogim pomagali živeti dlje in lažje. Hkrati pa niso vsi medicinski vsadki, plastična kirurgija, zdravila za povečanje učinkovitosti in podobno namenjeni temu, in ravno v tej genetsko-tehnološki zgodbi se še najbližje in najvidnejše vzpostavi zadnje postajališče našega popotovanja: odnos med mesom in telesom.

Meso je bilo do zdaj že tako ali tako vedno vpeto v telo, koncept telesa pa je bil v politični misli prezrt, dokler niso feministke, še najbolj sistematsko prek študij spolov, izpostavile telo kot bojno polje in politično križišče dejavnikov, kot so rasa, razred, spol, moč. Pojavila so se disidentska telesa, feministični kiborg manifesti, ekofeministične navezave telesa narave v odnosu do feminizma, pa tudi raziskave, ki se lotevajo futurističnega političnega imaginarija simbiotičnih življenjskih ciklov organizmov. A skupaj z »razvojem« se je pojavila tudi nova vrsta kanibalizma – tehnološki kanibalizem, v katerem so človeška telesa razmesarjena prek tehnologije prepoznavanja obrazov, prežvečena prek algoritmov, izbruhana po vseh kanalih 1 in 0 ter frankensteinovsko sestavljena v neki bazi podatkov, za nekim varovanim poslopjem, za neko mejo, ki seje smrt. In ko pomislim, da so se naše mame pritoževale nad pirsingi in tetovažami …