Kot eden izmed najpomembnejših virov trdne valute je igralništvo uživalo podporo podjetniških in političnih elit poznega socializma. Čeprav je casino deloval kot izolirana prostorska celota, je ob svoji nenehni širitvi načel tudi sistem socialističnih vrednot in sprožil posledice na družbenem in urbanem tkivu mladega mesta še pred ponovno uvedbo tržnega sistema, ko je igralništvo naposled postalo njegova poglavitna simbolna dominanta.
Metamorfoza obmejnega mesta
V povojni kontekst zamisli socialističnih novih mest v srednji in vzhodni Evropi, celo kot enega prvih primerov, lahko prištejemo tudi leta 1947 pričeto gradnjo Nove Gorice na sami hladnovojni razvodnici kapitalizma in socializma. Imaginarij tega novega mesta, katerega smoter sicer ni bil stanovanjski prilastek (mono)industrijski dejavnosti, kot je bilo to v primeru večine sorodnih na novo osnovanih naselij v vzhodni Evropi, ampak nadomestno upravno, gospodarsko in kulturno središče severnoprimorske regije po določitvi nove meje z Italijo, je bil v mnogočem podoben idealizirani podobi stvaritve novega, na kožo delovnega človeka pisanega habitusa. Prek svoje modernistično-funkcionalistične strukture, pa tudi v diskurzu, ki je spremljal gradnjo, se je na risalni deski arhitekta Edvarda Ravnikarja domišljeno urbano okolje v svoji prvi fazi konstituiralo v opoziciji do bližnjega »kapitalističnega imperializma«, odgovornega za izgubo starega mesta, a kmalu za tem, spričo velikih premikov v jugoslovanski notranji in zunanji politiki ter ekonomiji, doživelo redefinicijo svoje identitete.
V okviru tega prispevka pa nas zanimajo politične okoliščine ter prostorske posledice krepitve terciarnega sektorja za potrebe tujih potrošnikov, ki je dodobra posegel v izhodiščno podobo mesta kot izložbenega okna socializma, ob katerem so v času njegovega nastanka vlekli paralele z načrti za prestižni projekt Novega Beograda. Ta proces je še pred propadom jugoslovanskega socialističnega sistema pripeljal do razrasta igralniške industrije kot enega izmed najbolj izrazitih načinov kapitalističnega načina zabave. S to prilagoditvijo ekonomskega modela lokalnega razvoja povpraševanju z druge strani meje je prišlo do bistvenega odstopanja od dotedanjih vzorcev jugoslovanskega turizma, ki je sicer že prej poznal elitne rezorte zaprtega tipa, a bil v splošnem znan po tem, da njegov edini smoter ni bil le maksimizacija dobička.
A pri omenjenem fenomenu eksplozije obmejnega igralništva vendarle nimamo opravka z enostranskim procesom razgradnje socialističnih vrednot, na katerih je bilo osnovano novo mesto, in linearnim podrejanjem kapitalističnim vzorcem urbanega razvoja. Vpeljevanje socialistični ureditvi neprikladne ekonomske dejavnosti, namenjene izključno tujim gostom, se v svoji zgodnji fazi prej izkazuje v obliki spremembe upravljavskega režima na določenih mikrolokacijah (ob prvem igralnem salonu), predvsem pa kot sprememba družbenih praks. Na te bomo v nadaljevanju še posebej pozorni in jih postavili v okvir širših družbenoekonomskih sprememb v jugoslovanskem poznem socializmu. S fenomenom casinoja se bomo torej srečali na ravni njegove fizične umeščenosti v prostor in na ravni njegovega družbenega pomena kot dejavnika spremembe vrednostnih in moralnih načel socialističnega reda, ki so postajale proti koncu osemdesetih let vse bolj vidne.
Kulturno stičišče
Razvojni preboj je mlado mesto doživelo šele z združevanjem in ukinitvijo okrajev leta 1965, predvsem pa za uveljavitvijo svoje posredniške vloge pri čezmejnem prometu. K temu je odločno pripomogel t. i. drugi videmski sporazum med FLRJ in Italijo iz leta 1955, ki je v desetkilometrskem pasu omogočal vzpostavitev maloobmejnega prometa, kar je pomenilo izdajo prepustnic in olajšave pri prenosu blaga čez mejo za lokalno prebivalstvo. Prav tako je bil z namenom povečanja gospodarskega sodelovanja leta 1955 podpisan Goriški sporazum, osebni in tovorni promet pa se je še okrepil z razširitvijo Videmskega sporazuma (t. i. Tretji videmski sporazum) leta 1962. Z uvajanjem tržnih principov v jugoslovansko gospodarstvo se je pomen gospodarskega sodelovanja s sosednjo Italijo, ustanovno članico Evropske gospodarske skupnosti, še povečeval, na območju Nove Gorice pa je vzcvetel maloobmejni promet in z njim množica mesnic, bencinskih servisov in drugih lokalov, kjer so se imetniki maloobmejnih prepustnic z druge strani meje oskrbovali ceneje kot doma. Obseg terciarne dejavnosti se je od začetka šestdesetih do začetka sedemdesetih let kar podvanajsteril. Na račun tega, predvsem pa z ekstenzivnim razvojem industrije, je občina sredi šestdesetih let presegla slovensko povprečje narodnega dohodka in se do začetka osemdesetih let v republiškem merilu povzpela na 14. mesto.
Omilitev mejnega režima in naraščanje tranzitnega prometa je v šestdesetih letih močno spodbudila tudi razvoj gostinstva in turizma, ki pa sta še vedno zaostajala za republiškim povprečjem, saj je njun delež vse do osemdesetih let znašal povprečno le 2 %, kar pomeni celotno odstotno točko manj kot v preostali Sloveniji, temu ustrezno pa je bilo tudi manjše število zaposlenih v tej dejavnosti. Investicije v osnovno turistično infrastrukturo so bile sicer predvidene že v prvem investicijskem planu za Slovensko Primorje za obdobje 1947–1951, kjer je bilo za novogoriški hotel skupaj z restavracijo predvidena dobra polovica od 40 milijonov dinarjev, namenjenih za to panogo na celotnem »novoosvobojenem« ozemlju. Polovico tega zneska naj bi porabili že v letu 1948, a se je realizacija restavracije, kavarne in hotela zavlekla za kar deset let, čemur so botrovala nasprotujoča si mnenja o lokaciji, obsegu in vsebini tega objekta. Naposled so mu prostor našli ob kasnejši Delpinovi ulici, s čimer je bila njegova lokacija nekoliko odmaknjena od osrednje magistrale in je lahko tri desetletja kasneje, kot izoliran igralniški kompleks, zaživela bolj neopazno. Nov hotel Park je nadaljnji dve desetletji poleg solkanskega hotela Sabotin predstavljal hrbtenico nočitvenih kapacitet v občini, ki so jih koristili predvsem tranzitni gostje, uslužbenci carinskih služb in trgovski potniki, saj ni nudil prav velikega udobja. Nasprotno pa je nova restavracija hitro postala priljubljena točka gostov iz sosednje države in, kot se slikovito spominja ena izmed prvih meščank Nadja Koglot Puppis, takrat so »vsi mislili, da se v njej jé le po italijansko.« »Kot muhe na med« pa so na erotične predstave pričeli iz tedaj še močno konservativne Italije lesti obiskovalci nočnega kluba, ki so ga konec šestdesetih let uredili v kletnih prostorih hotela.
Ne le kulturno, ampak tudi ekonomsko odpiranje proti Zahodu v času po jugoslovanski ekonomski reformi leta 1965 je v drugi polovici šestdesetih let privabilo kopico italijanskih investitorjev, ki so želeli izkoristiti lego ob milijonskem in premožnem severovzhodu Italije in v Novi Gorici oz. v njeni neposredni okolici odpreti igralnico.[1] Ti so zato na tedanjo skupščino občine Nova Gorica (SO NG) pošiljali nadvse ugodne ponudbe, po katerih so bili pripravljeni nositi vse stroške opreme in odvajati polovico izkupička ter primakniti še kako drugo donacijo. Lokalna oblast je zato že od konca leta 1966 na republiško skupščino naslavljala pobude za spremembo Zakona o posebnih igrah na srečo, ki je onemogočal otvoritev igralnega salona v njihovem kraju. K ideji o razvijanju te, izmed socialističnih držav samo v Jugoslaviji dovoljene dejavnosti, jih je najbolj napeljal portoroški zgled, kjer je ob pomoči italijanskih partnerjev začel celotnemu kraju prinašati izdaten dobiček leta 1964 odprt Casino. Slednji je v začetku posloval kar po internih pravilih, prvi evfemistično poimenovani zakon o igralništvu za izključno tuje državljane in za tuje valute pa je Ivan Maček na mestu predsednika slovenske skupščine podpisal šele naslednje leto. Čeprav se je v osnutkih krovnega Zakona o igrah na srečo omenjalo možnost petih igralnic na območju SRS, med njimi tudi v Sežani ali Novi Gorici, je njeno odprtje v enem izmed teh dveh obmejnih krajev preprečeval pogoj o prirejanju iger roulette, chemin de fer, baccara simple, baccara tout va, trente et quarante, black 21, boule in iger na igralnih (»slot«) avtomatih zgolj v pretežno turističnih krajih z najmanj 1000 turističnimi posteljami in povprečnim številom 200.000 nočitev letno.
243 ležišč v tedanjih dveh novogoriških hotelih temu kriteriju še zdaleč ni zadoščalo, argumentom o možnosti hitrega dostopa po italijanskem cestnem omrežju in potencialu velikega števila dnevnih obiskovalcev pa republiške oblasti niso prisluhnile niti v primeru predlogov domačih niti tujih (so)investitorjev. Ob tem lahko domnevamo, da je socialistični družbeni ureditvi ne najbolj prikladen način zabaviščnega turizma ostal relativno nemoteč dokler se ga je posluževal majhen krog elitnih gostov v turističnem Portorožu in Bledu, množična obiskanost pa bi bržkone v tujini in doma sprožila očitke o podrejanju socialističnih idealov nebrzdanemu hlastanju po zahodnih devizah. A v tistem trenutku se je kot edini formalni »moralno-politični« razlog proti širitvi mreže obmejnih igralnic omenjalo dejstvo, da je v Jugoslaviji tedaj poslovalo že 9 salonov, v kapitalističnih Italiji in Avstriji pa samo 6 oz. 4, zaradi česar so pri zahodni sosedi, od koder je dejansko prihajalo 98 % hazarderskih gostov, celo razmišljali o uradni protestni noti. Drugi ugovori, ki bi jih pričakovali pod kategorijo »moralno-političnih« razlogov, v tedanjem času partijskega »liberalizma« niso prišli na dan niti na republiškem niti na lokalnem nivoju. Tam so moderen urbanistični ustroj mesta (socialistični značaj se ni več omenjal) celo šteli kot prednost pri umeščanju igralniškega turizma v njegovo tkivo, italijanski investitorji pa so Novo Gorico že videli kot bodoči prvovrsten turistični center, ki bi prenesel celo več tovrstnih objektov.
Obnova ekstenzivnega modela industrializacije v sedemdesetih letih ni bila naklonjena vlaganjem v rast obsega turističnih kapacitet oz. na splošno terciarne dejavnosti, v zvezi s katero so nekateri tedaj vodilni funkcionarji videli nevarnost, da spreminja Slovenijo v »družbo komijev«. Leta 1972 so poleg portoroškega hotela Metropol odprli nov velik igralni salon, konec obdobja Kavčičevega »liberalizma« pa je za nekaj let prekinil načrte SO NG in slovenskih[2] ter tujih turističnih podjetij za nadaljnje razvijanje tega tipa turizma tudi v drugih mestih. »Posebne igre na srečo same po sebi niso v skladu z osnovnimi načeli in tudi ne z drugimi političnimi dokumenti, da so delo in rezultati dela osnova za določanje položaja človeka v družbi in s tem v zvezi za zadovoljevanje njegovih potreb«, je leta 1973 ugotavljal republiški sekretar za finance Jože Florjančič, a v isti sapi nekako pokrpal integriteto sistema, katerega predstavnik je bil: »Posebne igre na srečo so torej institucija, ki je namenjena samo tujcem, mi pa pri tem zagotavljamo le prostor in druge pogoje za to igro.« Te »institucije« so bile pri nas, kot je pojasnil, »uvedene le [podčrtal avtor] zato, da se z njimi kompletirajo turistične storitve in se zadovolji tovrstnemu povpraševanju tujcev«.
Vztrajanje pri ohranitvi ali celo zaostritvi obstoječih pogojev za prirejanje posebnih iger na srečo, k čemur je težil omenjeni republiški sekretariat, pristojen za izdajanje dovoljenj, je govorila proti temu, da bi se tudi novogoriški turizem dopolnil s tovrstno ponudbo. V skladu s tem je bil zavrnjen tudi predlog podjetja Alpe-Adria, ki je leta 1971 začela v mestu graditi nov obsežen hotelsko-zabaviščni kompleks. Čeprav že v izhodišču z 246 sobami, pivnico, barom, nočnim klubom, kavarno, kegljiščem, pokritim bazenom in savno namenjen predvsem italijanskim in tranzitnim gostom (načrtovali so kar 85 % tujih nočitev), v centru niso uredili predvidene igralnice, ki bi jo naj omenjeno ljubljansko podjetje odprlo skupaj z avstrijsko-ameriškim partnerjem. A število domačih in tujih obiskovalcev se po pet let dolgi realizaciji te investicije, ki je bila v celoti pokrita s posebnim kreditom Jugobanke, namenjenim krepitvi celinskega turizma v Sloveniji, ni gibalo po načrtih. V kolikor so bile nočitvene kapacitete vsaj polovično zasedene, je na drugi strani nerentabilno posloval celo nočni bar. Zaradi problematične kvalitete gradnje tega postmodernističnega objekta in neuspešnega vodenja poslov, je TOZD hotel Argonavti, kot se je imenoval od leta 1979, vseskozi od otvoritve aprila 1976 dalje ustvarjal izgubo, ki se je je do stečaja leta 1984 nabralo za več kot 25 milijonov dinarjev. Pred tem se je kot eden izmed sanacijskih ukrepov omenjala tudi možnost odprtja salona z igralnimi avtomati, za katere so po novem Zakonu o posebnih igrah na srečo iz leta 1980 veljali nekoliko omiljeni pogoji. Ker pa je bil zaradi carinskih restrikcij njihov uvoz onemogočen, do preureditve dela tega objekta, ki ga je nameraval vzeti v zakup Casino Portorož, ni prišlo. Je pa v dokumentaciji hotela, ki sta ga po stečaju prevzela v upravljanje hotel Park in Iskra Delta za namen svojega računalniško-izobraževalnega centra, ostalo dovoljenje Republiškega sekretariata za finance, ki je pomenilo prvi korak k novemu poglavju novogoriškega turizma.
Devizna zlata jama
Kljub sklenitvi Osimskih sporazumov leta 1975 in »najbolj odprti meji v Evropi«, kot se je tedaj označevalo liberaliziran režim prehajanja med Italijo in Jugoslavijo, je pričel maloobmejni in redni promet na Goriškem konec sedemdesetih let izrazito upadati in sicer med letoma 1978 in 1981 za kar 24 % letno, kar je pomenilo upad števila prihoda tujih potnikov na raven iz leta 1966. V povezavi s tem je tudi novogoriški turizem v začetku osemdesetih let, čeprav je delež tujih gostov predstavljal le še dvajset odstotkov, kazal dokaj klavrno podobo. Leta 1983 je mesto obiskalo manj ljudi kot leta 1970 (34.000), število nočitev tujih gostov pa je sploh strmoglavilo na najnižjo raven do tedaj (18.000). Upad prihoda (italijanskih) gostov so pripisovali predvsem vplivom svetovne gospodarske krize, dvigu cen njihovih priljubljenih produktov, slabim cestnim povezavam, pa tudi skromni turistični ponudbi, omejeni predvsem na naravne znamenitosti.
Z recesijskimi trendi doma in v sosednji Italiji so se posamezniki, ki so se na lokalnem nivoju ukvarjali z razdrobljeno turistično ponudbo, najprej skušali spoprijeti z izkoriščanjem ugodnih klimatskih pogojev in razvojem športnega turizma, na katerega je resno računal hotel Park, ki se je tudi sam leta 1981 začel otepati z izgubo. V ta čas pa sodi tudi ponovna ideja o vzpostavitvi igralniškega centra, ki jo je začel udejanjati gospodarstvenik Danilo Kovačič. S spojitvijo HGP »Gorica« in TOZD Gostinstva Rožna dolina v GKP Gorica je zagnani direktor hotela Park leta 1982 začel z združevanjem razdrobljenega novogoriškega gostinstva in turizma, kar je bil že dolgoletni načrt občinskih oblasti, ki je v končni fazi leta 1986 pripeljal do enotnega konglomerata, poimenovanega HIT (hoteli-igralnica-turizem) Gorica. Osnovni namen vpeljave skromne igralniške ponudbe je bilo zagotavljanje boljše zasedenosti hotela po končanju nujno potrebne adaptacije, s katero so se odprle tudi možnosti prostorske širitve. A velikega deviznega priliva si od te dejavnosti v tistem času ni obetal še nihče, pač pa so si jo predstavljali zgolj kot dopolnitev in pomoč pri polnjenju nočitvenih kapacitet.
Decembra 1984 je bila končana predelava hotelske restavracije v t. i. Roulette Salon, saj Casino Portorož, ki je z omahovanjem vložil delež zagonskih sredstev, ni dopustil uporabe istega imena, kot ga je nosil sam. Njegov dolgoletni direktor Nino Spinelli je nasploh močno dvomil v potencial dnevnih turističnih tokov na Goriškem. Toda dogajanje v naslednjih letih je pokazalo ravno nasprotno, saj se je število obiskovalcev samo v petih letih povečalo kar za dvajsetkrat iz slabih 25.000 leta 1985 na skoraj pol milijona v letu 1990, kar je do tega leta skupaj naneslo 1.3 milijona obiskovalcev. Realizacija HIT-ove igralniške dejavnosti se je tako iz slabih 4 milijard italijanskih lir, ki so veljale v tem podjetju za »uradno valuto«, leta 1986 povzpela na dobrih 52 milijard leta 1990, gostinski del pa jih je k temu dodal še slabih 10. Novogoriška igralniška meka je tako glede na obseg poslovanja že leta 1988 zasenčila do tedaj največji jugoslovanski igralniški center v Portorožu in začela postajati opazna tudi v evropskem merilu. Temu so sledile stalne prenove in prostorske razširitve, tako da je bilo po celoviti adaptaciji igralnice leta 1989 na voljo že 350 avtomatov in 40 igralnih miz, naslednje leto pa se ji je pridružil še dodatni salon.
Ključnega pomena za eksplozijo igralništva v Novi Gorici je bil prevzem ameriškega tipa igralništva, ki ga je HIT-u pomagal uvesti ameriški poslovnež Steve Stojanović, in je za razliko od elitnega francoskega, pri katerem so vztrajali v Portorožu in večini drugih evropskih casinojev, gradil na množični dostopnosti in povezavi z drugimi načini zabave. Zapeljivost igralništva, ki je tudi iz protislovensko usmerjenih Italijanov vlekla denar naravnost v roke »komunistov«, se je prekrivala z vzorci kulturne potrošnje, ki jo je spodbujal naraščajoči medijski imperij Silvija Berlusconija.
Podjetje HIT, ki ga leta 1988 sploh še ni bilo na seznamu največjih slovenskih gospodarskih organizacij, se je po skoraj 600-odstotni rasti naslednje leto že uvrstilo na 123. mesto in postalo 3. največji izvoznik na področju turizma oz. 38. v celotnem republiškem gospodarstvu. Še več, konec leta 1990 je tedaj že dobro znani Danilo Kovačič že napovedoval, da bi lahko novogoriško turistično tržišče prineslo v slovensko državno blagajno toliko deviz kot celotni slovenski turizem skupaj. Razrasti igralništva kot modela razvoja lokalne ekonomije partijska elita verjetno ne bi sprejela tako zlahka le nekaj let prej, ko je predsednik slovenskega predsedstva Sergej Kraigher kot odgovor na prigovarjanje za dopustitev te dejavnosti predsednika SO NG Jožeta Šušmelja vprašal, »ali je naš ideal delovni človek ali špekulant.« V času, ko je na čelu republiškega izvršnega sveta Dušan Šinigoj (1986–1990) uveljavljal politiko ne le kakršnegakoli izvoza, ampak predvsem tistega, ki je prinašal visoko dodano vrednost v devizah, in so direktorji turističnih podjetij postali na moč dobrodošli obiskovalci v njegovem kabinetu, pa proti usmerjanju gospodarstva v to panogo v sicer nominalno še vedno socialistični državi ni bilo več resnih političnih zadržkov. »Nova Gorica ni Las Vegas, ima pa igralnico, ki je po svoji specifiki postala poznana širom po Evropi, še bolj pomembno pa je to, da materi Sloveniji prinaša lepe devizne denarce,« je pisalo na naslovnici regijskega časnika v času proti koncu obravnavanega obdobja. »Devizni argument« je odtehtal tudi varnostna tveganja (po Zakonu o prirejanju posebnih iger na srečo je moral svoje soglasje za izdajo dovoljenja prispevati tudi Sekretariat za notranje zadeve), saj je svoj lonček v obliki provizij nastavila tudi Služba državne varnosti.
Odmevnejših nasprotovanj pa, kot kaže odsotnost polemike v časopisju in v razpravah organov lokalne samouprave, ni bilo niti v ožjem lokalnem okolju. K temu je bržkone pripomoglo odpiranje novih delovnih mest. Skupno število zaposlenih v HIT-ovi igralniški in gostinski dejavnosti je do konca leta 1990 bilo že več kot 600, krepitev turističnega sektorja pa je postala tudi statistično opazna. Za razliko od predhodnega obdobja, ko je bil njegov delež v lokalni ekonomiji nižji od republiškega povprečja, se je v drugi polovici osemdesetih let dvignil nad to raven tako po odstotku družbenega proizvoda (3,5 %) kot po odstotku zaposlenih v tej panogi (3,3 %). Ta delovna mesta so za razliko od podcenjenega dela v novogoriškem vzoru Atlantic Cityju, prav tako znanem po bliskovitem razvoju igralništva na deindustrializiranem severozahodu ZDA od konca sedemdesetih let dalje, lokalnemu prebivalstvu nudila precej velik zaslužek. Ta je bil znatno odstopajoč od povprečja plač v socialističnem gospodarstvu, celo toliko, da so dobro plačana, a izobrazbeno nezahtevna delovna mesta začela ustvarjati distorzijo na trgu lokalne delovne sile in nespodbudno vplivati na željo mladih po nadaljevanju študija. Ni trajalo dolgo, preden je vsakdo izmed meščanov že imel koga od bližnjih, ki je imel korist od množice prihajajočih hazarderjev. Da je igralniški velikan deloval v socialističnem okolju in v povezavi z lokalnimi oblastmi, se je videlo tudi po »družbeno odgovorni« podpori športu, kulturi in investicijah v mestno infrastrukturo (mladinski dom, bazen), zlasti pa tisto, ki je služila estetskim in funkcionalnim potrebam njihovih obiskovalcev. Na splošno pa so bili izdatki, namenjeni lokalnemu okolju, bistveno nižji kot v primeru portoroškega Casinoja, ki je praktično v celoti postavil novejšo turistično infrastrukturo v kraju. Spinellijev dolgoletni model »ustvarjamo v socializmu, poslujemo s kapitalisti« oz. usmerjanje večine igralniškega zaslužka v lokalno okolje (tudi v šolstvo, zdravstvo, otroško varstvo ipd.) se torej v Novi Gorici ni ponovil v tolikšni meri kot v Portorožu.
Prisotnost igralništva se sprva ni kazala v obliki, kot jo poznamo iz druge strani Atlantika. »Ni mogoče reči, da je v primeru novogoriškega igralništva ta ali on izdelek, objekt, osebek kič sam po sebi, saj se za produkti skrivajo najbolj zveneča slovenska imena arhitekture, designa, kiparjenja, likovnosti, mediamarketinga itd«, je že v začetku devetdesetih let pisal neprizanesljivi kritik potvarjanja izvirne arhitekturne podobe modernističnega mesta Vinko Torkar, in pri tem izpostavil vprašanje, »ali je znosnejša demokratična diktatura osladnosti kiča ali strogost totalizirajočih avantgard?« Mesto je na videz še naprej živelo svoje »socialistično« življenje ali, kot je leta 1990 pribeležil nek novinar: »Neugledna Delpinova ulica, v kateri se nahaja igralnica, je vsak dan dobesedno zatrpana z vozili. Lokali, razen redkih izjem, so tod na zelo nizki ravni. Gostje, ki bi si morda radi kaj kupili, preden vstopijo v bleščeče igralniške prostore, ostajajo praznih rok. Kot v posmeh jim na drugi strani ceste brkati prodajalci ponujajo ‘južnjaški kič’. HITova prizadevanja za ureditev ulice, oziroma lokalov, so naletela na gluha ušesa. Morda se bo zmigala nova občinska oblast?«. Na dan je prišla bojazen marksističnih teoretikov urbanizma, da je priključitev Jugoslavije na svetovni trg pod krinko nevtralne »nuje stvari« in pojma »urbanosti« povzročila tudi »infiltracijo« zahodnih življenjskih vrednot. A trgovska in druge komercialne dejavnosti, pa tudi prostorska politika občinske oblasti, se očitno niso takoj prilagodile povpraševanju in iskanju profita, zaradi česar je HIT vzporedno z širjenjem obsega igralništva nenehno dvigoval tudi kvaliteto svoje gostinske dejavnosti, tako da so se prihajajoči gostje skoraj popolnoma gibali v okviru njegovih kapacitet. Ob tem se je kot turistična destinacija začela počasi pojavljati tudi »zelena« okolica (Goriška Brda, Posočje), mesto pa je ostalo iz teh tokov večidel izločeno.
Nezmožnost druženja v historičnem jedru in splet socialnih okoliščin, značilen za nova mesta, sta bila že od vsega začetka eden izmed glavnih razlogov, da je kar tretjina meščanov opisovala svoje mesto kot pusto in pri tem veliko bolj cenila njegovo lego, klimo in lepo okolico kot njegov urbanistični značaj. Že omenjeni zabaviščni centri niso uspeli povsem zaživeti, kar so še posebej občutili mladi: »Zvečer nimam kam iti. Lahko grem v Coctail, Argonavte ipd., tam pa nimam kaj delati (lahko piješ, lahko se pogovarjaš, kadiš in nič drugega).« A v kolikor so ta prizorišča še bila namenjena tako tujim kot domačim gostom, je igralnica in njena okolica delovala kot popolna klavzura, ki je živela svoje oddvojeno življenje predvsem v nočnem času. V njej se je govoril tuj jezik in se je plačevalo le v tuji valuti, s čimer pa so imeli opravka samo zaposleni, saj je bil jugoslovanskim oz. slovenskim državljanom vstop v igralniške prostore prepovedan vse do sprejema novega zakona leta 1995. Obljudena igralnica in njena okolica je tako postala izključna domena tujcev, ko pa se je Casino razširil še na hotelsko kavarno, so meščani izgubili eno izmed redkih družabnih zbirališč, zaradi česar so se tedaj prvič zaslišali nekateri kritični glasovi sicer povečini ravnodušnih domačinov. Oblikovanje družbeno-dostopnih prostorov z ne-izključevalnim značajem je namreč ena izmed bistvenih smernic načel sodobnega urbanega upravljanja, katere ignoriranje je bilo v socialističnem sistemu še toliko težje razumljivo. Izgubo funkcionalnega mestnega prostora je skušala občinska oblast v tedanjem kontekstu sicer nadomestiti s »samoupravnim« pogojem, da se v iskanje prostorske rešitve za razširitev igralnice vključi predstavnike Skupnosti krajevnih skupnosti in se jo prestavi v nadomestni objekt, s čimer bi se hotelski vrt ponovno sprostil za potrebe meščanov, a do tega ni prišlo.
Vodstvo podjetja HIT je pri svojih načrtih o dozidavah naletelo tudi na neodobravanje stanovalcev bližnjih stanovanjskih blokov, saj so ti s svojimi pritožbami ustavili izdajo gradbenega dovoljenja, v katerem je sicer SO NG predvidevala namembnost objekta le za dobo petih let. Najbolj pereč problem je bilo pomanjkanje parkirnih mest, saj je večina od tudi 3000 dnevnih obiskovalcev prihajala s svojimi avtomobili, tako da se je do tedaj mirna okolica hotela Park spremenila v kaotično prometno površino, kar je HIT v dogovoru z občinskim izvršnim svetom nekoliko omilil šele z izgradnjo novega parkirišča leta 1990.
Še pred tem pa se je že resno razpravljalo tudi o treh novih možnih lokacijah igralnice: med ulico Gradnikove brigade, Vojkovo in Kidričevo cesto; na Parkovšču; ali celo pri Vrtojbi. Za prvo varianto je že bil izveden natečaj, a do nadaljnjih korakov zaradi propada dogovora med HIT-om in njegovim ameriškim partnerjem ni prišlo. Potencialne lokacije ob načrtovani avtocesti pa kažejo, da je bil igralniški turizem že takrat skoraj popolnoma ločen od preostalega mestnega življenja ali pa je bilo slednje za obiskovalce celo moteče. Argumenti o pozitivni povezavi med modernim urbanizmom Nove Gorice in prostorskimi pogoji igralništva, s katerimi so v šestdesetih letih lokalne oblasti podpirale svoje načrte, niso zdržali, prihajajočih hazarderjev pa niso pritegnile niti ostale točke interesa oz., kot so ugotavljali kasneje, je postalo jasno, »da večine obiskovalcev teh igralnic samo mesto in njegova regija kot turistična destinacija z lastno zgodovino in značilno identiteto ne zanimata kaj dosti.« A do začetka devetdesetih let je donosna dejavnost, katere širitev so pri HIT-u utemeljevali z v občinskih planih opredeljeno usmeritvijo v izvozno gospodarstvo, ostala in končno obvladala dogajanje na Delpinovi ulici ter kmalu postala tudi ena izmed dominant mestnega prostora kot celote. Če še ne toliko v svoji fizični, pa vse bolj v konstrukciji svoje simbolne podobe v smislu prizorišča imaginarnega in fantazijskega dogajanja.
Ko govorimo o ustvarjanju »imidža« nekega mesta se moramo zavedati, da konec osemdesetih let še ni bil čas t. i. urbanega menedžmenta oz. »place brandinga«, ki se je močno razširil z vzponom neoliberalizma v naslednjih desetletjih. Vendarle pa lahko spremembe v reprezentaciji Nove Gorice že zaznamo prek razglednic kot osnovnega sredstva konstrukcije turistične podobe kraja. Prve razglednice Nove Gorice ustvarjajo vzdušje prijetnega skupnostnega življenja v novih, lepo urejenih soseskah. Tiste, ki so nastale v šestdesetih in sedemdesetih letih, prikazujejo živahno prometno os, reprezentativne objekte, zelene ambiente in skoraj v vseh primerih tudi spomenike partizanom in osebnostim iz preteklega političnega ter kulturnega življenja. Fotografirani portreti se torej ujemajo z vizijo prostorskega odraza socialistične modernosti v kombinaciji s poudarkom na poglavitnih krajih spomina, vezanih na konstitutivne točke narodne in revolucionarne zgodovine. Bolj kot pa se bližamo koncu osemdesetih let, več razglednic posreduje zapeljivo podobo nočnih panoram in fotografij posameznih zabaviščnih objektov. Sporočilo o urbanistični strukturi modernega mesta in njegovi glavni arhitekturni pomniki pa so že močno potisnjeni v ozadje, dokler ni naposled popolnoma prevladal nov estetski režim sanjskega okolja igralnic in z njimi povezanega glamuroznega načina življenja – tudi na tistih z napisi v slovenskem jeziku
***
Bleščeči igralniški objekti in spremljajoča infrastruktura so danes vizualno izstopajoč, v zavesti meščanov pa s preostalo teksturo mesta že zlit element, katerega prisotnost je pravzaprav postala eden izmed glavnih prostorskih pomnikov Nove Gorice. Z ozirom na radikalne spremembe v urbanem tkivu v nekdanjih socialističnih državah, ki so nastale kot posledica intenzivnih intervencij kapitala, bi nas takšen razvoj ne presenetil, v kolikor bi govorili zgolj o rezultatu ekonomske tranzicije iz devetdesetih let. Toda v primeru novega mesta ob meji, postavljenega kot nadomestno regionalno središče in obenem konstituiranega kot protipol kapitalistični organizaciji urbanega življenja, lahko sledimo transformacijam ekonomske strukture in družbenih praks že za časa (poznega) socializma. Z novim mednarodnim položajem Jugoslavije in njenim odpiranjem na Zahod je nekdanji »svetilnik« ne meji dveh ideoloških sistemov že v zgodnji fazi svojega razvoja izgubil značaj izložbenega okna socializma oz. postal točka prehajanja ljudi, idej in blaga med v svet odprto Jugoslavijo in njeno zahodno sosedo Italijo.
S tem je prišlo tudi do sprememb v sektorju turizma in gostinstva, katerega usmerjanje je bilo v Jugoslaviji pod izrazito političnim vplivom. Sčasoma se je ustvarila ponudba, očitno usmerjena k potrošnikom iz premožnega zaledja severne Italije, a kljub temu ne v njihovi popolni domeni, zato so modernistični urbani prostor in posamezne postmodernistične intervencije v njem služili kot ambient srečevanja ne le ljudi iz obmejnega območja, ampak tudi iz notranjosti Slovenije in Jugoslavije ter drugih tranzitnih obiskovalcev. V ta čas uvajanja tržnih principov v jugoslovansko ekonomijo v sredini šestdesetih let sodijo tudi prvi poskusi vzpostavitve igralniške dejavnosti pod zgledom dobičkonosnega Casinoja v Portorožu. Pobuda za krepitev tega dela turistične ponudbe, močno nasprotujoče socialističnim vrednotam, je ves čas prihajala z lokalnega nivoja, na katerega so se z ugodnimi ponudbami obračali tuji in tudi domači investitorji. Da že tedaj ni prišlo do realizacije teh načrtov, niso bili posredi ideološki razlogi, ampak predvsem logika stroge regulacije in omejevanja konkurence, ki so se je držale republiške oblasti.
Tudi eksplozijo igralništva v osemdesetih letih so sprožili lokalni faktorji v bistveno spremenjenih ekonomskih okoliščinah v poznosocialistični Jugoslaviji, ki se je ubadala s kroničnim pomanjkanjem trdnih valut. Čeprav je bila ta dejavnost v izhodišču videna samo kot dopolnilni način popolnjevanja slabo zasedenih hotelskih kapacitet, se je že v nekaj letih izkazala kot izjemno uspešen način izvabljanja deviz od množice prihajajočih dnevnih oz. nočnih obiskovalcev z italijanske strani meje, kmalu pa tudi od drugod. S tem dejstvom lahko najbolj prepričljivo pojasnimo odsotnost kakršnihkoli resnih političnih pomislekov proti množičnemu razvoju te dejavnosti, ki se je tudi dobro ujela s kulturnimi spremembami v tedanji Italiji, domačinom pa ostajala nedostopna. Določena nasprotovanja so se pojavila v ožjem lokalnem okolju, ki je na eni strani ohranjalo sistem starih družbenih praks, po drugi strani pa sprejelo delo v igralniško-zabaviščni industriji kot priložnost za odličen zaslužek. Prirejanje »posebnih iger na srečo«, kot je jugoslovanska zakonodaja evfemistično poimenovala organizacijo hazarda za tujce, se je tako že pred propadom socialističnega sistema dodobra usidralo v najbolj zahodnem mestu v državi. Temu je sledila tudi uradna propaganda, ki v zadnjih letih starega režima ni več imela pomislekov ustvarjati privida sveta kapitalističnega užitka v nekdanjem mestu socialistične utopije.
Opombi:
[1] Kot možni lokaciji sta se omenjali grad Kromberk in vila na Pristavi, iz katere bi morali najprej izseliti higienski zavod.
[2] Leta 1971 je s prošnjo za izdajo posebnega dovoljenja poskušal tudi Zavod za turizem Ljubljana, delujoč v okviru podjetja Emona, ki je po manjši igralnici v hotelu Slon nameraval to dejavnost razširiti še v Maribor in Novo Gorico. Predlog za slednjo so utemeljili z argumentom, da se je mesto razvilo v pomembno gospodarsko, kulturno, in turistično področje, ki mu daje še poseben pomen bližina državne meje z Italijo. Prav ta okoliščina je že v šestdesetih letih postala najpomembnejša komparativna prednost novega mesta, ki je privlačila investicije podjetij iz drugih krajev Slovenije, aktivno pa je k temu pristopila tudi občinska oblast.